SiolNET. Sportal Nogomet
0,83

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Finali lige prvakov velikega Zizouja

Zinedine Zidane, njegova pot od poraženca do velikega zmagovalca

0,83

termometer

Zinedine Zidane
Foto: Getty Images

Letošnji finale lige prvakov bo že peti za Zinedina Zidana, prav zagotovo eno izmed največjih osebnosti v zgodovini nogometa. Trikrat ga je izkusil kot nogometaš, zdaj ga bo še drugič kot trener.

Zinedina Zidana številni uvrščajo med najboljše nogometaše vseh časov. Seveda je zmagoval povsod, kjer je lahko. Kot nogometaš je v reprezentančnem dresu Francije postal svetovni in nato še evropski prvak. V klubski majici je z Juventusom dvakrat igral v finalu lige prvakov, a obakrat izgubil. Z Realom je imel več sreče. Zmagal je v prvem finalu, v katerem je z njim nastopil in bil glavni junak finala.

Zdaj je na dobri poti, da Madridčanom, na njihovo klop je sedel šele januarja lani, prinese še drugo evropsko lovoriko. Lani je z Realom v debitantski sezoni v vlogi trenerja katerekoli izmed članskih ekip na najvišji ravni (pred tem je v Madridu vodil B-selekcijo) v finalu premagal madridski Atletico. Letos je pred njim nov finale, nasproti bo stal Juventus.


Pred finalom lige prvakov (Real Madrid - Juventus, sobota 20.45)


Če bo spet zmagal, se bo lahko pohvalil kot prvi, ki je naslov v ligi prvakov zmagal v dveh letih v nizu. Dva evropska naslova, ob tem je Realu letos prinesel še prvenstveno lovoriko, na katero so Madridčani čakali zanje dolgih pet let. V vsega letu in pol. Ni slabo.

Ni dvoma, če bo 44-letnemu Francozu v soboto v Cardiffu uspelo, ga bomo brez pomislekov lahko uvrstili med najpomembnejše osebnosti v zgodovini nogometa. Morda celo na sam vrh.

Vsa finala lige prvakov Zinedina Zidana:

- 1997, München (kot nogometaš):

Borussia Dortmund : Juventus 3:1 (2:0)

Olimpijski stadion v Münchnu, gledalcev: 59 000, glavni sodnik: Puhl (Mad).

Strelci: 1:0 Riedle (29. minuta), 2:0 Riedle (34.), 2:1 Del Piero (64.), 3:1 Ricken (71.)

Borussia Dortmund: Klos, Kohler, Sammer, Kree, Reuter, Lambert, Sousa, Heinrich, Moeller (od 89. Zorc), Riedle (od 67. Herrlich), Chapuisat (od 70. Ricken).
Juventus Torino: Peruzzi, Porrini (46. Del Piero), Ferrara, Montero, Juliano, Di Livio, Deschamps, Jugović (od 72. Amoruso), Zidane, Bokšić (od 87. Tacchinardi), Vieri.

Rumeni kartoni: Sousa, Ricken, Porrini, Juliano

V Münchnu je izgubil. V Münchnu je izgubil. Foto: Getty Images Leta 1997, v prvi sezoni, ko je iz Bordeauxa prišel v takratnega evropskega prvaka Juventus, je imel Zidane v finalu v Münchnu izjemno priložnost, da se priložnost, da se že takoj okiti z največjo lovoriko, kar jih ponuja evropski klubski nogomet.

Z Juventusom, ki ga je s klopi vodil legendarni Italijan Marcello Lippi, je v tisti sezoni osvojil evropski superpokal, klubsko svetovno prvenstvo in postal tudi italijanski prvak, a v finalu elitnega evropskega klubskega tekmovanja se je Francozu zalomilo.

Na začetku tekme je bil Juventus sicer boljši, a potem je Karl-Heinz Riedle v petih minutah zabil dva gola in Borussio Dortmund popeljal do zgodovinskega prvega naslova evropskega prvaka in nemškemu nogometu prinesel prvo takšno lovoriko po letu 1983.

Da je bilo leto 1997 leto nemškega klubskega nogometa, je tistega leta z zmago v pokalu UEFA potrdil Schalke.

- 1998, Amsterdam (kot nogometaš):

Juventus : Real Madrid 0:1 (0:0)

Stadion Arena, gledalcev 45.700, sodnik: Hellmut Krug (Nemčija)

Strelec: 0:1 Mijatović (71.).

Juventus: Peruzzi, Juliano, Torricelli, Montero, Pessotto (od 71. Fonsecca), Di Livio, Deschamps (od 78. Conte), Davids, Zidane, Del Piero, Inzaghi.
Real Madrid: Illgner, Panucci, Hierro, Sanchis, Roberto Carlos, Karembeu, Redondo, Seedorf, Raul (od 90. Amavisca), Mijatović (od 90. Šuker), Morientes (od 82. Jaime).

