Nedelja, 4. 6. 2023, 4.00
10 mesecev, 3 tedne
Skok v športno preteklost
Poredni deček, na katerega se še vedno lepijo škandali
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,29
Mario Balotelli, 32-letni Italijan ganskih korenin, spada med najbolj kontroverzne nogometne zvezdnike 21. stoletja.
Mario. Super Mario. Poredni deček nogometa, a svojčas tudi vrhunski, še kako vrhunski igralec. Vseeno pa preveč muhast, samosvoj, nepredvidljiv. In težko vodljiv. Trenerji so drug za drugim obupavali, ko so skušali brzdati temnopoltega italijanskega upornika. Niso ga mogli ukrotiti, najkrajše pa pri tem ni potegnil le napadalec, ki je iz leta v leto tonil v brezno povprečnosti in nosil drese vedno manj zvenečih klubov, ampak tudi nogomet.
Ko je bil v življenjski formi, denimo na Euru 2012, takrat je navduševal v dresu Azzurrov in zaigral v finalu velikega tekmovanja, je spadal med najboljše na svetu. Bil je skoraj neustavljiv, prototip modernega napadalca, nogometnega stroja s človeško dušo. Navijači pozneje niso nikoli dočakali Balotellija v vsem njegovem sijaju.
Ni uresničil vseh potencialov, ki jih je ves čas izkazoval, ampak jih je zaradi takšnih in drugačnih razlogov zapravljal. Na prelahek, večkrat sporen in kontroverzen način. Pogosto je polnil naslovnice zaradi nešportnih tem. Nabralo se je nešteto nevsakdanjih anekdot, čudaških prigod, ki ga niso predstavile v najlepši luči. A takšen je pač Mario. Vedno je štrlel iz povprečja. Ali zaradi nogometnih kakovosti ali pa neprimernega in čudaškega obnašanja.
Z vragolijami nasmejal svet in paral živce trenerjem
Ko je bil še mladenič, se je v Italiji odločil za zanimiv izlet. Vse zaradi radovednosti. Z avtom se je leta 2010 skušal z mlajšim bratom Enochom zapeljati neposredno v ženski zapor v Brescii. Samo zaradi tega, ker ga je zanimalo, kako je v tej ustanovi. Pozneje se je za svoje dejanje opravičil policiji. Istega leta je s prijatelji na milanskem Trgu republike (Piazza della Repubblica) iz kratkočasja streljal v zrak z zračnimi pištolami.
Zdaj, ko je star 32 let, je član Siona. Nogometni kruh si služi v Švici in se poteguje za obstanek v prvi ligi, pred tem je bil kratek čas v Turčiji, kamor se je preselil iz Italije, kjer pa ni igral za velikane, temveč Brescio oziroma Monzo. Njegov zadnji večji klub, ki se lahko pohvali tudi z evropsko lovoriko, je Marseille. Njegove barve je branil leta 2019. Še v obdobju, ko svet še ni postal žrtev pandemije koronavirusa. Pred tem je bil kar nekaj let član Nice, s katero pa se ni resneje vmešal v boj za naslov francoskega prvaka.
Do leta 2016 pa je bilo drugače. V uvodni polovici članske kariere je zastopal barve resničnih evropskih velikanov. Najprej je opozoril nase pri Interju, nato se je preselil k Manchester Cityju, kjer se je znašel pod drobnogledom sedme sile, a ne le tistih, ki spremljajo nogomet, ampak tudi rumenih medijev, ki so spremljali vsak njegov korak v življenju. Po vrnitvi v Italijo se je pridružil AC Milanu, nato pa se še enkrat vrnil v Anglijo, kjer je oblekel rdeči dres Liverpoola.
Tako je pustil svojstven pečat tudi pri letošnjih finalistih lige prvakov, s tem pa v luči sklepnega dejanja evropske sezone, ki bo prihodnjo soboto v Istanbulu, prišel kot naročen gost za obujanje spominov. Ni manjkalo vragolij, s katerimi je nasmejal svet, paral živce trenerjem in soigralcem ter dal vedeti, da se noče podrejati drugim.
Rodil se je kot Mario Barwuah, otrok ganskih migrantov v Palermu, pri dveh letih se je preselil v okolico Brescie. Pri treh letih je zapustil družino, zanj sta skrbela rejnika, Silvia, hči židovskih staršev, ki so med drugo svetovno vojno preživeli holokavst, in Francesco Balotelli. Od njega je pozneje prevzel priimek, s katerim je postal nogometni superzvezdnik. Spadal je med najboljše, spoznal ga je ves svet, zaradi njegovega značaja, zlasti muhavosti, ki ga je popeljala do številnih incidentov, pa so ga hitro spoznali tudi tisti, ki jih ni kaj preveč zanimal nogomet.
Z Interjem je pred 13 leti osvojil evropski naslov. Takrat je Mourinhovi četi pomagal do trojne krone.
Italijansko državljanstvo je prejel, ko je postal polnoleten. Na veselje navijačev Azzurrov. "Sem Italijan, počutim se kot Italijan, vedno bom igral za italijansko reprezentanco," je dejal 13. avgusta 2008, ko je končno prejel v roke italijanski potni list. Takrat je igral pri Interju, ki se mu je pridružil pri 16 letih. Pri črno-modrih je kmalu opozoril nase, se kot najstnik podpisal pod kar nekaj atraktivnih zadetkov in pomembnih zmag. Ko je skušal narediti odločilen korak v članski karieri, pa se je večkrat zapletel v spor s trenerjem Josejem Mourinhom. Bil je zelo trmast. Portugalec ni skoparil z javnimi kritikami na njegov račun, verjel je, da se bo zaradi njih mladi napadalec afriških korenin spremenil. Nanj so bili zaradi pomanjkanja discipline jezni tudi kapetan Javier Zanetti, karizmatični veteran Marco Materazzi, celo njegov agent. A tudi to ni pomagalo.
Čeprav je bil član Interja, si je privoščil nezaslišano provokacijo v očeh navijačev črno-modrih. Na televizijski oddaji je oblekel dres Milana, največjega rivala. Zakuhal je zadeve, nanj se je usul srd privržencev.
Z navijači Interja je bilo konec simpatij, ko je pred televizijskimi kamerami oblekel dres Milana.
Po tekmi z Barcelono, Inter se je z njo pred 13 leti meril v polfinalu lige prvakov in jo tudi izločil, kar je takratni trener Kataloncev Josep Guardiola težko prebolel, je dres Interja vrgel na tla. Ni igral najboljše, navijači so mu žvižgali. Pozneje je skesano dejal, da je to edina stvar, za katero obžaluje, da jo je storil v življenju. Ni bilo prijetno, po tekmi so želeli navijači Interja z njim fizično obračunati, saj je užalil klub kot institucijo. V finalu lige prvakov, ko je Inter leta 2010 v Madridu premagal Bayern z 2:0, je Balotelli sedel na klopi. Takrat sta bila njegova klubska soigralca tudi Rene Krhin in Vid Belec, ki pa nista prišla v poštev za finale, tako da nista kandidirala za tekmo vseh tekem'.
Mourinho: Knjiga o Balotelliju bi bila komedija
"O tem, kako je bilo v dveh letih, ko sem pri Interju vodil Maria, bi lahko napisali knjigo na 200 straneh. Ta knjiga pa ne bi bila drama, ampak komedija. Spominjam se gostovanja v ligi prvakov proti Rubinu v Kazanu. Na tej tekmi so bili vsi moji napadalci poškodovani. Ni bilo Diega Milita, ni bilo Samuela Eto'oja. Bil sem v težavah, Mario je bil edini, na katerega sem lahko računal. Ko je Mario v 42. minuti prejel rumeni karton, sem nato po koncu polčasa od 15 minut, ki sem jih imel na voljo, porabil kar 14 za to, da sem skušal Mariu dopovedati, naj ne prejme drugega rumenega kartona. Dejal sem mu, da ga ne morem zamenjati, da nimam na klopi več napadalcev. Zato naj se nikogar ne dotika in igra le z žogo. In če izgubimo žogo, naj ne bo z njegove strani nikakršnih reakcij. Če ga bo kdo provociral, naj se s tem ne ubada, če bo sodnik naredil napako, naj ga to ne zmoti. In nato pride 46. minuta, Mario pa je prejel rdeči karton," je ena izmed številnih anekdot, ki priča o tem, kako samosvoj je bil Balotelli.
Jose Mourinho je večkrat izgubil živce, ko je imel opravka z Balotellijevimi muhastimi potezami na igrišču.
V Manchestru polnil naslovnice rumenih medijev
Pri Interju se po nesporazumih z navijači, pogosto je bil tudi žrtev rasističnih zmerjanj, ni več počutil zaželenega. Selitev na Otok se je ponudila kot idealna rešitev. Avgusta 2010 je tako odšel v Manchester k Cityju. Verjel je, da se bo pri Robertu Manciniju, s katerim je sodeloval že pri Interju, dobro počutil. Na začetku ni bilo slabo, v napadu je znal pokazati svojo nesporno kakovost, a ga je na cedilu pustil značaj. Prehitro je dobival kartone, bil je nerazumljivo impulziven, živčen, zlahka se ga je dalo sprovocirati. Trener Mancini je izgubljal potrpljenje. Na eni strani je lahko občudoval njegove zadetke, a le takrat, ko je bil z glavo povsem pri stvari, kar pa se žal ni zgodilo na vsaki tekmi, po drugi strani pa je moral poslušati očitke o njegovih prehitro prejetih kartonih in vseh silnih aferah zunaj igrišča.
Ko je oktobra 2011 zatresel mrežo Manchester Uniteda in prispeval svoj delež k ponižanju rdečih vragov (6:1), je slekel dres in svetu pokazal majico s pomenljivim napisom: "Zakaj vedno jaz?" Takrat je slovel kot pogostejši gost naslovnic zaradi nešportnih dogodivščin kot pa zaradi tistega, kar je naredil na zelenici. Dan pred tem je imel hišno zabavo, na kateri je bil tako razigran in nepreviden, da je s pomočjo prijateljev priredil pirotehnični šov v lastnem stanovanju in zanetil požar v kopalnici. Pozneje je bil, ironično, v javnosti predstavljen kot ambasador grofije Veliki Manchester (Greater Manchester) za požarno varnost.
Mario Balotelli is fronting a new firework safety campaign. (This is not a joke) See attached picture. #supermario pic.twitter.com/x43BDVKR
— Nial (@NialFoster) October 24, 2011
Vseeno sta Mancini in Balotelli, kar zadeva rezultate, skupaj izkusila srečen konec. Na nori tekmi, odločilni za naslov prvaka, je vstopil v igro in prispeval asistenco za zmagoviti zadetek Sergia Agüera proti QPR. To je bil epski preobrat, ki je Cityju 13. maja 2012 zagotovil prvi naslov prvaka po letu 1968.
Na evropskem prvenstvu je pojasnil, zakaj svojih zadetkov ne proslavlja na način, kot ga večina preostalih napadalcev. Da nori od sreče in jih proslavlja v skupinskem objemu s soigralci. "Ko dosežem zadetek, tega ne proslavljam, saj je to moja služba. Tudi poštar takrat, ko nekomu odda pismo, tega ne proslavlja." Dan pozneje je v polfinalu Eura proti Nemčiji dosegel dva zadetka. Proslavil ju je tako, da si je slekel dres in napel vse mišice. To je bil eden najbolj nepozabnih prizorov tega Eura, na katerem je doživel tudi rasistično provokacijo, saj je bila s tribun v njegovo smer na tekmi med Italijo in Hrvaško odvržena banana.
Nato je blestel na Euru 2012, z Italijo zaigral v finalu. Kar zadeva klub, ni imel več toliko sreče in uspehov. Disciplinskih prekrškov je bilo veliko, tako da je v začetku leta 2013 zamenjal klub. Končalo se je obdobje v Manchestru, vrnil se je na San Siro, a ne k Interju, ampak Milanu.
Ko je nosil dres Manchester Cityja, si je na prijateljski tekmi v ZDA proti LA Galaxyju privoščil nesramno potezo. Znašel se je v stoodstotni priložnosti, lahko bi se zlahka vpisal med strelce, a je pokazal vso nepredvidljivost Super Maria. Odločil se je, da bo skušal narediti nekaj posebnega. Tako se je na presenečenje vseh kar naenkrat obrnil s hrbtom proti vratom in nato ustrelil s peto. Povsem je zgrešil, soigralci so se čudili, trener Roberto Mancini pa je bil tako jezen, da ga je le nekaj trenutkov pozneje tudi zamenjal. Balotelli se je opravičeval, češ da je mislil, da je v nedovoljenem položaju, a mu je verjel le malokdo. Z Mancinijem se je sicer pogosto prepiral.
Italijanskemu napadalcu z ganskimi koreninami je bilo marca 2011 tako dolgčas, da je v trening centru Manchester Citya v Carringtonu, ko je na balkonu zagledal nadobudne otroke, podmladek kluba, katerega barve je branil tudi sam, začel s čistega miru ciljati s puščicami za pikado. Na srečo so njegovi "izstrelki" zgrešili žive tarče, seznam nečednosti (avtomobilske nesreče, rdeči kartoni, nasilno obnašanje ...), ki jih je zakuhal v svoji kratki karieri, pa je dobil novo poglavje.
Manchester City ali Inter? Balotelli pravi, da je ...
Tako je določen del kariere prebil pri Interju in Manchester Cityju, zato ne čudi, da se je pred finalom lige prvakov, ko se bosta v Turčiji za evropsko krono udarila prav ta kluba, nanj spomnilo veliko ljudi. V pogovoru za Gazzetta dello Sport je obujal spomine na oba nekdanja delodajalca, vprašali so ga tudi za napoved o tem, za koga bo v soboto stiskal pesti. Izkazal se je kot diplomat in dejal, da je njegovo srce razdeljeno na pol. "Raje ne povem ničesar drugega. Moja glava mi pravi, da bi si želel, da bi lahko zmagala oba. A to je nemogoče."
Ko se je pridružil Manchester Cityju, je bil udeležen v prometno nesrečo. Takrat je pri sebi nosil pet tisoč funtov v bankovcih. Ko je to opazil policist in ga vprašal, zakaj ima v avtu tako veliko denarja, mu je Balotelli hladnokrvno odgovoril: "Ker sem bogat."
Tudi zanj je Manchester City veliki favorit, a to še ne pomeni, da bi se lahko sprehodil do največje trofeje. "Izkušnje mi pravijo, da je v finale, ko se igra le ena tekma, bolje vstopiti kot avtsajder. Kot ekipa, ki ni favorit. Guardiolova ekipa igra vrhunski nogomet, a je zelo učinkovita tudi ekipa Inzaghija," je 32-letni poredni deček svetovnega nogometa dal vedeti, da je v dobri formi tudi Inter. Opozoril je na prijatelja Edina Džeka, s katerim je igral pri Cityju, pa Romela Lukakuja in Lautara Martineza, zelo pomembna orožja milanskega velikana v napadu.
Kaj pa pravi o Erlingu Haalandu, najbolj vročem napadalcu in strelcu lige prvakov, s katerim City meri na svoj prvi evropski naslov? "Erling je izjemen. Pri Cityju kar mrgoli igralcev, ki lahko prispevajo asistenco in mu pomagajo do zadetka. Guardiola zelo dobro ve, kako najbolje izkoristiti njegove vrline. Je mogočni ostrostrelec," je poln hvale na račun mladega Norvežana. Bo Haaland zaradi tega v finalu jeziček na tehtnici v prid Cityja? "Tega nisem dejal. Tudi Inter ima odlične napadalce. Pričakujem odprt dvoboj," se veseli spopada, v katerem bosta za največjo lovoriko, kar jo pozna klubski nogomet, obračunala dva njegova nekdanja kluba. Oba sta ga povabila na tekmo v Istanbul. V šali je napovedal, da bo izbral mesto na sredini tribun, tako da se bo izognil morebitnim ugibanjem glede tega, komu bi bil lahko bolj naklonjen.
V sezoni 2022/23, v kateri Sionu grozi izpad iz švicarske prve lige, je na 18 nastopih dosegel šest zadetkov.
Da se njegova narava kljub zrelim letom, saj je že vkorakal v četrto desetletje, ni spremenila, dokazujejo tudi pripetljaji iz Švice. Ko se je pridružil Sionu, je obvestil vodstvo kluba, da se zaradi bronhitisa ne bo mogel udeležiti treninga. Vse lepo in prav, če ga ne bi pozneje družbena omrežja izdala, da je še isti večer v sto kilometrov oddaljeni Lozani obiskal nočni lokal. In ga zapuščal v poznih urah. A predsednik kluba Christian Constantin ga ni kaznoval.
S Sionom mu grozi izpad iz prve lige, tega omenjeni švicarski klub ni doživel vse od leta 2006. Nekaj časa je bil kapetan Siona, a je bil tako skromen in nezainteresiran v napadu, da je razburil navijače do te mere, da so začeli kuriti njegove drese. Sion je v prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za obstanek v soboto doma izgubil proti Stade-Lausanne Ouchy z 0:2, Balotelli, ki je imel v zadnjih tednih zdravstvene težave, pa sploh ni kandidiral za tekmo. V torek bo povratna tekma, na kateri bi lahko Sion izgubil prvoligaški status.
