Sobota, 1. 2. 2020, 10.21
4 leta, 3 mesece
Nekdanji nogometaš, danes didžej
Djibril Cisse: Šokiran, ko prebira, kakšni zneski so v igri #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,62
Z Djibrilom Cissejem, nekdanjim napadalcem francoske nogometne reprezentance in Liverpoola, s katerim je leta 2005 osvojil ligo prvakov, smo se med njegovim obiskom Ljubljane sprehodili po njegovi nogometni in glasbeni karieri, se ozrli na (ne)upravičenost vrtoglavih zneskov, ki se obračajo v svetu nogometa, na ekscese, ki na najbolj priljubljen šport na svetu mečejo slabo luč in rešitve, ki bi jih bilo potrebno sprejeti.
Djibril Cisse, nekdanji napadalec francoske nogometne reprezentance in angleškega Liverpoola, se te dni mudi v Sloveniji. Danes zvečer bo kot didžej nastopil v ljubljanskem klubu Cirkus.
Cisse se je rodil v Franciji, staršema iz Slonokoščene obale. Bil je najmlajši od sedmih otrok in tudi sam ima štiri. Enega od njih, Princea Kobeja, je poimenoval po košarkarju Kobeju Bryantu.
Prispevke iz rubrike Druga kariera ste sicer navajeni prebirati ob nedeljah, a ob obisku Djibrila Cisseja, nekdanjega nogometaša, ki je z Liverpoolom leta 2005 osvojil ligo prvakov in se s francosko reprezentanco dvakrat uvrstil na svetovno prvenstvo, smo naredili izjemo in intervju, katerega rdeča nit je prav druga kariera, objavili že dan prej.
(Tudi jutri boste na Sportalu lahko prebirali zgodbo iz rubrike Druga kariera - naš gost bo nekdanji smučarski tekač Matej Soklič).
Osemintridesetletni Francoz s predniki s Slonokoščene obale, znan po izstopajočih pričeskah in številnih tetovažah, ki prekrivajo večji del njegovega telesa, je v Slovenijo pripotoval včeraj.
Potem ko so mu večji del petka zapolnili medijske obveznosti, obisk koncerta pevke Senidah in sprehod po prestolnici, bo sobotni večer rezerviran za nastop v ljubljanskem klubu Cirkus, kjer bo Cisse prikazal, kaj pravzaprav počne v svoji drugi karieri.
Z nekdanjim nogometašem, ki so ga na poti do uresničevanja talenta večkrat ustavile poškodbe, smo se pogovarjali o obeh poglavjih njegovega življenja. Sam pravi, da je športno poglavje dokončno sklenjeno, glasbeno pa želi čim bolje unovčiti.
Večkrat ste že dejali, da je nogometno poglavje končano in da ste zdaj stoodstotno posvečeni glasbenemu ustvarjanju. Katero poglavje se vam zdi bolj zahtevno?
Moja nogometna kariera je res končana in nogometa več ne igram na profesionalni ravni, bo pa vedno pomemben del mojega življenja. S prijatelji še vedno rad brcam žogo.
Kar pa zadeva zahtevnost, priznam, da je bilo prvo poglavje mojega življenja res zahtevno, svoje telo sem nenehno gnal do skrajnih meja, se poskušal izogniti poškodbam, a sem jih vseeno staknil …
Ampak res, zdaj je to poglavje končano in se popolnoma posvečam glasbi.
"Ker sem znana osebnost, se vstopnice za moje nastope lažje prodajajo, kot bi se sicer, po drugi strani pa to pomeni, da je javnost do mene bolj zahtevna."
Vam je to, da ste znana osebnost, pri gradnji nove kariere pomagalo ali je to ravno obratno, je to breme zaradi previsokih pričakovanj javnosti?
Da in ne. Da zato, ker sem znana osebnost in se vstopnice za moje nastope lažje prodajajo, kot bi se sicer, po drugi strani pa to pomeni, da je javnost do mene bolj zahtevna.
Sam se dobro zavedam, da glasba ni moja primarna dejavnost, da sem dokaj nov na tej sceni, zato se moram toliko bolj truditi. Ogromno vadim, se pripravljam na nastope, da sem lahko čim bolj popoln v tem, kar zdaj počnem.
Ampak če še enkrat pomislim in odgovorim na vaše vprašanje: pravzaprav mi je zato, ker sem znan, težje kot preostalim.
"Dobro se zavedam, da glasba ni moja primarna dejavnost, da sem nov na tej sceni, zato se moram toliko bolj truditi. Ogromno vadim, se pripravljam na nastope, da sem lahko čim bolj popoln v tem, kar zdaj počnem."
