Klub, ki je bil večkrat evropski kot pa državni prvak

Ko je Bojan Jokić pred dnevi iz Villarreala, ta ga je na Otok posodil do konca sezone, okrepil Nottingham Forest, ta novica v slovenskem medijskem prostoru ni odmevala. Če bi se to zgodilo na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, bi bilo povsem drugače. Če bi se selil takrat, bi šlo za prestop v enega izmed najboljših, če ne celo najboljši klub v Evropi.

Vse se je v Nottinghamu, majhnem kraju z nekaj več kot 300 tisoč prebivalci, začelo leta 1975, ko je njegov trener postal zdaj že pokojni Brian Clough. Ta trener, ki se je pred tem uveljavil na klopi Derby Countyja, s katerim je postal prvak, je v Nottingham prinesel odlične rezultate. V Nottingham je prišel po zelo slabi epizodi na klopi Leeds Uniteda, njegov trener je bil le 44 dni, a v njem v 18 letih, kolikor je bil njegov trener, dosegel toliko, da ga ljudje nikoli ne bodo pozabili.

Skupaj s pomočnikom Petrom Taylorjem je poskrbel, da je Nottingham za večne čase zapisal v zgodovino angleškega in predvsem evropskega nogometa. Bila sta tako uspešna, da so pozneje v klubu po njima poimenovali tribuni štadiona City Ground, vsakemu je pripadla ena, pred štadionom pa postavili bronast kip v podobi Clougha. Kako tudi ne bi, ta trener, ki je umrl 20. septembra 2004, je Nottingham Forest popeljal v višave.

Ko je prišel, je bil klub v drugi angleški ligi, že po dveh sezonah se je prebil med elito, iz katere potem ni izpadel kar 16 let, in že v prvi osvojil naslov angleškega prvaka, ko je Liverpool za seboj pustil za sedem točk. Prav Liverpoolčani, nastop v tem tekmovanju so si zagotovili z naslovom evropskega prvaka sezono pred tem, pa so bili prvi, ki so se nogometašem Nottinghama postavili po robu v sezoni 1978/79 pokala državnih prvakov.

Najprej so šokirali branilce naslova, v finalu so odpravili Švede

Bili so favoriti, a so se opekli. Nottingham je na prvi tekmi zmagal z 2:0 in šokiral branilce naslova, ki so bili prepričani, da se bodo na povratni tekmi maščevali in si priigrali preobrat. To se ni zgodilo. Tekma na Anfieldu se je končala brez zmagovalca in Nottingham se je veselil napredovanja. V drugem krogu je Angleže čakal atenski AEK, ki je bil brez možnosti. Zmagali so s skupnim izidom 7:2. Tudi švicarski Grasshopper je bil v četrtfinalu brez možnosti, ob koncu povratne tekme je bilo 5:2 v korist Angležev.

V polfinalu je bilo veliko bolj tesno. Köln je na prvi tekmi v Nottinghamu vodil že z 2:0, a so potem domači pripravili preobrat in remizirali s 3:3. Jasno je bilo, da bo v Nemčiji šlo za las, tako je tudi bilo. Nottingham se je uspešno branil in prežal na svojo priložnost, ta je prišla v 65. minuti, ko je po kotu Larryja Lloyda z glavo zadel Ian Bowjer in klubu, ustanovljenemu daljnega leta 1865, prinesel prvi veliki evropski finale. Ta je bil konec maja leta 1979 na Olimpijskem štadionu v Münchnu.

Pred 68 tisoč navijači so se Švedi uspešno upirali Angležem in se branili, Nottingham pa nikakor ni mogel unovčiti premoči. Njegovi navijači so se že bali, da bodo ostali tik pred vrati nogometnega raja, a potem je na sceno stopil John Robertson, takrat strah in trepet nasprotnikovih vratarjev, ki je ta sloves tudi upravičil. Osmešil je nasprotnikovo obrambo in podal pred vrata, tam se je odlično znašel Trevor Francis in zadel za naslov, ki odmeva še danes. Majhen klub, ki ga takrat nihče ni jemal resno in je še sezono pred tem igral v drugi angleški ligi, je v tekmovanju, v katerem je bil oder že pripravljen za nogometaše Real Madrida, Juventusa, Liverpoola ali katerega izmed velikanov, ki so Evropi vladali takrat, je presenetil vse in šel do konca.

Že pol leta pozneje, januarja 1980, je Nottingham v klubske vitrine prinesel še drugo evropsko lovoriko, ko je v evropskem superpokalu, v tem so takrat igrali dve tekmi, premagal Barcelono, takratno zmagovalko evropskega pokala pokalnih prvakov. Doma jo je premagal z 1:0, v Kataloniji je bilo 1:1. Medtem je Nottingham že tlakoval pot do drugega velikega uspeha, ponovitve velikega evropskega podviga iz leta 1979.

Po 39 minutah je bilo vsega konec

V prvem krogu je moral spet na Švedsko in tamkajšnji Öster odpravil s skupnim izidom 3:1. V drugem krogu ni imel veliko težav z romunskim Arges Pitestijem. Z 2:0 je zmagal doma in z 2:1 v gosteh. Veliko težje je bilo v četrtfinalu, v katerem se je po prvi tekmi že zdelo, da se bo evropska pot Nottinghama ustavila. Potem ko je Dynamo Berlin v Angliji zmagal z 1:0, so bili Nemci brez dvoma veliki favoriti za napredovanje, a na povratni tekmi so Angleži že po 39 minutah vodili s 3:0 in, pozneje so sicer prejeli zadetek, s skupnim izidom 3:2 napredovali med najboljše štiri.

Postali so prvi in edini

V polfinalu je bil nasprotnik sloviti amsterdamski Ajax, a tudi ta ni bil previsoka ovira za Cloughove junake. Z 2:0 so zmagali doma, z 0:1 izgubili na Nizozemskem in se še drugič zapored znašli v velikem evropskem finalu. Ta je bil 28. maja leta 1980 na kultnem Santiagu Bernabeuu v Madridu, nasprotnik pa je bil nemški Hamburg. Tokrat je za lovoriko spet zadostoval en gol, veliki junak pa je bil John Robertson z golom v 20. minuti, ko se je odlično znašel v nasprotnikovem kazenskem prostoru in poskrbel, da je Nottingham postal prvi in do zdaj tudi edini klub, ki se lahko pohvali s tem, da je bil večkrat evropski kot pa državni prvak. Tako ostaja še danes.