Sobota, 25. 2. 2017, 6.39
9 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju
Marcos Tavares: Skupaj eno smo
"Maribor je najboljši. Maribor bo zmagal. Maribor bo prvak." To so besede, ki jih je večkrat ponovil gost tokratnega sobotnega intervjuja, kapetan Maribora Marcos Tavares. Morda najprimernejši sogovornik pred današnjim težko pričakovanim derbijem med Mariborom in Olimpijo v Ljudskem vrtu.
Ko se je januarja leta 2008 v Poreču priključil pripravam Maribora, je bil prestrašen 23-letni fant, ki je prišel v klub in v državo, o katerih je vedel zelo malo oziroma nič. In obratno.
Danes je oče petih otrok eden izmed glavnih akterjev slovenskega nogometa in morda najpomembnejši nogometaš v zgodovini najboljšega slovenskega kluba. S 161 zadetki je njegov najboljši strelec vseh časov, s 120 goli je drugi na lestvici najboljših strelcev prve slovenske nogometne lige.
Osvojil je štiri naslove državnega in tri naslove pokalnega prvaka. Trikrat je igral v skupinskem delu lige Europa in enkrat v ligi prvakov. Prav on je bil tisti, ki jo je z golom v Glasgowu leta 2014 po dolgem času spet pripeljal v Maribor.
V devetih letih se je spremenilo marsikaj, le nekaj ne. Širok, bel nasmešek, ki vas bo ob srečanju z njim pričakal vedno. "Če boste imeli naslednjič pulover takšne barve, se z vami ne bom pogovarjal," nam je v šali dejal v slovenskem jeziku in nas opozoril na to, da je zelena barva v Mariboru prepovedana.
Na igrišču skrbi za gole in daje vse od sebe. Ob njem živi družinsko življenje, je vzoren profesionalec in je vedno nasmejan. Kapetan ima v Mariboru status božanstva.
"Maribor je Marcos Tavares," je pred časom športni direktor Zlatko Zahović govoril o napadalcu, ki ima kazalce na dragoceni uri, ki jo nosi na roki, vedno premaknjene pet minut naprej.
"Zato, da sem točen. Kapetan Maribora nikoli ne sme zamujati," je našo opazko pojasnil Brazilec, ki bo marca dopolnil 33 let in namerava z družino v Mariboru ostati tudi po koncu nogometne poti.
"Derbi je vedno derbi."
Pred vami je nov derbi. Za vas 34. po vrsti. Je to zato za vas le še ena tekma ali pa je še vedno mogoče čutiti napetost, ki ste stopnjuje do samega začetka tekme?
Nimam izkušenj samo z derbiji, imam jih tudi z velikimi, pomembnimi evropskimi tekmami, igral sem tudi v ligi prvakov, a občutek ostaja isti. Čutiti je napetost. Da je pred nami nekaj posebnega. Mariborčani v teh dneh živijo za derbi. "Bomo zmagali?" me na ulici vpraša skoraj vsak. "Bomo, seveda bomo," jim odgovorim.
Ste tako zelo prepričani, da vam bo uspelo?
Seveda, stoodstotno prepričan. Že ko smo se zbrali na začetku zimskih priprav, smo imeli v mislih le eno. Na vsakem treningu, na vsaki tekmi smo se trudili, da premagamo Olimpijo v prvi tekmi drugega dela prvenstva. Tako je tudi z navijači, ki so vstopnice za tekmo pograbili in bodo napolnili štadion. Vsi skupaj komaj čakamo, da se začne.
Rivalstvo med Mariborom in Olimpijo je veliko. Gre včasih tudi predaleč?
Ne. Mislim, da ne. Derbi je derbi. Najpomembnejša nogometna tekma v državi. Povsod je enako. V Braziliji, v Angliji, v Španiji … Vsako leto je enako. Za nas je tokratni derbi še toliko bolj pomemben, saj lani po dolgem času nismo bili prvaki. Zdaj smo prvi in imamo lepo priložnost, da se od Olimpije z zmago oddaljimo za tri točke.
Na nedavni prireditvi za izbor mariborskega športnika leta je Klemen Kosi, slovenski smučarski reprezentant iz Maribora, na odru prepeval pesem, s katero je zbadal Ljubljančane in dvignil kar precej prahu. V občinstvu ste navdušeno ploskali tudi vi.
To je super pesem, ki bo v Mariboru velik hit. Verjamem, da jo bodo navijači prepevali tudi na tokratnem derbiju.
Se vam zdi nespoštljiva in morda neprimerna?
Ne, to je del nogometne folklore. Nekaj, kar je pred derbiji, na katere ljudje komaj čakajo, običajno. Toda to je stvar za navijače. Mi, igralci, prav zagotovo ne razmišljamo o tem, da bi provocirali nasprotnika. Z njim bomo obračunali na igrišču, kjer bomo dali vse od sebe, da bomo najboljši. Da bomo zmagali. Le na to, kaj se dogaja na zelenici, imamo vpliv. Drugo nas ne zanima.
Zadnji Sportalovi sobotni intervjuji:
- Robert Kristan: Pripravljen sem začeti z ničle in dokazati, da lahko še igram
- Goran Janus: Škoda je bilo, da se je padec zgodil
- Tjaša Andree Prosenc: Pri 21 letih najmlajša novinarka na olimpijskih igrah
- Darja Črnko: Druga plat Ilkine zgodbe o uspehu
- Cene Prevc: Trenutni položaj je eden izmed ciljev na moji poti
Nekdanji kapetan Olimpije Andraža Šporarja je maja lani pred derbijem v Stožicah v roke vzel mikrofon in začel prepevati: "Dvignimo roke gor, umrl je Maribor …" Se vam to zdi primerno?
To ni bilo spoštljivo, sam nikoli ne bi prijel mikrofona v roke in prepeval kaj takega. Česa takega si ne bi dovolil. Kot nogometaš raje zabijem tri tole, kot pa da bi pel. Nogometaš mora govoriti na igrišču, ne ob njem.
"Treba je paziti, kaj napišeš. Vsi smo športniki, ki smo na očeh in smo marsikomu vzor."
Danes se pred derbiji napetost dviguje tudi na spletu. Na raznih družabnih omrežjih ne manjka prepiranja, kdo je boljši, in zbadljivk. Včasih olja na ogenj s kakšnim zapisom prilije tudi kak nogometaš. Je treba biti pazljiv?
Seveda je treba paziti, kako se vedeš in kaj napišeš. Vsi smo športniki, ki smo na očeh Slovenije in marsikomu vzor. Predvsem moramo biti mi tisti, ki se moramo vesti tako, kot je prav. Seveda soigralce kot kapetan opozarjam tudi na to, a danes, ko je že toliko tega, jim seveda ne morem vseskozi slediti. Lahko jim samo povem. Vsak je odgovoren za svoja dejanja.
Nekaj prahu je dvignil tudi eden izmed zapisov vašega kolega na strani večnega tekmeca, kapetana Olimpije Nejca Vidmarja.
Videl sem, kaj je napisal, a na takšne provokacije ne bom odgovarjal. Pomembno je, kaj se bo zgodilo na igrišču. Bomo videli, kaj bo ponudil derbi.
Opozorili ste me, naj drugič na intervju ne pridem s kosom garderobe zelene barve, ki je zaščitni znak Olimpije in Ljubljane. Kaj se zgodi, ko se kaj takega zgodi komu izmed nogometašev Maribora, v katerem seveda prisegate na vijoličasto barvo.
Ne zgodi se pogosto, a se že je. Takrat vzamemo škarje v roke in mu razrežemo oblačila. Če bi bili vi nogometaš, bi ostali brez tega puloverja. (smeh, op. p.) Potem nalepimo še list papirja z napisom: "Zeleno je grdo." Da kdo morda ne pozabi. (smeh, op. p.)
"Če pride kak igralec v garderobo s kosom zelenega oblačila, mu ga razrežemo."
Se je vam v vseh teh letih kdaj pripetilo kaj podobnega?
Ne, saj so mi ljudje v Mariboru že na začetku povedali, kaj in kako. Takšnih pravil sem bil že vajen. V Braziliji, ko sem igral za Gremio, njegova zaščitna barva je modra, je bila rdeča barva, na katero prisegajo pri njegovem največjem tekmecu Internacionalu, strogo prepovedana. To je normalno. To ni nič novega. Le še ena stvar, ki skrbi za motivacijo in daje energijo.
Kako je na derbijih na igrišču? Drugače kot na preostalih tekmah?
Seveda je nekoliko drugače, saj so to tekme, za katere živi vse mesto. Vsa Slovenija komaj čaka na takšne tekme, gledalcev je ogromno, pritisk je velik. Je več energije, a na koncu je to samo tekma. Zmaga tisti, ki je boljši.
Igralci ne gremo čez mejo, ne dogaja se, da bi kdo koga hotel poškodovati in bi ga namerno udaril, tudi ko ta ne bi imel žoge. Ne, saj igramo nogomet.
Evforijo pustimo zunaj igrišča. Le igralec, ki zna ohraniti hladno glavo in trezno pristopa k tekmi, je pripravljen za derbi.
Kako je Marcos Tavares prepeval navijaško himno Maribora:
Rekli ste, da je zelena grda. Je grda tudi Ljubljana?
Ne, kje pa. V Ljubljano večkrat pridem, tam imam kar nekaj prijateljev.
Vas Ljubljančani prepoznajo? Ste na ulicah glavnega mesta kdaj doživeli kaj slabega?
Ne, še zdaleč ne. Nasprotno. Z Ljubljančani nimam slabih izkušenj, saj nikoli nisem govoril čez Ljubljano, Olimpijo in njene navijače. Ljudje pristopajo k meni, se fotografirajo z mano, podelim tudi kakšen avtogram.
Še veliko bolj pestro je verjetno, ko se sprehajate po svojem Mariboru?
Seveda, ljudje me ustavljajo in vlečejo za rokav, a me to ne obremenjuje. V takšni vlogi uživam, tudi zato sem vedno nasmejan. To je potrditev, da delam dobro.
Ko me kdo ogovori, z njim veseljem pokramljam, se z njim fotografiram, se podpišem na list papirja ali kam drugam. To sta energija in motivacija, ki mi pomagata, da sem še boljši.
Z navijači imam res sijajen, pristen odnos. Verjetno tudi zato, ker ob takih trenutkih ne dajem vtisa, da mi je vse skupaj odveč, ampak nasprotno. Z njimi se rad pogovarjam, jih vprašam, kako so, kaj počno v življenju in podobno. Tudi zato me imajo verjetno radi. Ne samo v Mariboru, tudi drugje.
"Maribor me je takoj vzel za svojega."
Kdaj in kako se je začela ta ljubezen?
Že od nekdaj je tako. Težko mi je bilo samo na začetku. Ko sem prišel v Maribor in v Slovenijo, sem najprej potreboval pol leta, da sem se prilagodil na nove razmere. Golov ni bilo in bilo je kar težko. Toda potem smo postali prvaki, sam pa sem bil najboljši strelec in je steklo.
Z navijači sem imel od nekdaj dober odnos, saj so videli, da se trudim, dajem vse od sebe in da mi je mar za klub. Vedno sem govoril, da imam rad Maribor, to pa sem z dejanji tudi dokazoval. Od vsega začetka imam sijajen odnos z navijači.
Vez nogometašev Maribora z navijači je močna, ampak vedno ni bilo vse lepo, mar ne?
Res je. Dvakrat, odkar sem član Maribora, so se zgodile stvari, ki se ne bi smele. Enkrat še pred leti, ko je bil kapetan Zoran Pavlović. Takrat so nezadovoljni navijači vdrli v garderobo, bilo je kar grdo. Tega se nerad spominjam. Ni bilo lepo in ni bilo prav, a tako pač je v nogometu in v življenju.
Raje kot tega se spominjam vseh lepih trenutkov, ki smo jih doživeli skupaj z navijači. Naši navijači so najboljši na svetu in so nam veliko večkrat stali ob strani kot pa obratno. Danes smo najboljši klub v Sloveniji ravno zaradi neizmerne podpore navijačev.
Pa drugič? Verjetno mislite na lanske aprilske dogodke, ko so navijači po tekmi s Koprom v Ljudskem vrtu stekli na igrišče in igralcem naročili, naj slečejo drese.
Da, to je bila druga zelo slaba izkušnja, ki sem jo doživel kot član Maribora. Mislim, da so bili ti dogodki odločilni pri tem, da potem nismo osvojili naslova prvaka, saj smo igralci čutili, da z navijači nismo več eno. To pa ni dobro. Maribor je uspešen samo takrat, ko čuti podporo navijačev.
Toda to je zdaj za nami, zdaj smo spet eno, kar se pozna tudi na igrišču. Že takoj po tekmi s Koprom sem se pol ure pogovarjal z vodjo Viol, ta se je opravičil v imenu vse navijaške skupine. Fantje so bili vroče krvi in niso mislili na posledice. Tudi zdaj, pred tremi, štirimi tedni, smo imeli sestanek z navijači in razčistili vse, kar je bilo. Zdaj smo spet eno.
Ko so vas navijači slekli pred javnostjo, so vam vzeli vsaj delček dostojanstva. Ste takrat razmišljali, da bi se jim uprli?
Seveda smo, najprej dresov nismo hoteli sleči, a smo potem hitro ugotovili, da je najbolje, da jih poslušamo. V nasprotnem primeru bi se lahko zgodilo kaj slabega. Morda bi izbruhnilo tudi fizično obračunavanje.
"Takšne stvari se ne smejo reševati na tekmah in na treningih. To ni dobro in prav."
No, saj tudi je. Navijači so prišli na enega izmed treningov in vašemu takratnemu soigralcu Amirju Derviševiću prisolili klofuto.
Da, res je. Že takrat sem povedal in bom tudi zdaj. To ni bilo prav. Če se dogaja, da je kdo nezadovoljen z odnosom igralca in njegovim vedenjem ob igrišču, naj z njim tam to tudi razreši. Takšne stvari se ne smejo reševati na tekmah in na treningih. To ni dobro in prav. S tem se nisem strinjal takrat in se ne strinjam niti zdaj.
Ste ga takrat poskušali zaščititi?
Seveda, bil sem zraven in se pogovoril z navijači, saj vem, da me spoštujejo. Name se nikoli niso spravili. Niti prvič, ko sem bil še daleč od zdajšnjega statusa, in seveda niti zdaj. Ker se vseskozi trudim, sem vzoren profesionalec tudi zunaj igrišč in pazim, kaj delam, se navijači nikoli niso spravili name.
To, kar se je zgodilo, ni lepo, a to je nogomet. Kar se je zgodilo v Mariboru, ni en odstotek tistega, kar se dogaja v Braziliji in še marsikje. Ko smo v Gremiu izgubili pomembno tekmo, iz garderob nismo odšli pet, šest ur, saj so nas pred njimi čakali razjarjeni navijači.
"V družini se vedno pojavijo spori."
Ko se je zgodila slavna klofuta, zaradi katere se je potem dogajalo še marsikaj, se Zlatko Zahović ni postavil na stran igralcev. Ste športnemu direktorju to zamerili?
Kje pa, on je vedno na naši strani.
Takrat ni bil.
Ni res. On je vedno na naši strani in vedno gleda na to, da se igralci počutimo najbolje.
No, ampak potem se je zgodila afera z Agimom Ibraimijem in telefonskim dopisovanjem z Zahovićem, vse je prišlo v javnost in športnega direktorja prikazalo v slabi luči.
Ni bilo lepo, da je to prišlo v javnost. Ni bilo dobro za igralce ali za klub na splošno. Jaz o svojih soigralcih nikoli ne bom govoril grdo, a Agim, s katerim sem se o tem tudi pogovarjal – vztrajal je pri tem, da je ravnal prav, česar mu sicer ne zamerim – je ravnal napačno.
Težavo bi morali rešiti za zaprtimi vrati, kot to delajo v družinah. Mi smo velika družina, ki mora stati skupaj. Ko je vse skupaj prišlo v javnost, je bilo videti zelo grdo, a v družinah se dogajajo tudi spori. Sam imam svojo družino najraje na svetu, a ko se kdaj spremo, včasih pade tudi kakšna grda beseda, kar je normalno. Toda te stvari rešimo za štirimi zidovi in o njih ne razglabljamo v javnosti. Kar se zgodi v garderobi, mora ostati v garderobi.
Sta se kdaj sprla tudi vidva z Zahovićem?
Seveda, saj smo družina in v družinah se pojavijo konflikti. Toda pomembno je stvari rešiti in iti naprej. Takšnih težav pa seveda ni mogoče reševati na očeh javnosti.
Zahovića marsikdo marsikdaj narobe razume, morda se je tudi zato zdaj umaknil iz javnosti, a jasno je, da brez njega Maribor ne bi dosegal takšnih rezultatov, kot jih dosega.
Trikrat smo bili v skupinskem delu lige Europa, igrali smo tudi v ligi prvakov. Zame je on nekaj najlepšega, kar se je lahko zgodilo Mariboru. Z njim imam sijajen odnos. Lahko bi celo rekel, da je on moj vzornik. To je človek, ki natančno ve, kaj dela. Upam, da bo še dolgo ostal v Mariboru.
Vzrok za nezadovoljstvo navijačev je bilo ob slabih rezultatih tudi domnevno nešportno življenje nekaterih nogometašev. Kako v teh primerih nastopite vi kot kapetan?
Seveda jih opozarjam, da morajo paziti, kako živijo in kako se vedejo, saj se morajo na vsakem koraku zavedati, da igrajo za velik klub, ki ima veliko navijačev, zato so vseskozi na očeh javnosti. A več kot opozarjati jih ne morem.
To so fantje, stari 25, 30 let, ki imajo svoje družine in svoja življenja. Jaz ne morem paziti nanje, kot pazim na svoje otroke, jih vleči za roke. Ničesar jim ne morem prepovedati. Sami so odgovorni za svoja dejanja.
"V Sloveniji je enako kot povsod."
Pa je takšnih posameznikov v vaši ekipi veliko?
Ne, to se je zgodilo nekajkrat, kot se dogaja tudi drugje, to je to. Zgodba je končana.
V javnosti ste priljubljeni tudi zaradi podobe, ki jo kažete. Vedno ste nasmejani, vedno ste pozitivni. Je bilo vedno tako?
Tako so me vzgajali od mladih nog. Starši so mi vedno govorili, da moram razmišljati pozitivno. Če razmišljaš pozitivno, pridejo dobre stvari. Pa tudi z bogom in Jezusom. Kar nas uči on, je vedno dobro. Če bomo pozitivni, bo svet boljši.
Je v Sloveniji premalo pozitivnih ljudi?
Ne bi rekel. V Sloveniji so, tako kot povsod, različni ljudje. Tako tukaj kot tudi v Braziliji, v ZDA in drugje imamo pozitivne in negativne ljudi. Politično in tudi versko razdeljene ljudi. Slovenija ni izjema. Tukaj so takšni in drugačni ljudje. Trudim se biti obkrožen s tistimi, ki namesto negativno razmišljajo pozitivno.
Vseskozi poudarjate vero v boga. Kako pa gledate na neverne?
Na to sploh ne gledam. Vsak ima svojo vero, če jo sploh ima. Bolj kot vera me zanima, kakšen je njegov značaj. Kakšen je kot človek. Meni Jezus zelo pomaga, a za druge težko govorim. Vsak naj si izbere svojo pot in naj bo srečen, kot najbolje zna.
Ste tujec. Velik del Slovencev je v obdobju begunske krize do tujcev pokazal odklonilen odnos. Vas so navijači Maribora že petkrat zapored izbrali za vijolč'nega bojevnika, najbolj priljubljenega nogometaša v klubu. Od treh vaših dozdajšnjih predhodnikov sta bila dva prav tako tujca. Zanimivo, mar ne?
Težko karkoli povem o tem, razen tega, da sem nad nagrado navijačev navdušen in sem nanjo najbolj ponosen. Pa ne samo zaradi nagrade, še veliko bolj zaradi ljubezni in topline, ki so mi jo dali Mariborčani, Slovenci. Meni in moji ženi, otrokom.
Nisem občutil, da bi bili Slovenci proti tujcem. Prej nasprotno. A to je moja zgodba. Ne vem, kako je drugje.
"To je bil moj najpomembnejši gol v življenju. Za izpolnitev sanj in ligo prvakov."
Kateri je vaš najlepši nogometni spomin iz Maribora?
Veliko jih je.
Gol v Glasgowu 26. avgusta leta 2014, ki je Mariboru prinesel ligo prvakov?
Da. To je bil moj najpomembnejši gol v življenju, na moji nogometni poti. Proti Celticu, za izpolnitev sanj in ligo prvakov. To je bil zame čudež. Pomagal mi je Jezus. Po žogi sem udaril z desno nogo. Žoge nisem zadel, kot sem hotel. Šla je v drugo stran in končala v mreži. Potem pa evforija in predvsem motivacija, da zdržimo do konca.
Ko sem šel nekje 15 minut pred koncem z igrišča, sem molil in prosil boga, da ne dobimo gola. V glavi sem razmišljal o vsem, kar se mi je dogajalo v življenju od mladosti. To je bila izpolnitev največjih otroških želja. To so bile naše sanje. Spomin, ki ga bom vse življenje nosil v srcu.
Po tekmi je bilo noro. Ko smo pristali na letališču v Mariboru, nas je pričakala množica navijačev. Zabavali smo se in proslavljali do jutra. To je bila noč, ki je ne bom pozabil nikoli, kdo ve, kdaj jo bomo vsi skupaj spet doživeli. Upam, da še kdaj. Da ne bomo spet čakali 15 let.
Mogoče se niti še ne zavedamo, kaj nam je uspelo takrat. Kaj je to pomenilo za Maribor, za Slovenijo. Že zdaj smo lahko ponosni na ta uspeh. Ko se bomo upokojili, bomo verjetno še bolj.
Kateri je vaš najlepši spomin na ligo prvakov?
Tekma proti Chelseaju v Mariboru, ko smo remizirali z 1:1. Igrali smo proti najboljšim nogometašem na svetu. Proti Joseju Mourinhu, najboljšemu trenerju na svetu, ki je po tekmi sam prišel do mene in z mano v portugalskem jeziku spregovoril nekaj besed. Rekel mi je, da delam dobro, in me pohvalil. To so spomini za vse življenje.
"V Mariboru želim ostati za vedno."
Tisto je bil vrhunec evropskega Maribora, ki se je gradil nekaj let. Potem je prišel zaton. Zakaj?
Ne vem. Mogoče smo malo popustili v glavah. Prišli smo do cilja, ki smo ga zasledovali dolgo časa, podzavestno se je zgodil padec. Zdaj se trudimo, da bi spet prišli na vrh.
Toda zdaj je klubska vizija nekoliko drugačna. Pogodbe se po koncu sezone iztečejo številnim nogometašem, Maribor bo zniževal stroške in se bolj usmeril k mladim.
To je normalno, že dve leti zapored nismo igrali evropske jeseni, zato je denarja manj. Trenutno smo v takem obdobju. Verjamem, da bomo kmalu spet dosegali evropske uspehe in bo denarja več.
Vi ste oktobra lani podpisali novo pogodbo do leta 2019. Je plača nižja, kot je bila pred tem?
Ne, ista.
Boste leta 2019, ko boste stari 35 let, odšli v pokoj?
Ne. Želim si igrati še naprej.
Tudi za manj denarja?
Da. Rad bi do konca igral v Mariboru. Seveda se bom takrat usedel s športnim direktorjem in se poskušal dogovoriti za čim boljšo pogodbo.
Z zdajšnjo ekipo ste zadovoljni?
Da, imamo odlično ekipo, igralci se med seboj poznajo. Vemo, kam gremo in kaj lahko kdo naredi. Mislim, da je to dobro tudi za mlade nogometaše, ki prihajajo. Vedo, da smo ekipa, ki je že dolgo skupaj. V njej vsak ve, kaj lahko od koga pričakuje. Zato lažje rešujemo težave, ki nastajajo.
V zadnjem obdobju igrate malo manj kot sicer. Ste zadovoljni s statusom, ki ga imate?
V letu 2016 sem bil nogometaš z največ minutami igre pri Mariboru.
To je res, ampak v tej sezoni igrate malo manj.
Da, ampak v lanskem letu nihče ni igral več, kot sem jaz. Drugi je vratar Jasmin Handanović. Je pa tako, da imamo zdaj tri zelo dobre napadalce. Tukaj sta še Milivoje Novaković in Luka Zahović. Trener se odloči, kdo bo igral, in ne more zgrešiti.
Kakšne cilje še imate v Mariboru?
Hočem igrati čim več in čim bolje. Želim si postati najboljši strelec v zgodovini slovenske lige. Manjka mi še deset golov. To je moj velik cilj. Verjamem, da ga lahko dosežem že v tej sezoni. Želim si novega naslova državnega prvaka. Verjamem tudi v to, da bomo spet igrali v ligi prvakov.
Boste tudi po koncu igralske poti ostali v klubu? Se z nadrejenimi o tem morda že pogovarjate?
To je moj klub, tu sem doma. Želim ostati in delati v klubu. Z ženo sva se že pred nekaj časa odločila, da bomo skupaj z družino tukaj živeli tudi po tem, ko bom nehal igrati. Hočem ostati v klubu in upam, da tudi bom.
V kakšni vlogi, ne vem. O trenerskem poslu za zdaj še ne razmišljam. Bomo videli, kaj bom lahko delal. Morda bom lahko pomagal Zahoviću. Pogovarjali se še nismo. Se bomo že pozneje. Zdaj si želim samo igrati.
"Ko bo v žilah adrenalin, bom našel prave besede, po katerih bomo vsi skupaj krenili po zmago."
Pred vami je derbi. Kaj počnete v dneh pred tako pomembnimi tekmami?
Nič takšnega, skupaj s soigralci si ogledujemo posnetke tekem nasprotnika, kot smo si tudi tokrat, in poskušamo najti njegove pomanjkljivosti, ki jih lahko izkoristimo.
Kaj boste v soboto, preden boste ekipo popeljali na igrišče pred 12-tisočglavo množico, kot kapetan povedali soigralcem?
Videl bom, kaj mi bo prišlo na misel. O takšnih govorih nikoli ne razmišljam vnaprej, ampak povem tisto, kar čutim takrat. Ko se po žilah pretaka adrenalin. Takrat bom našel prave besede, po katerih bomo vsi skupaj krenili po zmago.
Kakšna se vam zdi Olimpija, ki je prenovljena?
Zgodilo se je veliko sprememb. Upam, da bo to pozitivno za nas in bomo osvojili vse tri točke.
Bo Maribor zmagal in bo Maribor prvak?
Da. Tega si želimo. To je naš velik cilj.
Kaj za konec sporočate mariborskim navijačem?
Skupaj eno smo.
5