Nedelja, 15. 7. 2018, 4.00
5 let, 9 mesecev
Skok v športno preteklost
Pariški demoni, ki so Hrvate preganjali kar 20 let
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,45
Danes bo v Moskvi veliki finale svetovnega nogometnega prvenstva v Rusiji, v katerem se bosta za večno slavo udarila Francija in Hrvaška. Do zdaj sta se pomerili že petkrat, Hrvati pa še čakajo na prvo zmago. Upajo, da jo bodo dočakali in se z njo maščevali za enega od najbolj bolečih porazov v zgodovini hrvaškega nogometa. Poraz v polfinalu svetovnega prvenstva leta 1998.
Hrvaška je z uvrstitvijo v finale letošnjega svetovnega prvenstva odgnala demone, ki so jo mučili dve desetletji. Leta 1998 so Hrvati ob svojem prvem nastopu na svetovnih prvenstvih, takrat še kot zelo mlada država, ki je pot do uveljavitve iskala tudi skozi šport, nogomet pa je tam seveda številka ena, navduševali.
V predtekmovanju so se sprehodili iz skupine v družbi Jamajke, Japonske in Argentine. V osmini finala so z golom z enajstih metrov premagali trdožive Romune z 1:0, v četrtfinalu pa navdušili in s 3:0 premagali takratne evropske prvake Nemce.
V polfinalu so naleteli na Francoze. Na štadionu Saint Denis v Parizu so 8. julija tistega leta pred več kot 80 tisoč gledalci, med katere se je seveda pomešal tudi takratni hrvaški predsednik in velik ljubitelj športa, pokojni Franjo Tuđman, igrali proti favoriziranim domačinom in verjeli, da lahko izločijo tudi njih.
Veliko veselje Hrvatov po vodstvu na začetku drugega polčasa.
Davor Šuker je poskrbel za delirij ...
V prvem polčasu prav veliko priložnosti na obeh straneh ni bilo, drugi del igre pa se je za Hrvate začel sanjsko. Evropski Brazilci, kot so jih zaradi všečne igre, za katero je poskrbelo nekaj tehnično izjemno podkovanih zvezdnikov takratnega evropskega nogometa, nekateri poimenovali takrat, so udarili.
Aljoša Asanović je s sredine igrišča s podajo preluknjal francosko obrambo, za hrbet katere je stekel Davor Šuker, žogo tako, kot je znal le on, s svojo levico umiril, stekel pred vrata Fabiena Bartheza in ga s strelom s konicami prstov premagal. Hrvaška je bila v deliriju in verjela, da bo šla do konca. Veselje po golu v 46. minuti, že petem na tistem prvenstvu takratnega napadalca madridskega Reala, ni trajalo dolgo. Le minuto.
... potem je udaril branilec, ki ga Hrvati ne bodo pozabili nikoli
Krvnik Hrvaške Lilian Thuram.
Že v 47. minuti je takratni kapetan Hrvaške Zvonimir Boban na robu svojega kazenskega prostora zadrževal žogo in se poigraval, kar takratnega zvezdnika takrat velikega Milana preganja še danes. S hrbta hrvaške številke 10 je pritekel Lilian Thuram, vzel žogo, ta je prišla do Yourija Djorkaeffa, takratni zvezdnik milanskega Interja jo je podal nazaj do Thurama, branilec Juventusa je stekel proti golu Dražena Ladića in zadel za izenačenje na 1:1.
Hrvati so bili v šoku, po katerem se niso mogli več pobrati. V 69. minuti je Thuram udaril še drugič. Na desni strani kazenskega prostora Hrvaške je dobil dvoboj z Robertom Jarnijem, v naslednjem trenutku udaril po žogi in presenetil hrvaškega vratarja.
Francoski branilec je Hrvaški zabil edina gola, ki ju je dosegel v 142 nastopih za reprezentanco.
V Gvadelupu rojeni nogometaš, ki je v Francijo prišel kot deček, ni mogel verjeti, kaj se je zgodilo. Padel je na kolena, položil roko na svojo brado in se, tako kot verjetno cel svet z njim, spraševal: "Kaj mi je uspelo?!" Zabil je namreč dva gola za reprezentanco, za katero ne prej in ne pozneje ni zadel niti enkrat. V 142 nastopih za Francijo je zadel dvakrat, obakrat v polfinalu svetovnega prvenstva v vsega 20 minutah!
Legendarni Ćiro prepričan, da bi lahko postali svetovni prvaki
Ćiro Blažević leta 1998.
Do konca tekme so se Hrvati trudili, da bi se vrnili, a jim je zmanjkalo moči in znanja. Priložnosti ni bilo več, pa čeprav so v zadnjih 15 minutah izenačenje lovili z igralcem več. Pri Franciji je bil namreč zaradi tega, ker je brez žoge udaril Slavena Bilića, izključen branilec Laurent Blanc.
Sanje so bile končane, priložnost je splavala po vodi in Hrvati so se morali zadovoljiti s tekmo za bron, na kateri so potem tudi zmagali in dosegli do letos največji uspeh v zgodovini hrvaškega nogometa. Francozi pa so v finalu razbili Brazilijo, zmagali s 3:0 in prišli do svojega prvega in do danes edinega naslova svetovnega prvaka.
"Imeli smo priložnost, a je nismo izkoristili. Še dolgo bomo razmišljali o današnji tekmi, za vse pa smo si krivi sami. Če ne bi prejeli prvega gola, bi prav gotovo zmagali, saj nasprotnik ni pokazal veliko. Zmagali so zasluženo, čeprav sta oba gola padla zaradi naše naivnosti," je bil po tekmi v Parizu žalosten takratni selektor Hrvaške Miroslav Blažević. "Škoda, res škoda. Lahko bi bili svetovni prvaki, ampak ne bomo. Umrl bom kot nesrečen starček," je še povedal legendarni Ćiro.
Povzetek tekme med Francijo in Hrvaško iz leta 1998:
Kapetan je v solzah priznal, da si nikoli ne bo oprostil
"Na to, kar smo pokazali v Franciji, moramo biti ponosni. Žal smo naredili nekaj napak, ki so nas stale finala. Napake so žal sestavni del športa in s tem se moramo sprijazniti. Odločilni trenutek srečanja je bil izenačujoči zadetek, ki smo ga prejeli prehitro. V borbi za tretje mesto nam motiva ne bo manjkalo," pa je po tekmi govoril takrat vzhajajoči zvezdnik hrvaškega nogometa Dario Šimić.
Zvonimir Boban je bil po tekmi brez besed. V solzah je izustil le to, da si napake nikoli ne bo oprostil.
Takrat še nogometaš zagrebškega Dinama oziroma Croatie, kot se je imenovala, ki je pozneje zgradil veliko nogometno kariero in vrsto let igral najprej za Inter in potem še za njegovega mestnega tekmeca Milan.
Tragični junak Hrvaške Boban pred kamerami ni mogel govoriti, v solzah je izustil le nekaj besed in medtem ko so ga tolažili soigralci, dodal, da si tega večera nikoli ni oprostil.
"Zakaj žoge nisem nabil daleč stran?" se je spraševal hlipajoči kapetan Hrvaške, ki so jo demoni iz Pariza preganjali vse do letos. Do srede in finala na štadionu Lužniki, ko je Mario Mandžukić zadel za zmago nad Angleži in prvo hrvaško uvrstitev v finale svetovnega nogometnega prvenstva.
Se bosta Luka Modrič in Zlatko Dalić danes maščevala Francozom za poraz iz leta 1998?
Lahko Hrvati danes poplačajo dolgove?
Fantje Zlatka Dalića so letos poleti presegli bronaste iz leta 1998 in pregnali demone, ki so jih strašili v zadnjih dveh desetletjih.
Zdaj pa imajo na istem prizorišču izjemno priložnost, da gredo še korak dlje in se Francozom maščujejo za najbolj boleč poraz v svoji zgodovini. Ob tem pa postanejo deveta država v zgodovini, ki se bo ponašala z naslovom svetovne nogometne prvakinje.
Francija : Hrvaška 2:1 (0:0)
Stade de France: gledalcev 80.000, sodnik: Jose-Manuel Garcia Aranda (Španija).
Strelca: 0:1 Šuker (46.), 1:1 Thuram (47.), 2:1 Thuram (70.).
Francija: Barthez, Thuram, Blanc, Desailly, LizarazuKarembeu (od 31. Henry), Deschamps, Petit, Djorkaeff (od 75. Leboeuf), Zidane, Guivarc'h (od 69. Trezeguet). Selektor: Aime Jacquet.
Hrvaška: Ladič, Štimac, Bilič, Šimič, Stanič (od 90. Prosinečki), Soldo, Jarni, Boban (od 65. Marič), Asanovič, Vlaovič, Šuker. Selektor: Miroslav Blažević.
Rumeni kartoni: Asanovič, Stanič, Šimič.
Rdeč karton: Blanc (74.).
