Še nekaj časa bo preteklo, da bo Olimpija tam, kjer je (bil) Maribor

Olimpija je v prejšnji sezoni povsem zasluženo osvojila naslov, o tem ni nobenega dvoma. "Pa smo končno tam, kjer je bil vrsto let Maribor," so ob tem, ko je naslov po dolgih 21 letih čakanja prišel v njihovo mesto, govorili Ljubljančani. "Zdaj bomo šli še po evropski poti Maribora," so dodali. "Ne samo to, še boljši bomo," so govorili najbolj optimistični. Takšni so bili o tem, da bomo v središču Slovenije prvič gledali ligo prvakov, seveda prepričani. Prvi so se z elitnim klubskim evropskim tekmovanjem le sramežljivo spogledovali.

Oboji so zdaj ugotovili, da so se pošteno motili in da je evropske sezone za Olimpijo konec, še preden se je zares začela. Medtem Mariborčani ostajajo pri ritmu dveh tekem na teden in se spogledujejo z novimi evropskimi tekmami. Mariborčani so nasmejani, Ljubljančani pa se ob omembi Evrope le kislo nasmejejo.

V tej tekmi je spet zmagal Maribor. Povsem pričakovano. V Ljubljani so zdaj verjetno dojeli, da ekspresen uspeh v Evropi lahko pride le naključno. Enkrat na deset ali še več primerov, če hočete. Izkušnje so tiste, ki na takšni ravni štejejo največ. Ni naključje, da je v bitkah, v katerih so odločale malenkosti, zgolj ena žoga, Olimpija potegnila kratko, medtem ko je Maribor iz njih prišel kot zmagovalec.

Več kot 50 evropskih tekem v zadnjih petih letih pač nekaj šteje. Medtem ko se je Maribor proti Bolgarom postavil evropsko, je Olimpija proti Slovakom delovala naivno. Na trenutke kot ekipa fantov iz blokovskih naselij, ob histeričnem pritiskanju na domofone zbranih v enem nedeljskem popoldnevu.

Po izpadu proti Trenčinu, ki niti najmanj ne deluje kot dobra, evropska ekipa (prav zanimivo bo videti, kako se bo slovaški prvak odrezal v nadaljevanju evropske sezone), Ljubljančani govorijo o častnem slovesu in tem, da so pokazali karakter. Po drugi strani je bil lanski izpad Maribora proti kazahstanski Astani, ki je pozneje od šestih tekem proti madridskemu Atleticu, lizbonski Benfici in Galatasarayu izgubila le dve, označen za veliko katastrofo. Zanimivo, mar ne?

Tudi o navijaškem kultu bi se dalo napisati marsikaj. Mariboru vseskozi, tudi v slabših časih, ob strani stoji kar nekaj zvestega občinstva. Pogled na tribune štadiona Olimpije je tudi v najboljših časih žalosten. Razen najzvestejših privržencev, organizirane navijaške skupine Green Dragons, Darijan Matić in soigralci ne čutijo podpore, ki bi si jo zaslužili. No, seveda razen tistih nekaj dni na leto, ko je Olimpija v mestu "in". Ko si odpadnik, če se na družabnih omrežjih ne pojaviš na vsaj eni fotografiji, oblečen v zeleno-beli dres. #verjamemvzmaje #zelenaljubljana #enozivljenjeenaljubezen

Da, predvsem podpora, ki jo čutijo nogometaši ljubljanskega nogometnega ponosa, kaže na to, da Olimpija še v marsičem zaostaja za največjim, večnim tekmecem. In tako bo še nekaj časa. Ne glede na to, ali ji bo ta ob koncu sezone spet gledal v hrbet. Če ne drugje, bodo Ljubljančani to spoznali v Evropi. Tako kot so letos in bodo verjetno še kdaj. Še nekaj let bo preteklo, da bo Olimpija tam, kjer je Maribor. Še nekaj let načrtnega dela. To pa je bilo v nogometni Ljubljani v zadnjih letih, desetletjih vse prej kot stalnica. Ljubljančani upajo, da bo tokrat drugače.