SiolNET. Sportal Nogomet
5,90

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju

Slovenski Zlatan, ki se najraje drži v ozadju

5,90

termometer

Zlatan Ljubijankić
Foto: Getty Images

Zlatan Ljubijankić je prvi slovenski nogometaš, ki se lahko pohvali z naslovom azijskega klubskega prvaka, in še veliko več kot samo to. Je eden izmed šestih Slovencev, ki so dosegli gol na svetovnem prvenstvu, vidnejši član enega od najbolj nadarjenih rodov v zgodovini slovenskega klubskega nogometa, dolgoletni nogometni popotnik, ki praznuje desetletnico igranja v tujini, in še bi lahko naštevali.

Pred sedmimi dnevi je pred skoraj 60 tisoč glasnimi navijači v Saitami in večmilijonskim azijskim avditorijem osvojil azijsko ligo prvakov. Že čez teden dni ga z Urawo Reds čaka nastop na klubskem svetovnem prvenstvu, tudi tam se bo pojavil kot prvi slovenski nogometaš.

V teh dneh je v središču pozornosti. Ne zgodi se pogosto. Slovenski Zlatan je pravo nasprotje slovitega švedskega soimenjaka Zlatana Ibrahimovića, ki je vedno v ospredju. Napadalec, ki bo sredi tega meseca dopolnil 34 let, se je vedno držal v ozadju.

Tako je bilo, ko je z zelo nadarjeno zasedbo Domžal osvajal naslove v Sloveniji, ko je gole v prvi belgijski ligi zabijal za Gent, ko je bil pomemben član reprezentance Matjaža Keka, ki je pred leti Slovenijo dvignila na noge. Tako je tudi zdaj, ko na Japonskem, tam je najprej igral za Omiyo Ardijo, z največjim uspehom na svoji nogometni poti zaznamuje deseto obletnico odhoda v tujino.

Da ne želi siliti v ospredje, je potrdil tudi v pogovoru, ki je pred vami. Dobro uro se je z nami pogovarjal iz svojega stanovanja v 25. nadstropju stolpnice v milijonskem mestu, kjer živi že več kot pet let, in pokazal, da je zelo dober sogovornik, ki ima povedati marsikaj zanimivega.



Kako se po nekaj prespanih nočeh počutite zdaj, ko ste azijski prvak?

Počasi prihaja za mano. Zavedam se, da smo osvojili eno od večjih lovorik, kar jih je mogoče osvojiti v nogometu. Super se počutim, za mano je sijajna izkušnja. Uresničila se mi je želja, na katero sem potihoma upal, ko sem prišel na Japonsko. Po nekaj sezonah, v katerih nismo imeli sreče, nam je zdaj končno uspelo.

Kako so Urawa Red Diamonds postali azijski prvaki:

Tako na prvi tekmi finala proti prvaku Savdske Arabije v Riadu (1:1) kot tudi na drugi na domačem štadionu (1:0) ste na igrišče prišli s klopi. Je bilo, preden ste v 84. minuti druge tekme prišli na igrišče, kaj treme?

Ne. Res je, da sem čutil, da gre za zelo pomembno tekmo, a bolj kot tremo sem imel predvsem velik motiv, da pomagam ekipi do zmage. V zadnjem obdobju v igro pogosto prihajam s klopi. Ko sem prišel na igrišče, smo imeli aktiven rezultat 0:0. Mislil sem le na to, da bi zdržali do konca, saj ni bilo več veliko časa. K sreči nam je uspelo zabiti še en gol in nam je uspelo. Ko gre za tako pomembne tekme, misliš res samo na uspeh ekipe. V glavi sem imel le to, kako bi osvojili naslov.

Po zadnjem sodnikovem žvižgu so vas premagala čustva. Po igrišču ste hodili s solznimi očmi.

To je verjetno največji uspeh na moji nogometni poti, bilo je veliko čustev. Pri Urawi sem tri leta, imeli smo toliko nesreče. V prvenstvu, v finalih pokalnih tekmovanj in še in še. Tukaj se nam je vrnilo za vse slabo, kar se nam je v zadnjih letih zgodilo. Tudi zato sem verjetno potočil kakšno solzo.

Družina in prijatelji na tribuni Družina in prijatelji na tribuni Foto: Klemen Purkart Ki so jo s tribun videli tudi prijatelji iz Ljubljane, ki so prišli k vam na obisk, in seveda najožja družina, ki vam vedno stoji ob strani.

Da, ob ženi, hčerki in sinu so bili tokrat na obisku prijatelji. Pogosto me kdo obišče, prijatelji ali družina. Zdaj se je izšlo sijajno, tukaj so bili ravno ob finalni tekmi. Seveda so bili na tribunah in upam, da so uživali.

Zelo sem vesel, da sem lahko te posebne trenutke delil tudi s prijatelji, ki mi pomenijo veliko. Mama in oče tokrat nista prišla, saj nista mogla, a sta dogajanje seveda spremljala od doma.

Kako zelo veselo je bilo po tekmi?

Zelo veselo, vzdušje na štadionu je bilo noro. Še dolgo po tekmi smo ostali tam in proslavljali skupaj z navijači. Potem so šli soigralci proslavljat naprej, jaz pa sem odšel domov, saj sem imel pri sebi goste. S prijatelji smo se malce poveselili pri meni doma. Kar dolgo smo ostali pokonci.

