Gregor Židan: Današnji derbi utegne biti odločilen za prihodnost Olimpije

V ljubljanskem blokovskem naselju, v katerem je žogo brcal v družbi Željka Milinovića, Slaviše Stojanovića, Safeta Hadžića, Nihada Pejkovića in še nekaterih, čeprav se je ukvarjal tudi z atletiko in košarko, druge izbire kot nogometa ni imel.

Opazil ga je dr. Zdenko Verdenik in ga odpeljal na Slovan. Od tam ga je pot vodila v Olimpijo, s katero je nastopal v prvi in drugi jugoslovanski ligi. Z Djonijem Novakom sta tvorila legendarni bočni par branilcev, o katerem se je govorilo po vsej Jugoslaviji. "On je bil štiri leta mlajši in je bil že od nekdaj nogometni dragulj, meni je uspelo malce pozneje," pravi danes 50-letni Ljubljančan, ki ga je pozneje k sebi zvabil zagrebški Dinamo.

Na Hrvaškem je ostal tri leta in se vrnil v Slovenijo. Ne v Olimpijo, ampak v Maribor, s katerim je v dvanajstih letih večkrat osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in z njim nastopil tudi v ligi prvakov. Postal je najbolj priljubljen Ljubljančan v Mariboru, a se po koncu štajerske zgodbe spet vrnil domov. Olimpiji je pomagal na poti iz pete lige in imel v tistem času tudi nekaj težav z navijači, zdaj kot trener dela v njenem podmladku.

Po spletu okoliščin je nastopal za kar tri reprezentance. V dresu Hrvaške je zaigral na njeni prvi uradni tekmi, za Slovenijo je nastopal ob njenih začetkih, enkrat je zaigral tudi za Jugoslavijo. Verjetno je eden redkih nogometašev, ki se lahko pohvali s tako zanimivim življenjepisom. "Vsako odločitev, ki sem jo sprejel, sem sprejel v dobri veri in delal pošteno," pravi nekdanji športnik, ki je še vedno odlično telesno pripravljen, kar ne čudi. S športom se ukvarja vsakodnevno in živi zelo zdravo življenje.

Kdaj je nogomet postal vaše življenje?
Na Slovanu se je začelo, takrat je bilo na Kodeljevem vedno veliko dobrih, mladih nogometašev in ko sem skupaj z nekaterimi soigralci preskakoval selekcije, sem videl, da odstopam. Ko pa sem kot mladinec odšel v Olimpijo, sem naredil korak naprej.

Tam nas je trener Radoslav Bečejac pripeljal do članske ekipe. Nekateri, ki so bili tam že od prej, Stanislav Komočar, Zoran Ubavić in Jani Pate, in so igrali tudi v prvi ligi, so nam, mlajšim vlivali upanje in nam dajali vedeti, da se utegnemo tudi mi prebiti tako daleč.

Takrat sta bili zame pomembni tudi služba in šola, to je bilo zame zelo pomembno obdobje, saj sem dojel, kaj mora človek narediti, da preživi. Ko potem postaneš nogometaš, je zato vse skupaj veliko lažje. Z Djonijem (Novakom, op. p.) sva takrat splavala na površje kot najbolj ofenziven par branilcev v Jugoslaviji, glavno vlogo pri najinem preboju pa je imel Miloš Šoškić, ki je verjel v naju in nama dal priložnost.

Kako je bilo z nogometom v Sloveniji v takratni Jugoslaviji?
Najbolj se spominjam sezone 1988/89, ko smo z Olimpijo postali prvaki druge in se vrnili v prvo ligo. Takrat je bilo za Bežigradom na vsaki tekmi med sedem in deset tisoč gledalcev. Z okostjem ekipe, ki so ga sestavljali domači igralci, smo spisali lepo zgodbo, ki ji je Ljubljana sledila.

Nepozabno je bilo predvsem v zadnjem krogu, ko nam je na tekmi proti Borcu iz Banjaluke uspelo in je sledilo veliko slavje. Z nami je bilo ogromno navijačev, spremljala nas je tudi televizijska postaja in bilo je res nekaj novega.

Klub je takrat naredil vse, da nam uspe. Na gostovanje smo prišli dva dni pred tekmo, dobro smo se pripravili. Zmagali smo z 2:0 in sledilo je nepopisno veselje. To je bilo za Slovenijo takrat nekaj posebnega. Spet je dočakala prvoligaša v nekdanji skupni državi in imel sem občutek, da za nami stoji vsa država.

