Četrtek, 29. 12. 2022, 20.00
1 leto, 10 mesecev
Pele (1940–2022)
Umrl je Pele. Zbogom, največji. Nogomet je izgubil svojega kralja.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,49
10
Pred njim in po njem se je zvrstilo mnogo odličnih nogometašev. Navduševale so tudi ere Ferenca Puskasa, Alfreda di Stefana, Eusebia, Johana Cruyffa, Franza Beckenbauerja, Diega Armanda Maradone, Michela Platinija, Zinedina Zidana, pa Cristiana Ronalda in Lionela Messija, po novem pa tudi Kyliana Mbappeja, a tako edinstvenega pečata, kot ga je pustil Pele, nogometni svet še ni doživel.
Nogomet je svetu podaril ničkoliko zvezdniških imen, ki niso zaznamovala zgolj svojega obdobja, ampak predstavljala bistveno več. A težko bi našli večjo ikono od Brazilca Peleja, nepozabnega velemojstra očarljivega nogometa, s katerim je navduševal pred polovico stoletja. Edson Arantes do Nascimento, večni ljubljenec navijaških src, je v 83. letu izgubil boj z zahrbtno boleznijo. Nogomet je ostal brez svojega kralja.
Pele ni navadna beseda. To je sinonim za nogometni ideal. Za vse, kar se lahko doseže, če te v življenju ob talentu spremljajo še močna volja, vztrajnost, drznost, da si upaš pokazati nekaj več, in zdrava mera tekmovalnosti. Vse to je krasilo brazilskega nogometnega kralja. Bil je pred časom. Preprosto predober za vse sovrstnike, ki so poskušali oponašati njegovo strast do zadetkov in atraktivnih potez, a ostali v njegovi senci.
Postal je eden najbolj priljubljenih športnikov vseh časov. Izklesal si je podoben status kot legendarni boksar Muhammad Ali ali pa košarkarski as Michael Jordan.
Včasih je bil tako dober in poseben, da javnost marsikaterih mojstrstev, s katerimi si je znal privoščiti branilce in vratarje, niti ni znala primerno ceniti. To je prišlo desetletja pozneje, ko so podobne vragolije, kakršne je izvajal nogometni pionir Pele, počeli še drugi nogometaši. Zvezdniki nekega drugega obdobja. A prav vsak med njimi je dobro vedel, kaj pomeni Pele za svetovni nogomet. Da je to veličina, ki jo bo težko preseči.
Nekaj atraktivnih potez in zadetkov, ki so zaznamovali kariero Peleja:
Odraščal v revščini, nato postal največje bogastvo nogometa
Na svet je privekal 23. oktobra 1940 v brazilskem mestu Treo Coracoes (po slovensko Tri srca) kot Edson Arantes do Nascimento, sin nekdanjega nogometaša Fluminenseja Dondinha. Poimenovali so ga po ameriškem izumitelju Thomasu Edisonu. Po tehnološkem pionirju. Kot da bi slutiti, da bo nekoč podobno poslanstvo opravljal tudi on. Kmalu se ga je oprijel vzdevek Pele. To pa zato, ker je napačno izgovarjal ime takratnega nogometnega idola, vratarja Vasco da Game Bileja.
Rojstna hiša Peleja v brazilskem mestu Treo Coracoes, ki ima okrog 80 tisoč prebivalcev.
Podobno kot številni nogometni asi iz Južne Amerike je hitro spoznal krutost življenja. Odraščal je v revščini v Bauruju v zvezni državi Sao Paulo, a izstopal po nogometni nadarjenosti. Bila je na tako visoki ravni, da so trenerji kmalu ugotovili, da se v drobcenem brazilskem dečku skriva izjemen potencial. Takšen, ki bi lahko nekega dne obnorel svet.
Sloviti klub Santos ni hotel zamuditi priložnosti stoletja. Prepričal ga je, da se mu pri 15 letih pridruži. Nato pa se je začelo. Po vsaki tekmi je zanj vedelo več ljudi. Zgodba o čudežnem brazilskem dečku ni bila več le lokalna, o tem so začeli počasi trobiti tudi drugod. Že pri 16 letih je postal prvi strelec brazilskega prvenstva, takrat je prvič oblekel tudi reprezentančni dres. To je bil skokovit razvoj.
Na Švedskem spisal čarobno zgodbo
Na svoje prvo svetovno prvenstvo je pripotoval kot 17-letni mladenič in očaral javnost.
Leta 1957 se je tako pri zgolj 16 letih in devetih mesecih že vpisal med strelce za izbrano vrsto. In to na najslajši tekmi. Na sosedskem spopadu z Argentino, odigranem na znamenitem stadionu Maracana v Riu de Janeiru. Ravno na tistem mitskem objektu, na katerem je Brazilija sedem let prej doživela eno najhujših razočaranj v športni zgodovini, ko je pred 200 tisoč gledalci ostala brez prvega svetovnega naslova proti Urugvaju.
Začela so se njegova najlepša leta. Še danes velja za najmlajšega brazilskega strelca vseh časov, ko pa je kot najstnik pripotoval na svetovno prvenstvo na Švedskem, svoje prvo veliko tekmovanje, kjer se je meril z vsemi najboljšimi reprezentancami na svetu, je postal O Rei. Kralj.
V Skandinaviji je podaril nogometnemu svetu tako čarobno zgodbo, da je presegel vse prejšnje junake. Postal je prvi nogometni zvezdnik mednarodnega kova. Prvi temnopolti as, o katerem so s strahospoštovanjem govorili na vseh celinah. Sprva pa se švedska operacija ni odvijala spodbudno. Mladi Pele si je tik pred odhodom v Evropo na pripravljalni tekmi poškodoval koleno in bil nekaj časa resno vprašljiv za udeležbo na turnirju. Tako je zaigral šele na zadnji tekmi skupinskega dela. In takoj navdušil, proti Sovjetski zvezi je prispeval podajo Vavaju.
Brazilci so se prvič na svetovni prestol zavihteli leta 1958. Na svojem šestem mundialu. Danes so svetovni rekorderji, "krono" so osvojili petkrat, hkrati pa ostali edina država, ki je nastopila na prav vseh izvedbah največjega tekmovanja na svetu.
Kar je sledilo, je presunilo svet. V četrtfinalu se je Brazilija mučila z Walesom. Vse do 66. minute, ko je zadetek mojstrsko dosegel Pele. Čudežni najstnik se je ogrel. V polfinalu, v katerem je Brazilija napolnila mrežo Franciji (5:2), je zabil kar tri gole. Pomagala mu je poškodba kapetana Francije Roberta Jonqueta v 38. minuti, ki mu je Vava nehote zlomil nogo. Takrat je bil rezultat 1:1. Ker takrat še ni bilo menjav, so Francozi do konca igrali z nogometašem manj. To so izkoristili Brazilci in pomendrali zdesetkanega tekmeca.
V finalu so se pomerili z gostiteljico Švedsko, ki je v polfinalu razblinila nemške sanje o ubranitvi naslova (3:1). Sledil je nov spektakel v režiji najstnika, ki je bil na dan finala star 17 let, osem mesecev in šest dni. Še do danes ni bilo mlajšega nogometaša, ki bi zaigral v finalu svetovnega prvenstva. Postal je svetovni prvak in proti Švedom dosegel kar dva gola. Brazilija je zmagala s 5:2.
Izpolnil obljubo, ki jo je dal objokanemu očetu
V Čilu ni mogel pokazati vsega, kar je znal. Zaradi zdravstvenih težav ni mogel pomagati soigralcem na odločilnih srečanjih.
Brazilci so prvi proslavljali svetovni naslov na drugi celini, Pele pa je izpolnil obljubo, ki jo je leta 1950 dal objokanemu očetu. Ko se je njegov oče jokal po neuspehu brazilske reprezentance proti Urugvaju (1:2), ki je ponosne gostitelje SP 1950 stal naslov, mu je Pele, takrat je bil še devetletni deček, v želji, da bi ga potolažil, rekel, naj ne skrbi, saj bo poskrbel, da bo Brazilija osvojila svetovni naslov. Takrat so njegove besede zvenele kot prisiljena in utopična tolažba, polna domišljije, a so se kmalu izkazale za še kako resnično. Pele je osvojil svet in postal najbolj priljubljeni nogometaš. Pravi prototip modernega zvezdnika.
Štiri leta pozneje, ko je užival v statusu najboljšega nogometaša na svetu, je Brazilija ubranila svetovni naslov. Kot zadnja v zgodovini mundialov. V Čilu žal ni mogel pokazati vsega, kar je znal. Začel je imenitno, z golom in asistenco proti Mehiki, nato pa se je poškodoval proti Češkoslovaški. Ni se več vrnil na igrišče, zamenjal ga je Amarildo, a je bil selecao takrat tako močan, da je bil pretrd oreh za vse. Izstopal je zlasti nepozabni Garrincha.
Zanimivo je, da nikoli ni igral za evropski klub, ampak le za Santos in New York Cosmos. Čeprav so ga v svoje vrste vabili najboljši evropski klubi, na primer Real Madrid, Milan, Juventus in Manchester United, ni zapuščal ameriških tal. Leta 1958 je Inter celo že pridobil njegovo pogodbo, a jo je moral zaradi protesta navijačev Santosa takratni predsednik Interja Angelo Moratti hitro raztrgati.
V Angliji ga je udarilo prekletstvo poškodb
Visok je bil 173 centimetrov. Rad je izvajal prekinitve, oboževal je tudi proste strele. Bil je tako nepredvidljiv, da na svetu ni bilo obrambe, ki ji ne bi mogel "prodati" vsaj katere od številnih mojstrovin.
A prvi brazilski zvezdnik je ostajal dobrodušni Pele. Premikal je mejnike, postal prvi nogometni zvezdnik v pravem pomenu besede, oboževan, spoštovan, simpatičen, nasmejan. Navduševal je z eleganco, domiselnimi rešitvami, tehničnim znanjem. Bil je vrhunski v vsem, česar se je lotil na igrišču. Ni ga bilo udarca, ki ga ne bi znal izpiliti do potankosti.
Bil je nerešljiva uganka za marsikatero obrambo. Bil je avantgarda. V mlajših letih strogi hitronogi in spretni napadalec, nato pa organizator igre, prava desetica. Srce moštva. Postal je brazilski nacionalni junak. Dokaz, kaj vse je mogoče, kako se lahko iz revnega okolja s pravilnim delom in jasno izraženim ciljem dosežejo zvezde.
Na SP 1966 ga je takole po brutalnem prekršku Joaa Moraisa tolažil sloviti portugalski napadalec Eusebio.
Kar sta bila pozneje Diego Armando Maradona in Lionel Messi za Argentino, je Pele za Brazilijo. Njegove kariere v nasprotju z "malim zelenim" pri gavčih niso toliko omadeževale afere. Ostaja pa vprašanje, kaj vse bi še lahko bilo, če ga tekmeci ne bi toliko poškodovali. Preprosto niso imeli druge rešitve, kot da so ga spravljali na tla s prekrški. Surovimi in neusmiljenimi. Morda bi, če bi mu bilo prizaneseno in bi imel spodbudnejši zdravstveni karton, osvojil tudi SP 1966. Kdo ve.
Pred 56 leti ga je v Angliji znova udarilo prekletstvo poškodb. Brutalni prekrški, zlasti proti Bolgariji in Portugalski, so ga stali tako zdravje kot tudi živce. Brazilski navijači so jokali od nemoči, njihovi ljubljenci, ki so branili naslov, so izpadli že po skupinskem delu. Pele je zadel v polno proti Bolgarom, postal prvi nogometaš v zgodovini, ki je zadel na treh zaporednih svetovnih prvenstvih, nato pa ga je grdo pokosil na tla Portugalec Joao Morais. To je bil krut prekršek, a takrat še ni veljalo pravilo o izključitvi. Če kdaj, bi si ga Morais zaslužil takrat. To je bil eden bolj žalostnih trenutkov SP.
Nova Pelejeva pravljica za rekordni tretji naslov
V karieri je na 1363 tekmah, vključene so tudi prijateljske (tako klubske kot reprezentančne), dosegel 1279 zadetkov. To je svetovni rekord, zapisan tudi v Guinnessovi knjigi rekordov. Je edini nogometaš na svetu, ki se lahko pohvali s tremi naslovi svetovnih prvakov.
Lepši je nastopil leta 1970. Pele se je še četrtič dokazoval na mundialu. Čeprav so se mu svetovna prvenstva po poškodbah iz Anglije tako zamerila, da je rekel, da ne bo nastopil nikoli več, si je premislil. Želja po še enem naslovu, da bi Brazilija znova zavzela prestol, je bila prevelika. To je bila odločitev in pol. V Mehiki je sledila Pelejeva pravljica. Popolno je bilo. Imel je 29 let in iz sebe pred prepolnimi tribunami izvabil najboljše, kar je lahko. Postal je predhodnik nogometnega ideala Joga Bonito.
Finale med Brazilijo in Italijo je lahko nogometni svet prek ekranov spremljal v barvah, kar je bila velika popestritev v svetu najbolj priljubljene postranske reči na svetu. V sklepnem dejanju so Brazilci s spektakularno predstavo nadigrali slovenske sosede (4:1). Pohvale so prihajale z vseh koncev, po SP 1962 in 1966, na katerih ni manjkalo krvoločnih prekrškov in poškodb, so tekme v Mehiki predstavile povsem drugačen, atraktiven obraz nogometa.
Italijanski branilec Tarcisio Burgnich, rojen v neposredni okolici Trsta, je po finalu izrekel znamenito pohvalo Peleju. "Pred tekmo sem si govoril, da je tudi on narejen iz kosti in kože kot mi vsi. Motil sem se," je dejal Italijan, odgovoren za pokrivanje prvega zvezdnika Brazilije, ki ga je v 18. minuti prelisičil v skoku in zabil prvi gol na tekmi.
Na srečo nogometnih navdušencev ni uresničil napovedi, ki jo je izrekel po žalostni izkušnji na SP 1966, ko je zaradi neprestanih prekrškov tekmecev kmalu končal s tekmovanjem in namignil, da ne bo več nikoli zaigrali na mundialu. Na SP 1970 v Mehiki je bil izjemen in fantastično kariero kronal s tretjim svetovnim naslovom.
Svetovni prvaki Brazilci so dobili vse tekme. Tako v kvalifikacijah kot tudi na svetovnem prvenstvu. Vseh šest na mehiških tleh. Selektor Mario Zagallo je postal prvi, ki je osvojil svetovno prvenstvo kot igralec (1958 in 1962) in trener (1970), najboljši nogometaš Pele pa prvi Zemljan, ki je osvojil SP trikrat. To je bil njegov zadnji nastop na svetovnem prvenstvu.
V državnem dresu zadnjič proti Branku Oblaku
Na poslovilni tekmi Peleja v državnem dresu je zaigral tudi legendarni slovenski nogometaš Branko Oblak.
Skupno je odigral 1.363 tekem in dosegel 1.279 zadetkov. Večino v dresu Santosa. Ni manjkalo jubilejev. Tako je 19. novembra 1969, le nekaj mesecev po prvem pristanku vesoljske odprave s človeško posadko na Luni, dosegel tisoči zadetek (O Milesimo). Z bele točke. Na Maracani proti Vasco da Gami. Za Santos je dosegel kar 643 zadetkov, njegov rekord zadetkov v dresu enega kluba je trajal dolgo, vse do leta 2020, ko ga je porušil Messi, nekdanji dolgoletni udarni napadalec Barcelone.
Za reprezentanco je zadnjič zaigral 18. julija 1971. Poslovil se je proti Jugoslaviji, na tej tekmi v Riu de Janeiru je zaigral tudi Branko Oblak. To, da je Pele izbral prav njih, je bila ogromna čast za modre. Za Brazilijo je sicer odigral 92 tekem, dosegel 77 zadetkov, izgubil pa le 11 tekem. Zanimivo je, da Brazilija ni nikoli izgubila, če sta moči na zelenici združila Pele in Garrincha.
Ko je odigral zadnjo tekmo, je jokalo še nebo
Kariero je sklenil v New Yorku. Na poslovilni tekmi je nastopil v dresih Santosa in New York Cosmosa.
Leta 1974 se je preselil v ZDA in poskrbel še za promocijo nogometa v Severni Ameriki. To je bila zahtevna naloga, saj so bili Američani nori na druge moštvene športe, že tradicionalno zastopane z večjimi zneski in navijači. Pele je prvič zaigral za New York Cosmos leta 1975. Tam je sodeloval tudi z Giorgiem Chinaglio, Franzem Beckenbauerjem in Carlosom Albertom, a tudi nekdanjim nogometašem Olimpije Vitom Dimitrijevićem.
Prvega oktobra 1977 je sklenil kariero. Rekel je: dovolj. Na kultnem stadionu Giants sta se pomerila Cosmos in Santos. Za vsakega je odigral en polčas. "Ljubezen je najpomembnejša v življenju," je dejal ob slovesu. Ko je v drugem polčasu začelo deževati, so brazilski časopisi naslednji dan zapisali, da je še nebo začelo jokati, ko je odšel Pele.
Zadnjo nogometno tekmo je tako odigral pri skoraj 37 letih. Za mnoge je ostal najboljši nogometaš vseh časov. Imel je vse, obe vrhunski nogi, neverjeten izbor čarovnij, s katerimi je lahko preigral vsakogar. Vsi so ga spoštovali, vsi so se mu klanjali, prerasel je v nogometno božanstvo. Ravno pravšnji junak za strastne Brazilce, ki nogometa sploh ne dojemajo kot šport, ampak kot religijo. In Pele je postal njihov bog. Kralj.
Največji. Prvi največji.
Ni manjkalo imenitnih vzdevkov. Postal je kralj (O Rei), črni biser (A Perola Negra), kralj nogometa (O Rei do Futebol), kralj Pele (O Rei Pele). Veliko je bilo nogometašev, a tokrat je odšel največji. Prvi največji. Tisti, ki je v nogometu žarel z neizpodbitno, plemenito lepoto. Še takrat, ko nogomet ni predstavljal golega posla, ko se niso pretakale milijarde. Takrat so igralci še lahko uživali. Brez pretiranega stresa. Pele, pozneje oče sedmih otrok, ki se je po koncu športne kariere preselil tudi v politične vode in postal minister za šport, bil je tudi ambasador Unesca in ambasador Združenih narodov za okolje, je to počel najbolje. Njegova smrt je ogromna izguba.
Brazilci so izgubili spoštovanega in zelo priljubljenega nogometnega kralja.
Zahrbtna bolezen je vzela nogometnega kralja, Brazilija je v solzah. Odšel je največji. Kakšen nenavaden vrtiljak čustev. Medtem ko Argentina nori od sreče in proslavlja naslov, so sosedi Brazilci izgubili največjega. Zdaj bo lahko v nebesih z znamenito desetico na hrbtu znova srečal številne nogometne znance, tudi Cruyffa in Maradono, ter z njimi kramljal o marsičem. In se pri tem smehljal. Odšel je z nasmehom, z upanjem, da bo nogomet ostal tisto, kar bi moral biti tudi prvotno. Svet užitkov, zadovoljstva in upanja o lepšem.
10