Za kratek čas so bili spet junaki. Bodo še naprej?

Slovencem, nogometašem, sploh pa športnikom ne more uspeti, če ne stopijo skupaj. Največje zmage, takšne in drugačne, so dosegali, ko so bili kot eno, ko so, včasih tudi fanatično, verjeli v cilj, ki je bil pred njimi. Pa če je bil še tako neverjeten in nemogoč. Takrat so se, če se omejimo samo na nogomet, dogajali goli s sredine igrišča. Takrat je žoga v mreži nasprotnika končala po strelih iz najbolj nemogočih položajev. Takrat so se pisale pravljične zgodbe. V torek zvečer nove nismo dočakali, a smo ji bili blizu. Veliko bližje kot je pred drugo tekmo proti Ukrajini v treh dneh marsikdo pričakoval. Nogometašem ni uspelo, a so v očeh javnosti za kratek čas spet postali junaki. To pa je tisto, po čemer vsak med njimi hrepeni.

Če bi bilo tako v prejšnjih mesecih, bi se zdaj slovenski navijači v luči groznih dogajanj, ki v zadnjih dneh zaposlujejo svetovno javnost, spraševali, ali bo naslednje poletje v Franciji varno. S takšnimi skrbmi so jim nogometaši prizanesli. Zdaj si bolj kot s tem in potjo na evropsko prvenstvo vsi skupaj belimo glavo z vprašanjem, kaj bo v prihodnosti. Ena tekma je pač lahko le izjema, ki potrjuje pravilo.

Jasno je, da prihodnost prinaša tudi spremembe. Kdo so tisti, ki se bodo vkrcali na slovenski avtobus, tako okorno je večji del kvalifikacij namreč deloval, in ga skušali uspešno pripeljati do naslednje postaje, za zdaj ni znano. Nekateri so že napovedali, da jih na njem ne bo, nekateri kolebajo. Ljudstvo pa tako ali tako želi svoje. A pozor. Pri načrtovanju prihodnosti ne smemo pozabiti, zaradi koga je bila slovenska javnost po dolgem času spet na nogah, močno stiskala pesti, si grizla nohte in pogledovala proti nebu.

Izkušenejši so bili tisti, ki so v veliki meri poskrbeli, da je bilo tako. V največji meri morda prav tista, ki se odkrito spogledujeta s tem, da bi svoji reprezentančni zgodbi nadaljevala, pa čeprav sta najstarejša. Kapetan Boštjan Cesar in najboljši strelec Milivoje Novaković. Z njima se v mislih hitro pojavi še podoba veliko mlajšega Kevina Kampla. Nogometaša, katerega pristop nikoli ni bil vprašljiv, da o znanju, to je zdaj, ko končno našel pravo mesto v ekipi, toliko bolj prišlo do izraza, niti ne razpredamo. Na to ne smemo pozabiti.

In prav omenjeni, ob njih seveda lahko postavimo še koga, so morda najvidnejši predstavniki dveh rodov, o katerih je po tekmi govoril selektor, ob tem je omenil tudi prepad med njima. S tem vprašanjem se bo moral Srečko Katanec pozabavati v prihodnosti. Da bo skorajda zagotovo ostal na svojem položaju, je jasno, pa čeprav lahko nastop Slovenije v zadnjih kvalifikacijah kljub ukrajinskemu preblisku mirne vesti označimo za neuspeh. A spodrsljaj hkrati ni bil tako velik, da bi morali od selektorja zahtevati odstop. Bo pa moral v prihodnosti opraviti veliko dela.

Predvsem se bo moral osredotočiti na svoje delo in verjeti v pot, ki si jo je zadal. V zadnjem obdobju je bilo preveč tavanja in zablod. V sklepnem poglavju je bilo veliko bolje in na tem bi moral graditi v prihodnosti. Le tako bomo tudi v naslednjih kvalifikacijah, ki bodo, tega ne smemo pozabiti, veliko bolj zahtevne, kot so bile zdajšnje, spet dihali skupaj z nogometaši in se ob koncu z njimi morebiti tudi veselili. Selektor pa bo morda spet postal veliki državni junak.

Tak kot je bil na prelomu tisočletij, ko je kar dvakrat zapored poskrbel za največjo športno evforijo v zgodovini Slovenije. Takrat ko so bili njegovi spodrsljaji širšim množicam simpatični in ne razlog za dodatno jezo, kot se dogaja zdaj. Kdo ve, morda bo nekoč spet tako.