Nogometna pot Djibrila Cisseja
Djibril Cisse je svojo nogometno pot začel pri osmih letih, ko se je pridružil lokalnemu nogometnemu klubu AC Arles.
Po sedmih letih je za pol leta prestopil v Nîmes Olympique, nato pa leta 1996 okrepil mladinsko vrsto moštva Auxerre, kjer je dve leti pozneje dobil priložnost v članski ekipi.
Leta 2004 je prestopil k Liverpoolu, se novembra hudo poškodoval (dvojni zlom noge), se vrnil po 161 dneh odsotnosti z zelenic in maja 2005, v svoji prvi sezoni pri Rdečih, osvojil ligo prvakov.
V svoji karieri je zamenjal kopico klubov in prestal serijo poškodb. Igral je za francoski Marseille, angleški Sunderland, grški Panathinaikos, italijanski Lazio, angleški Queens Park Rangers, ruski Kuban Krasnodar, za francosko Bastio in Saint-Pierroise.
Kar dvakrat se je uspešno vrnil po hudi poškodbi noge (dvakratni zlom). Novembra 2004 se je poškodoval na tekmi z Blackburnom, junija 2006 pa na reprezentančni tekmi s Kitajsko.
Kariero je zaradi poškodb uradno sklenil leta 2015, a si je potem še dvakrat premislil.
Leta 2017 je podpisal enoletno pogodbo s švicarskim tretjeligašem Yverdon-Sportom, lani pa za kratek čas oblekel dres italijanskega četrtoligaša AC Vicenza. Na 610 tekmah je zabil 272 zadetkov.
Igral je tudi za francosko reprezentanco in v dresu galskih petelinov zbral 41 nastopov in prispeval devet zadetkov. Dvakrat je igral na svetovnem prvenstvu: leta 2002 v Južni Koreji in na Japonskem ter leta 2010 v Južni Afriki.
Medijske stolpce je Cisse polnil tudi z vedenjskimi ekscesi. Med drugim je leta 2006 napadel nosečo ženo, leto prej pa se je v Londonu spravil na 15-letnika, ki naj bi ga preveč nadlegoval za avtogram, medtem ko je nogometaš snemal televizijski oglas.
V enem od intervjujev ste dejali, da ste kot nogometaš na začetku imeli samo eno željo – zabiti vsaj en gol kot profesionalni nogometaš. Kakšen cilj ste si zastavili kot didžej?
Kot didžej bi rad vrtel glasbo v največjih dvoranah na svetu, kot producent pa bi rad izdal vsaj en svoj glasbeni izdelek. Da, svojo glasbo bi rad vsaj enkrat delil z ljudmi. No, lahko tudi večkrat, a zadovoljen bom že, če mi to uspe enkrat (smeh, op. a.).
Poznate kakšnega slovenskega didžeja?
Ne. Poznam pa pevko Senidah, ampak ona ni didžej (smeh, op. a.). Mimogrede, zelo kul dekle.
"Prvi obisk Slovenije? Mislim, da je bilo leta 2018, ko sem igral za italijanski klub AC Vicenza 1902 in smo gostovali v Sloveniji. Spomnim se, da smo na prijateljski tekmi zmagali s 5:0."
To sicer ni vaš prvi obisk Slovenije … Se spomnite prvega?
Da, mislim, da je bilo leta 2018, ko sem igral za italijanski klub AC Vicenza 1902 in smo gostovali v Sloveniji (v Cerknici, op. a.). Spomnim se, da smo na prijateljski tekmi zmagali s 5:0.
Se spomnite tudi Igorja Biščana, sicer hrvaškega nogometaša, ki pa je prav tako povezan s Slovenijo (nekdanji trener NK Olimpija, op. a.), leta 2005 pa sta oba igrala v Liverpoolu, ko je ta osvojil ligo prvakov?
Seveda, zelo ga imam rad. Zelo "skuliran" tip. Bolj umirjene sorte, a svoje delo je vedno opravil tako, kot je bilo to potrebno.
Poznate katerega od slovenskih nogometašev?
Žal ne.
Mislite, da bi bili uspešni, če bi streljali v vrata Jana Oblaka?
(Vratar Oblak? Uf, zelo dober vratar je. Vsekakor bi poskusil, morda pa bi mi v svojih najboljših letih uspelo dati zadetek ali dva.)
Predvidevam, da še vedno spremljate nogomet. Danes (pogovarjali smo se v petek) se izteka januarski prestopni rok.
Seveda, spremljam dogajanje v nogometu, navsezadnje sem se večji del življenja ukvarjal s tem športom. Zavedam se, da se bo na današnji dan in ponoči zgodilo marsikaj. To se mi vedno zdi zelo vznemirljivo.
Se tudi vam zdi, da so zneski, ki so jih klubi in njihovi sponzorji pripravljeni odšteti za nogometaše, nenormalni, previsoki? Ali je to pač logična posledica narekovanj trga?
Da, strinjam se, da gre za pretiravanje, ampak tako pač je. Nogomet je danes res velik posel, igralce prodajajo za višje zneske, kot so jih klubi plačali ob njihovem nakupu. Včasih sem res šokiran, ko prebiram, kakšni zneski so v igri, a tako pač je.
"Rasisti na nogometnih stadionih nimajo kaj iskati! Seveda si želim, da bi našli rešitev za take izpade, se pa zavedam, da to ne bo lahko."
Ker ste ravno v Sloveniji, ne moremo spregledati Aleksandra Čeferina, predsednika Uefe. Kaj se vam zdi, da je največji pečat, ki ga je do zdaj pustil v svetu nogometa?
Res ne vem, tega ne spremljam.
Ena od stvari, za katere se zelo strastno zavzema, je namreč tudi sankcioniranje rasističnih izpadov na nogometnih tekmah.
Da, to je zelo pereča tema, o kateri je treba več govoriti. Treba je sankcionirati ljudi, ki na nogometne tekme prihajajo iz napačnih vzgibov. Rasisti na nogometnih stadionih nimajo kaj iskati! Seveda si želim, da bi našli rešitev za take izpade, se pa zavedam, da to ne bo lahko.
V francoski reprezentanci je bil soigralec Zinedina Zidana.
Ste bili tudi sami kdaj tarča takšnih izpadov?
Da, enkrat v Grčiji (v sezonah od 2009 do 2011 je igral za Panathinaikos, op. a.), a sem na to že pozabil.
Mislim, da je zelo pomembno, da začnemo že pri mladih, da mlajše generacije seznanjamo s tem, da smo ljudje različni, da imamo ljudje različne barve polti, a da to ne more biti razlog, da ne bi mogli sobivati.
V Franciji pač ne živijo samo Francozi, niti v ZDA ne živijo samo belci. Ko bomo sprejeli razlike, nam bo vsem lažje. Ljudje morajo razumeti, da smo si različni. Jaz sem drugačen, kot ste vi, ne vidim razloga, zakaj ne bi mogla živeti drug z drugim. Seveda se ne bomo vedno vsi strinjali z vsem, a s tem se je treba sprijazniti.
Z Liverpoolom je leta 2005 osvojil ligo prvakov.
Nogometu ste posvetili skoraj dve desetletji. Ste zadovoljni s kariero ali mislite, da bi, če bi se vam uspelo izogniti poškodbam, lahko iztržili več?
Kar zadeva mojo nogometno kariero, sem najbolj ponosen na to, da se mi je po hudih poškodbah vedno uspelo vrniti, da sem tako garal, da sem se z dna, kjer sem se znašel, počasi dvignil do mesta, kamor sem spadal. To sem storil dvakrat.
In da, morda bi res lahko zabil več golov, kot sem jih, dvignil več trofej, a če potegnem črto pod svojo kariero in pomislim na mentalno trdnost, ki sem jo pridobil, lahko rečem, da sem na svojo kariero zelo ponosen.
Predvidevam, da je bil trenutek, na katerega ste najbolj ponosni, maja 2005, ko se vam je v Istanbulu na finalu lige prvakov z moštvom Liverpoola po zaostanku 0:3 proti Milanu uspelo vrniti, nadoknaditi razliko in po kazenskih strelih, tudi vi ste bili uspešni pri izvajanju, zmagati?
Zagotovo! Tisto je bila res nora tekma – po prvem polčasu smo zaostajali za tri gole, se vrnili, izenačili in zmagali v kazenskih strelih. Noro, pravi filmski scenarij.
Še danes, ko se pogovarjamo o tej tekmi, težko razumem, kako se je lahko razpletla, kot se je.
Kaj naj rečem? V Liverpoolu je vse mogoče. To so dokazali tudi lani, v polfinalu lige prvakov, ko so jih proti Barceloni vsi odpisali, pa se niso dali. Ta klub je res nekaj posebnega.
Toliko, da bodo letos po treh desetletjih končno spet zmagali v angleški ligi?
Da, težko si predstavljam, da bi jih Manchester City ali Leicester prehitela. Mislim, da je zmaga v premier ligi zagotovljena. Kar zadeva ligo prvakov, pa težko rečem. Nikoli ne veš, kako se bo razpletlo, gre za povsem drugačno tekmovanje, tukaj bo pot do naslova nekoliko težja kot na domačem prvenstvu.