Za Bežigradom je bil, ko je igrala Olimpija, vedno pravcati nogometni praznik.
Tako je. Vsi so vedeli, kdaj igramo, in se začeli ure pred tekmo zbirati v legendarni gostilni Jovo, ki je bila takrat odprta na štadionu. Takrat se je rajalo, pilo in jedlo. Bil je res pravcati nogometni praznik, ko smo igrali.

Povsem drugače, kot je danes.
Zdaj so časi drugačni, pa tudi marsikaj se je spremenilo. Dejstvo je, da je v Ljubljani kar nekaj športov in ljudje imajo izbiro. Takrat je praktično niso imeli. Spomnim se, da smo imeli mi celo premije, vezane na število gledalcev, ki so prihajali na naše tekme. Več ali manj vedno smo jih tudi dobili, saj je bilo zanimanje za obisk tekem Olimpije res veliko.

Kdaj bo v Ljubljani spet podobno?
Kaj pa vem. Zdi se mi, da se je na začetku sezone nogometna Ljubljana malce prebudila, a potem so se zgodile stvari, ki ji niso ravno v čast, in zdaj je zanimanje spet nekoliko manjše, kot bi bilo verjetno sicer. Je pa dobro, da gre na bolje. Verjamem, da bodo nekoč tekme Olimpije spet praznik.

Dobro, vrniva se k igranju v času Jugoslavije. Kako se spominjate igranja v takrat zelo močni prvi ligi?
Izredno dobro se spominjam debitantske tekme v prvi ligi, ko smo premagali Vojvodino z 2:0. Nasproti mene je igral Miloš Šeštić, ki je bil ena največjih zvezd takratnega jugoslovanskega nogometa. Ko smo zmagali in videli, da se lahko kosamo tudi z najboljšimi, je bilo zelo lepo. V tisti sezoni smo doma, mislim, da je bilo tako, premagali prav vse štiri najboljše klube. Splitski Hajduk, zagrebški Dinamo in beograjska velikana, Crveno zvezdo in Partizan.

Anekdot verjetno ni manjkalo?
Več ali manj so vezane na trenerja Šoškića, ki je bil res zanimiv človek. Vedno je bilo pestro, ko smo z letalom potovali na gostovanja, saj se je letenja neizmerno bal, kar so nekateri s pridom izkoriščali in ga strašili.

Bil je tudi zelo vraževeren. Spomnim se, da je nekoč ustavil avtobus, ker je pred njim cesto prečkala črna mačka. Morali smo se ustaviti in šele čez nekaj časa nadaljevali pot. Pa njegove besede, ki jih je ponavljal po vsaki tekmi, o tem, da slikar ne more živeti samo od ene slike, ki jo nariše. To je govoril predvsem tistim, ki so igrali dobro.

Zelo vroče je bilo tudi na nekaterih gostovanjih. Zgodilo se je tudi, da so v garderobah po tekmah kdaj zapele pesti. Bila je res zanimiva, a predvsem kakovostna liga.

Katera tekma se vam je iz nje najbolj vtisnila v spomin?
Prva je tista, ko smo postali prvaki, o kateri sem že govoril, druga pa tekma proti Dinamu, ko sem zabil dva gola in Zagrebčane dokončno prepričal, da so me zvabili k sebi.

Kako se je leta 1990 izpeljal prestop v Zagreb?
Sezono pred tem Dinamo ni bil prvak in Zagrebčani so začeli krepiti ekipo za novo sezono. Prvič so v stik z menoj stopili že veliko pred tem. Zelo rad sem igral mali nogomet in sem nastopal na znamenitem turnirju Kutija šibica v Zagrebu. Ko so pri Dinamu to izvedeli, so me odpeljali do Velimirja Zajca, ki je bil takrat športni direktor Zagrebčanov, in me začeli prepričevati.

Želeli so, da bi prišel že pozimi, a Olimpija na tak razplet ni pristala. Ostali smo v stikih in poleti se je prestop uresničil. Pri Dinamu so me prepričali predvsem z denarjem, tega ne skrivam. Za fanta, ki je takrat delal še v tovarni in je nogomet igral polprofesionalno, drugače ni moglo biti. Ko mu pokažeš denar, je tvoj. Šele takrat sem pravzaprav postal pravi nogometni profesionalec.

