Srečku Katancu je spodletelo. Pika.

Res je, Slovenija ima še vedno lepe možnosti za uvrstitev v dodatne kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2016. Če se bo tam znašla, je jasno, da bodo na Nogometni zvezi Slovenije vse skupaj predstavili v lepši luči, kot je. "Cilj je dosežen. Do zadnjega smo (bili) v igri za nastop za veliko tekmovanje," bodo verjetno govorili in ne bodo lagali, a razlika med zdaj in prej, ko je Sloveniji podobno že uspevalo, je velika.

V kvalifikacijah za evropski prvenstvi 2000, 2004 in svetovni prvenstvi 2002 in 2010, ko so se Slovenci znašli v dodatnih kvalifikacijah, so v svojih skupinah zaostali za zgolj eno reprezentanco, zdaj bodo za (vsaj) dvema. Le Michelu Platiniju, ki v zadnjih letih vodi evropski nogomet in je poskrbel za razširjeno evropsko prvenstvo, na katerem bo prvič nastopilo 24 reprezentanc, se morajo zahvaliti, da se bodo lahko pred slovensko javnostjo morebiti skrivali za navideznim uspehom, ki to ne bo.

Če bi se podobno zgodilo prej, bi lahko že zdaj ugotovili, da so možnosti za uvrstitev na veliko tekmovanje splavale po vodi. Kar tri tekme pred koncem rednega dela kvalifikacij. Ko je bilo tako, pa že dolgo časa ni bilo, je prihajalo do sprememb, ki jih tokrat zagotovo ne bo.

Ne trdimo, da bi se moral Srečko Katanec, ki je po odhodu Slaviše Stojanovića za kratek čas prebudil reprezentančni nogomet, posloviti. Toda podaljšanje pogodbe, ki ga je selektorju, ta ga je seveda sprejel, ponudil njegov nadrejeni Aleksander Čeferin in hkrati dodal, da bo selektor ostal, tudi če Slovenije ne bo na evropskem prvenstvu (bo tako tudi, če v zaključku kvalifikacij Slovenci povsem pogorijo?), ni bilo taktno. Zdi se kot posmeh številnim navijačem Slovenije, med katerimi je vse več kritikov dela zdajšnjega selektorja.

Po zadnjem bolečem porazu bo takšnih še več. Pa čeprav jih pravzaprav ne bi smelo biti. V Baslu, kjer je imela Slovenija, po sreči ali ne, v rokah veliko zmago, a v zadnjih desetih minutah zapravila vodstvo z 2:0 in ostala praznih rok, bi bilo lahko povsem drugače. Če ne bi bilo naivnih napak posameznikov, na njih selektor med tekmo seveda ne more vplivati, bi navijači Katanca zdaj slavili, klikali po spletnih straneh turističnih agencij in iskali ponudbo za poletje 2016. Smer – Francija. Tako pa, skupaj z nekaterimi strokovnjaki, trdijo, da so za poraz krive neposrečene menjave selektorja, kar je smešno.

Sploh dve, ki naj bi bili selektorjev velik greh. Nejc Pečnik zna žogo zadržati bolje od nesrečnega Roberta Berića, ima veliko izkušenj s podobnih bitk in je, tega ne smemo pozabiti, zadel tudi na zadnji tekmi proti Angliji. Zaradi Reneja Krhina so selektorja, ker ga ni uvrstil na svoj seznam, pred kratkim pribijali na križ, zdaj se je tam znašel zato, ker je bil na igrišču.

Praktično nihče se ob tem ni vprašal, zakaj na igrišče takrat, ko so Slovenci branili prednost, ni prišel Andraž Kirm. Nogometaš, ki je bil prej celo večnost praktično nezamenljiv prav zaradi veliko dela, ki ga opravi v obrambi. Nihče selektorju presenetljivo ne očita niti odsotnosti Miša Brečka, ki je bil desetletje neprekinjeno reprezentant, a ga tokrat, brez konkretnega pojasnila (ni poškodovan, v klubu redno igra), ni zraven in smo ga na desni strani obrambe še kako pogrešali.

Dovolj o baselski tragikomediji. Vrnimo se na začetek. K dejstvu, da je selektorju v zadnjem letu, letu in pol, spodletelo. Pa tudi če se bo uvrstil v dodatne kvalifikacije, na kar vsi skupaj upamo, bo ostalo tako. Pika. Drugače bi bilo samo v primeru velikega zasuka v naslednjem mesecu, po katerem bi Slovenija nekako prišla do drugega mesta v skupini, a za kaj takega bi se moral zgoditi pravcati nogometni čudež. Ti pa se, to smo v soboto še enkrat ugotovili, dogajajo samo na škodo Slovenije.