SiolNET. Sportal Nogomet
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Nastja Čeh: Naj si vsak misli, kar si želi

4

termometer

Nastja Čeh se je vrnil v slovenski nogomet. Po letih, ki jih je delovno in z mešanimi občutki preživel v Indoneziji in Vietnamu, se je vrnil v rodni Ptuj in odločil, da pomaga Dravi stopiti na noge.

Dolgo ga ni bilo doma. Njegova kariera je kot filmska zgodba. Nosil je reprezentančni kapetanski trak, bil je eden od najboljših izvajalcev prostih strelov v Evropi, najmlajši Slovenec na svetovnem prvenstvu, ki je bilo pred 13 leti, zanj so se zanimali veliki klubi. Žal so se pripetila tudi dejanja, ki nimajo stične točke z nogometno žogo in njegovim velikim talentom. Teh se kesa, saj so ga stale ugled v marsikaterih očeh, a je še vedno razočaran, da so nekateri mediji iz miši naredili slona in ga očrnili kot kriminalca. Boleče teme ne želi pogrevati, zato smo se ji v dogovoru s sogovornikom izognili. Raje smo spregovorili o načrtih s ptujsko Dravo, kjer pomaga v dvojni vlogi. Spomladi naj bi se mu uresničila tudi velika želja, saj bo prvič v karieri združil moči z bratom Alešem. Kako doživlja preporod Drave, Maribora, Rijeke in kakšne izkušnje ima iz Vietnama? O tem je svetlolasi Ptujčan, ki bo konec meseca dopolnil 37 let, strnil nekaj misli v naslednjih vrsticah.

V zadnjih mesecih ste nogometno znanje razkazovali v dresu tretjeligaške Drave. Po vrnitvi v domovino ni bilo drugih ponudb ali niste več zmožni igrati na najvišji ravni? Še pred šestimi meseci sem igral na visoki ravni (smeh), nato pa je odločilo srce. Želel sem se vrniti domov k družini. Sem Ptujčan in želim pomagati domačemu klubu, da bi prišel v drugo ligo. To je realen cilj. Prevzel sem tudi nogometno šolo, za katero skrbiva z Denisom Krajncem in usmerjava mlade fante. Poskušam jim pomagati, jim podati izkušnje ter jih popeljati na višjo raven. Seveda čez noč ni še nihče ničesar spremenil, zato bi rad, in tega se zavedam, da je to dolgoročen projekt.

Ste tudi trener? Ne, v nogometni šoli sem postavljen kot nadzornik, koordinator. Imam tudi skupino ljudi, ki mi pri tem strokovno pomaga. Več glav več ve. Trudili se bomo, za zdaj smo na lepi poti. Zdaj se bojujemo za jutri, za naslednji teden. Pomembno je to, da v to stvar verjamem.

Dravi kaže zelo dobro, saj je jesenski del v severni tretjeligaški skupini končala na drugem mestu, tik za drugo ekipo Maribora, ki ji ni dovoljeno napredovati. Boste za Dravo igrali tudi v drugi ligi, če se tja seveda uvrstite? Če bom za to sposoben, rade volje. Za zdaj nimam težav s poškodbami. Vesel sem, da sem na Ptuju in igram za barve kluba, v katerem sem odrasel in naredil prve nogometne korake. Ta klub mi je nekaj dal. Tu pa je tudi Maribor, kjer sem preživel najlepše trenutke v svoji karieri.

Kakšen je vaš odnos z Mariborom in nekdanjimi soigralci? Veliko se srečujemo in ohranjamo stik. Ostali smo povezani, skoraj vsi so trenerji, nekateri imajo svoje nogometne šole. Sodelujemo, si pomagamo in se povezujemo.

Vas nič ne moti, da igrate v tretjeligaški konkurenci, kjer izstopate po znanju? Kje pa. Tu igram z dušo in srcem. Vsakega rezultata se veselim, kot da bi bil star 20 let. Želim pomagati klubu in ga pripeljati stopničko višje. Smo zelo dober kolektiv.

