Ponedeljek, 18. 12. 2023, 4.00
1 leto
Intervju: Erik Janža
Zdravnica ga je opozorila, nato je kot deček izgubil 20 kilogramov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,63
Erik Janža pri 30 letih piše najlepša poglavja svoje nogometne kariere.
Erik Janža predstavlja enega največjih fenomenov slovenskega nogometa v letu 2023. Po devetih letih se je vrnil v člansko reprezentanco, pomagal Kekovi četi do nepozabnega uspeha, prihodnje leto pa bo z Eurom v Nemčiji doživel vrhunec kariere. Njegova življenjska zgodba, zlasti način, kako je v karieri premagoval ovire, si zasluži poseben poklon. Mnogi v Sloveniji je ne poznajo, iz njegovega primera pa se lahko naučijo marsikaj koristnega.
Pri 30 letih igra nogomet življenja in piše najlepše zgodbe, ni pa manjkalo dosti, da bi se moral že kot otrok s prekomerno težo posloviti od nogometnih sanj. Zdravnica ga je zaradi nezdrave prehrane resno opozorila, da bo moral v življenju marsikaj spremeniti. Če ga takrat oče ne bi prisilil k dieti, Slovenija ne bi nikdar spoznala Erika Janže v takšni podobi, s katero je navduševal v jesenskem delu kvalifikacij za Euro 2024.
V karieri je nato doživljal vzpone in padce, marsikdo ne ve, s kako hudimi in bolečimi izzivi je imel opravka. Najbolj ga je v življenju razočaral Hrvat Dino Skender. Ne le kot trener, ampak tudi kot oseba. Največ veselja mu poleg vrnitve v slovensko reprezentanco, za katero je zaigral po devetih letih premora, kar je svojevrstni presežek v zgodovini slovenskega nogometa, predstavlja Poljska. Ni postala le njegova druga domovina, ampak tudi odrešiteljica.
Gostobesedni Prekmurec, ki prisega na delo, nam je v sproščenem pogovoru pojasnil marsikaj. Živi najlepšo pravljico, vrhunec pa pričakuje prihodnje leto. Ravno takrat, ko bo med Eurom rezal rojstnodnevno torto.
"To, kar se mi je zgodilo z reprezentanco, čutim kot nagrado za vse dozdajšnje delo, trud, odrekanje. Za vsa leta, ko marsikdaj ni bilo lepo. Lahko rečem, da se je splačalo vztrajati, dati skozi vse trpljenje. Skupaj smo prišli do cilja," sporoča Erik Janža.
Kako je v Prekmurju? Ste po zadnjih uspehih deležni prav posebnega statusa nogometnega junaka?
Ne vem, ker še nisem bil doma (pogovor smo opravili sredi prejšnjega tedna, op. p.). A komaj čakam, da pridem domov in se lahko poveselim tudi z družino. Da se pogovorimo, malce osvežimo spomin ter obvezno nazdravimo s špricerjem. Letos bo še kako teknil (smeh, op. p.).
Nogometaši smo veseli, da smo tako povezali Slovenijo in družine. Vsi so gledali naše tekme, tako mladi kot tudi starejši, dedki in babice. Ne pravijo kar tako za nogomet, da predstavlja nekaj več kot le šport. Sploh če te pri tem spodbuja družina in je, tako kot je bila v našem primeru, s teboj celotna država. Zaradi tega se je ves čas čutilo pozitivno vzdušje. Zaradi tega nam je nenazadnje tudi uspelo.
Dolgo časa vas ni bilo v reprezentanci. Državni dres ste prvič oblekli leta 2014, nato pa se niste več pojavljali v izbrani vrsti kar devet let! Vse do letos, ko ste pomagali Kekovi četi do odmevnega preboja na Euro 2024.
Ni bilo lahko. Pred tem sem se pogosto obremenjeval s tem, zakaj nisem zraven v reprezentanci. Nikoli pa nisem bil jezen ali nevoščljiv tistemu, ki je dobil priložnost. Sem bil pa razočaran, to pa priznam. In v teh letih mi ni preostalo drugega, kot da sem še naprej delal, delal in delal. Vedno sem upal, da mi bo uspelo. Po toliko letih premora je bilo treba zgrabiti priložnosti. No, pa sem jo. Naposled mi je le uspelo.