Pa dan po tekmi, sprejemi in proslava?

Niti ne, dan po tekmi smo imeli trening, saj imamo že v sredo novo tekmo (pogovarjali smo se v začetku tedna, op.p.), potem v soboto še eno in prihodnji teden že klubsko svetovno prvenstvo, tako da ni časa za počitek. Delamo naprej. Po koncu sezone pa sledijo sprejemi in parade, zagotovo.

Se pa tudi po odzivu medijev čuti, da je to velik uspeh. Japonci so dolgo časa čakali (od leta 2008, op.p.), da bo kakšen njihov klub spet postal azijski prvak. Na Japonskem je liga prvakov – verjetno tudi zaradi bogatih kitajskih klubov, zaradi česar je vse težje – v zadnjem času vse bolj cenjena. Naš uspeh kar odmeva.

Ko so Celjani nedavno premagali Maribor v slovenskem prvenstvu, jim je trener Dušan Kosić namenil dva dneva počitka za nagrado. Vi ste osvojili ligo prvakov, pa ste že naslednji dan trenirali?

Da, to je na Japonskem povsem normalno, na to sem se navadil. Trenirali smo sicer popoldne, to ni bil kak zahteven trening, bolj regeneracija. Seveda je bilo sproščeno, drugače, kot je sicer, a trenirali smo.

Ko se zmaga ali zgubi, se na Japonskem že naslednji dan gleda naprej. Ni drame, ko se izgublja, ni evforije, ko se zmaguje.

Klub, ki je močno povezan z veliko korporacijo

Drugič so postali azijski prvaki. Drugič so postali azijski prvaki. Foto: Getty Images Urawa Red Diamdons je eden izmed najbolj priljubljenih klubov na Japonskem. Močno je povezan z japonsko korporacijo Mitsubishi (ne čudi, da tudi Ljubijankić na Japonskem vozi mitsubishija), katere logotip so trije diamanti.

Enega izmed njih vidimo tudi v grbu kluba, ki je bil ustanovljen leta 1950. Od takrat je bil petkrat japonski prvak, nazadnje leta 2006. Osvojil je še dva ligaška pokala, dva cesarjeva pokala in en japonski superpokal. Letos je osvojil drugi naslov azijskega prvaka. Do prvega je prišel leta 2007, ko ga je do velikega uspeha popeljal nemški trener Holge Osieck.

Urawa Reds tekme igrajo na štadionu Saitama, ki je bil zgrajen leta 2001 za potrebe svetovnega prvenstva leto pozneje (gostil je štiri tekme), na njem pa naj bi bile tudi poletne olimpijske igre leta 2020. Sprejme 63.700 gledalcev.

Kakšen trener je Takafumi Hori, ki je na klopi Urawe sredi sezone nasledil znanca slovenskega klubskega nogometa, Srba Mihajla Petrovića?

Super, bil je že pomočnik Petrovića. Dobro me pozna, jaz poznam njega. Že prej sva bila v dobrih odnosih. Ko je prišel, se ni veliko spremenilo. Zelo ga cenim kot trenerja. Mislim, da tudi on mene kot igralca.

Pri japonskem trenerju po pravilu na igrišče prihajate s klopi. Ste s statusom, ki ga imate pri njem, zadovoljni?

Seveda si vsak nogometaš želi igrati čim več, a jaz sem zadovoljen s tem, da sem v klubu, ki je vseskozi blizu lovorik. Čutim, da me v ekipi cenijo. Trener, njegovi sodelavci, soigralci in navijači. To je najbolj pomembno. Imam občutek, da sem za ekipo pomemben.

Slovenska zastava po koncu finala Slovenska zastava po koncu finala Foto: Klemen Purkart Prejšnji trener Petrović je moral poleti oditi zaradi slabih rezultatov v prvenstvu. Z njim sta imela poseben odnos.

V zadnjih petih letih se je Urawa vedno borila za prvaka, zdaj je prišla kriza in moral je oditi. Popeljal nas je iz skupine lige prvakov, a v prvenstvu smo imeli krizo, po kateri se še zdaj nismo pobrali, in žal je moral oditi.

Kot trenerja ga zelo cenim, kot človeka prav tako. On me je pripeljal v klubu. Mislim, da je najboljši trener od vseh, kar sem jih imel. Tudi on si lasti ogromno zaslug, da smo postali prvaki. Ta ekipa je njegova. Pet let je bil z nami oziroma z njimi. V veliko čast si štejem, da sva sodelovala.

Sta se po naslovu v ligi prvakov slišala?

Sva, takoj po tekmi sem ga poklical. Bil je zelo vesel, kar je normalno. Tudi on je imel marsikaj pri tem, da nam je uspelo. Tudi njemu lahko pripišemo ta naslov.

Smo pa prejšnjo soboto v Saitami dobili nov dokaz, da je klubski nogomet v Aziji vse večji spektakel.

Verjetno je kdo presenečen, ko vidi, kakšno vzdušje je na naših tekmah, a navijači Urawa Reds so res sijajni. Številčni in bučni, verjetno najbolj na Japonskem. Tukaj sem že tri leta, tako da nisem bil presenečen nad tem, kako so navijali v finalu.

