Domen Prevc
Nika Prevc
Nedelja, 31. 5. 2026, 5.00
2 tedna, 3 dni
Skok v športno preteklost
Pred Domnom in Niko Prevc je bil tudi Janez Polda: mož, ki je Slovencem odprl skakalna vrata
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,14
Janez Polda je bil eden pionirjev slovenskih smučarskih skokov.
Slovenski skakalci in skakalke so že v polnem zagonu priprav za novo sezono in upajo na uspešno nadaljevanje zgodbe iz pretekle zime, v kateri sta Domen in Nika Prevc podirala meje, osvajala globuse in medalje, slovenski skoki pa so postali svetovna velesila. A dolgo pred današnjimi šampioni so temelje postavljali možje, ki niso imeli vrhunske opreme, številčnih ekip in sodobne podpore. Vetrovniki, analitika na posebni stezi, sodobni pripomočki so bili takrat znanstvena fantastika. Eden največjih med njimi je bil Janez Polda – olimpijec, rekorder in človek, ki je skoke razumel drugače kot večina svojega časa. Takšno spoštovanje je užival, da so po njem poimenovali ulico v Zagrebu.
Slovenija se lahko danes pohvali z dvema izjemnima posameznikoma, ki sta na vrhu smučarskih skokov. Pri fantih je v pretekli sezoni kraljeval Domen Prevc, njegova sestra Nika pa že tri leta nima prave konkurence med dekleti.
Pot do današnjih uspehov se ni začela z njima. Temelji slovenskih skokov so se postavljali že v prejšnjem stoletju. Eden od velikanov tistega obdobja je bil Janez Polda, ki se je rodil 25. aprila 1924 v Mojstrani. Večkrat je bil pozabljen, a njegova vloga v zgodovini slovenskih skokov ostaja izjemna.
Za takratno Jugoslavijo je nastopil na treh zimskih olimpijskih igrah – leta 1948 v St. Moritzu, 1952 v Oslu in 1956 v Cortini d'Ampezzo. V času, ko so bili dolgi poleti še skoraj znanstvena fantastika, je v Planici že premikal meje mogočega.
Leta 1948 je na Tednu smučarskih poletov skočil kar 120 metrov, a se je pri doskoku dotaknil tal, zato rekord ni bil priznan. Je pa s poletom 109 metrov postal drugi Slovenec, ki je preskočil stometrsko mejo, obenem pa postavil nov slovenski in jugoslovanski rekord. Dve leti pozneje ga je v Planici izboljšal na 114 metrov.
Tudi na turneji štirih skakalnic je puščal pečat. Leta 1956 je bil v Innsbrucku peti, kar je bil v tistem času rezultat, ki je močno odmeval.
Na olimpijske igre peš skozi dva metra snega
A številke povedo le del zgodbe. Janez Polda je pripadal generaciji športnikov, ki je živela povsem drugačen športni svet. Brez današnje podpore, brez velikih ekip okoli reprezentanc in brez pogojev, ki jih imajo današnji šampioni.
Naredili so gledališko predstavo "Noben ptič nima perutnic naprej". Na sliki so Jakob Berce, Julija Krisch, Marsel Gomboc in Florijan Krisch (od leve proti desni).
V predstavi o njegovem življenju so razkrili tudi prizor, ki najbolje pokaže, kakšen čas je to bil. Polda je moral s Pokljuke do Bleda peš skozi skoraj dva metra snega, da je sploh prišel do železniške postaje in lahko odpotoval na olimpijske igre. Okoli 18 kilometrov dolga pot je bila brez prave opreme in brez hrane. A nastop za reprezentanco mu je pomenil toliko, da niti pomislil ni, da bi ostal doma.
Tisti, ki so ga poznali, so govorili o človeku stare šole. O človeku načel.
"Jaz sem reprezentant, olimpijec, zastopam državo," je dejal. Govoril je, da bi ga bilo sram čez mejo tihotapiti plenice ali druge stvari, kot so to takrat počeli mnogi.
"Noben ptič nima perutnic naprej"
Janez Polda ni bil le vrhunski skakalec svojega časa, ampak tudi človek posebnega pogleda na šport in življenje.
Kot gozdar in lovski nadzornik je ogromno časa preživel v naravi. Opazoval je ptice, njihov let in gibanje v zraku. Prav tam naj bi našel razmišljanje, zaradi katerega je postal eden od pionirjev drugačnega skakalnega sloga.
Znan je postal njegov rek: "Noben ptič nima perutnic naprej."
Polda je namreč zagovarjal slog z rokami nazaj, kar je bilo za tisti čas nekaj posebnega. Mnogi danes pravijo, da je šport razumel precej pred svojim časom.
Spoštujejo ga tudi v Zagrebu
Njegov ugled je že takrat presegal slovenske meje. Po Janezu Poldi sta danes poimenovani ulici v Mojstrani in Zagrebu, kar veliko pove o tem, kakšen status je imel v nekdanji Jugoslaviji.
Dvakrat je srečal tudi Josipa Broza Tita – enkrat kot lovski čuvaj, drugič kot športnik na štafeti mladosti na beograjski Marakani, kjer je pred več deset tisoč gledalci zastopal jugoslovanske športnike.
A kljub uspehom je v sebi nosil tudi precej grenkobe. Po koncu kariere je dejal, da je "slava grenka". Imel je občutek, da ni bil cenjen tako, kot bi si zaslužil. Upal je, da bo bolj spoštovan, kot je bil. Po koncu kariere se mu nihče od uradnih predstavnikov ni zahvalil za tisto, kar je dosegel za Jugoslavijo.
Bil je samosvoj, zaprt vase, nekateri so ga imeli za posebneža. Od leta 1964 počiva na dovški božji njivi, v zgodovini slovenskih skokov pa ostaja kot eden tistih mož, ki so Slovence naučili verjeti, da lahko letijo med najboljšimi.
