Želijo postati kot banane

Zgolj dvakrat do zdaj v treh četrtinah stoletja so nogometaši igrali na svetovnih prvenstvih. Vedno v tem tisočletju. Najprej leta 2002 v Južni Koreji in na Japonskem, kjer so izgubili z Italijo in Mehiko, nato pa v zadnjem krogu skupinskega dela tekmovanja, ko so že zapravili možnosti za napredovanje, šokirali Hrvaško in zmagali prvič na svetovnem prvenstvu.

Še veliko bolje so se odrezali štiri leta za tem. V skupinskem delu tekmovanja so premagali Poljsko in Kostariko, v osmini finala pa po hudem boju izgubili z Anglijo in bili med najbolj prijetnimi presenečenji tekmovanja.

Zdaj bodo naskakovali ponovitev uspeha izpred osmih let. Prvič bodo igrali na domači celini, kar je prav gotovo prednost, zato so optimisti. V južnoameriških kvalifikacijah za SP so prehiteli Urugvaj, ki so ga oktobra lani premagali z 1:0 v neposrednem boju za četrto mesto, ki je vodilo v Brazilijo, in se izognili mučnim dodatnim kvalifikacijam. Na prvenstvo prav gotovo ne prihajajo kot turisti. V Braziliji želijo narediti korak dlje.

So tipični predstavniki južnoameriškega nogometa. Res je, da niso tako talentirani, kot so Brazilci, Argentinci in v zadnjem času tudi Urugvajci, a so vseeno zelo kakovostni. Krasijo jih velika agresivnost, kolektivna igra in velik naboj. Dober del reprezentantov igra v domači ligi, nekaj jih je v Mehiki, nekaj jih igra vidne vloge v Evropi.

Nekoliko skromnejšo zasedbo imajo v napadu, praktično le Felipe Caicedo, nekdanji nogometaš moskovske Lokomotive, Manchester Cityja in še nekaterih evropskih klubov, ki si zdaj kruh služi v Združenih arabskih emiratih, je malo bolj zvenečega imena. Omeniti velja še vezista Edinsona Mendeza, nekdanjega člana PSV Eindhovna, ki šteje že 35 let, pa tudi njegovega vrstnika Walterja Ayovija, branilca, ki v Evropi nikoli ni igral. V zvezni vrsti morda glavna vloga pripada Christianu Noboi, vezistu moskovskega Dinama, ki je drugo ime celotne ekipe.

Zvezdnik je nogometaš Manchester Uniteda

Prvo seveda ni sporno. To je Antonio Valencia. Edini res pravi zvezdnik ekvadorske reprezentance, ki je zablestel že na SP 2006. Takrat je bil star 20 let in bil izbran za najboljšega mladega nogometaša turnirja, zdaj jih ima 28 in je kapetan Ekvadorja. Hitronogi krilni napadalec je kariero začel v El Nacionalu, od tam ga je pot vodila v španski Villarreal, Wigan in naposled v Manchester United, ki je zanj leta 2009 odštel kar 19 milijonov evrov. Od takrat redno igra na Old Traffordu, v sezoni 2011/12 je bil izbran celo za najboljšega posameznika sezone.

Kako se bo Kolumbijec na SP obnesel tokrat?

Kdo je selektor Ekvadorcev? Kolumbijec Reinaldo Rueda je širšemu nogometnemu svetu razmeroma nepoznan. Ni bil vrhunski nogometaš, trenersko kariero pa je gradil prek mladinskih kategorij, klubov in reprezentančnih selekcij Kolumbije, s katero je dosegel nekaj vidnejših uspehov. Na čelu članske reprezentance rodne države se ni izkazal, potem je vodil Honduras in ga popeljal na svetovno prvenstvo pred štirimi leti. Zdaj je spet tu, tokrat na klopi Ekvadorja.

Tako 57-letni v Caliju rojeni strateg kot nogometaši Ekvadorja imajo v Braziliji le en cilj. Želijo opozoriti nase. Če se malce pošalimo, želijo postati tako znani, kot so ekvadorske banane. V izvozu in pridelavi tega tropskega sadeža je Ekvador v samem svetovnem vrhu. Bo v Braziliji nekaj stopničk navzgor šel tudi po nogometni lestvici?