Z nami potujejo tudi na gostovanja, na domačih tekmah poskrbijo za spektakel. Vedno je poln štadion, super navijajo, pripravljajo spektakularne koreografije. Neverjetni so. Težko opišem, to je treba doživeti. Zelo sem vesel, da igram v klubu s takšnimi navijači.

Navijanje navijačev Urawa Reds prejšnjo soboto:

[video: 66605 / ]

Po ogledu posnetkov njihovega navijanja se zdi, da ne zaostajajo za navijanjem evropskih klubov z največjimi in najbolj radikalnimi navijaškimi skupinami.

Verjetno res ne, zelo podobni so, a hkrati tudi drugačni. Pravijo, da so naši navijači najbolj vroči na Japonskem. Ko nam gre slabo, znajo tudi kritizirati, dogajalo se je že, da so ustavili naš avtobus in nam povedali, kar nam je šlo. A ostalo je le pri besedah, kaj več se tukaj ne dogaja.

Je drugače, kot je v Evropi. Tudi med tekmami nas podpirajo od prve do zadnje minute, tukaj med tekmo ne boš slišal žvižgov svojih navijačev. To je glavna razlika. Ko je konec, potem pa tudi kritizirajo, kar je tudi prav, če si to zaslužimo.

Vas na ulici prepoznavajo?

V Saitami je nogomet šport številka ena, ljudje na ulici te prepoznajo, a samo pozdravijo in čestitajo. Nič hujšega. Tega je, če tukaj igraš za Urawo, veliko več kot drugje. Tukaj so navijači Urawe in Omiye, z vsemi sem v dobrih odnosih. Tudi v stolpnici, kjer živim, je nekaj obojih. Pridejo, pozdravijo, a so zelo uvidevni. Sploh, ko vidijo, da sem z družino. Zaželijo srečo, čestitajo. Zelo so spoštljivi.

Za Urawo je do zdaj odigral 116 tekem. Za Urawo je do zdaj odigral 116 tekem. Foto: Getty Images Na Japonskem ste se kar znašli.

To je moj drugi dom, tukaj živim že pet let in pol, na vse sem se že navadil. Sploh Saitama je super lokacija, leži blizu Tokia, tako da smo ravno nekje na sredini in potovanja na gostovanja niso dolga. Vse je blizu.

Tudi sicer je tu super lokacija. Ko sem se preselil iz Omiye v Urawo, se mi sploh ni bilo treba seliti. Zdaj imam štadion še bližje. Življenje na Japonskem je super. Tudi družina tukaj uživa, otroci hodijo v šolo oziroma v vrtec. Vse je super. Nekoliko moteči so le potresi, ampak sem se že navadil.

Potresi so pogosti in kako močni so?

Živimo kar visoko, v 25. nadstropju. Ko je potres, se vse skupaj kar pošteno maje. Na začetku je bilo sploh hudo, zdaj smo se že navadili, a še vedno ni ravno prijetno. K sreči že dlje ni bilo močnejšega potresa, a ko so bili, je bilo kar pestro. Potem pa prideš na trening, misliš, da bodo vsi govorili le o tem, a noben sploh ničesar ne omeni.

Za Japonce je to nekaj povsem normalnega. Tudi moja otroka sta se povsem navadila, včasih niti ne vesta, kaj se dogaja. Z mano in ženo je drugače. Še vedno je neprijetno. Sploh ko sredi noči na telefon prek aplikacije dobiš opozorilo, da prihaja potres, in potem čakaš, kako hud bo. Včasih je res zanimivo.

Najmlajše milijonsko mesto na Japonskem

Slika Saitame iz 25. nadstropja. Slika Saitame iz 25. nadstropja. Foto: Klemen Purkart Saitama je mesto na Japonskem (126 milijonov prebivalcev), ki ima približno milijon in dvesto tisoč prebivalcev. Je najmlajše milijonsko japonsko mesto.

Nastalo je leta 2001 s spojitvijo mest Urawa, Omiya in Yono. Leži na sredini vzhodne obale, le 20 kilometrov od Tokia. Zato ne preseneča, da je velik del prebivalcev Saitame zaposlen v glavnem japonskem mestu.

Poleg Urawa Red Diamonds v elitni japonski nogometni ligi iz Saitame prihaja še en klub, Omiya Ardija, ki je bil ustanovljen leta 1969, a se do zdaj ni še nikoli približal japonskemu naslovu. Najboljši je bil, ko je sezono končal na 12. mestu.

Tekme igra na štadionu NACK5, ki sprejme 15.500 gledalcev. V tem klubu dobro poznajo Slovence. Poleg trenerja Zdenka Verdenika, Ljubijankića in Milivoja Novakovića sta tam igrala tudi nekdanja reprezentanta Nejc Pečnik in Klemen Lavrič.

Zanimiv je tudi japonski jezik. Kako vam gre?

Poznam veliko besed, marsikaj razumem, a ker imamo v klubih vselej pri roki prevajalce, jezika ne znam toliko, kot bi ga lahko. Hčerka, ki bo januarja stara osem let, še najbolj obvlada. Kdaj nam tudi pomaga. Uči se tudi pisati. Za zdaj še ne obvlada, a ji gre dobro.

Hrana?

Super je. Jem prav vse, kar je japonskega. Soigralci pravijo, da pojem tudi tisto, česar ne jejo niti Japonci. Zafrkavajo me, da sem kot Japonec. Hrana mi je res všeč.

V čem se Japonci najbolj razlikujejo od Slovencev?

Verjetno predvsem pri organizaciji. Pri njih je vse na minuto točno. Res malokrat se zgodi, da kdo zamudi. Ko potujemo z vlaki, z enega na drugega prestopimo v treh minutah. Vse mine brez najmanjših težav. Japonci so zelo natančni in točni. Veliko dajo tudi na delo.

Ne vem, katere razlike bi še navedel. Kaj drugega niti nisem opazil. Je pa res, da se sam družim predvsem s športniki. Kako živijo preostali ljudje, ne vem dobro.

Sicer pa so do tujcev zelo spoštljivi. Športnike zelo cenijo. Sam za zdaj nisem občutil še res nič slabega. Spoštujejo me in me imajo radi.

Pri Omiyi Ardiji je igral tudi skupaj z Milivojem Novakovićem. Pri Omiyi Ardiji je igral tudi skupaj z Milivojem Novakovićem. Foto: Getty Images

Na Japonskem ste že od leta 2012, ko ste tja prišli iz Belgije. Takrat ste s prestopom presenetili.

Zgodilo se je na hitro. Zdenko Verdenik, ki je na Japonskem zelo cenjen in ga poznajo vsi, je postal trener Omiye Ardije, odprla se je možnost, da bi odšel tja. Pet let sem igral za Gent in čutil sem, da je čas za nekaj novega. Star sem bil 28 let in vedel sem, da v najboljših evropskih klubih ne bom mogel igrati, zato se mi je Japonska zdela dobra ideja. Sprejel sem izziv in mislim, da sem naredil pravo odločitev.

Član Urawe ste od začetka leta 2015. Je bil preskok velik?

Je kar bil, ja, saj sem prišel v klub, ki ima vseskozi visoke ambicije. Na vsaki tekmi si želi zmagati, od začetka do konca sezone se moraš boriti za naslov. To je bila največja razlika. Tukaj je veliko več pritiska. Ligo in vse preostalo pa sem tako ali tako poznal.

Organizacija kluba je na najvišji ravni. Nisem igral v najboljših evropskih klubih, a od tega, kar sem izkusil, je pri Urawi daleč najboljše. Mi moramo samo trenirati in igrati. Za vse drugo je poskrbljeno do potankosti.

V prvi japonski ligi je do zdaj dosegel 19 golov in prispeval 12 podaj. V prvi japonski ligi je do zdaj dosegel 19 golov in prispeval 12 podaj. Foto: Getty Images

V zadnjih letih je na Japonskem vse več slovenskih nogometašev.

Ko Japonci vidijo, da se kdo dokaže, potem hitro ponudijo priložnost. Verdenik se je v Omiyi izkazal, pripeljal je nekaj Slovencev in verjetno vrata odprl tudi drugim. Še vedno je na Japonskem daleč največ Brazilcev, potem pa smo v zadnjih letih tam nekje že mi, Slovenci. Za tako majhno državo je to lepo priznanje.

Pa Japonci poznajo slovenske nogometaše?

Nekateri jih poznajo, ne pa toliko, kot jih poznajo v Evropi. Že velikokrat sem srečal koga, ki je poznal vse najbolj znane slovenske nogometaše, a na Japonskem je šport številka ena še vedno bejzbol.

Kdo vse je še igral na Japonskem?

Željko Milinović v JEF Unitedu Željko Milinović v JEF Unitedu Foto: Getty Images Kot prva slovenska nogometaša sta na Japonskem igrala Alfred Jermaniš in zdajšnji selektor mlade reprezentance Primož Gliha, oba sta bila člana ekipe Yokohama Flügels. Za njima so se zvrstili še številni drugi.

Peter Binkovski (Brummel Sendai), Amir Karić (Gamba Osaka), Željko Milinović (JEF United), Ante Šimundža (Sendai), Milan Andjelković (Urawa Red Diamonds), Jaka Jakopič (Fervorosa Hakusan Ishikawa), Lavrič (Omiya Ardija), Novaković (Omiya Ardija, Shimizu S-Pulse, Nagoya Grampus), Branko Ilić (Urawa Red Diamonds), Roki Štraus (Yokohama FC).

Ste kakšno tekmo bejzbola že obiskali?

Nisem še bil, a bom šel. Blizu mene igrajo Tokyo Giants, želim si ogledati njihovo tekmo, a na žalost je njihova sezona podobna, kot je naša. Pogosto zaradi tega nimam časa, saj si je treba za ogled tekme vzeti ves dan. Tudi na UFC-borbe sem si lani želel, ko je tukaj nastopil Hrvat Mirko Filipović, dogajalo se je le 500 metrov od mojega doma, a mi žal ni uspelo.

Za to bo še čas, zdaj je pred vami pravcati nogometni spektakel. Klubsko svetovno prvenstvo, ki se prihodnji teden začenja v Združenih arabskih emiratih. Verjetno sanjate o tem, da bi se tam udarili z Real Madridom?

V četrtfinalu čakamo na zmagovalca para med novozelandskim Auckland Cityjem in domače Al-Jazire. Če bomo zmagali, nas v polfinalu čaka Real. Nisem ravno njegov navijač, a mislim, da je to v zadnjih letih najboljši klub na svetu. Je verjetno največji klub, proti kateremu lahko igraš. Seveda ga spremljam in seveda bi se veselil tekme proti njemu. To bi bila lepa nagrada za vse nas v klubu. Upam, da nam uspe.

Bi jo lahko Cristianu Ronaldu in soigralcem, ki so osvojili dva evropska naslova v nizu, zagodli?

Ne vem. Seveda bi bil Real favorit, razlika v kakovosti je velika, a predali se ne bi kar tako. Prejšnje leto je Real v finalu igral proti japonski Kašimi Antlers in zmagal šele po podaljških. Res je, da je bilo lani prvenstvo na Japonskem. Če bi igrali doma, bi imeli veliko več možnosti, a če bi se ponudila priložnost, bi jo prav gotovo izkoristili.

Eno zmago oddaljen od spektakla proti slovitemu Realu

Urawo zdaj čaka klubsko SP. Urawo zdaj čaka klubsko SP. Foto: Getty Images Klubsko svetovno prvenstvo 2017 bo med 6. in 16. decembrom potekalo v Združenih arabskih emiratih. Mesti Abu Dabi in Al Ain bosta gostila sedem klubov, ki se bodo udarili za naslov, ki ga brani Real Madrid, evropski prvak bo nastopal tudi tokrat.

Ob njem in azijskem prvaku Urawa Reds bodo zraven še domačinka Al Jazira, ki si je nastop na tem tekmovanju priborila kot prvak ZAE, azijski in oceanski prvak Auckland City iz Nove Zelandije, afriški prvak Wydad Casablanca iz Maroka, južnoameriški prvak Gremio iz Brazilije in prvak Srednje, Severne Amerike in Karibskega otočja Pacucha iz Mehike.

Real in Gremio sta se avtomatično uvrstila v polfinale. Al Jazira in Auckland bosta s prvenstvom začela v play-offu. Zmagovalec se bo v četrtfinalu pomeril z Ljubljankićevo Urawo Reds. V drugem četrtfinalu se bosta udarila Pachuca in Wydad. Zmagovalec te tekme v polfinalu naleti na Gremio, Urawo v primeru zmage čaka najuspešnejši evropski klub Real.

Po nastopu v Abu Dabiju bo sezone konec. Po koncu sezone vam poteče tudi pogodba z Urawo. Kaj sledi?

Pogodba poteče, a se bomo po koncu sezone usedli za mizo. Tukaj je normalno, da se stvari urejajo po koncu sezone, v Evropi je seveda drugače. Upam, da bom ostal pri Urawi. Tukaj res uživam. Nameravam ostati na Japonskem.

Koliko časa še nameravate igrati?

Še dve leti. Če bom zdrav, morda še nekoliko dlje. Upam, da mi uspe zdržati do 36. leta, potem bomo videli. Nikoli ne veš, kaj bo.

Kaj boste počeli po tem, ko boste prenehali igrati?

Za zdaj še ne vem. Verjetno kaj v nogometu. Težko, da bom postal avtomehanik. (smeh) Bomo videli, kakšne možnosti se bodo odprle. Takrat se bom odločil, ali je to zame. Upam pa, da bo to šele čez dve leti.

Boste nogometno pot sklenili v tujini?

Mislim, da bom končal na Japonskem, da. Imam tak občutek, tukaj je moj drugi dom. Celo življenje sem preselil sem. Dokler bom lahko igral, bi rad ostal tukaj, potem bom končal.

V Sloveniji torej ne boste več igrali?

Ne, verjetno ne. Če bi se vrnil, bi se vrnil v Domžale, a mislim, da se to ne bo zgodilo.

Z Domžalami je bil dvakrat državni prvak. V 133 nastopih v prvi ligi je dosegel 35 golov. Z Domžalami je bil dvakrat državni prvak. V 133 nastopih v prvi ligi je dosegel 35 golov. Foto: Reuters

Z Domžalami ste bili v slovenskem prvenstvu med letoma 2004 in 2008 najprej dvakrat drugi, potem ste osvojili dva naslova v nizu. To je bila ekipa, v kateri ni manjkalo izkušenih nogometašev in nekaj takšnih, ki ste potem naredili zavidljive nogometne kariere. Naredili ste ogromno.

Vseskozi smo se borili z Gorico. Zgodilo se je, da sta bila tako Olimpija kot Maribor v težavah, kar smo izkoristili in z ekipo nekaj izkušenih nogometašev in nekaj takšnih, ki so pozneje naredili veliko, spisali res lepo zgodbo. To so res lepi spomini. Tam se je zame vse skupaj začelo. Domžale so me naredile. Zelo sem navezan na ta klub.

Če bi se danes vrnili v Domžale, bi vas tam pričakali nekateri izkušeni igralci, ki so v nogometu naredili že marsikaj. Andraž Kirm, Senijad Ibričić …

Pa tudi Agim Ibraimi, kajne?

Da, tudi on, seveda.

Takšni igralci so za klub nujno potrebni in zelo dobrodošli. Ne samo zaradi kakovosti, ki jo prav gotovo imajo, ampak tudi zaradi izkušenj, s katerimi lahko pomagajo mlajšim, ki jih Domžalam nikoli ni manjkalo.

Tudi jaz sem imel ob sebi Dejana Djuranovića, Darka Karapetrovića in še koga. Vem, koliko so mi pomenili. Pomembno je, da ti včasih dajo kak nasvet, te kdaj tudi okrcajo. To je super za klub, kot so Domžale.

Z Brankom Ilićem sta velika prijatelja. Z Brankom Ilićem sta velika prijatelja. Foto: Vid Ponikvar Medtem ko se vi očitno ne nameravate vrniti, so nekateri izkušenejši reprezentanti to naredili. Tudi Branko Ilić, vaš prijatelj iz mladosti, ki je danes kapetan Olimpije. Pred tem sta eno leto skupaj preživela pri Urawi. Verjetno ste uživali. Soseda iz otroških dni, ki skupaj igrata nogomet na Japonskem. Kdo bi si mislil.

Sva res dobra prijatelja. Skupaj sva igrala v reprezentanci, tudi v Domžalah. Nikoli si ne bi mislil, da bova še enkrat skupaj igrala tudi na Japonskem. Skupaj sva bila eno leto, bilo je super, saj smo veliki družinski prijatelji. Vseskozi smo se družili, nikoli nam ni bilo dolgčas.

Kdo bi si šele mislil, da boste vsi skupaj s še enim fantom, s katerim ste odraščali skupaj v isti soseščini, Samirjem Handovićem, igrali na svetovnem prvenstvu. Če bi bili Američani, je to zgodba, ki bi verjetno epilog dobila celo v Hollywoodu in končala na filmskem platnu.

Ja, res neverjetno, kako se stvari razpletejo. Že od mladih nog se poznamo, s Samirjem sva bila soigralca že v mlajših selekcijah na Slovanu, Ilić je igral pri Olimpiji, to so bili takrat veliki derbiji.

Veliko nogometa smo preigrali tudi pred bloki. Vseskozi smo igrali med sabo, organizirali turnirje in od jutra do večera brcali žogo. Ves svoj prosti čas smo preživeli na igriščih. Mame so nas morale vleči z igrišča, sicer sploh ne bi prišli domov. Drugega nismo imeli v glavi.

Kaj je v ljubljanskem blokovskem naselju Fužine tako zelo posebnega, da je iz njega prišlo tako veliko vrhunskih nogometašev?

Res je malce nenavadno, da nas je toliko. Trije smo igrali na svetovnem prvenstvu, odraščali pa v krogu 500 metrov. Ob nas je s Fužin prišlo še vrsto dobrih nogometašev. Luka Žinko (nekdanji slovenski reprezentant, op. p.), Darijan Matić (kapetan Olimpije, ko je bila nazadnje prvak, op. p.), Janez Zavrl (nekdanji slovenski reprezentant, op. p.), če omenim samo tiste, s katerimi sem odraščal.

Tudi zdaj je kar nekaj dobrih nogometašev, ki prihajajo s Fužin. Ne vem, zakaj. Na Fužinah je bil nogomet pač od nekdaj šport številka ena.

S Samirjem Handanovićem sta skupaj igrala med bloki na Fužinah in na svetovnem prvenstvu. S Samirjem Handanovićem sta skupaj igrala med bloki na Fužinah in na svetovnem prvenstvu. Foto: Reuters

Kdo je bil takrat najboljši? Morda vi?

Ne, daleč od tega. Najboljša sta bila Žinko in Zavrl. Mislil sem si, da nikoli ne bom tako dober, kot sta onadva. Vsaj v mojih očeh sta bila zvezdnika.

Ste takrat sanjali o ligi prvakov, nastopu na svetovnem prvenstvu?

Ah, kje pa. Sanjali smo o prvi slovenski ligi. Da bomo kot Sebastjan Cimirotić, Ermin Raković in drugi. Vsaj z mano je bilo tako. Nisem sanjal o tujini. Želel sem si igrati za Bežigradom, proti Mariboru. Takšne stvari so mi hodile po glavi.

Ko se spominjam otroštva, je res lepo. Imeli smo lepo otroštvo. Še zdaj smo s številnimi veliki prijatelji. To je nekaj najlepšega. Vesel sem, da sem bil v športu.

Če ne bi bili, bi bilo lahko drugače. Blokovska naselja ponujajo tudi številne druge poti.

Ja, marsikdo je zašel s prave poti. Videl sem marsikaj, skoraj na vsakem koraku, a k sreči smo imeli mi v glavi samo žogo. To je eden izmed razlogov, da se z drugimi stvarmi nismo ukvarjali. Zelo sem vesel, da je bilo tako. Imel sem lepo otroštvo brez težav, ki jih lahko prinese odraščanje.

Se še vedno radi vračate na Fužine?

Tam živim, to je še vedno moj dom. Tudi otroka sta rada na Fužinah. Ne morem reči, da bom za vedno ostal tam, a tam imam stanovanje, tam so moji starši. Fužine bodo vedno moj dom.

Nogometaši, Rašo Nesterović, raper Zlatko …

Rašo Nesterović  je odraščal na Fužinah. Rašo Nesterović je odraščal na Fužinah. Foto: Sportida Fužine, ki so zrastle v začetkih osemdesetih let prejšnjega stoletja, so najbolj gosto poseljena soseska v Sloveniji. Po podatkih iz leta 2011 na Fužinah živi 10.271 ljudi na kvadratni kilometer.

Ležijo med reko Ljubljanico in Zaloško cesto v Ljubljani in veljajo za prostor, v katerem je veliko priseljencev iz nekdanje skupne države, zato naj bi bilo tam tudi več kriminala, čeprav statistika pravi, da ni tako, saj po tem ne izstopajo.

Poleg številnih nogometašev, najbolj znan je zagotovo dolgoletni zvezdnik prve italijanske lige, vratar milanskega Interja Samir Handanović, sta na Fužinah odraščala tudi nekdanji košarkarski zvezdnik iz lige NBA in kapetan Slovenije Rašo Nesterović, pa tudi najbolj znan slovenski raper zadnjega desetletja Zlatan Čordić.

Vaši prijatelji iz otroških dni so bili zagotovo najbolj ponosni 18. junija 2010, ko ste na tekmi svetovnega prvenstva proti ZDA v Johannesburgu v 42. minuti zadeli za vodstvo Slovenije z 2:0.

No, to pa je verjetno največji trenutek moje kariere. Igrati na svetovnem prvenstvu in zabiti gol. To je nekaj, česar ne bom pozabil nikoli. Dogodke iz leta 2010 in Republike Južne Afrike bom vedno nosil v spominu. Zelo sem ponosen na to. Tudi na Japonskem pogosto ne pozabijo omeniti tega, da sem dosegel gol na svetovnem prvenstvu. Le še en dokaz, da to ni majhna stvar.

Potem je Slovenija, ki bi ob zmagi napredovala v osmino finala, zapravila vodstvo. Tekma proti ZDA se je končala z remijem z 2:2, v zadnji tekmi ste izgubili proti Angliji in izpadli. Škoda, manjkalo je res malo. Pozneje tista reprezentanca Matjaža Keka nikoli ni bila več tako dobra, kot je bila takrat. Na koncu žal ni naredila toliko, kot je obetala.

Strinjam se, da bi lahko dosegli več. Tudi meni je žal. Zreli smo bili še za vsaj eno veliko tekmovanje. Škoda, saj smo bili res dobra ekipa. Ne le, da smo imeli kakovost, ampak smo imeli res dobro vzdušje. Bili smo veliki prijatelji, česa takega nisem doživel nikoli.

Užival sem vsakič, ko sem prišel v reprezentanco. Žal mi je, da nam ni uspelo zaigrati še na kakšnem velikem tekmovanju. Ni nam uspelo in s tem se je treba sprijazniti. To je nogomet, včasih zmanjka malo. Sestaviti se mora veliko stvari.

Upam, da bo reprezentanci čim prej spet uspelo. Z veseljem bom prišel kot navijač, če bo Slovenija spet igrala na kakšnem velikem tekmovanju.

Kako je bilo na tekmi proti ZDA na SP 2010:

Ko ste leta 2002 debitirali pod vodstvom Branka Oblaka, ste za prvenec v majici Slovenije potrebovali le 20 minut. Reprezentančno pot ste končali s 48 nastopi in šestimi zadetki. Ste zadovoljni?

Ja, začel sem zelo dobro, potem se je nekoliko ustavilo. (smeh, op. p.) Toda moram reči, da nisem igral ravno veliko. Ne vem, ali sem bil v prvi postavi na 10, 15 tekmah (v začetni enajsterici je bil na 13 tekmah, op. p.). Povečini sem na igrišče prihajal s klopi, a me to ni motilo. Imeli smo dobre rezultate, to je najbolj pomembno. 

Počutil sem se kot del ekipe, počutil sem se pomembnega. Zaradi tega se nisem pritoževal, če sem igral manj. Vedno, ko sem dobil priložnost, sem dal vse od sebe. To je najbolj pomembno. Lahko bi bilo tudi bolje, vedno je lahko, a mislim, da je za mano dobra reprezentančna pot. Uvrstili smo se tudi na svetovno prvenstvo.

Pa se vam ne zdi, da bi si v reprezentanci zaslužili več priložnosti?

To si misli vsak, a mislim, da je bilo dobro in pošteno. Ko je bil selektor Kek, je igrala prava ekipa, ki se ni veliko menjala. Igrali smo dobro, zato se mi ni bilo težko sprijazniti s tem, da v igro prihajam s klopi. To sem sprejel brez težav. S selektorjem sva imela dober odnos. Dajal mi je občutek, da me ceni. Podobno je bilo tudi s preostalima selektorjema.

Za Slovenijo je med februarjem 2006 in novembrom 2013 odigral 48 tekem in dosegel šest golov. Za Slovenijo je med februarjem 2006 in novembrom 2013 odigral 48 tekem in dosegel šest golov. Foto: Reuters

Potem je leta 2012 prišel Slaviša Stojanović. Vaš nogometni oče, ki vas je treniral že na Slovanu in v Domžalah. Začeli ste odlično, na uvodni prijateljski tekmi proti ZDA (2:3) ste se izkazali z dvema podajama, a potem pod njegovim vodstvom niste igrali več veliko?

Mislim, da sem ravno po tej tekmi odšel na Japonsko. Preselil sem se v novo državo, na novo celino. Potreboval sem nekaj časa, da se privadim, imel sem tudi težave s poškodbo.

Podobno je bilo tudi pod vodstvom zadnjega selektorja Srečka Katanca, pri katerem ste po neuspešnih dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016 sklenili reprezentančno pot.

S Katancem sva imela korektne odnose, nič slabega ne morem reči o njem. Vedno mi je povedal, kaj si misli. Zame je vedno najbolj pomembno, da me trener ceni in me spoštuje. Če je tako, sem pripravljen prevzeti vsako vlogo. Igrati dve minuti ali pa vso tekmo.

Reprezentančno pot sem končal, ker sem se tako odločil že pred začetkom kvalifikacij. Ne glede na to, kako bi se razpletlo, bi jo končal. Presodil sem, da je po desetih letih prišel čas za slovo.

Sploh zaradi tega, kje igram in kako dolga so potovanja v Evropo. Mislim, da sem se odločil pravilno. Priložnost so dočakali nekateri drugi. Podobno, kot sem jo pred leti dočakal jaz.

Šesti in zadnji slovenski strelec na svetovnih prvenstvih

Gol ZDA na SP 18. junija 2010. Gol ZDA na SP 18. junija 2010. Foto: Getty Images Ljubijankić je šesti in tudi zadnji slovenski nogometaš, ki je zadel na svetovnem prvenstvu. Pred tem je to v dresu Jugoslavije na tekmi proti Zairu (9:0) na SP leta 1974 kot prvemu uspelo Branku Oblaku.

Leta 2002 je Sebastjan Cimerotić na prvi tekmi Slovenije v zgodovini SP zatresel mrežo Španije pri porazu z 1:3. Na istem prvenstvu je Milenko Ačimović na zadnji tekmi skupinskega dela zadel za vodstvo proti Paragvaju, ki je potem prišel do zmage s 3:1.

Leta 2010 je Robert Koren poskrbel za zgodovinsko prvo zmago na SP proti Alžiriji (1:0). Na istem prvenstvu je na drugi tekmi Slovenije pred Ljubijankićem načel mrežo ZDA Valter Birsa (2:2).

Sloveniji se pod vodstvom prejšnjega selektorja ni uspelo uvrstiti tretje veliko tekmovanje v nizu, bodo pa zato na svetovnem prvenstvu 2018 Japonci. Boste v Rusiji navijali za njih?

Seveda, saj v japonski reprezentanci igrajo trije, štirje moji soigralci. Nazadnje jih je bilo kar pet. Normalno, da bom navijal za njih. Sploh za moje soigralce, saj smo dobri prijatelji. Želim jim, da bodo uspešni.

Kaj Japonci pričakujejo?

Najboljši so bili leta 2002, ko so pred domačimi navijači prišli iz skupine. To bo njihov cilj tudi prihodnje leto. Imajo kakovost, da napredujejo vsaj v osmino finala. Ne bo pa lahko. Poklopiti se mora marsikaj. Na svetovnem prvenstvu bo ogromno odličnih reprezentanc, a imajo nogometaše, ki bi jim lahko uspelo.

Petnajstega decembra bo dopolnil 34 let. Petnajstega decembra bo dopolnil 34 let. Foto: Reuters Dogajanje v slovenskem nogometu spremljate. Maribor se je spet uvrstil v ligo prvakov.

Super, vesel sem za njih. Že ko sem bil otrok in so z Bojanom Prašnikarjem prišli v ligo prvakov, sem navijal za njih. Vedno sem vesel, če slovenskim nogometašem in športnikom na sploh uspe kaj velikega. To je zelo dobro za promocijo države. S takšnimi uspehi tudi razveseliš ljudi.

Vedno navijam za slovenske športnike in športnice. Mariboru čestitam. Mislim, da se je v ligo prvakov uvrstil povsem zasluženo in tudi dokazal, da se tam ni znašel po naključju.

Še veliko večji podvig pa je uspel slovenskim košarkarjem, ki so ob koncu poletja postali evropski prvaki. Kako ste pospremili njihov uspeh?

Ne vem, kaj naj rečem. To, kar je uspelo njim … To je nekaj največjega, kar se je lahko zgodilo. Zame je bilo lepo tudi zaradi tega, ker sem ob evforiji, ki je nastala ob tem, podoživel naše uspehe iz leta 2009 in 2010, a mislim, da je njim uspelo še več. Da tako majhna država postane evropski prvak. Noro.

Ogledal sem si vse tekme, zaradi časovne razlike sicer večinoma v posnetkih, tudi Japoncem, ki jih košarka in evropsko prvenstvo niti najmanj ne zanimata, sem vseskozi ponosno govoril, kako dobro nam gre.

Spremljam vse športe in slovenske športnike, če le lahko. Tudi smučarske skoke. Ravno pred mesecem dni sva se z ženo sprehajala po Saitami, ko sva na ulici srečala Noriakija Kasaija. Opazila ga je žena in me vprašala, ali ni to tisti skakalec. Pristopil sem k njemu in ga prosil za skupno fotografijo.

Bil je malo začuden, da ga za fotografijo prosi tujec, a ko sem mu razložil, od kod prihajam, mu je bilo takoj jasno. Še hvala mi je rekel po slovensko. Lep spomin, zagotovo. On je legenda zimskega športa.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 94
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin