Pri 21 letih najmlajša novinarka na olimpijskih igrah, pri 25 najmlajša odvetnica, pri 74 še vedno aktivna #video

Prosenčeva v svoji odvetniški pisarni v središču Ljubljane, kjer je bila nekdaj njena študijska soba. Foto: Urban Urbanc/Sportida Tjaša Andree Prosenc je pred mesecem dni praznovala 74. rojstni dan. Večino življenja živi za šport. Najprej kot umetnostna drsalka in kotalkarica, potem mednarodna drsalna sodnica in nato športna funkcionarka. Drugo plat življenja (še vedno) namenja pravu – že od 25. leta dela kot odvetnica, takrat celo kot najmlajša v Jugoslaviji – in družini. Prosenčeva je tudi podpredsednica predsedstva Mednarodnega športnega razsodišča v Lozani, ki je lani razrešil rekordno število primerov.

Kdaj ste nazadnje jokali zaradi slovenskih športnih uspehov?

Ravno pred dnevi, ko sem spremljala slovenske rokometaše in vse do konca verjela v njihov uspeh. Še nikoli nisem tako sledila tekmi in navijala. Mož je rekel, da me take ne pozna (smeh, op. a.). Seveda ne morem niti mimo smučarke Ilke Štuhec ... toliko vsega se je dogajalo prejšnji konec tedna.

Znano je, da se javnost zelo hitro obrne proti športnikom, ko ti prenehajo dosegati vrhunske rezultate. En dan so glavni na sceni, že naslednji je lahko zgodba obrnjena. Je to res slovenska posebnost ali je to v človeški naravi?

Mislim, da je to v človeški naravi. Ne zavedamo se dovolj, kaj vse je potrebno vložiti in tvegati za dosego uspeha.

Uspehi slovenskih športnikov jo pogosto navdušijo. Nazadnje je jokala, se smejala in izrekla tudi kakšno grobo na račun sojenja (na tekmi s Francijo) zaradi slovenskih rokometašev, ki so po infarktni tekmi s Hrvaško osvojili bron na svetovnem rokometnem prvenstvu. Foto: Vid Ponikvar

Tisti, ki nikoli ni ničesar naredil in dosegel, tisti najlažje kritizira. Kdor je kaj dosegel, pa ve, kako je to težko in ne kritizira drugih, če jim ne uspe.

Pa še nekaj, tisti, ki je kdajkoli kaj dosegel, ve tudi to, da v domovini velikega priznanja ne bo deležen. Prej se bo to zgodilo v tujini.

Tudi sami imate precej tekmovalnih izkušenj. Kot umetnostna drsalka in kotalkarica ste se tekmovalnemu športu posvečali v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. Je danes lažje, bolj nagrajujoče biti športnik kot nekoč? Brez dvoma se finančno bolj izplača ...

Težko je primerjati. V času moje športne kariere se namreč s športom nismo ukvarjali profesionalno. Povsem jasno mi je bilo, da je šport nekaj, kar imam za zraven, in logično je bilo, da bo na prvem mestu študij. Ker se obojemu nisem mogla posvečati v enaki meri, sem se v drugem letniku študija prava odločila, da se drsanju odpovem in posvetim samo pravu.

Kdaj ste nazadnje ...? #video

Zavedala sem se, da od drsanja ne bom mogla živeti, takrat se s športnimi uspehi ni dalo preživeti. Tudi naše trenerke, ki so bile nekdanje drsalke, so za svoje delo dobivale zgolj nek skromen honorar, bolje rečeno honorarček, ki nikakor ne bi zadostoval za preživetje.

Velika razlika v športu nekoč in danes je tudi v neverjetnem napredku, ki ga spremlja visoka tehnologija. Na treningih se uporablja vse mogoče pripomočke, ki na primer pri umetnostnem drsanju pomagajo pri doseganju gibov. V naših časih tega ni bilo. Veliko nam je pomagal Stanko Bloudek, ki nam je na primer brusil drsalke …

Stanko Bloudek je bil njen drsalni mentor, sama pa je leta 1991 prejela Bloudkovo nagrado. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Torej je bil tudi na področju umetnostnega drsanja revolucionar?

Nedvomno. V Slovenijo je pripeljal kotalkanje, naredil kotalkališče pred Čufarjevo osnovno šolo v Ljubljani, t. i. Čufarijo -, prekrasno je bilo, tam sem bila kuhana in pečena …

Kaj pa preostale športne discipline, na primer atletika, kjer se danes obračajo veliki denarji?

Sponzorji so prišli šele pozneje. V naših časih so bili samo sponzorji športnih prireditev, ne pa športnikov. V mojih časih smo za zmago dobili medaljo ali pokal, to pa je tudi vse.

Kako ste sploh prišli do drsalk?

Glavni "krivec" za to je bila moja mama (danes ima 99 let in živi pri Tjaši, op. a.). Doma je imela drsalke večje številke in nekoč mi je predlagala, naj jih poskusim. Ker so mi bile drsalke prevelike, sem si morala obuti več parov nogavic, da sem zapolnila prostor v drsalki. 

Mislim, da sem že pri petih letih prvič stala na drsalkah in všeč mi je bilo. Se pa bila vedno najmlajša med drsalci.

Mama me je kmalu odpeljala v drsalno šolo na suhem h gospodu Lajovicu. Tam smo izvajali različne vaje, na Koleziji smo na primer nastopili s točko Ples na vodi in podobno.

Kako se je Bloudek vpletel v to drsalno zgodbo?

Ko sem imela približno deset let, se mu je očitno zdelo, da iz mene nekaj bo. Nekaj je videl v meni, rad me je imel. Vsak dan je prihajal na kotalkališče na Čufarijo in nas učil kotalkanja.

Ne prezrite Sportalovih sobotnih intervjujev:
-> Druga plat Ilkine zgodbe: bolečina, dolgovi, strah, ...
-> Cene Prevc: Trenutni položaj je eden izmed ciljev na moji poti
-> Luka Elsner: Nisem več isti trener, kot sem bil

Odvetniško pisarno Prosenčeve krasijo številni drsalni motivi in fotografije znanih osebnosti. Ne eni izmed njih je Tjaša Andree Prosenc v družbi ameriške predsedniške kandidatke Hillary Clinton. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Z nami je hodil tudi na tekmovanja. Prvega, šlo je za evropsko prvenstvo v drsanju, sem se kot mladinska prvakinja udeležila leta 1954 v Nemčiji. Dobro mi je šlo, zato sem pritegnila pozornost organizatorjev. Zanimalo jih je, koliko sem stara in zahtevali so  predložitev potnega lista. Bloudek se je jezil, ampak nič ni pomagalo.

Ugotovili so, da nimam niti 12 let, kar je pomenilo, da nimam pravice tekmovati na članskem tekmovanju. Tega o starostni omejitvi v bistvu sploh nismo vedeli. No, sledila je diskvalifikacija, meni pa se je podrl svet. Sama pri sebi sem si mislila, boste že videli. In res, pozneje sem bila na svetovnem prvenstvu v Bologni deveta, v Berlinu pa peta v paru s Petrom Peršinom.

Tudi takrat nas je vodil Bloudek, kmalu zatem pa je zbolel in novembra 1959 umrl.

Prosenčeva je bila s telovadcem Mirom Cerarjem med nosilci Titove štafete. Foto: Osebni arhiv Od kod inženirju Bloudku mu znanje drsanja in kotalkanja?

Tudi sam je drsal (tudi na Wikipedii je njegova fotografija na drsalkah, op. a.). Kot drsalec se je udeležil tudi olimpijskih iger in bil tudi član Mednarodnega olimpijskega komiteja, edini Slovenec do zdaj.

Počel je vse mogoče in imel je ogromno idej. Od konstruiranja smučarske letalnice, letal, avtomobilov … Učil je hokejiste, skratka, ogromno je pripomogel k razvoju kakovostnega športa v Sloveniji.

Še danes se ga spomnim. S seboj je vedno nosil aluminijasto škatlico, v njej pa janeževe bombone, ki jih je rad razdelil med nas otroke. Nosil je pumparice in kapo s sčitkom. Bil je neporočen in brez otrok, v bistvu smo bili mi njegovi otroci.

Kot športna funkcionarka je spoznala večino slovenskih vrhunskih športnikov. (Na fotografiji: Petru Prevcu čestita za odlikovanje, ki mu ga je izročil predsednik države Borut Pahor). Foto: Mediaspeed

(Med pogovorov sogovornica dobi obvestilo o smrti sošolca …)

Tako je. Teh par dni, kar nam je dano biti na svetu, moramo preživeti čim lepše. Sama skušam temu primerno dobro živeti in koristiti družini. Več kot to ne morem. Trudim se, da skrbim zase … ni govora, da bi se zapustila. Dobro se počutim, še vedno delam in se izogibam upokojitvi (smeh, op. a.).

Na olimpijskih igrah v Naganu na Japonskem leta 1998 je že dišalo po profesionalnem športu. Foto: Reuters Prej sva se pogovarjali o prednostih, ki jih profesionalni šport ponuja danes. Kaj pa pasti? Danes jih je na športni poti verjetno precej več kot nekoč.

Nedvomno. Tudi uporaba dopinga včasih ni bil tako pogosta, čeprav so primeri že obstajali. Tudi športnih stav ni bilo. Če je prihajalo do grdobij so bile zelo skrite in se jih ni dalo posploševati.

Šport je bil v naših časih bolj zabaven kot danes, danes gre precej bolj zares.

Vrhunskim športnikom šport prinaša denar, zanje je to profesionalno delo. V naših časih je bil odnos do športa povsem drugačen kot je danes.

Takrat nismo imeli ekipe ljudi, ki bi skrbela za našo dobrobit. Meni so ogromno pomagali starši. Oče mi je brusil drsalke, mama mi je šivala obleke, Bloudek mi je svetoval … to pa je to.

Kdaj je po vašem mnenju šport postal poklic, služba? Kdaj se je začel profesionalizem v športu?

Mislim, da se je to obdobje začelo z olimpijskimi igrami v Naganu leta 1998 in nato še bolj intenzivno štiri leta pozneje v Salt Lake Cityju. Nagradni skladi so bili visoki, na sceno so stopili veliki sponzorji. V Salt Lake Cityju smo bili na drsalni tekmi že priča vplivanju na sodnike.

Komercialni svet je začutil, da se lahko zelo uspešno priključi zmagovitim pohodom vrhunskih športnikov. Danes je zgodba povsem enaka. Kdo pa se slika s prvaki v športu? Ko se športniki vrnejo z medaljami, se vsi slikajo z njimi, sicer pa ni nikjer nikogar.

Tjaša Andree Prosenc: Šport mi je dal ... #video

Športno kariero ste končali v drugem letniku prava. Kako to, da ste kljub uspešni odvetniški praksi, ki je verjetno terjala velik delež vašega časa, ves ta čas vztrajali v športu?

Najbrž sem malo čudna, ne vem (smeh, op. a.). Vedno sem imela občutek, da sem se prehitro poslovila od svoje športne kariere. Po koncu tekmovalne poti sem začela delati kot trenerka v kotalkarskem klubu v Velenju. Klub je bil izredno napreden, prirejali smo revije, organizirali prvenstva … enkrat nas je v družbi ruskega predsednika Nikite Hruščova obiskal celo Tito.

Police v njeni odvetniški pisarni se šibijo od spominov na športno potovanje skozi življenje. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Kako to, da je prišel?

Verjetno zaradi Velenja samega, takrat še Titovega Velenja, ki se je razvilo iz ničesar. Nismo ga vabili, če to mislite … No, čeprav sem kot otrok res pisala Titu. In sicer v imenu naše drsalne šole Lajovic. Povabila sem ga, naj nas pride enkrat pogledat, ker da res dobro delamo, da treniramo vsakodnevno …

No, šele pred kratkim sem izvedela, da je to pismo objavljeno v knjigi z naslovom Pisma Titu. Pod pismom, zapisanim v slovenskem jeziku, sem podpisana kot Nataša Andree.

Zakaj kot Nataša?

Moje rojstno ime je Nataša Emilija - Emil je bil mamin brat, ki je padel v drugi svetovni vojni - , zaradi nepotrebnih komplikacij v zvezi z imenom in težav pri pridobivanju vize za tujino, pa sem se pozneje preimenovala v Tjašo. S šestimi leti sem menda najmlajša avtorica pisma v tej knjigi.

Niste se ustavili zgolj na lokalni športni ravni, ustvarili ste si precej močno ime tudi v mednarodnih športnih krogih.

Da, opravila sem vse potrebne sodniške izpite in delala sem v komisiji za drsanje in kotalkanje, ki se je takrat odcepila od komisije za hokej. Sčasoma sem postala generalna sekretarka Jugoslovanske zveze za drsanje in kotalkanje, nato pa sem od leta 1991 do 2006 predsednikovala Drsalni zvezi Slovenije. Ker sem takrat postala članica predsedstva Mednarodne drsalne zveze, sem se v izogib konfliktu interesov odpovedala predsednikovanju v slovenski zvezi. Sem pa še vedno podpredsednica.

Umetnostno drsanje je v nekaterih državah ena najbolj spoštovanih športnih panog. Ruski drsalec Jevgenij Plušenko je v domovini nacionalni junak. Foto: Reuters

Vas je motilo, ker umetnostno drsanje v Sloveniji nikoli ni imelo take teže in medijske pozornosti, kot na primer nekateri drugi športi?

Res ga je težko primerjati, da. Je pa po drugi strani res, da smo bili drsalci v mojih časih precej bolj popularni kot danes. Verjetno je razlog v tem, ker je bilo takrat zelo malo športnih disciplin in ni bilo televizije, ki ti danes lahko zapolni sleherno sekundo prostega časa. Še danes se mi dogaja, da mi kdo reče, kako me je rad gledal na drsalkah. To so bili drugi časi.

V nekaterih državah, kjer je drsanje pomembna športna panoga, sem tudi jaz malodane zvezda. Ko smo leta 2012 pripravljali vse potrebno za tekmovanja v umetnostnem drsanju, nas je obiskal celo predsednik Vladimir Putin. Zanimalo ga je, kako in kaj. Drsalci so njihov ponos. Potrebujejo medalje in zato so jih toliko tudi imeli.

Zaradi odkritja dopinških prekrškarjev na olimpijskih igrah v Sočiju bo kar nekaj ruskih športnikov moralo vrniti olimpijsko medaljo. Rusi so jih na domačih olimpijskih igrah osvojili kar 33, od tega 13 zlatih. Foto: Reuters Ampak jih bodo sodeč po protidopinških testih, opravljenih na starih in že testiranih vzorcih z boljšimi metodami, veliko morali tudi vrniti.

To je res, ampak občutka zmagoslavja jim ne more vzeti nihče.

Se vam zdi, da je način, na kakršnega zdaj v primeru odkritja zlorabe dopinga, zaradi katerega enemu športniku medaljo vzamejo, drugemu pa podelijo medaljo lepšega leska, primeren? Da jih nekateri dobijo po pošti ali pa na skromni ceremoniji, ki jo pripravi matična športna zveza? Je to res dovolj?

Ni primerno, ne vem, kako bi stvar lahko izboljšali. Morda bi medalje lahko podelili na kongresu mednarodne športne zveze ali kaj podobnega.

V različnih vlogah ste se udeležili desetih olimpijskih igrah, nikoli pa kot tekmovalka. Se spomnite, kako je rasla olimpijska družina?

Britanca Christopher Dean in Jayne Torvill sta na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984 s točko Bolero navdušila sodnike in javnost. Ob 20. obletnici iger se zaradi bolezni gala revije nista mogla udeležiti, sta pa znameniti Bolero odplesala in oddrsala v okviru olimpijskih iger v Sočiju leta 2014. Foto: Reuters Olimpijskih iger sem se res udeležila v najrazličnejših vlogah. Prvih, leta 1964 v Innsbrucku, kot novinarka, z 21 leti celo najmlajša akreditirana novinarka. Za vse slovenske medije sem pokrivala umetnostno drsanje. Delala sem skupaj z legendarno komentatorko Milko Babović, ki je tako rada opisovala obleke tekmovalcev in je pokrivala hrvaški medijski trg.

Na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984 sem vodila drsalni del in bila pomočnik vrhovnega sodnika za tekmovanja moških. Na to imenovanje sem bila zelo ponosna. Enako funkcijo sem opravljala tudi v Naganu in Salt Lake Cityju, pozneje pa sem v Torinu 2006 in v Sočiju leta 2014 prevzela funkcijo tehničnega delegata.

Na Sarajevo imam prečudovite spomine. V času 20-obletnice olimpijskih iger smo to olimpijsko zgodbo znova obudili. 6. februarja 2004 se nam je v Budimpešti končalo evropsko prvenstvo v umetnostnem drsanju in predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch je takrat izjavil, da se mora Sarajevo vrniti tja, kjer je bilo pred vojno. Dvorano Zetra so obnovili, mi pa smo se dogovorili, da tam v spomin na obletnico iger izvedemo drsalno revijo.

Ob 20. obletnici začetka olimpijskih iger v Sarajevu so najboljši drsalci z evropskega prvenstva, ki se je v Budimpešti končalo le nekaj dni prej, na pobudo Prosenčeve znova nastopili v ledeni dvorani Zetra. Foto: Reuters

Vse dobitnike medalj z EP mi je uspelo prepričati, da so se nam pridružili v Sarajevu in v Zetri nastopili na spominski drsalni reviji. Na povabilo so pristali vsi in nastopili brez vsakršnega honorarja!

Uspelo mi je privabiti tudi nemško drsalko Katarino Witt, olimpijsko prvakinjo iz Sarajeva, in Olega Vasilieva, drsalca iz plesnega para Elena Valova-Oleg Vasiliev, prav tako zmagovalcev iz Sarajeva, ki je bil v Budimpešti kot trener zmagovalnega para.

Nastopiti bi morala tudi Britanca Christopher Dean in Jayne Torvill, ki sta leta 1984 v Sarajevu zmagala s programom, a sta zaradi bolezni nastop morala pozneje odpovedati.

Spomnim se, da je Wittova jokala kot dež, vsi smo bili presunjeni.

Ko smo se naslednji dan sprehodili po Baščaršiji, so ljudje hodili za nami, se dotikali drsalcev in izražali veliko hvaležnost, ker smo se vrnili. Krasne spomine imam na to obdobje.

Nepozabni spomini vas vežejo tudi na olimpijske igre v Naganu leta 1998, kjer ste klepetali z japonskim cesarjem Akihitom, kar je sprožilo neverjetne odzive pri japonskih kolegih.

Res je, takrat niti nisem vedela, da je to nekaj tako posebnega. Cesar je do svoje častne lože v ledeni državi, kjer je potekal olimpijski program v umetnostnem drsanju, dostopal mimo prostora, kjer smo bili člani predsedstva Mednarodne drsalne zveze.

Najprej je v našo ložo vstopila cesarica, ki je na moj odgovor, da prihajam iz Slovenije, povedala, da pozna Krk, ki ga je obiskala, in ve, da je blizu naše države, nato pa sem se pogovarjala še s cesarjem. In to kljub temu, da so mi kolegi to odsvetovali, saj da se cesarja ne sme niti pogledati, kaj šele ogovoriti (smeh, op. a.).

Tjaša Andree Prosenc v družbi japonskega cesarja Akihita in njegove žene, ki se je spomnila, da je že bila blizu Slovenije. Počitnikovala je na hrvaškem Krku.

Prosila sem ju tudi za fotografijo, ki jo je posnel eden od cesarjevih varnostnikov. Povsem šokiran je spremljal naše pomenkovanje (smeh, op. a.).

Drsalci, ki so bili priče temu srečanju, med njimi tudi znana japonska umetnostna drsalka, so bili osupli. Se te lahko dotaknem, me je spraševala.

Božanstva se ne sme niti pogledati, ti pa si z njim govorila, mi je rekla.

Na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju je Prosenčeva prvič sodelovala na podelitvi olimpijskih medalj. Kot t. i. flower girl je cvetje izročila kitajski hitrostni drsalki na kratke proge Yang Yang, ki je danes članica Mednarodne drsalne zveze. Foto: Osebni arhiv

Na olimpijskih igrah ste bili tudi med podeljevalci cvetja najboljšim. Komu pripada ta funkcija in kdo lahko podeljuje olimpijske medalje?

Olimpijske medalje lahko podeljujejo edino člani Mednarodnega olimpijskega komiteja. Meni je pripadla vloga t. i. flower girl, podeljevalke cvetja, kar si štejem v veliko čast.

Prvič me je doletela leta 2002 na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju, kjer sem cvetje podelila zmagovalki v hitrostnem drsanju na kratke proge, Kitajki Yang Yang, ki se me še danes spominja. To je bil zanjo poseben trenutek, saj je prvič osvojila olimpijsko medaljo.  Danes je članica predsedstva Mednarodne drsalne zveze. Krasno dekle. No, tudi v Torinu leta 2006 sem podeljevala cvetje.

V Sočiju je kot tehnični delegat cvetje izročila najboljšemu drsalcu, olimpijskemu prvaku Yuziri Hanyi. "Oba sva imela solze v očeh," se spominja. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Je to tudi za vas poseben trenutek?

Vedno. Na olimpijskih igrah v Sočiju sem bila na podelitvi kot tehnični delegat tekmovanj v umetnostnem drsanju. Cvetje sem izročila olimpijskemu prvaku, japonskemu drsalcu Yuzuri Hanyi. Oba je ganilo, oba sva imela solze v očeh.

Takrat sem bila prisotna celo na dveh podelitvah. Na ledu, kjer smo najboljšim trem izročili samo cvetje, in naslednji večer še na slavnostni podelitvi, isti večer, kot so Petru Prevcu podelili bronasto medaljo. Ne moreš mimo čustev.

Katere olimpijske igre so vam zaradi slovenskih tekmovalcev, njihovih dosežkov ali morda spodrsljajev, najbolj ostale v spominu?

Na olimpijskih igrah v Albertvillu leta 1992 so slovenski športniki prvič zastopali samostojno državo Slovenijo. Domov so se vrnili brez olimpijskih odličij. Nedvomno zimske olimpijske igre v Sočiju in poletne v Riu, predvsem zaradi naših judoistk.

Ne morem pa niti mimo iger v Albertvillu leta 1992, ko do zadnjega nismo vedeli, ali bodo naši športniki tam sploh lahko nastopali pod slovensko zastavo.

Pogoj za to je bil, da najmanj dve mednarodni športni zvezi Slovenijo priznata kot samostojno članico. Šele takrat MOK lahko športnikom dovoli nastop.

Kdo je takrat napravil prvi korak na slovenski strani?

Januarja 1992 sem zaradi seje predsedstva Mednarodne drsalne zveze odpotovala v Lozano. Takrat nas ni priznala še nobena mednarodna športna zveza.

V imenu Olimpijskega komiteja Slovenije, ta je takrat že bil ustanovljen, sem obiskala predsednika MOK, gospoda Samarancha, in mu razložila, v kakšni situaciji smo.

Povedala sem, da bi nas Mednarodna drsalna zveza morala sprejeti v samostojno članstvo, a da se to po pravilniku lahko zgodi šele na seji.

Nič takega, je rekel Samaranch, naj pride predsednik Mednarodne drsalne zveze, ta je ta čas pred vrati čakal na sprejem pri Samaranchu, k njemu.

Rekel mu je, da bo seja zveze naslednji dan in da je na dnevnem redu tudi sprejem Slovenije kot samostojne članice. Drsalci smo bili torej prvi, pozneje je Janez Kocijančič za sprejem samostojne Slovenije poskrbel še na Mednarodni smučarski zvezi. 

Dolga leta ste delali tudi kot sodnica na tekmovanjih v umetnostnem drsanju. Kakšne izkušnje imate v vlogi sodnice?

Dobre. Mislim, da sem se znašla v izjemnem položaju. V tistih časih so se sodniki delili na sodnike, ki so sodili v korist drsalcev iz vzhodnega ali v korist zahodnega bloka. Sama sem bila vedno nekje na sredini, neodvisna. Večkrat se mi je dogajalo, da so mi sodniki ponoči trkali na vrata, češ, dogovorimo se okrog sojenja. Vedno sem jim rekla, naj me pustijo pri miru. Sodila bom tako, kot bom sama ocenila. No, preživela sem tudi to (smeh, op. a.).

Dolga leta je sodila na tekmovanjih v umetnostnem drsanju. "Izognila sem se nagibanju k zahodnemu in vzhodnemu bloku. Vedno sem bila neodvisna," pravi. Foto: Reuters

Pozneje sem v letih od 1982 do 1992 delala tudi kot predsednica komisije za pritožbe, kjer se odločalo o sodniških odločitvah. Moram priznati, da sem zaradi napačnega sojenja kaznovala kar lepo število sodnikov.

Med vašimi številnimi funkcijami je tudi delo podpredsednice predsedstva Mednarodnega arbitražnega sodišča za šport (ICAS)? Kaj točno je vaše delo?

Predsedstvo Mednarodnega arbitražnega sodišča za šport vodi politiko, izbira arbitre, pripravlja pravila, oblikuje sodniške panele/svete, imenuje in sprejema pravila za t. i. ad hoc division – skupine arbitrov, ki arbitrirajo oziroma vodijo reševanje sporov v času olimpijskih iger, evropskega nogometnega prvenstva, azijskih iger in podobno.

Mednarodno športno razsodišče (Cas - Court of arbitration in sport) ima sedež v švicarski Lozani. Pod okriljem Casa je 350 arbitrov, ki sodelujejo v razreševanju sporov v športu. Foto: Reuters

Predsedstvo rešuje vprašanja, tudi spore okrog imenovanja arbitrov, kadar gre za sum na konflikt interesov. Naše delo je tudi odobritev sredstev, če posamezni tekmovalci, ki so udeleženi v postopkih nimajo sredstev za obrambo ali za prihod na sejo, kjer se rešuje spor.

Zagnali smo tudi nov projekt, s katerim želimo privabiti nekdanje uspešne tekmovalce, ki so po izobrazbi pravniki, da bi jih seznanili s športno arbitražo. Omogočimo jim sodelovanje na arbitražah.

Kar pa zadeva Cas, mednarodno športno razsodišče, o katerem se zadnje čase zelo veliko govori. Gre za Court of arbitration, ki ima 350 arbitrov, od tega so trije Slovenci.

Omenili ste športnike, ki študirajo pravo. To se mi zdi fascinantno. Študij prava namreč povezujemo z učenjem, ki ga je nadpovprečno veliko. Kako to, da ste se, takrat še kot aktivna športnica, odločili ravno za študij prava?

Ja, v bistvu sem tudi sama imela drugačne načrte. Maturirala sem iz fizike. Fizika je vse, veste. Vsak rezultat izvira iz fizikalnih zakonitosti. Kolikor energije vložiš, toliko jo dobiš. V to res verjamem.

Prosenčeva v družbi Mira Cerarja, še enega pravnika s športno kilometrino. Foto: Mediaspeed

Od nekdaj me je vleklo v naravoslovje, verjetno tudi po zaslugi očeta, ki je bil profesor na fakulteti za strojništvo, a na koncu je pretehtalo to, da na pravu ni bilo obveznih vaj, štelo pa je tudi to, da je bila fakulteta le nekaj korakov stran od naše hiše.

V družbi Primoža Kozmusa, ki je na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012 osvojil srebrno olimpijsko medaljo. Foto: Mediaspeed Imela sem neverjetno srečo, da sem poznala gospo Marijo Vilfan, direktorico Cankarjeve založbe, ki me je v zadnjem letniku prava nagovorila, naj pridem pogledat, kakšno je delo pravnikov v praksi. Nekajkrat sem res prišla in kmalu so me povabili v odvetniško pisarno Dr. Puc, Dolenc in Šelih, ki jih je zastopala.

Tam sem spoznala, da je pravo edina stvar, ki si jo želim početi. Ker se mi je zdelo, da sem premlada za lastno prakso, sem se najprej prijavila na razpis ene od slovenskih zavarovalnic. Nad mano so bili navdušeni, nato pa so me na razgovoru vprašali, ali mislim imeti družino. Ko sem jim pritrdila, jih je vse minilo.

Bila sem tako besna in rekla sem si, da nikoli in nikdar nikogar več ne bom prosila in ga tudi nisem. Odprla sem lastno odvetniško prakso in že 50 let sem, če izključil triletno obvezno prakso, sama svoj gospodar.

Cas je lani posredoval v reševanju kar 600 postopkov, kar je največ v zadnjih letih. Med njimi je bilo tudi veliko domnevnih, tudi pritožbi Michele Platinija in Josepha Blatterja, ki sta se pritožila na odločitev Uefe, da jima zaradi korupcijske afere za šest let prepove udejstvovanje v športu. Foto: Reuters

Vrniva se h Casu. Lani je obravnaval kar 600 primerov, kar je približno 200 več, kot je bilo običajno v prejšnjih letih. Čemu pripisujete tako rast primerov? Dopingu?

Nekaj rasti je res zaradi dopinga, veliko pa zaradi zaupanja v delo Casa. Postali smo znani in prepoznavni, naše odločitve se javno objavljajo, ljudje govorijo o tem, da so prek Casa rešili svoje spore.

Vse mednarodne športne zveze so podpisale pristop k Casu in tudi olimpijci na olimpijskih igrah podpišejo izjavo, da v primeru spora soglašajo, da sporna razmerja rešuje Cas, ki zaseda tudi v času olimpijskih iger. Podpišejo seveda tudi klavzulo o dopingu. Cas ima poleg MOK-a status najvišjega civilno-sodnega telesa v športu.

Korenine Casa segajo v leto 1984, ko se je Samaranchu porodila ideja, da se ustanovi športno razsodišče, ki bi preprečilo, da bi športniki pravico morali iskati na najrazličnejših sodiščih in deset let ali več čakati na vrsto, športna kariera pa bi jim ta čas splavala po vodi.

Ideja se je do leta 1993 medila in počasi razvijala. Vedeli so, da mora to telo biti neodvisno in ne sme pripadati Moku. Zato je bil ustanovljen Icas, predsedstvo, ki samostojno vodi Cas.

Prva leta smo razreševali od 50 do sto primerov na leto, lani 600. Zakaj? Zaradi zaupanja v Cas in nečednosti v športu. Pri tem ne gre samo za doping, gre za izpolnjevanje obveznosti, za transferje, sporna razmerja na volitvah in podobno.

Število primerov, ki jih je razreševal Cas, se je lani skokovito povečalo zaradi ruskih športnikov, ki so jim zaradi sistematične zlorabe dopinga prepovedali nastop na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Foto: Vid Ponikvar

Katerih primerov je v odstotkih največ?

Brez dvoma je največ dopinga, transferjev v nogometu in izplačevanja obveznosti, kršenje rokov in tako naprej. Arbitri, ki so specialisti za odločanje v nogometnih sporih, so na posebni listi.

Pa za doping?

Ne. Vemo, kdo to materijo najbolj obvlada in tega se postavi za predsednika senata. Če ga ne imenujeta stranki, ga določa predsednik pritožbene divizije ali prve stopnje.

Kako vi gledate na doping? Verjamete, da ga bo mogoče izkoreniniti?

Upam, da, saj je bilo izpeljanih kar nekaj pravih potez na tem področju. Upam, da tisti, ki so imeli moč in znanje, tega ne bodo več upali početi.

Zaradi dopinga je ogromno ljudi pod zemljo, ogromno pa jih je na ta račun osvajalo medalje.

Zavzemam se za ničelno toleranco na področju zlorabe dopinga in na področju stavništva. To je hud strup, iz tega izvirajo dogovori o korupciji. To troje so trije največji sovražniki čistega športa.

Zavzemate se za ničelno toleranco. To pomeni, da ste za to, da se športnikom, ki jim dokažejo uporabo dopinga dosmrtno prepove sodelovanje v športu in to enako velja za njegovega zdravnika, trenerja …?

Mislim, da športniki, ki so že odslužili kazen, ne morejo biti ponovno kaznovani. Razen če prestopek ponovijo. Vzemimo za primer teniško igralko Marijo Šarapovo. Mislim, da ne sme vse življenje odgovarjati za njen prestopek. Po mojem mnenju je zdaj čista. Ne moremo jo kar naprej smatrati za negativko. Kazen je prestala in bi morala biti rehabilitirana. Dovolj je že to, da se madež vleče po moralni plati, ni treba, da se še po športni.

"Marija Šarapova je odslužila kazen in mislim, da je čista." Foto: Guliverimage/Getty Images

Primeri so od primera do primera različni. Nekdo je v postopku za doping na primer za to, ker ga v času testiranja ni bilo mogoče najti na mestu, kjer je navedel, da bo. Po mojem mnenju je to malomarnost in nespoštovanje obveznosti, ni pa to doping.

Ali drug primer, če si skupaj z zdravnikom preveril, ali zdravilo, ki ga zaradi bolezni zaužiješ, vsebuje prepovedane substance, in če je pisalo, da lahko … To so različne teže kršitev. Ne gre jih posploševati.

Tudi glede Šarapove. Nihče ne ve, kako dolgo meldonij ostane v organizmu. Morda je ostal že iz časov, ko meldonij ni bil na listi prepovedanih snovi. Kazen dve leti je bila prehuda, zato smo jo na Casu skrajšali na leto in pol.

Če pa športniku dokažejo uporabo dopinga, potem se strinjam s tem, da se mu dosmrtno prepove udejstvovanje v športu.