Aleks Stojaković: Ne obstaja svet, v katerem jaz ne bi bil nogometaš

Sportal Miha Zajc in Dinamo do dvojne krone na Hrvaškem

Kdo je ta Slovenec, ki trese mreže Dinama, Hajduka in Rijeke? Vprašanja so se začela pojavljati že v zgodnji fazi letošnje sezone, zastavljali pa so jih tudi ljudje, ki sicer dobro poznajo seznam slovenskih legionarjev na tujih nogometnih zelenicah. Aleks Stojaković je iz domala popolne anonimnosti skozi mesece postal eden tistih, o katerih smo na sončni strani Alp upravičeno pisali najpogosteje.

Njegova nogometna zgodba se je začela v domačem Žalcu, od koder ga je leta 2017 v svoj mladinski pogon odpeljal Maribor. Kasneje je igral še za Radomlje, Jarenino, Celje in velenjski Rudar. Ko bi pričakovali skok na domač članski oder, je Stojaković zavil v povsem drugo smer; odpravil se je na Hrvaško in tam zaigral v četrtem kakovostnem rangu nogometa. Pa ni ostal neopažen. Priložnost mu je ponudil Goran Marković, trener Brinja Grosuplja. Edinega slovenskega kluba, do katerega Stojaković danes še goji posebna čustva.

Slovensko drugo ligo je nato znova zamenjal za hrvaške zelenice, pridružil se je drugoligaški ekipi Jaruna, po eni sezoni pa je uspešno prestal preizkušnjo pri zagrebški Lokomotivi in se takoj zasidral v udarni enajsterici prvoligaša, ki je z mlado ekipo močno presegel pričakovanja.

Dva kroga pred koncem sezone v 1. HNL je z Miho Zajcem pri osmih zadetkih izenačen na desetem mestu lestvice strelcev, še štiri zadetke je prispeval v pokalu. Ne obremenjuje se s tem, kaj bo prineslo prihajajoče poletje, čeprav bi utegnil na njegova vrata potrkati marsikdo. Hkrati priznava, da ga je slovenski nogomet razočaral. "Preveč smo pozorni na napake in premalo na dobre lastnosti," je v zanimivem pogovoru opozoril zgovorni 22-letnik.

Sportal Nenavadna zgodba Žana Trontlja: iz Ukrajine pobegnil na Hrvaško in zablestel

V pokalu se je vaša pot nesrečno končala po enajstmetrovkah na četrtfinalni stopnički, na prvenstvu ste bili vse do konca v igri za Evropo. Cilji, ki ste jih začrtali pred sezono, so najbrž vseeno izpolnjeni. Kakšno je vzdušje v Lokomotivi?

V klubu smo se veliko pogovarjali o tem. Pred začetkom sezone je bil cilj, da ostanemo v ligi in da kdo od mladih igralcev naredi korak naprej v karieri, Lokomotiva pa s prodajo nekaj zasluži. Z nekaj sreče in s kakovostno ekipo smo presegli te cilje. Napadali smo Evropo, a pri tem nismo čutili nobenega pritiska, to je bila nagrada za trdo delo čez celotno sezono. Veseli smo, da smo bili v tem položaju, a bili smo povsem sproščeni.

So želje v podzavesti pri vas vseeno zrasle?

Kot igralec seveda čutiš dodatno motivacijo, ko si tako blizu. Da smo se še v zadnjih štirih krogih borili za Evropo, je bila dragocena izkušnja. Lokomotiva je z najmlajšo ekipo v ligi presegla vsa pričakovanja. Vse do minulega vikenda so bili v igri celo za Evropo. Foto: Ana Kovač

Blizu napredovanja ste bili tudi v četrtfinalu pokala. Je bil poraz po enajstmetrovkah najbolj boleč v tej sezoni?

Najbolj boleč je bil vseeno poraz proti Dinamu, ki nas je premagal s 5:0. To je neprijetna izkušnja, a je bil nasprotnik enostavno toliko boljši, da smo bili nemočni. Kar se tiče pokala, je seveda ostal grenak priokus, a si nimamo česa očitati. Zaradi tega v klubu ni bilo slabe volje.

V Lokomotivo ste prišli zgolj na preizkušnjo, nato ste hitro postali pomemben člen zagrebške ekipe. Lahko poveste kaj več o tem, kako se je vse skupaj zgodilo?

Ko sem igral še za Brinje Grosuplje, smo se z ljudmi, s katerimi sodelujem, odločili, da poskusim s hrvaško drugo ligo. Na Hrvaškem imam individualne trenerje, s katerimi lahko delam. Eno sezono sem tako igral za Jarun, dodatno delo s trenerji pa se je obrestovalo. Na koncu se je na preizkušnji k sreči vse sestavilo in bil sem nagrajen.

Kdaj ste začutili, da ste prepričali ljudi pri Lokomotivi?

Ekipi sem se pridružil na začetku priprav, če sem povsem iskren, sem čutil precej treme. Del priprav smo opravili na Nizozemskem, kjer smo odigrali nekaj prijateljskih tekem. Ko so me poklicali, če bi se ekipi pridružil na tej poti, mi je nekoliko odleglo, a sem vedel, da se moram še dokazati. Club Brugge je bil naš prvi nasprotnik, uspela mi je odlična tekma, nato sem bil proti AZ Alkmaarju že v začetni enajsterici. To je bilo dva tedna pred začetkom lige in po tej tekmi so se stvari hitro odvile. Predsednik in trener sta izrazila željo, da že na prvi tekmi začnem in pogodba je bila podpisana.

Predsednika in trenerja zagrebškega kluba je Stojaković prepričal na Nizozemskem. Ponudili so mu vlogo osrednjega napadalca. Foto: Ana Kovač

Izkušenj s prvoligaškim nogometom pred tem niste imeli, a ste vseeno hitro splezali med najučinkovitejše napadalce močnega hrvaškega prvenstva. Pred tem ste, vsaj kar se tiče Slovenije, leteli pod radarjem, če se lahko tako izrazimo. Kako si razlagate ta hitri vzpon?

Ne bi rekel, da se je to zgodilo čez noč. Nisem čez noč postal boljši nogometaš. Treniral sem, dolgo časa sem trdo delal in vedel sem, da bom dočakal svojo priložnost. Nisem si mislil, da se bo zgodilo tako na hitro, zato je še toliko bolj pomembno, da z nogami ostanem trdno na realnih tleh. Situacija se lahko hitro tudi obrne.

Ste pred tem kdaj čutili, da ste podcenjeni, spregledani?

"V Sloveniji se pogosto zgodi, da ljudje preveč iščejo neke napake in da ne zaupajo mladim." Foto: Ana Kovač

Če odštejem Brinje, v drugih klubih nisem dobil prave priložnosti. V Sloveniji se pogosto zgodi, da ljudje preveč iščejo neke napake in da ne zaupajo mladim. Potem pa prideš v klub, ki igra v prvi hrvaški ligi, a ima sedem in osem igralcev, mlajših od 21 let, odlično minutažo. Mislim, da bi si mlajši nogometaši zaslužili več priložnosti. Kvaliteta je seveda predpogoj, če ima nogometaš to, pa je samo vprašanje časa, kdaj bo prišla do izraza. Potem je seveda tudi vprašanje, koliko je kdo pripravljen na to čakati. V Sloveniji je tega po mojem mnenju premalo, kar se mi zdi žalostno, ker imamo velik bazen zelo talentiranih igralcev.

Še v Jarunu ste igrali v drugačnih vlogah, na krilu, za napadalci v vlogi 'desetke', zdaj ste tisti, ki je zadolžen za zadetke. Kdo je bil prvi, ki je v vas prepoznal to kakovost?

Če sem čisto iskren, v drugi ligi niti nismo imeli točno začrtanih igralnih položajev. Igraš tam, kjer te ekipa potrebuje, kjer najdeš svoje mesto. Pri Lokomotivi pa pred to sezono niso iskali desetke, ta položaj je bil pokrit. Vprašali so me, kako bi se počutil v konici napada. Trener je glede na konstitucijo telesa, hitrost in tehniko ocenil, da lahko na začetku sezone, dokler ne bi prišel pravi osrednji napadalec, zapolnim to vlogo. Bil sem se pripravljen prilagoditi, jasno, zdaj sem ostal pri tem.

Po prvem zadetku za Lokomotivo ste rekli, da se vam je od srca odvalil kamen. Ste pred tem čutili pritisk kot nekdo, ki se prvič dokazuje na tej ravni nogometa?

Imel sem srečo, da v klubu nisem čutil nobenega pritiska. Zelo dobro smo vstopili v sezono, čeprav jaz nisem dosegal zadetkov. Zapravil sem tudi kakšno priložnost, ki je nekdo z več izkušnjami najbrž ne bi, a se vračamo k temu, da je nekdo pripravljen pri mlajših nogometaših potrpeti nekoliko dlje. Tudi ko sem začel sam nase nalagati pritisk, da bi bil res že čas, da se vpišem med strelce, je bilo sporočilo strokovnega štaba in kluba, naj se ne obremenjujem. Rekli so mi, da vse ostalo počnem prav in da bodo zadetki že prišli. Ko v takšnem okolju prideš do prvega zadetka, se še bolj sprostiš, vedel sem, da jih bom dosegel še več.

Omenili ste konstitucijo telesa, po tem spominjate na Milivoja Novakovića. Imate kakšnega vzornika?

Vedno sem bil navdušen nad Ronaldom, kar se tiče Slovenije, pa je lahko seveda vsem nam idol Benjamin Šeško. Mislim, da je odličen zgled tako na igrišču kot izven njega in da bi moral biti vzor vsem mladim slovenskim nogometašem. Tukaj na Hrvaškem od blizu spremljam tudi Miho Zajca, ki kaže svojo nesporno kvaliteto. Kazal jo je seveda že prej, v tej sezoni pa resnično izstopa.

Benjamin Šeško je odličen zgled tako na igrišču kot izven njega, moral bi biti vzor vsem mladim slovenskim nogometašem.

Proti njegovemu Dinamu ste dosegli zadetek, prav tako ste tresli mreže Hajduka in Rijeke. Proti komu je bilo najtežje?

Omenil sem že poraz z 0:5 proti Dinamu, zato bo morda zvenelo smešno, a najtežje mi je bilo proti Hajduku. Nikoli nismo imeli pravega recepta zanje, vedno so nas nadigrali, vedno so bili boljši. Proti Dinamu smo se znali bolje postaviti.

V prvenstvu se je Aleks Stojaković podpisal pod osem zadetkov, še štiri je dodal v pokalu. Foto: Guliverimage

V Sloveniji niste igrali na prvoligaški ravni, a ste vseeno nabrali kar nekaj izkušenj na slovenskih zelenicah. Kako bi naš nogomet primerjali s hrvaškim?

Rekel bi, da v osnovi že v kvaliteti. Iskreno, danes ne spremljam slovenske prve lige, a sem z Brinjem v pokalu igral proti Olimpiji, proti nekaterim prvoligašem smo igrali še na prijateljskih tekmah in mislim, da je to ključna razlika. Morda tudi pogoji, glavna razlika pa je kvaliteta. Iz te lige so prišli nogometaši, kot sta Luka Modrić in Ivan Perišić, samo to sezono je velik prestop v serie A uspel Martinu Baturini in Sandru Kulenoviću. Pri nas sta v veliki meri izjemi Šeško in Jan Oblak, v zadnjem obdobju je bilo nogometašev, ki so iz Slovenije šli na zares najvišjo raven, malo. Na Hrvaškem se to dogaja precej pogosteje.

Če že ne spremljate slovenske prve lige, ste na tekočem vsaj z zgodbo, ki jo piše vaš nekdanji klub Brinje Grosuplje?

Seveda! Prebili so se v finale pokala, v ligi ostajajo v igri za prvo mesto. Temu klubu privoščim vse najboljše, odlični ljudje, dober trener. Srčno upam, da jim uspe, kar so si zadali. Škoda le, da ni še finančno zaledje nekoliko bolj stabilno, da ni proračun nekoliko višji. Po drugi strani pa so ravno zaradi tega to, kar so. Morda je plača nižja, morda je trenerjev manj, a na igrišču odloča boj 11 na 11. Plača ni pomembna, pomembno je, kdo je boljši. Trener Goran Marković opravlja odlično delo, čeprav sva imela turbulentno leto in sva se kar nekajkrat sprla (smeh op. p.).

Aleks Stojaković je imel poseben odnos s trenerjem Brinja Grosuplja Goranom Markovićem. Foto: Ana Kovač

Zakaj?

Ah, težek karakter na težek karakter (smeh op. p.). Hvaležen sem mu za vse in on to dobro ve. Vrhunski trener, razume nogomet in živi za nogomet, kar je najbolj pomembno. Ogromno sem se naučil od njega in še danes me spremljajo njegove lekcije. On je bil tudi prvi, ki me je postavil v konico napada.

Prihajate iz Žalca, tam ste naredili tudi prve nogometne korake, preden ste odšli v Maribor. Kako se je vaša kariera pravzaprav začela?

Ko sem bil še v Žalcu, smo bili v stiku z Domžalami. Takrat se je Domžal še vedno držal sloves vrhunskega kluba za razvoj mladih nogometašev. Pogovori so se zavlekli, v domžalskem klubu so se obotavljali, niso bili odločni. V tem času so eno od mojih tekem spremljali ljudje iz Maribora, ki so takoj po koncu pokazali precej konkretnejši interes, in hitro smo se dogovorili.

Zamenjali ste nekaj slovenskih klubov, preden ste se odločili za precej nevsakdanjo potezo v razvoju mladega nogometaša. V sezoni 2022/23 ste igrali za Kurilovec v četrti hrvaški ligi. Kako ste prišli do te odločitve?

Ne bi šel v podrobnosti, kaj se je dogajalo po teh klubih, a sem o tem že nekaj govoril. Prevečkrat se iščejo napake, dobre lastnosti pa ostanejo spregledane. Pravzaprav mi je zmanjkalo pravih rešitev v Sloveniji in z ljudmi, s katerimi sodelujem, smo se odločili, da še zadnjič poskusimo, zadnja priložnost. Poleg treningov pri četrtoligašu sem imel trikrat na teden še individualne treninge, vložen čas se je na koncu vrnil. Tudi ko sem igral v četrti ligi, sem verjel, da se bo, pa kakorkoli se sliši. Treba je verjeti vase in ne obupati.

Novembra lani je Stojaković prvič dočakal vpoklic v mlado reprezentanco Slovenije. Foto: Ana Kovač

Ste bili kdaj blizu, da bi obupali?

Sem zelo trmasta oseba. Vedno sem se znal prepričati, da je tisti, ki dvomi v to, dvomi vame, neumen. Da imam jaz prav. Torej ne, vedno sem verjel. Verjel sem, da je nemogoče, da bi bil jaz karkoli drugega kot nogometaš. Toliko časa sem preživel na nogometnih igriščih in tako sem užival v vsaki minuti … Ne obstaja svet, v katerem jaz ne bi bil nogometaš.

Kaj bi danes rekli tistemu Aleksu Stojakoviću, ki se je pred leti vseeno mučil na slovenskih zelenicah?

Da ima prav (smeh op. p.).

Konec lanskega leta ste dočakali prvi vpoklic v mlado reprezentanco Slovenije. Kakšni so bili občutki, ko ste prvič oblekli dres z državnim grbom?

S tem se nisem obremenjeval, je pa to seveda velika čast. Vedno sem na to gledal kot na nagrado za dobro delo, najbolj pomembno pa mi je tudi v tem času bilo, da klubu vrnem, kar je vložil vame. Samo s pravim klubskim okoljem lahko pride reprezentančni vpoklic in vesel sem, da se mi je tudi to pri Lokomotivi uresničilo.

V začetku pogovora ste tudi sami namignili na to, da je Lokomotiva pogosto odskočna deska za mlade nogometaše. Najbrž se zavedate, da se utegnejo po letošnji sezoni odpreti marsikatera vrata. Že razmišljate o naslednjem koraku v vaši karieri?

Sem človek, ki ne razmišlja o oddaljeni prihodnosti. Oddaljena prihodnost pa je zame že pojutrišnjem. Razmišljam z danes na jutri. Če se ukvarjaš z morebitnimi prestopi, če razmišljaš o tem, kam se boš prodal in za koliko, te to psihično uniči. Izgubiš fokus, težko je potem biti pravi na treningih in tekmah, kar je v resnici edino pomembno. Ko bo čas za naslednji korak, se bo zagotovo zgodilo. Morda to poletje, morda čez leto ali dve. Nepomembno. Jaz sem osredotočen le na to, da bom lahko po koncu vsake sezone rekel, da sem napredoval in da sem boljši igralec, kot sem bil.

Čutiti je, da vas je slovenski nogomet do neke mere razočaral. Bi bili vseeno pripravljeni sprejeti pravo ponudbo slovenskega kluba?

Mislim, da lahko trenutno realno ciljam na nekaj več. Kaj bo enkrat v prihodnosti, pa je težko reči. Mislim, da nikakor ni nemogoče, da bi nekoč kariero zaključil v Sloveniji.

Sportal Projekt, ki mu velja zaploskati. Zdaj jih Slovenija končno dojema drugače.