Vas je izdalo domotožje, da ste se po dolgih letih, ki ste jih prebili v tujini, le vrnili v domovino? Največja težava je bila v tem, da sem zadnje dve leti in pol preživel brez družine. Pol leta v Indoneziji ter še dve sezoni v Vietnamu. Pogrešal sem tudi slovenski jezik, saj sem se lahko sporazumeval le prek prevajalca. Odklonil sem pogodbo, čeprav so mi ponudili podaljšanje.

Za sporazumevanje vam je ostal tisti univerzalni nogometni jezik. To pa vsekakor. Bilo je v redu, Vietnamci obožujejo nogomet. Na tekmah se je zbralo po 15 tisoč ali 20 tisoč ljudi, tudi rojak Mitja Mörec je zdaj podpisal pogodbo za vietnamskega prvoligaša.

So vas kaj Vietnamci vprašali za mnenje, da ste pomagali nekdanjemu reprezentantu, ki bo kariero nadaljeval v oddaljeni deželi na drugi strani sveta? Ne. Pomagal sem mu tako, da sem mu predstavil človeka, ki ga je pripeljal v Vietnam. Le to. Mitja je prijazen in pošten fant, takšnim se vedno pomaga.

Slovenija malodane podcenjuje Vietnam in Indonezijo ter kakovost njihovih ligaških tekmovanj. Ste se tudi sami srečevali s podobnimi opazkami? Sem. Govorili so mi, Vietnam pa vojna, prosim?! Saj niti ne poznajo države, ki jo obišče toliko turistov, da sem moral vedno že mesec dni prej rezervirati letalo, da sem lahko dobil vozovnico za Evropo. Turistično je to destinacija na vrhuncu, v nogometu pa ima prvenstvo na ravni naše prve lige. Res. Infrastruktura je malce slabša, saj vanjo ne vlagajo toliko. Pač, država je podobna naši pred 20 ali 30 leti, izrazito socialistična.

Je mogoče zaznati vpliv Kitajske? Niti ne. Z njimi so celo sprti in so imeli ogromne težave. Lani so Vietnamci zažigali kitajske tovarne, Japonci pa so na vseh svojih v Vietnamu raje izobesili zastave, da se niso lotili še njihovih (smeh). Vietnam je postal konkurenčen Kitajski. Vse, kar je bilo prej na Kitajskem, se zaradi ugodnejše cene delovne sile prestavlja v Vietnam.

Kako se je sploh zgodilo, da ste odšli v Vietnam? Mariborčan Jernej Kamenšek je bil v stiku z njimi in sva pač poskusila. Nato sem ostal v Vietnamu dve leti in bi še lahko, saj me še vedno kličejo in izkazujejo željo, da se vrnem. V Vietnamu igrajo nogometaši le do 30. leta, saj so fizično uničeni. Trenirajo dvakrat na dan, ni premora, številni ne zdržijo, saj se igra tudi takrat, ko je vročina najhujša. Poleti se igra ob štirih, petih popoldne, enkrat pa sem preveril temperaturo na soncu in je toplomer pokazal 52 stopinj. Tik pred tekmo, v zraku pa skoraj stoodstotna vlažnost. Ni preprosto, a sem se navadil. Pomagalo je tudi obdobje, ki sem ga prebil v Indoneziji. Ko se navadiš, ni težava, če pa prideš neposredno iz evropskega podnebja, se ne moreš niti premakniti. Želiš steči pet metrov, glava želi, a telo ne pusti. Preprosto obstaneš.

Zakaj ste tako hitro zapustili Indonezijo? Tam obstajata dve ligi. Sponzorska, ki jo drži pokonci eden od največjih tamkajšnjih bogatašev, ter uradna prva liga, ki je slabša. Igral sem v sponzorski, ker pa sta v obeh ligah igrala kluba z istim imenom, so se v Sloveniji, ko se je o meni poročalo, pojavljali napačna tolmačenja. Žal sem imel veliko težav, dolgujejo mi veliko denarja. Fifa se ne vmešava, ker liga ni prijavljena pod njeno okrilje. Če sem prejel v Vietnamu plačilo do zadnjega evra, je bilo v Indoneziji katastrofalno. Pet mesecev sem preživel tam. Lahko bi še ostal, a daleč od družine. Potem pa moraš vedeti, zakaj ostaneš. In če ne prejmeš plačila ... V Vietnamu sem bil tudi sam, a sem veliko letel domov. Vsak mesec sem bil doma vsaj deset dni.

Kako so vas pričakali v Sloveniji glede na vse negativne konotacije in povezave? O tem, kaj se je pisalo in govorilo, ne nameravam govoriti. Vem, kaj je bilo in kako daleč je šlo. Tisti, ki me poznajo, vedo, kakšen sem. Pridobil sem trdo kožo in me te stvari več ne motijo. Naj si vsak misli, kar si želi. Na Ptuju pa me fantje poznajo že od prej, tako da s tem ni bilo težav. Oni že vedo, kdo sem. Vedno bom pomagal dobrim ljudjem, s tem ne bo nikoli težav. Dobro smo se ujeli, vsi smo enakega mnenja. V pogovore o tem, kaj se je pisalo, pa se res nočem spuščati. Raje zamenjajmo temo.

Ena se postavlja sama po sebi. Pred petimi leti in pol ste igrali za Rijeko, ki je takrat tavala v povprečju hrvaškega prvenstva, zdaj pa je pod vodstvom Matjaža Keka, ki ga zelo dobro poznate, pravi hit. Matjaž je na Reki, ki je pravo nogometno mesto, ljudje pa živijo za uspehe, naredil pravi bum. Ko sem igral zanjo, je bil v klub v slabem stanju. A pokazalo se je: če se struktura finančno in organizacijsko postavi tako, kot se mora, je klub veliko lažje pripeljati do uspeha. Zgolj z obljubami ne moreš narediti ničesar. Ko sem bil nogometaš Rijeke, je bilo preveč slabega ozadja.

Matjažu želim, da tako nadaljuje. Vsak uspeh Slovencev kot narod premalo cenimo. Vedno najdemo nekaj. Gospoda Matjaža nismo cenili, ko je bil selektor. In so ga zamenjali, čez tri mesece pa že prosili, naj pride nazaj. Taki smo. Vedno imamo preveč povedati, namesto da bi cenili gospoda, ki dela uspehe. In dviguje slovenski nogomet. Od kod pa je Cvijanović? In od kod Samardžić? Sta tudi Slovenca? Mi tega ne cenimo.

Ne cenimo Novakovića, ne cenimo Korena, ki je bil najslabši igralec?! Dajte, no ... Rekli so mu, da je star, čez šest mesecev pa ga, lepo prosim, rotili, ali se lahko vrne. Pojdite potem nekam ... Če sem bil vse drugo kot pa človek, pa sem si vzel čas, da sem bil daleč od družine in igral za reprezentanco, za katero mi je bilo čast igrati ...

Vam je žal, da ste se tako čez noč poslovili od reprezentance? Ne, to vse je že za mano. Zdaj grem novim ciljem nasproti. Le to me zanima. Od starih lovorik in stvari, ki so se že zgodile, verjetno nihče ne more živeti. Gledam le na to, kaj bo jutri.

Tudi ni kakšnih travm, ko razmišljate o karieri in o tem, da bi kakšen korak naredili drugače, morebiti dlje časa ostali v Belgiji ali pa na Dunaju? Če bi o tem razmišljal, bi mogoče res imel kake travme, a sem človek. In to je za mano. Tega ne morem spremeniti. Naredil sem napake v nogometu, a to je za mano. Imam dva zlata otroka, ženo, zdaj sem doma. Drugo me ne zanima. Samo to, da kot del ptujskega nogometa ponudim otrokom nekaj izkušenj. O tem, kako se dogajajo stvari v velikih klubih, sem veliko izvedel v tujini. Temu se želim približati. To je moj cilj, delati za otroke.