Zanj se je slabo končal tudi finale proti Realu. Zanj se je slabo končal tudi finale proti Realu. Foto: Getty Images Že leto pozneje je imel Zidane z Juventusom novo priložnost za evropski naslov, a Torinčanom je tudi v Amsterdamu spodletelo, čeprav so bili večji del finala boljši nasprotnik od madridskega Reala, ki je prišel do prvega evropskega naslova po kar 32 letih.

Juventus je bil boljši že v prvem polčasu, v drugem pa imel veliko premoč, a potem je v 71. minuti zadel srbski zvezdnik Predrag Mijatović in, kot se je izkazalo slabe pol ure pozneje, odločil finale.

Torinčani so imeli do konca tekme sicer veliko priložnosti za izenačenje, eno je zapravil tudi Juventus, in po zadnjem sodnikovem žvižgu so se morali sprijazniti s še drugim porazom v finalu v dveh letih.

- 2002, Glasgow (kot nogometaš):

Real Madrid : Bayer Leverkusen 2:1 (2:1)


Štadion Hampden Park, gledalcev 52.000, sodnik: Urs Meier (Švica).

Strelci: 1:0 Raul (9.), 1:1 Lucio (14.), 2:1 Zidane (45.).

Real: Cesar (od 67. Casillas), Salgado, Hierro, Helguera, Roberto Carlos, Solari, Mekelele (od 72. Conceicao), Zidane, Figo (od 61. McMannaman), Raul, Morientes.
Bayer Leverkusen: Butt, Placente, Sebescen (od 46. Kirsten), Lucio (od 90. Babič), Živkovič, Schneider, Ramelow, Ballack, Bastuerk, Neuville, Brdarič (od 39. Berbatov).

Rumena kartona: Salgado, Roberto Carlos.

Veselje po znamenitem golu v Glasgowu. Veselje po znamenitem golu v Glasgowu. Foto: Reuters Če je v Italiji v finalih lige prvakov doživel dva grenka poraza, se je po prihodu v Španijo že v prvi sezoni po tem, ko je za rekordnih 73 milijonov evrov kot najboljši nogometaš na svetu prišel v zvezdniško ekipo, ki jo je pri Realu sestavil njegov predsednik Florentino Perez, to zasukalo v drugo smer.

In to na kakšen način. V finalu leta 2002 v Glasgowu je bil junak prav Zidane, ki je v zadnji minuti prvega polčasa dosegel morda celo najlepši gol v zgodovini finalov katerihkoli tekmovanj za zmago Madridčanov z 2:1. Žogo je tik pred odhodom na polčas z volejem po podaji Roberta Carlosa v mrežo Bayerja zabil tako atraktivno in močno, da se navijači Reala ob spominu na ta magičen trenutek naježijo še danes.

Bayer je po zaslugi sijajnega Francoza doživel še tretji boleč poraz v le nekaj dneh in sezono končal kot velik poraženec. Pred tem je namreč naslov nemškega prvaka izgubil v zadnjem krogu, klonil pa je tudi v finalu nemškega pokala.

- 2016, Milano (kot trener):

Real Madrid : Atletico Madrid 4:3*-po 11m (1:1, 1:1, 1:0)

Stadion San Siro, gledalcev 71.000, sodniki: Clattenburg, Beck, Collin, Taylor, Marriner (vsi Anglija).

Strelca: 1:0 Ramos (15.), 1:1 Carrasco (79.).

Real Madrid: Keylor Navas, Carvajal (od 52. Danilo), Sergio Ramos, Pepe, Marcelo, Modrić, Casemiro, Kroos (od 72. Isco), Bale, Benzema (od 77. Vazquez), Ronaldo.
Atletico Madrid: Oblak, Juanfran, Savić, Godin, Felipe Luis (od 109. Hernandez), Saul Niguez, Gabi, Augusto Fernandez (od 46. Carasco), Koke (od 116. Partey), Torres, Griezmann.

Rumeni kartoni: Navas, Casemiro, Ramos, Carvajal, Danilo, Pepe; Torres, Gabi.

Na rokah igralcev Reala v Milanu. Na rokah igralcev Reala v Milanu. Foto: Getty Images Po tem, ko se je kalil v B ekipi Reala, je 5. januarja lani, ko se je moral s klopi Madridčanov posloviti Španec Rafael Benitez, verjetno predvsem po zaslugi statusa legende, dobil priložnost v članski ekipi Reala. In jo izkoristil na najlepši možni način.

Real je popeljal do finala in tam na San Siru v Milanu naletel na Atletico našega Jana Oblaka. Večji del tekme je Real vodil z 1:0, potem ko ga je na začetku tekme v vodstvo popeljal kapetan Sergio Ramos. Potem je Belgijec Yannick Carrasco v zaključku tekme poskrbel za izenačenje. Sledila sta podaljška, v katerih ni bilo zadetkov, in potem enajstmetrovke, ki so več sreče prinesle Realu.

Zdaj ima priložnost, da zmaga še drugič v nizu in postane prvi, ki mu je uspelo kaj takega.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 43
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin