Sobota, 22. 8. 2020, 12.02
3 leta, 8 mesecev
Thomas Müller
Skrivnosti večno prisotnega Nemca, ki se mu čudi ves svet
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,85
2
Zaščitni znak zdajšnje zasedbe letošnjega finalista nogometne lige prvakov Bayerna Münchna, ki bo v nedeljo zvečer proti francoskemu PSG lovil nov naslov evropskega prvaka, je Thomas Müller. Zelo zanimiv nogometaš, ki na prvi vtis deluje, kot da je vse prej kot to, kar je. Eden najboljših na svetu. Ob tem je tudi eden od pripadnikov izumirajoče vrste nogometašev, ki so vse življenje zvesti samo enemu in istemu klubu.
Če bi se na nekem igrišču slučajno znašli z nekaj rekreativnimi nogometaši, med katere bi se pomešal tudi on, in imeli možnost, da po nekaj minutah ogledovanja njihovih nogometnih veščin izberete ekipo, s katero se boste pomerili proti prijateljevi zasedbi, bi bil prav mogoče med zadnjimi, ki bi ga izbrali. Ko in če bi nanj pokazali s prstom, bi ga verjetno postavili med vratnici. Tam, kjer na blokovskih igriščih ponavadi končajo tisti, ki z žogo ne znajo prav veliko.
S 186 centimetri in 75 kilogrami, dolgimi nogami in gibanjem po igrišču daje vtis, je videti kot kakšen noj in ne eden najboljših nogometašev na svetu. Zdi se, kot da z nogometno žogo ni ravno domač. Kakšnih posebej spektakularnih golov, podaj ali, bog ne daj, preigravanj pri njem ne boste zaznali. Daje vtis, da je štorast, nepokreten in vse prej kot eden najboljših na svetu.
"Razumem, zakaj ljudje v meni težko prepoznajo dobrega nogometaša in se sprašujejo, kako mi je lahko uspelo vse to, kar sem dosegel. Tudi sam bi se na njihovem mestu verjetno spraševal podobno," je Thomas Müller, ki je vedno pripravljen na šalo, pogosto tudi na svoj račun, priznal v enem izmed intervjujev. "Toda po tem, ko bi pogledal, kaj vse sem dosegel, bi si verjetno rekel, da le nisem tako slab," je takrat v smehu nadaljeval.
Najbolj je lahko ponosen na naslov svetovnega prvaka, ki ga je z Nemčijo osvojil leta 2014.
Kaj vse je osvojil in dosegel?
Veliko. Zelo veliko. Kdorkoli bi brskal po seznamu njegovih dosežkov, bi si moral vzeti kar nekaj časa. Od enajstih polnopravnih sezon, ki jih je v najboljši nemški ligi odigral, jih je kar šest končal z dvoštevilčno vsoto golov. V kar osmih je poskrbel za dvoštevilčno vsoto asistenc. Prvenstveno sezono 2019/20, v kateri je s soigralci že osvojil tri lovorike (ob nemškem prvenstvu še tamkajšnji pokal in superpokal) in bo v Lizboni napadal še četrto, je končal s kar 21 asistencami in postavil rekord.
Liga prvakov? V 12 letih je zbral 118 nastopov, zabil 46 golov in prispeval 24 asistenc. Ni slabo. Z reprezentanco je na najpomembnejšem nogometnem tekmovanju na svetu še bolje. Na treh svetovnih prvenstvih je v 16 nastopih zabil kar deset golov in bil leta 2010, ob debiju na mundialu, s petimi goli pri vsega 20 letih celo najboljši strelec svetovnega prvenstva v Južnoafriški republiki. Asistenc je bilo v izbrani vrsti na treh svetovnih prvenstvih, ki jih je odigral do zdaj, nekoliko manj, "vsega" šest.
Ko beseda nanese na ekipne lovorike, se bo zagotovo najprej pohvalil z naslovom svetovnega prvaka s prvenstva leta 2014, na katerem je zabil pet golov in prispeval tri asistence. En gol in eno asistenco je dosegel tudi pri znameniti zmagi nad Brazilijo v polfinalu, ko je s prvim golom Nemcem odprl pot do veličastne zmage s 7:1, ki je sledila.
Pri nepozabni zmagi Nemcev nad Anglijo v osmini finala svetovnega prvenstva 2010 je zabil dva gola in prispeval asistenco.
Potem bo pogled usmeril v leto 2013 in kultni stadion Wembley v Londonu, kjer je s soigralci po zmagi nad Borussio Dortmund z 2:1 prišel do zdaj svojega prvega evropskega naslova. Na poti do tako želene lovorike, ki jo zdaj lovi še drugič, je zabil kar osem golov in bil tretji najboljši strelec tekmovanja.
Sezono pred tem je v njem izgubil šele v finalu, ko je v finalu proti Chelseaju zadel za vodstvo Bayerna pred svojimi navijači, a potem po porazu po enajstmetrovkah doživel enega najbolj bolečih udarcev na svoji nogometni poti. Veliki finale je bil namreč v Münchnu.
Ob tem je bil leta 2014 z Bayernom tudi klubski svetovni prvak. Istega leta je osvojil še evropski superpokal. Prej in potem je naslove redno osvajal v nemškem prvenstvu. Letos je prišel že do devete lovorike za najboljšega v nemškem državnem prvenstvu. V pokalu se je končne lovorike s soigralci veselil šestkrat. V superpokalu pa petkrat.
Z Bayernom je bil evropski prvak leta 2013.
Tolmač prostora, ki stvari vidi drugače
Bodi dovolj, ob vsem naštetem bi ga v tistem izmišljenem trenutku in kraju z začetka zapisa na igrišče postavili kot prvega, a bi se ob tem še vedno spraševali, zakaj je tako dober, če je na prvi, drugi in tudi tretji vtis videti, kot da nogometa sploh ne zna igrati.
"Ich bin ein Raumdeuter," je daljnega leta 2011 v zdaj že ponarodelem sijajnem intervjuju za Süddeutsche Zeitung povedal o sebi in zadel bistvo. Raum pomeni prostor, Deuter tolmač. Tolmač prostora, torej.
Opis njegovega igralnega mesta je unikaten in se spreminja iz tekme v tekmo, iz trenutka v trenutek. Morda najbližje bi bili, če bi mu rekli drugi, povlečeni napadalec, ki se giblje med sredino in vrhom napada. "Z njim je veliko lažje. Odpira veliko prostora zame in za soigralce. Brez njega bi bilo mojih golov veliko manj," ga je opisal trenutno najboljši evropski strelec in že vrsto let številka ena med golgeterji v nemški bundesligi Robert Lewandowski, ki je v tej sezoni do zdaj zabil že neverjetnih 55 golov.
Veliko od njih po zaslugi svojega v javnosti pogosto podcenjenega, a v garderobi zelo cenjenega soigralca, ki je vedno v pravem trenutku na pravem mestu. Ne samo z žogo, ampak tudi oziroma predvsem brez nje. Ne samo zase, ampak predvsem za tiste, ki v istem dresu po igrišču tečejo ob njemu. Kot da bi čas in prostor dojemal drugače, hitreje in bolje od preostalih nogometašev, ki tekajo z njim po igrišču. Na prvi pogled nič posebnega. Ob podrobnejši analizi nepogrešljiv.
Ne samo pri trenerjih, zelo priljubljen je tudi pri soigralcih.
Odkar je zraven, je nepogrešljiv člen vseh trenerjev Bayerna
Vse odkar ga je Jürgen Klinsmann v sezoni 2007/08 malo pred 19. rojstnim dnem prvič vpoklical v člansko moštvo Bayerna, že leto za tem pa je pod vodstvom Louisa van Gaala postal nezamenljiv začetne enajsterice bavarskega nogometnega stroja, je vedno zraven. "Lahko da kdaj ne bosta igrala Franck Ribery. Morda bom kdaj na klopi pustil Arjena Robbena, a on bo vedno na igrišču," je takrat povedal legendarni Nizozemec in besede potem tudi potrdil. V sezoni 2009/10 je bil namreč na igrišču na prav vsaki tekmi.
Podobno je bilo tudi s trenerji, ki so sledili. Prišel je Jupp Heynckes, on je igral. V München je s svojo filozofijo pozicijskega nogometa stopil Josep Guardiola in ni jih bilo malo, ki so se spraševali, kaj bo z njim, a številka 25 je bila spet na igrišču.
Igra tudi zdaj, ko je vajeti bavarskega nogometnega ponosa v svoje roke prevzel Hans-Dieter Flick. Ob pohodu na nedeljski finale lige prvakov je bil v izločilnih delih na tekmah proti Chelseaju, Barceloni, ki ji je zabil dva gola, in Lyonu vselej na igrišču od prve do zadnje minute.
Nekoliko se je njegov status konstante v enajsterici Bayerna zamajal le ob njegovem predhodniku Niku Kovaču, a je na koncu krajšo potegnil Hrvat. Danes ga namreč ni več zraven.
Zdi se, da ima že sto let, a jih šteje vsega 30
Bavarec od glave do pet.
Čeprav se zdi, kot da je tukaj že celo večnost, je star komaj 30 let in bo zraven še nekaj časa. Najverjetneje do konca svoje nogometne poti, ki je v vseh pogledih povezana zgolj z enim in istim klubom. Bayernom, katerega majice je ponosno nosil že kot majhen otrok, ko je odraščal v vasici Pahl, 30 kilometrov oddaljeni od Münchna. Pri desetih letih je prestopil prag najbolj trofejnega nemškega kluba vseh časov in v njem ostal do danes, 20 let pozneje.
Zdaj je že pri 534 nastopih v njegovi majici, kar ga uvršča na sedmo mesto večne lestvice Bayerna po številu nastopov.
Morda čez nekaj let ujame tudi Seppa Maierja, ki je s 651 nastopi na vrhu. Že kmalu bo švignil mimo legendarnega Franza Beckenbauerja, ki je s 545 nastopi na šestem mestu. In že v naslednji sezoni morda ujel najboljšega strelca v zgodovini kluba Gerda Müllerja (563 golov), ki je 576 nastopi na tretjem mestu. Njegovega golgeterskega rekorda (563) zagotovo ne bo presegel, a je na večni lestvici strelcev Bayerna že zdaj visoko. Na petem mestu. Če bo zadel v Lizboni, bo pri okrogli številki 200.
Trenutno ima 24 klubskih in reprezentančnih lovorik. Če bo s soigralci premagal PSG, bo prišel do številke, ki jo že nekaj časa nosi na hrbtni strani dresa pri Bayernu.
Eden zadnjih predstavnikov izumirajoče vrste
Bavarec od glave do pet, ki je eden zadnjih predstavnikov izumirajoče vrste nogometašev, kot so bili Steven Gerrard, Francesco Totti, Paolo Maldini ali, če hočete, danes Lionel Messi. Takšnih, ki so enemu klubu zvesti od rojstva do groba. Toda medtem ko so (bili) oni videti kot superzvezdniki, on daje vtis naključnega mimoidočega, ki je zašel na igrišče.
"Ko ga spremljaš površno, je videti, kot da bi bil najslabši nogometaš na svetu. Ko se v njegovo igro poglobiš in ugotoviš, kaj prinaša ekipi, postane najboljši," kot ga je nekoč opisal eden od nemških novinarjev.
Tolmač prostora, ki bo v nedeljo zvečer v Lizboni Bayernu skušal odpreti pot do novega, šestega naslova evropskega prvaka.
2