Resnično ni bilo lahko, saj si želi biti vsak poleg v reprezentanci. Delo pa se očitno le izplača. Vedno. Nogometni bog to pač vidi. V njega tudi verjamem. Kolikor daješ, toliko pač v nogometu tudi dobiš.
"Daleč od tega, da so se mi v karieri dogajale le prijetne stvari. Najhuje je bilo zlasti leta 2019 pred selitvijo na Poljsko. Menjal sem veliko klubov in držav," je Erik Janža opozoril na vzpone in padce v karieri, o katerih se je razgovoril tudi v tem intervjuju.
Zakaj je v Sloveniji tako težko najti dobrega levega bočnega branilca in je, kar se tiče reprezentance, ta položaj tako deficitaren?
Ne vem. Po upokojitvi Bojana Jokića res ni bilo neke konstantne zamenjave na primerni ravni. Selektor je iskal pravega kandidata, preizkusil veliko igralcev. Ne smemo pa pozabiti, da je prej na tem mestu igral Gregor Sikošek. In to dobro. Vprašanje je, kaj bi bilo z menoj, če bi Gregor ostal zdrav. Želim mu čimprejšnjo vrnitev na igrišča, obenem pa se tudi zavedam, kaj bi bilo, če ne bi bil poškodovan. Pač, nogometni bog je tokrat vse poklopil meni v prid in jaz sem to dobro izkoristil.
Jeseni so se vam dogajale nepozabne prigode, ob katerih je bilo težko zadrževati čustva. Začelo se je s solzami sreče na domači tekmi proti Finski, ko ste dosegli zadetek. Ravno na prvi tekmi, na kateri vas je spremljala mama. Zgodilo se je kot v pravljici.
Po tem zadetku v Ljubljani se resnično nisem mogel zadržati. Solze so privrele na plano kar same od sebe. Odvrtel se mi je celoten film kariere. Vse, kar se je dogajalo v preteklosti. Vsa trpljenja, odrekanja. Če so na takšni tekmi tudi sorodniki, če pride tvoja mama, je seveda še lepše. Takrat smo bili vsi skupaj ponosni. To je bila res krasna zgodba.
Nepozaben prizor s tekme med Slovenijo in Finsko (3:0), na kateri je Erik Janža dosegel prvi zadetek v dresu reprezentance, po tekmi pa tako v solzah pozdravil mamo.
Nato ste zadeli v polno še v Köbenhavnu, in to zelo atraktivno s prostega strela, a je takrat izostal uspeh reprezentance.
Pogosto ostajam na igrišču tudi po koncu treningov in udarjam na gol. Čutil sem, da je to pozicija, iz katere bi lahko poslal žogo v gol. Tudi Adam (Adam Gnezda Čerin, ki je pred tem navdušil z izvedbo prostega strela v Belfastu, op. p.) se je s tem strinjal in mi prepustil izvedbo. Zame kot levičarja je to bil popoln položaj. In res, dobro sem streljal. Takole premagati Kasperja Schmeichla na Parknu ni majhna stvar. Ko bom starejši, bom lahko o tem pripovedoval vnukom. Škoda, da nismo tiste tekme dobili, a je bila Danska takrat realno gledano dosti boljša od nas. Kar se tiče najlepših spominov, si bom zagotovo najbolj zapomnil tekmo proti Kazahstanu.
Čeprav je levi bočni branilec, zelo pogosto trese mreže. Za reprezentanco je bil v zadnjem ciklusu uspešen kar dvakrat, na Danskem je z izjemno izvedbo prostega strela tako premagal slovitega vratarja Kasperja Schmeichla.
Tudi takrat vas je na tribunah spremljala mati. Očitno vam prinaša srečo. Lahko le držimo pesti, da bo spremljala v živo tudi vse tekme Slovenije na Euru 2024.
Mati me je spremljala na dveh tekmah. Obe smo dobili. In če bo tako in smo vraževerni, se nam v Nemčiji res piše dobro (smeh, op. p.). Prav nobeden se ne bi branil tega, če bi se tako nadaljevalo tudi na Euru. Skupina sorodnikov, tistih, ki so bili že na tekmah s Finsko in Kazahstanom, bo namreč v podobni zasedbi odšla tudi v Nemčijo.
Ko je jeseni zaigral proti Severni Irski v Stožicah, mu ni šlo najboljše, a ga je takrat selektor Matjaž Kek vzel v bran. "Zame kot nogometaša je bilo takrat zelo pomembno, da me ni vrgel iz ekipe oziroma iz prve enajsterice. Realno gledano sem takrat odigral najslabšo tekmo od vseh. Veliko mi je pomenilo, da nekaj vidi v meni. Da še naprej verjame vame. Želel je, da čimprej pozabim tekmo. V tistem obdobju pa resnično nisem bil v formi, pred tem so mi zaradi počenega meniskusa operirali koleno, šest tednov sem bil brez treninga. Za tekmo s Severno Irsko sem treniral le poldrugi teden. To je bil dokaz, da selektor verjame vame. Da mi zaupa, čeprav sem odigral slabo. Je bilo pa najbolj pomembno, da smo tisto tekmo zmagali," se spominja pomembne zmage nad Otočani s 4:2.
Kaj pa se je dogajalo na igrišču, ko je sodnik v Stožicah označil konec srečanja s Kazahstanom in se je Slovenija prvič po letu 2010 uvrstila na veliko nogometno tekmovanje?
Takrat se sam pri sebi sploh nismo zavedali, kaj smo naredili. Čutiš veliko veselje. Pridrviš na igrišče, čestitaš vsem, jokaš od sreče. Objemi si sledijo drug za drugim. Še nekaj dni po tem nisem mogel verjeti, kaj se je dejansko zgodilo. Zdaj, ko se je malce umirilo, lahko vidimo, da nam je uspelo nekaj velikega. To, s kakšno skupino bomo imeli opravka na Euru, nam lahko predstavlja le nagrado.
Se s klubskim soigralcem Lukasom Podolskim, nekdanjim zvezdnikom nemškega nogometa, kaj pogovarjata o Euru? Denimo o tekmi z Anglijo v njegovem Kölnu?
Seveda. Povedal mi je, kako krasen je stadion v Kölnu. Prepričan je, da bomo na njem uživali. Zlasti na dvoboju s takšnim tekmecem, kot je Anglija. Komaj čakam. Lukas je sicer lastnik verige kebabov v Kölnu. Imenuje se LP10. Bil sem že njegov gost in lahko potrdim, da ponuja zelo slastne kebabe, drugačne od tistih, ki jih lahko dobiš v Sloveniji. Priporočam jih vsem, ki bodo prišli v Köln. Naročil mi je, naj ga pokličem, ko bomo igrali tekmo v Kölnu, saj bo poskrbel za catering za celotno ekipo. Kar pa se tiče nutricionistike, kebab za nas nogometaše po tekmi sploh ne predstavlja kaj spornega (smeh, op. p.).
Legendarni Nemec poljskih korenin Lukas Podolski se je pred petimi leti začel ukvarjati tudi z gostinstvom. V Kölnu je tako postal lastnik restavracij, kjer pripravljajo kebabe.
Kebab bi lahko teknil še toliko bolj, če se bo Slovenija po tekmi z Anglijo uvrstila v osmino finala evropskega prvenstva.
Joj, če se zgodi to, bo moral pa Lukas nujno priti še v našo slačilnico. Potem bo pa še kako veselo.
Kako je sploh biti v klubu, skupaj igrata za Gornik Zabrze na Poljskem, kapetan takšni legendi, kot je Lukas Podolski?
Ogromna čast in privilegij. Ponosen sem, da so mi pri Gorniku zaupali kapetanski trak. Gre za velik klub na Poljskem. Zadnjih par desetletij nismo osvojili dosti, a je zgodovinsko gledano še vedno eden najbolj uspešnih poljskih klubov in ima veliko navijačev po vsej državi. Lukas mi v klubu zelo pomaga. Imava fantastičen odnos, veliko se pogovarjava in spoštujeva drug drugega. Všeč mi je, da sva lahko odkrita drug do drugega. Je zelo dober in ustrežljiv človek. Pozna ogromno ljudi, marsikaj lahko uredi. Z družino stanuje na Poljskem, a nekajkrat mesečno s privatnim letalom odpotuje tudi v Nemčijo. Veliko je na poti.
Nekdanji nemški reprezentant Lukas Podolski je za elf zaigral zbral 130 nastopov in dosegel kar 49 zadetkov, pri 38 letih pa še vedno igra nogomet in z Erikom Janžo, ki je njegov kapetan, sodeluje pri Gorniku Zabrze.
Ko se pogovarjava, nanese beseda večkrat tudi na Milivoja Novakovića. Ko smo imeli reprezentančne zbore, me je tako vedno spraševal, kako je Nova. Kaj dela in podobno. Pripovedoval mi je kakšne njune zgodbe iz preteklosti, ko sta igrala skupaj. Dolgo se nista slišala, zato mi vedno pravi, naj mu povem, da ga pokliče.
Če ne prej, se bosta lahko videla prihodnje leto v Kölnu.
Zagotovo.
Poljaki se (še) niso uvrstili na Euro, čakajo jih dodatne kvalifikacije. So kaj ljubosumni na majhno Slovenijo, da je za razliko od njih že na velikem tekmovanju?
Ne, ne, kje pa. Moji poljski soigralci in navijači niso ljubosumni na Slovenijo, ampak veseli in ponosni. Sploh zaradi tega, ker bo imel naš klub udeleženca na Euru. To je za Gornik velika čast. Kar pa se tiče Poljske, se ji ne bo lahko uvrstiti na Euro. Najprej jo čaka Estonija, nato Wales ali Finska. Težka bo. Imajo dobro reprezentanco in igralce, a v ozadju ne štima veliko drugih stvari. Med zvezo in igralci vladajo določena nesoglasja, kar vpliva na rezultat. Bomo videli, kako bo. Pred žrebom sem si želel, da bi bili z njimi v skupini na Euru. Zdaj pa se je razpletlo tako, da bodo Poljaki, tudi če pridejo na Euro, v težki skupini s Francijo, Nizozemsko in Avstrijo. V šali so mi rekli, da je potem še najbolje, da sploh ne gredo na Euro.
Na Euru boste 31. rojstni dan praznovali ravno dan po tekmi s Srbijo v Münchnu.
Res je, to sem preveril takoj po žrebu. Ni kaj, bomo po tekmi še malce počakali, nato pa proslavljali. Upam le, da bo tekma za nas uspešna. Da se poveselimo. To bo super, da lahko na takšnem tekmovanju nastopimo tudi na veliki Allianz Areni. Na njej še nisem zaigral. Morda bo zaradi tega na tekmi še več navijačev iz Prekmurja.
"Tekma s Kazahstanom je potrdila, da je Slovenija nogometni narod. Navijačem je treba malce vreči kost, pa takoj pridejo na tekmo. Prepričan sem, da bo cela država spremljala prvenstvo. Pozitivno smo nastrojeni," komaj čaka vrhunec njegove kariere, Euro 2024.
Kako pa je z vstopnicami, boste lahko navijačem pri tem pomagali?
Ne vem, kako bi jim lahko. Dobili smo določeno število vstopnic, kupili smo jih lahko od osem do deset. Če bo še kaj sprememb, še toliko bolje, drugače pa bom težko pomagal vsem, ki bodo ostali brez.
Ko je Slovenija pred 23 leti prvič zaigrala na evropskem prvenstvu, je led prebila ravno proti srbskim nogometašem. Vodila je že s 3:0, nato pa se je razburljivo srečanje v Charleroiju končalo s 3:3.
Takrat sem bil star sedem let. Bil sem še otrok, tako da te zapravljene prednosti Slovenije nisem doživljal tako čustveno kot moji starši. Ko pa zdaj na socialnih omrežjih vidim kak posnetek te tekme, mi ni vseeno. Imeli smo vse na pladnju, vodili s 3:0, a tudi takšen zna biti nogomet.
Veliko bolj se spominjam leta 2010, ko je bilo svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Takrat se je na dvorišču pri naši hiši zbralo pol vasi, vladalo je navijaško vzdušje.
Srbski selektor Dragan Stojković je dvoboj v Münchnu s Slovenijo najavil kot balkanski derbi.
To so vedno posebne tekme, čustva takrat delajo drugače. Tudi navijanje bo drugačno, bolj po naše (smeh, op. p.). Možnosti za uspeh na takšni tekmi so 50:50. Čeprav so nas Srbi lani gladko premagali v Beogradu, je igranje na takšnem turnirju nekaj povsem drugega. To je le ena tekma. Bomo pa videli, kako bo. To se bo vendarle dogajalo šele čez pol leta. Upam le, da bomo takrat vsi zdravi in ne bo poškodb. Da bomo v Nemčiji vsi, ki smo si to zaslužili.
Prvič je nastopil za reprezentanco leta 2014 na prijateljski tekmi proti Kolumbiji, drugič pa devet let pozneje v kvalifikacijah v Stožicah proti Danski. "To, da bom nastopil, sem izvedel dan pred tekmo. To je bilo kar stresno zame, da dobiš priložnost za nastop proti Danski, najboljši reprezentanci v naši skupini. To ni enostavno. Imam pa vseeno toliko izkušenj in težkih tekem za sabo, da sem se po prvem žvižgu sodnika sprostil. Dobro sem se počutil in nato na tekmi užival, kar je tudi najbolj pomembno," je dejal Janža, ki je pet mesecev pozneje nato zatresel dansko mrežo v Köbenhavnu.
Nastope na Euru boste začeli z Danci, starimi znanci iz kvalifikacij. Med reprezentancama skoraj ni skrivalnic.
Danci imajo zelo dobro ekipo z dobrimi posamezniki. Je pa razlika. Ko smo igrali z njimi v Ljubljani, so bili povsem druga ekipa kot na tekmi v Köbenhavnu. Na nevtralnem igrišču imamo več možnosti za uspeh. Treba je le odigrati čvrsto. Saj ste videli, kako so bili hitrejši na tekmi na Danskem. Zaradi tega smo izgubili.
Nastop na Euru 2024 bo predstavljal vrhunec vaše nogometne kariere. V nedavnem sobotnem intervjuju nas je Mitja Lotrič opomnil, kako sta začenjala nogometno pot skupaj v Puconcih še kot otroka. Kako je bilo takrat?
Hodili smo v šolo in trenirali nogomet. Počeli smo le to dvoje. Časi so bili drugačni, ni bilo telefonov in igric. Ko se je končala šola, si tako komaj čakal, da greš na igrišče. Da začneš igrati nogomet. Imel sem srečo, da nas je vodil odličen trener, gospod Lipič. Pod njegovim vodstvom sem storil prve resnejše nogometne korake.
Vas je že on usmeril na položaj levega bočnega branilca?
Ne, to pa ne. Takrat smo igrali nogomet še šest na šest, stari smo bili 12 let. Takrat sem bil glede fizične pripravljenosti in podobe prava katastrofa. Kaj naj rečem, bil sem debel. Visok sem bil 150 cm, imel pa 86 kg.
Resnično? 86 kg? Pri 12 letih?
Da, to je posebna zgodba. V šoli smo imeli sistematske preglede. Zdravnica mi je rekla, da moram obvezno shujšati, če ne, moj srček v prihodnosti ne bo več tako utripal, kot bi moral. Točno tako mi je rekla. Če ne bi shujšal, bi torej imel težave s srcem. Oče me je takrat vzel resno v roke. V osmih mesecih sem nato izgubil 20 kilogramov. Takrat se je, kar se moje nogometne kariere tiče, začelo malce bolj resno.
Prepoznate Erika Janžo na fotografiji? Je na sredini zgornje vrste. Pod njim, na sredini spodnje vrste, je njegov takratni soigralec in sokrajan Mitja Lotrič.
Ko to zgodbo razlagam na Poljskem, kar ne morejo verjeti, da se je to zgodilo. A je še kako resnična. Če ne bi bilo očeta, sploh ne vem, če bi kdaj igral profesionalni nogomet.
Največje zasluge za to, da ste vztrajali in ste danes eden izmed slovenskih nogometnih junakov, ki je popeljal reprezentanco na Euro 2024, tako pripadajo njemu?
Vsekakor. Bil je vseskozi z menoj, mi sestavljal jedilnike. Počel je vse možne zadeve, da sem lahko shujšal. Samo zaradi njega sem danes nogometaš. Verjetno sem pridobival kilograme tudi zaradi genov, po mamini strani družine so bolj okrogli. A je tudi res, da sem nezdravo jedel, pil preveč gaziranih pijač. Tega mi je bilo dovolj. Potem smo začeli z dieto. Več ali manj brez kruha, ocvrtih jedi in gaziranih pijač. Bilo je kar naporno.
Spomnim se še, kot da bi se zgodilo včeraj, kako je bilo nekega dne, ko sem že shujšal 10 kilogrsamov. Z očetom sva tekla, 200 metrov pred hišo pa mi je dejal, da bova šla, če bom zdaj na polno zašprintal do doma, potem za nagrado na pizzo. In sem mu verjel, motivacija je bila na višku. Stekel sem do hiše, kolikor so me nesle noge, in potem užival v svoji polovici margarite.
Kapa dol za omenjeni dosežek in izkazano voljo.
Da, veliko ljudi ne verjame, a jim nato pokažem fotografijo.
Članski nogomet je začel spoznavati v črno-belem dresu Mure.
Ste se že takrat privadili delovne etike, da vam je bilo pozneje lažje v svetu nogometnega profesionalizma?
Zagotovo. V ekipi do 14 let so me nato prvič postavili na levi bok. In tako je še danes. Na tej strani igram že 16 let. Vedno na levi. Dobro, nekajkrat so me zaradi višjih sil kdaj prestavili tudi na desno stran, če resnično v ekipi ni bilo več nobenega, ki bi lahko tam zaigral, nekajkrat sem se preselil tudi na položaj štoparja. V sredini ali pa kje višje, tako kot je svoj položaj na desni strani spremenil Petar Stojanović, nisem pa nikoli zaigral. Celo življenje sem levi bočni.
Uvodne prvoligaške korake ste storili pri Muri, ki pa takrat ni bila v pretirano ugodnem finančnem stanju.
Pri Muri sem s 17 leti že igral drugo ligo, z 18 pa že prvo. To, da smo lahko tako mladi pridobivali tako dragocene izkušnje, je bil za nas velik plus. Po drugi strani pa je tudi res, da takrat ni bilo denarja. Eno leto nismo dobili čisto nič. Ni bilo lahko, a sem imel srečo, da sem živel doma pri starših. Tako sem imel vsaj hrano, pa streho nad glavo. Starši so me vozili na trening. Vse ima svoje pluse in minuse, ni pa nam pri Muri bilo lahko, definitivno ne. Pozimi smo se tako tuširali z mrzlo vodo. Katastrofa. Prideš zmrznjen z igrišča pod tuš, nato pa ni tople vode? Izkusili smo marsikaj, a kaj bi jadikoval. Pač, stisneš zobe, potrpiš, se umiješ in greš naprej. Takrat sem že imel velik cilj, da bom to delal v življenju. Da želim uspeti v nogometu.
V želji, da nadaljujete nogometno kariero v klubu z boljšimi pogoji, ste se nato odločili za Domžale.
Organizacijsko je bilo vse na zelo dobri ravni, tudi finančno se nisem mogel pritoževati. Nudili so mi vse, od stanovanja do avta in prehrane. Zmotilo me je le to, da sem na začetku igral slabo. In malo. Takrat je bil trener Stevan Mojsilović. Imel je idejo, da bi igral višje, nato pa sem končal na klopi. To preprosto ni bilo to.
Pri Domžalah mu srbski trener Stevan Mojsilović ni dajal veliko priložnosti. Na srečo Erika Janže je nato na trenerski stolček v mestu ob Kamniški Bistrici prišel Luka Elsner. Janža se je v Domžalah dokazoval med letoma 2013 in 2015.
Ko pa je prišel nov trener, to je bil Luka Elsner, sem začel kot igralec napredovati. Nanj me vežejo izvrstni spomini. Je eden boljših trenerjev, s katerimi sem sodeloval v karieri. Pozneje me je treniral tudi na Cipru. Rešil me je, saj pred tem nisem pri Viktorii Plzen nič igral. Ko me je poklical, da bi prišel za eno leto k njemu na posojo, sem bil takoj za. Vedel sem, da je Luka dober trener in dober človek. Praktično me je rešil.
Kaj pa je šlo narobe pri Viktorii Plzen? Pred tem ste z Mariborom igrali dobro in osvajali lovorike.
Ko so me Čehi kupili, mi je bila predstavljena čudna zgodba. V klubu so imeli že Čeha, levega bočnega branilca, ki je bil že nekoliko v letih, in so mi rekli, kako bo končal kariero. No, potem pa ni bilo nič od tega. Sledil je preobrat, podpisal je novo pogodbo. Enostavno nisem mogel priti zraven. Bil je pač domač igralec, imel je prednost.
Predstavljeno pa vam je bilo drugače?
Tako je. To je bila zame katastrofa. Iz Maribora, kjer sem igral redno, sem šel v dober klub na Češkem, tam pa nisem igral. To je za mladega igralca najhujše. Da ujameš formo in ritem, potem pa si eno leto na klopi. Tako se je težko vrniti. Treba je najti klub, kjer si standarden. Na Češkem se tudi nisem dobro počutil, nihče ni govoril angleško. Če bi še enkrat izbiral, bi se takrat odločil drugače.
Mariboru je pomagal tudi do naslova državnih prvakov in pokalnega naslova, nato pa se je leta 2017 preselil na Češko. In kmalu obžaloval odločitev.
Potem vas je rešil Luka Elsner. Odšli ste k njemu na Ciper, nato pa prejeli ponudbo s Hrvaškega.
Zame se je zanimal Osijek. Osijek predstavlja pravo nogometno okolje. Tam imajo ljudje radi nogomet, a je tam prisoten tudi velik pritisk. Slavonija je podobna Prekmurju, le da je malce več ljudi, malce več denarja, s tem pa so tudi večja pričakovanja.
Po Cipru sem na Hrvaškem dobil priložnost. Osijek je prodal svojega levega bočnega branilca. Potreboval je novega, tako da smo se hitro zmenili. Trener Zoran Zekić je bil dober, pri njem sem igral stalno, ko pa so ga zamenjali, je prišel Dino Skender.
Dino Skender, ki je v preteklosti večkrat vodil ljubljansko Olimpijo?
Da, ravno ta Dino Skender. Ravno ta, ki me ne mara. Na prvem treningu me sploh ni videl. Rekel mi je le, da si lahko poiščem nov klub. To mi je rekel, čeprav me sploh ni videl na treningu. Treniral sem z drugo ekipo Osijeka, bilo je čudno. No, ko smo prej govorili o nogometnem bogu, pa vidimo, kaj se je pozneje zgodilo z njim. Kaj je nato delal z Olimpijo. Vse se vrne. In kje je zdaj? Nikjer.
Takrat mi ni bilo lahko. Prej sem igral dobro za Osijek, imel kar nekaj asistenc, vzljubil sem tudi mesto, nato pa se je čez noč vse obrnilo. A nimaš kaj. Nisem hotel biti na klopi niti na čakalni listi. Zmenili smo se, da odidem.
Hrvaški nogometni strateg Dino Skender je v dveh različnih obdobjih vodil ljubljansko Olimpijo. V prvem je zapravil prednost in po remiju na tekmi zadnjega kroga v Celju (2:2) ostal brez naslova, zmaji so padli na tretje mesto, v drugem pa je zapustil klop zaradi skromnih rezultatov že po petih mesecih.
Vse zaradi Dina Skenderja.
Zame je slab človek in primer osebe, s katero se niti ne moreš pogovarjati. Vsak trener je drugačen, vsak ima svoj pristop, a takih ljudi, kot je Dino Skender nimam rad. Saj te niti ne pogledajo v oči, da bi se lahko z njim odkrito pogovoril.
Na Hrvaškem so vas odpisali čez noč, nato pa ste se leta 2019 odpravili na Poljsko k Gorniku, kjer ste še danes. Poljska je tako postala vaša druga domovina.
Lahko bi tako rekli. In dodali, da je Poljska postala moja odrešiteljica. Menjal sem veliko klubov in držav, kar te kar utrudi. Psihološko ni lahko vse skupaj zdržati. Na srečo pa sem takrat izbral Poljsko. Tu sem že skoraj peto leto. Že kmalu po prihodu sem začutil, da je to to. Ljudje v klubu so me lepo sprejeli, vse je šlo kot po maslu. Po treh letih sem postal tudi kapetan, kar priča o tem, da me spoštujejo. Še vedno se trudim, da dam klubu največ, kar lahko.
Dokaz več, kako priljubljen je kapetan Erik Janža med navijači Gornika.
V moji karieri se je s prihodom k Gorniku vse obrnilo navzgor. Začel sem stalno igrati, v štirih letih sem morda izpustil največ deset tekem. Tudi zdravje mi je dobro služilo, le na začetku te sezone je bilo malce slabše, saj sem moral na operacijo kolena, a nisem nikoli obupal.
Tudi moja družina se na Poljskem dobro počuti. Otroci hodijo v šolo, poljski jezik pa ni tako zahteven. Da se ga naučiti. Če se pogovarjaš le v poljskem jeziku, ga lahko sploh hitro ujameš.
Je pa zanimivo, da se navijaška skupina vašega kluba imenuje Torcida in je v prijateljskih odnosih s privrženci splitskega Hajduka. Hodijo navijači zaradi tega poleti še toliko bolj na morje v Dalmacijo?
Kar dosti Poljakov hodi na Hrvaško. Sicer jim ni všeč, da so šle cene letos tako navzgor in se nekateri raje, vsaj tako se mi zdi, odločajo za all-inclusive pakete v Turčiji. A mnogi še vedno obožujejo Dalmacijo. Gornik je v preteklosti odigral dve tekmi s Hajdukom, a še pred mojim prihodom. Morda se prihodnje leto, ko bo otvoritev našega stadiona, domenijo še za kakšno.
V reprezentanci s 30 leti spada med bolj izkušene igralce. Zelo je zadovoljen s tem, kako je selektor Matjaž Kek združil mlajše in starejše igralce. "Mladi fantje, ki so prišli, dajejo reprezentanci dodatno pozitivno energijo, mi starejši pa jih skušamo umiriti. Pač, vsak izmed mladih nekaj prebere, kar bi jih lahko poneslo, a se nato o tem veliko pogovarjamo. Izkazalo se je, da smo to počeli uspešno in jih umirili. Upam, da bo tako tudi naprej," sporoča kapetan Gornika.
Začeli so se božično-novoletni prazniki. Boste odšli v tople kraje na drugi konec sveta, kot to pogosto počnejo nogometni profesionalci?
Kar se tiče mene, ne. Raje grem za nekaj tednov domov, tudi otroci pogrešajo babice in dedke. Niso jih videli že pol leta. Smo bolj domači, raje smo v družinskem okolju. Sem tudi že starejši, družinski človek in me niti ne vleče na kakšne tropske destinacije. Nisem ravno poletni tip, sploh pa me ne privlači, da bi se tam kaj fotografiral za instagrame in podobno. Pripadam še starejši generaciji (smeh, op. p.). Zame so božično-novoletni prazniki družinski. Upajmo, da bo zdaj zapadel še kak sneg, to bi bilo sploh popolno.