Veste, kako je s tem. Nekomu ogromno pomeni deset, drugemu ni dosti niti sto tisoč. Zame je bilo veliko. Nisem bil požrešen, čeprav priznam, da me je denar prepričal. Prej sem delal v Iskri in ob nogometu hodil še v tovarno, potem pa se je vse spremenilo. Takrat me je k sebi vabila tudi Crvena zvezda in – glede na to, kaj se je dogajalo pozneje – morda bi bilo bolje, če bi odšel v Beograd.

Kaj se je dogajalo v Dinamu?
Najprej je bil trener Josip Kuže in vse je bilo v najlepšem redu, po dveh letih pa je prišel Miroslav Blažević in ker nisem bil eden izmed tistih, ki jih je v klub pripeljal on, sem bil na stranskem tiru. Igral nisem čisto nič in jasno je bilo, da bom moral oditi. Želel sem si le igrati.

Tudi sicer je bilo to obdobje zelo turbulentno. Razpadati je začela država, razpadla je liga. V enem letu sem igral pod tremi imeni. Dinamo, Hašk Gradjanski in Croatia. Vsi so govorili o Jugoslaviji, a nekdanje države ni bilo več.

Kako ste se kot Slovenec počutili na Hrvaškem v tistih časih, ko je država začela razpadati?
Nisem imel težav, večina ljudi je tako ali tako mislila, da sem Hrvat. Sem pa opažal, da se odnosi spreminjajo. Sam sem bil vzgojen v duhu, da smo vsi enaki in odnosov med Hrvati in Srbi nisem poznal. Slovenci smo bili daleč od konflikta, ki po mojem mnenju seže daleč v preteklost.

Nisem razlikoval med dvema ali tremi prsti in niti ne med dvema ali tremi poljubi. Spomnim se, ko sem Zvonimirju Bobanu (legendarni hrvaški nogometaš, ki je pozneje igral pomembno vlogo v evropskem nogometu, op. p.) želel čestitati za rojstni dan. Poljubil sem ga prvič, pa drugič, a ko sem ga želel še tretjič, me je odrinil. Bil sem šokiran, saj nisem vedel, kaj se dogaja. Pozneje so mi povedali. Takrat sem na ljudi okoli sebe prvič začel gledati z drugačnimi očmi.

Rekli ste, da je večina ljudi mislila, da ste Hrvat. Nič čudnega, saj ste za Hrvaško tudi zaigrali. Bili ste zraven na prvi uradni tekmi hrvaške reprezentance, ko je ta 17. oktobra 1990 v Zagrebu gostila ZDA. Kako to, da ste bili zraven?
Rekli so mi, da gre za selekcijo hrvaških klubov, tako je pisalo tudi na pozivu. Ker Hrvaška še ni bila samostojna in tudi ni imela neodvisne nogometne zveze, so Hrvati, da jih ne bi kaznovala Nogometna zveza Jugoslavije, malce prevarali vse skupaj in stvar izpeljali tako, kot so jo.

Ko sem videl kockaste drese, mi je bilo počasi jasno, kaj se dogaja, a takrat je bilo že prepozno. Če bi takrat sodelovanje odpovedal, bi me Dinamo verjetno kaznoval. Takrat niti nisem vedel, ali bo Slovenija ustanovila svojo reprezentanco.

Kakorkoli že, bila je zanimiva izkušnja in ponosen sem, da sem sodeloval v začetku neke nove zgodbe. Hrvati me imajo po vsem tem času še vedno za svojega in me vabijo na vse obletnice, ki jih imajo. To je lepo.

Pa ste prepevali hrvaško himno in držali roko na srcu, kot je pri hrvaških športnikih v navadi?
Nisem, a ker sem tekmo začel na klopi, se ob to nihče ni spotaknil. Težave sem imel malo pozneje, ko roke na srce nisem položil pred tekmo finala hrvaškega pokala. Takrat so se mnogi spraševali, kaj se grem, a jim je trener Vlatko Marković lepo pojasnil, da nisem Hrvat, saj tega marsikdo, kot sem že povedal, ni vedel.

Nacionalni naboj med Hrvati je bil takrat verjetno velik?
Pa še kako. Res zanimivo je bilo videti, kako čustveno so Hrvati pristopili do tiste tekme. Zame je bila to tekma kot vsaka, zanje je bila veliko več. Evforija je bila enormna. Težko opišem, kaj vse se je dogajalo.

Hrvati so zelo ponosni nase, to sem občutil tudi, ko smo z Dinamom potovali po tujini in so nam hrvaški izseljenci prirejali velike sprejeme. Mislim, da je tako tudi prav. Hrvati znajo ceniti, kdo in kaj so. Slovenci veliko manj.

Med Slovenci sem le enkrat izkusil podobno, in sicer na prvi tekmi evropskega prvenstva 2000 proti Jugoslaviji v Charleroiju. Takrat je bila vsa Slovenija kot eno. Vsi, od prvega do zadnjega, smo držali skupaj.

Zanimivo, vmes ste zaigrali tudi za Jugoslavijo in pozneje začeli igrati za Slovenijo. Vas Hrvati niso novačili, da bi ostali pri njih?
Za Jugoslavijo sem pod vodstvom Ivice Osima, ki je bil že takrat svetlobna leta pred preostalimi, nastopil na neuradni tekmi proti selekciji novinarjev.

S Hrvati, selektor je bil Dražen Jerković, smo se pogovarjali, nagovarjali so me, naj si uredim hrvaško državljanstvo in nastopam zanje, a takrat se je že začela oblikovati slovenska reprezentanca, zato dileme o tem, za koga bom igral, ni bilo več.

Za Slovenijo ste najprej odigrali nekaj neuradnih tekem, leta 1992 se je začelo zares. Kako je bilo na začetku slovenskega reprezentančnega nogometa?
Vsi smo bili novi v vsem skupaj, saj so le redki, ki so nastopali za Jugoslavijo, vedeli, kako približno stvari potekajo. Menjavali so se številni igralci in trenerji. Energija v ekipi je bila ogromna, morali smo se truditi, da smo se sploh lahko zbrali.

Treba je bilo prepričevati ljudi v klubih in poskrbeti, da so nas sploh pustili zraven. Tudi v Sloveniji je bilo nekaj takih, ki so bili proti temu, da bi imeli Slovenci svojo izbrano vrsto. Ljudi je bilo treba obveščati o tem, kaj se sploh dogaja.

Pogoji so bili veliko slabši, kot so danes, a to so bili začetki in nikomur ni bilo težko. Žal mi je le, ker Slovenci tistih tekem ne štejemo kot uradnih, pa jih je bilo kar nekaj, medtem ko Hrvati očitno počnejo drugače. Škoda, a tako pač je.

Na uradnih tekmah ste zbrali 19 nastopov.
Lahko bi jih tudi več, v kombinacijah sem bil tudi takrat, ko je na selektorski stolček sedel Srečko Katanec, a čeprav nisem bil zraven, sem fantom želel veliko uspeha. Z njegovim prihodom se je spremenilo na bolje. Če smo prej razmišljali le o obrambi, smo potem začeli misliti tudi na napad. Ekipa je začela rasti, nekateri smo morali odpasti in pozneje so prišli uspehi.

Ko ste zapustili Hrvaško, ste na veliko presenečenje prišli v Maribor in ne v Olimpijo, kot so vsi pričakovali. Zakaj?
To je boleča zgodba s srečnim koncem, vsaj jaz mislim tako. Kam se vrniti iz Dinama? Ena in edina možnost je bila Olimpija, a že pozimi sem imel težave s takratnim trenerjem Ljubljančanov Lučjom Pertićem, ki mi ni pustil trenirati z ekipo. Ne vem, zakaj. Govorili so, da pri Olimpiji ne želijo imeti sporov z Dinamom, katerega član sem takrat še bil.

Treniral sem z Ljubljano in upal, da bom prišel v Olimpijo. Z njenim takratnim predsednikom Ivanom Zidarjem sem se tudi sestal in se dogovoril za pogodbo. Manjkal je le še podpis. Segla sva si v roki, a pozneje nikakor nisem mogel priti več v stik z njim. Ne vem, kaj se je dogajalo in zakaj. To bi morali vprašati njegove postreščke, a preprosto mi niso dovolili, da bi se dobil z njim.

Dva tedna sem poskušal, a se ni izšlo, kar je bilo čudno. Glede financ težav ne bi smelo biti. Olimpija je z menoj zaslužila 400 tisoč nemških mark, v Maribor sem odšel za vsega 60 tisoč. Preprosto so me prevarali in počutil sem se zavrženega.

Potem je prišla ponudba Maribora in moram priznati, da mi ni bilo lahko. Pet let pred tem na kaj takega nisem mogel niti pomisliti, videl sem se le v Olimpiji, a ko čutiš, da si nezaželen, potem začneš razmišljati o drugih možnostih. Želel sem si v tujino, a se ni izšlo, izkazalo se je, da je Maribor morda moja zadnja možnost.

Pojavil se je investitor iz Avstrije in prestopil sem v Maribor. Če te kdo noče, pač ne siliš vanj. V Mariboru sem zaslužil veliko manj, kot sem bil dogovorjen v Olimpiji, a te odločitve nisem obžaloval. Lahko rečem, da mi je Maribor rešil kariero.

Ste imeli že takrat težave?
Ne, daleč od tega. Takrat je bil nogomet v Ljubljani na zelo visoki ravni, v Olimpiji je bilo takrat veliko nogometašev, ki so igrali v prvi jugoslovanski ligi, zato se Ljubljančani z Mariborom niso obremenjevali. Težave so se pojavile mnogo let pozneje, ko je Olimpija začela toniti v sivo povprečje.

Ko sem se vrnil v Olimpijo in ji pomagal na poti iz pete lige, so me Green Dragons dvakrat celo fizično napadli. Najprej na prijateljski tekmi, ki smo jo igrali proti njim, potem še po zadnji tekmi, ki smo jo odigrali v peti ligi, ko smo proslavljali naslov. To je bilo tudi zadnje leto, ko sem igral za zeleno-bele.

Kako ste se počutili?
Bilo me je strah, ni me sram priznati, a hkrati sem vedel, da sem delal pošteno in si tega nisem zaslužil. Ljudem, ki so me napadli, ne zamerim. Šlo je za nekaj posameznikov, ki so bili pod vplivom alkohola.

O vsem skupaj sem veliko premišljeval in razmišljal, kaj narediti, a sem vse skupaj prebolel. Odločil sem se, da ostanem v nogometu, saj sem nogometni človek. Zakaj bi podlegel nekaterim neupravičenim pritiskom? Če kdo misli drugače, naj se vpraša, ali bi, če bi bil brezposeln, sprejel službo nekje drugje, če ga doma ne bi hoteli. Naj se ljudje raje vprašajo, zakaj me pri Olimpiji niso hoteli nazaj.

Ko ste prišli v Maribor, je bil ta daleč pod ravnijo Olimpije. Zdaj je ravno obratno. Kaj se je dogajalo, da je tako?
Pri Olimpiji so se še pet let po razpadu nekdanje države obnašali, kot da so še vedno v prvi jugoslovanski ligi in da mora biti vse tako, kot so si zamislili sami. Maribor je to izkoristil. Z organizacijo in načrtnim delom je prišel na višjo raven, kot jo je od njega marsikdo pričakoval. Mi v petih letih nismo le prehiteli Olimpije, ampak smo jo preprosto ponižali. Olimpija proti Mariboru preprosto ni mogla zmagati.

Vse je šlo navzgor do tiste lige prvakov, ki je bila vrhunec našega rodu. Maribor se je zavedal svojih slabosti in jih začel načrtno popravljati, medtem ko so se pri Olimpiji obnašali ravno obratno.

Moramo pa vedeti tudi to, da Maribor živi za nogomet, medtem ko v Ljubljani ni ravno tako. V Mariboru se nogometaš počuti pomembnega, celotno mesto stoji za njim. Evforija se hitro naseli med ljudi, v Mariboru se za nogomet živi. V Ljubljani tega ni. Maribor je glede tega v veliki prednosti.

Kako bo Olimpija spet prehitela Maribor?
Z delom, organizacijo in zaupanjem v ljudi. Marsikdo verjame v ta klub. Če bomo vsi stopili skupaj, tudi župan Zoran Janković, se da narediti marsikaj. Ljubljana ima na koncu vseeno veliko večji potencial, kot ga ima Maribor. Ne bo pa lahko, saj ima Maribor zaledje in je velik klub.

Zdaj ste spet pri Olimpiji. So vam Štajerci to zamerili?
V Mariboru sem živel 12 let in pol. Tam sem se vedno počutil dobro. Še danes se, ko se vrnem tja. Jasno pa je, da zdaj delam v Olimpiji in skušam narediti vse, da gre mojemu klubu čim bolje. Mislim, da ljudje to razumejo.

Pri Olimpiji zdaj, ko delate v njenem podmladku, nimate več težav. Kako ste sploh prišli nazaj?
Ne, težav ni več. Počutim se dobro in delam tisto, kar me veseli. Ljudje na čelu s Primožem Gliho, ki so bili takrat zraven, so me prepričali v novo zgodbo, ki se je takrat začela pisati v Olimpiji, in sem pristal. Najprej sem zanjo igral, potem so mi ponudili delo z mladimi. Spogledoval sem se tudi s tem, da bi bil menedžer, a sem na koncu ugotovil, da se najbolje počutim na igrišču.

Kako gledate na Maribor zdaj?
Zelo ga spoštujem, iz kluba me vabijo na obletnice. Če bi želel biti njihov gost na tekmah, verjetno ne bi bilo težav, a tega nočem, saj si ne želim, da bi se spet našel kdo, ki bi mi karkoli očital. Delam za Olimpijo in to spoštujem. Želim si predvsem tega, da bi bila čim boljša.

Zdaj delate v mladinskem pogonu, s katerim ima Olimpija veliko težav.
Sam mislim drugače in pravim, da – glede na to, v kakšnih pogojih delamo – delamo odlično. Je pa dejstvo, da veliko otrok pripeljemo na zadovoljivo raven nekje do 15. leta starosti, potem pa nas zmanjka. Ko je treba postaviti češnjo na torto, nas ni.

Dogaja se nam, da najbolj nadarjeni odhajajo drugam. Minili so časi, ko so vsi okoliški klubi kot samoumevno jemali, da bodo njihovi otroci prišli k nam. Zdaj ima skoraj vsak klub iz Ljubljane in njene okolice podobne ali celo boljše pogoje za delo, kot jih ima Olimpija.

Fantom je treba ponuditi pogoje za delo in tudi pogodbe. Zdaj, ko je predsednik Milan Mandarić, in tudi lani, ko je bil v klubu zadnje leto Izet Rastoder, se je marsikaj spremenilo na bolje, najbolj nadarjeni so začeli podpisovati profesionalne pogodbe, a prej je bilo zelo slabo in dogajalo se je, da so najboljši odhajali drugam – v tujino ali v pa preostale slovenske klube.

Mladim je treba dati jasno vedeti, da jim lahko uspe tudi pri nas. Da se lahko uvrstijo v prvo moštvo in potem tam nadaljujejo. Zdaj pa se dogaja, da gredo raje v Domžale, ki imajo po mojem mnenju najboljšo mladinsko šolo tako glede na delo z otroki kot glede na rezultate, včasih so šli v Bravo, Interblock ali pa, če imajo menedžerja, v tujino ali v Maribor.

Pravite, da se spreminja na bolje.
Bolje je, a je še veliko prostora za napredovanje. Moramo imeti jasne cilje in način dela. Do zdaj sem bil dvakrat vodja mladinske šole, a nikoli nisem imel možnosti neposrednega odločanja o poteh mladih, ki sem jih treniral. Pogosto se ni vedelo, kaj se dela. Poskrbeti moramo, da bodo otroci tudi po 15. letu ostali pri Olimpiji. Za kaj takega pa je potreben denar, treba bo podpisovati pogodbe.

Že lani so nekateri začeli podpisovati podobe, v tej sezoni še trije, tako da lahko z veseljem ugotovimo, da se stvari spreminjajo na bolje, ali je to dovolj, bo pa povedal čas.

Veliko utegne pripomoči tudi vadbeni center, ki ga načrtuje predsednik Olimpije.
Seveda, to bi nam pomenilo veliko. Naš velik problem je igrišče z naravno travo. Kadeti in mladinci bi morali igrati na naravni travi, saj bi bil tako preskok na člansko raven zanje veliko lažji. Pogoji za delo so zelo pomembni.

Težava je tudi v tem, da mladi fantje nimajo kje igrati. Olimpija nima svoje druge ekipe, v kateri bi se lahko kalili mladi nogometaši, tako kot jo ima Maribor. A vse te težave so rešljive, kar je najpomembneje.

Kdaj bo zdajšnja Olimpija lahko začela črpati igralce iz svoje mladinske šole?
Nekaj takšnih je pri nas že bilo. Resda niso bili pri Olimpiji od nekdaj, a so šli skozi njeno nogometno šolo. Andraž Šporar, Kenan Bajrić, Nik Kapun … Milenka Ačimovića sem že lani nagovarjal, naj ponudi priložnost nekaterim mlajšim, a pri Olimpiji je vedno težava, ker ljudje želijo rezultate.

In zgodi se, da ni prostora za mlade. Zato se mi zdi pomembno, da bi našli rešitev, da bi se vsi nadarjeni mladeniči nekje kalili. Vsako leto so trije, štirje, ki so primerni, a težava je v tem, da takrat, ko je najpomembneje, ne dobijo prave priložnosti.

Fantje, ki so v Olimpiji zdaj, lahko vidijo, da jim lahko uspe. Jan Oblak je lep primer.
Nisem bil tisti, ki je bil zraven, ko je iz kadetov odšel med člane, a so me vprašali za mnenja. Vsi, ki smo bili takrat zraven, smo bili za to, da ga porinemo naprej, in so ga.

Navdušuje me njegova zrelost, ki jo je kazal že takrat. Ne navdušuje samo mene in nas, ampak celotno Evropo. Ni majhna stvar tako zelo suvereno braniti v ligi prvakov, a hkrati ostati skromen.

Bo kmalu postal najboljši na svetu?
Ima veliko nesrečo, da je Slovenec in igra v slovenski reprezentanci. Če bi igral kje drugje, bi vseskozi nastopal na svetovnih in evropskih prvenstvih. Bil bi še bolj na očeh in kot tak vseskozi kandidat za nagrade za najboljše.

Prepričan pa sem, da bo zgradil najboljšo nogometno kariero od vseh slovenskih nogometašev do zdaj. Tudi njegov reprezentančni predhodnik Samir Handanović bi jo lahko, a zdi se mi, da je na svoji poti potegnil nekaj napačnih potez. Odhod v milanski Inter, ki je sicer velik klub, je prav gotovo bila.

Za konec še k današnjemu derbiju, ki ga že nekaj časa težko pričakujemo. Štadion je razprodan, evforija je v mestu, Olimpija bi si z zmago nad Mariborom praktično že zagotovila naslov, na katerega čaka dolgih 21 let. Kaj se bo zgodilo?
Veliko se piše in govori, kaj pomeni ta derbi. Lahko, da bo odločilen, lahko, da se bodo stvari še bolj zapletle. Bomo videli. Logično je, da po neuspehih pridejo uspehi in obratno. Le vprašanje časa je, kdaj bo Mariboru spodrsnilo. Morda letos, morda prihodnje leto. Enkrat se bo moral tudi Maribor sprijazniti s tem, da ne bo večno prvi.

S prihodom novega predsednika se je v Olimpiji marsikaj spremenilo na bolje in morda bi bilo pošteno, da bi letos naslov pristal v Ljubljani. Toda bolj kot to, kdo bo prvak, me zanima, kaj se bo dogajalo v prihodnosti. Tako v Olimpiji kot tudi v Mariboru. Za slovenski nogomet pa bi bilo prav gotovo dobro, da Maribor enkrat ne bo prvak.

Kdo bo danes zmagal?
Težko je napovedati. Vemo, da je na derbijih mogoče prav vse. Mislim, da bo zmagal tisti, ki bo pokazal več želje po zmagi. V tej sezoni je bilo v obeh klubih preveč vzponov in padcev. Olimpija se po dolgem času bori za naslov, Maribor že ima te izkušnje. Nogometašem je težko vcepiti nekaj, česar še niso doživeli. To so igralci, ki so se pet, šest let borili le za Evropo, če sploh, zdaj pa ljudje od njih zahtevajo naslov. To ni lahko. Mislim, da bo zelo napeto.

Kaj bi naslov pomenil za Olimpijo?
Ogromno. Predvsem bi bil to dokaz, da si lahko uspešen, če stopiš skupaj. V tej sezoni smo kar nekajkrat videli, da je tako. So padci, so afere, a na koncu šteje le to, kdo jih je imel manj in kdo se je po njih pobral. Mislim, da jih je imela Olimpija manj.

Je v luči prihodnosti današnji derbi za Olimpijo zelo pomemben?
Absolutno. Lahko se zgodi tudi to, da bi neuspeh poskrbel za popoln razkol v klubu, kar ne bi bilo dobro. Današnji derbi utegne biti odločilen za prihodnost Olimpije.

Mislim, da zdajšnje vodstvo in vsi, ki smo v klubu, delamo dobro in imamo pravo energijo. Upam, da se bo ta prenesla tudi na igrišče.