Prihodnost sloni na otrocih. Veljali ste za izjemni up slovenskega nogometa, ki pozneje ni dal vsega, kar so pričakovali. Up? Če danes prebiraš medije, se skoraj vsak dan pojavi novi up. Nogomet je postal po svoje pokvarjen. Mah, o tem sploh ne bom govoril.

So se stvari od takrat, ko ste vi kot deček spoznavati nogometni svet, kaj spremenile? Ogromno upov je med nami. Ogromno je dečkov, ki zmorejo, potem pa se konča, ko se zaplete. Tu so še druge igre, otrokom obljubljajo, kaj bodo in kje bodo, in se zadeva konča. Pri meni je bilo isto. Tudi meni so polnili glavo s tem, da grem tja, pa mi bodo uresničili to in ono. Takrat pozabiš na nogomet. Ko zavrtim film nazaj, se spomnim, da sem razmišljal samo še o tem, kje bom. Zdaj me nihče več ne premakne in mi ne more več prodajati zgodb.

Poskrbeli ste tudi za enega od najbolj odmevnih in presenetljivih prestopov, ko ste se kot talent Maribora preselili k največjemu rivalu za Bežigrad, kjer pa niste zdržali dolgo. Je bila to pravilna poteza? Bil sem mlad in nor. Samo to lahko povem.

Pa ste bili takrat vsaj vladar svoje usode? O tem ne bi govoril, bi pa ponovil, da sem bil mlad in nor. Po desetih mesecih v Ljubljani oziroma še prej sem se srečal z gospodom Jagodnikom (takratnim predsednikom NK Maribor, op. p.) in sem se mu opravičil za to, kar sem naredil. Vrnil sem se v Maribor, se spustil na realna tla. Maribor je bil moja edina priložnost. To je nogometno mesto. Tam ni preprosto igrati. Ne more vsak igrati v Mariboru, tega se tudi zdaj zavedajo. Vsi, ki so tam igrali, so v slovenskem nogometu vredni spoštovanja.

Vaš nekdanji reprezentančni soigralec Zlatko Zahović je v osmih letih popeljal mariborski klub do neslutenih višav. To je mogoče povsem preprosto povedati v enem stavku. Kdo je zgradil Maribor? Zlatko. Vse, kar se dogaja v Mariboru, je ustvaril on. Čestitam mu, da je to povezal ter svoje nogometne izkušnje, tudi povezave z ljudmi, s katerimi je bil med kariero, usmeril v to, da je iz enega Maribora naredil klub, ki ga ni bilo v Sloveniji.

Maribor je bil pri nas vedno številka ena. Zdaj ni več klub, zdaj je to institucija. Ni preprosto voditi tak klub in ga pripeljati do lige prvakov. To moramo spoštovati, ceniti in moliti, da bo Zlatko še dolgo ostal v slovenskem nogometu. Da to izpelješ, potrebuješ tudi ljudi in navijače, ki zaupajo klubu in so z njim v dobrem in v slabem. Maribor je res en klub, ena čast.

V Sloveniji ni kluba, ki bi se po tej plati lahko kosal z Mariborom. Ga pa želijo oponašati ... Tudi Mile (Milenko Ačimović, športni direktor Olimpije, op. p.) ima določene izkušnje in lahko kaj naredi. To mu tudi želim, da bi postal slovenski nogomet še bolj zanimiv in da bi pripeljal Olimpijo na raven, ko bi lahko konkurirala Mariboru. Ampak to ne gre čez noč. Koliko časa je potreboval Zlatko? Kmalu so se pojavile težave, a ljudje so mu zaupali. Zdaj lahko vidimo, kaj je prineslo to zaupanje.

Maribor je pač edinstven in mu ne bo nihče sledil. Ponosen sem, da je ogledalo slovenskega nogometa. Ljudje v tujini poznajo Maribor. Tudi v Vietnamu ga poznajo, tam spremljajo ligo prvakov kot nori. Tam tudi vedo, kje sem začel kariero. Poznajo mojo zgodovino. Težko izgovorijo Maribor, ampak vedo, kdo je. In to me je napolnilo s ponosom.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin