Sobota, 12. 7. 2014, 22.59
2 leti
Dan, ko so Italijani jokali, Brazilci pa zmagali za Senno
Italija ima bogato nogometno zgodovino. Na svetovni prestol se je povzpela štirikrat, nazadnje pred osmimi leti. Azzurri so bili zelo blizu naslova tudi pred 20 leti. V finalu so se v vročem Los Angelesu pomerili z Brazilijo. Z lovoriko, ki predstavlja v nogometu ogromno čast in so ji posvečeni celo romani, se je spogledovala prav do zadnje sekunde, nato pa v dramatičnem zaključku plačala davek nezbranosti. Zalomilo se ji je pri izvajanju 11-metrovk, do takrat pa gledalci niso dočakali zadetkov. Luigi Apolloni je imel tedaj 27 let. Državni dres si je prislužil z dobrimi igrami za Parmo, v finalu pa je izkoristil priložnost, ki se mu je ponudila po poškodbi soigralca Roberta Mussija. Kaj vse je zdajšnji trener Gorice, s katero je že osvojil pokalni naslov, doživljal znamenitega 17. julija 1994, ko so svet obšli prizori presrečnih Brazilec, a tudi solznih lic Roberta Baggia in Franca Baresija?
Finale ste sprva spremljali na rezervni klopi. Kako se spominjate trenutkov, ko vam je selektor Arrigo Sacchi dejal, da vstanete v klopi in da boste šli v 34. minuti na igrišče? Takrat so bila čustva zelo močna, čeprav jih nisem doživel popolnoma, ker sem bil osredotočen na to, da moram vstopiti v igro in pomagati ekipi, saj se je poškodoval Roberto Mussi. Vedeli smo, da igramo proti Braziliji, eni najmočnejših ekip na svetu. Ko sem šel na igrišče, sem zagledal svoje soigralce in nasprotnike ter začel igrati. Dvoboj v Los Angelesu ste začeli v času nedeljskega kosila, saj so takšen začetek odrejale želje televizijskih prenosov v Evropo. Kako je bilo igrati finale v zahtevnih pogojih, saj so bile temperature zelo visoke? Ni bilo lahko, saj sta se vročina in vlaga zelo čutili. To je v bistvu pokvarilo nogometni spektakel. Zmogljivosti nogometašev so se zmanjšale, ker smo igrali v težkih klimatskih pogojih. Mislim, da je to zelo vplivalo na predstave nogometašev, ki so bili kakovostni. Kot na primer Roberto Baggio, ki je igral načet, saj so ga pestile težave z mišicami. Tudi Romario ni bil na maksimumu, niti Bebeto.
Kakšno vzdušje je vladalo v taboru italijanske reprezentance pred finalom? Prisotno je bilo veliko navdušenje. Čutili smo veliko željo, da se izkažemo in odigramo dobro tekmo. Prvenstvo smo začeli slabo, najprej smo izgubili z Irsko. V nadaljevanju smo želeli dokazati, da zmoremo več. Ekipa je bila sestavljena iz šampionov. Baresi, Maldini, Baggio, Massaro, Zola, Signori, Albertini … To so pomembni, zunajserijski nogometaši. Hoteli smo zmagati, hoteli smo ta pokal. A smo ga žal videli le takrat, ko je šel mimo nas.
V finalu ste igrali pred ogromnim številom gledalcev. Na štadionu v Los Angelesu je bilo neverjetnih 95.000 gledalcev … Vem, da je bilo veliko ljudi. A jih sploh nisem zaznal, ker sem bil popolnoma osredotočen na igro in na dogajanje na igrišču.
Kaj ste počeli na dan finalne tekme? Imeli smo jutranji trening. Jedli smo zelo zgodaj, ker smo igrali že ob 12.30. Vstali smo ob 7.15, nato smo naredili raztezne vaje. Ob osmih zjutraj smo že jedli testenine. Tako kot kolesarji. Je pa zanimivo, da smo bili v skupinskem delu SP nastanjeni na vzhodni obali ZDA. Bili smo v New Jerseyju. Vse tekme pred finalom smo igrali na vzhodni obali, za finale pa smo se preselili na zahodno. Mogoče je bila tudi to napaka. Po zmagi nad Bolgarijo bi se morali takoj preseliti na Zahod, a smo ostali še dva dni v New Jerseyju.
Kako se spominjate tekme? Pogosto pogledate posnetek finala in podoživljate trenutke? Da. Ta finale si vedno ogledam z zadovoljstvom. Tudi zaradi tega, ker vem, da sem dobro odigral tekmo. Hudo pa mi je gledati enajstmetrovke. Praktično jih ne morem gledati. Spomnim se, da so se nekateri izmed soigralcev usedli, drugi so se ulegli, le jaz sem stal. Na svetovnem prvenstvu je bil moj sostanovalec Roberto Baggio. Ko sem videl, da je zgrešil enajstmetrovko in kako je bil zagrenjen ter žalosten, sem ga hotel objeti in potolažiti.
To je bila nacionalna tragedija za Italijo … Igrati finale in zgrešiti tri enajstmetrovke ... Dan pred tem so jih zadeli vsi trije. Sacchi je že prejšnji dan izbral strelce za enajstmetrovke. Med njimi je bil Franco Baresi, ki je vedno zadel, Roberto Baggio, ki je vedno zadel, Daniele Massaro, ki je vedno zadel. Na tekmi so vsi trije zgrešili.
Kaj nogometašu roji po glavi pred in med tako pomembnimi tekmami? Je težko ostati zbran? Vsak ima svoj način priprave na tekmo. Eni berejo, drugi gledajo televizijo, tretji igrajo videoigrice. Izkušnje in navade te pripeljejo do tega, da ostaneš zbran in osredotočen na to, kar moraš narediti, ne pa da te je strah in se sprašuješ, kaj bi se ti lahko zgodilo. Kako je bilo igrati proti Romariu, Bebetu in preostalim brazilskim zvezdnikom? Veliko mi je pomenilo, da sem lahko igral proti takšnim mojstrom. Zadovoljen sem bil, ker sem se dobro znašel v njihovi družbi. Zelo sem se mučil, ker so to igralci, ki lahko v trenutku postanejo zelo nevarni. Poskušal sem predvideti, kaj bodo naredili na igrišču, a je bilo težko. Brazilci so igrali na visoki ravni, z vrhunskimi kvalitetami. Tu je bil Cafu, Aldair, Leonardo, ki so ga izključili, Dunga, Bebeto, Romario. Oni so naredili razliko. Nasploh opažam, da je bilo včasih veliko več kakovostnih igralcev v reprezentancah, predvsem v argentinski, brazilski, kolumbijski, bolgarski, italijanski ... Razlika je tudi v tem, da se danes igra bolj fizičen nogomet, bolj na moč. Včasih pa so bili nogometaši bolj tehnično podkovani, bolj hitri.
Se spominjate kakšnega posebnega dogodka s finalne tekme? Kakšnega zanimivega dialoga z brazilskim zvezdnikom? Se. Na drugi strani igrišča je bil vratar Taffarel, s katerim sva skupaj igrala pri Parmi. Ko me je po tekmi srečal, me je objel in mi dejal, da so zmagali, a da mu je žal zame. In da je bila ta tekma za njih zelo pomembna, ker je umrl Ayrton Senna. On je bil za Brazilce zelo pomemben. Bil je bolj pomemben kot brazilski predsednik. Ta naslov nogometnega prvaka so poklonili Senni.
Kakšno je bilo vzdušje takoj po koncu tekme? Organizirali so zabavo, kamor so bili vsi povabljeni. Jaz se je nisem udeležil, raje sem šel na sprehod s svojo ženo, takrat še zaročenko. Nisem bil v stanju, da bi se zabaval.
Za člansko reprezentanco Italije ste debitirali nekaj tednov pred odhodom na SP 1994, tam pa dosegli odmeven uspeh, ki ste ga kronali z nastopom v velikem finalu. To so bila prav posebna čustva. Igrati za reprezentanco in na svetovnem prvenstvu so sanje vsakega otroka. Z igranjem v finalu na SP so se mi sanje izpolnile. Še lepše bi bilo, če bi zmagali, a smo žal izgubili po loteriji kazenskih strelov.
Kako so vas po koncu prvenstva sprejeli v Italiji? Spomnim se, da so nas sprejeli kar dobro. Veliko jih je bilo jeznih na Sacchija, ker ni postavil v igro Signorija. Bili smo deležni aplavza, ker smo igrali finale z Brazilci. V mojem rojstnem kraju v bližini Rima so organizirali zabavo, kjer so me sokrajani lepo sprejeli.
Se nogometaš zaveda, da ga gledajo milijoni gledalcev po vsem svetu? Da sodeluje v zgodbi, o kateri se bo govorilo še desetletja? Vsaka stvar, ki jo narediš, ima pozitiven ali negativen odziv. Tako kot je recimo Sergio Romero izvedel bravurozno obrambo. Lahko pa pride en nogometaš, ki udari nasprotnika v obraz. Vsak nogometaš mora pokazati strast do nogometa. To je odgovornost vsakega nogometaša, še posebej na svetovnem prvenstvu. Messi in Müller ne odgovarjata le sebi, ampak celotnemu narodu. Nogometaši morajo biti zgled, otroci jih gledajo. Nogomet morajo igrati zaradi nogometa, ne pa da počnejo stvari, ki ne spadajo na igrišče.
Koliko vam je izkušnja s finala 1994 pomagala v nadaljnji karieri? Izkušnje, ki sem jih dobil tam, poskušam zdaj kot trener prenesti na svoje igralce. Kako naj se pripravijo, kako naj razmišljajo.
Ste s soigralci iz tiste italijanske generacije še vedno v stikih? Tu in tam se vidim z Buccijem, Costacurto, Maldinijem, Minottijem, Zolo, Donadonijem, Robertom Baggiom, Baresijem. Srečujemo se na kakšnih družabnih dogodkih, se pa ne pogovarjamo po telefonu. Vas je letošnje svetovno prvenstvo v Braziliji navdušilo? Ne preveč. Nisem videl veliko lepe igre. Nizozemska je imela dobre predstave, čeprav ni igrala lepo. Izkoriščala je kakovost van Persieja, Robbna in Sneijderja. Nekaj podobnega je igrala tudi Argentina. Šlo je bolj za taktiko in ni bilo spektakularne igre.
Kako pa ste doživeli ugriz Luisa Suareza? To je primer nečesa, kar se ne bi smelo zgoditi. Suarez je igralec, ki ga vsi opazujejo. Še posebej otroci, ki si take ljudi jemljejo za zgled. Upam, da bodo poskušali posnemati njegovo tehnično dovršenost, njegove lepe gole, ne pa njegovo neprimerno obnašanje. S to gesto je škodil nogometu.
Veliko prahu je dvignil tudi prekršek Kolumbijca Juana Zunige nad Neymarjem … Mislim, da ga Zuniga ni želel namerno poškodovati. Na žalost se je to zgodilo tako pomembnemu nogometašu, kot je Neymar. Brazilec je imel res smolo.
Je Nemčija v polfinalu premagala Brazilijo prav zaradi tega, ker je manjkal Neymar? En igralec po mojem mnenju ne more narediti tako velike razlike. Nemčija je na tem svetovnem prvenstvu zelo močna, izkoristila je vse svoje potenciale. Brazilija ni imela tako močne ekipe, da bi lahko osvojila prvenstvo. Preveč je bila odvisna od Neymarja. Argentina in Nemčija pa sta stavili na ekipo, ne na posameznike. To je bilo zelo pomembno.
Kaj napovedujete na današnjem finalu med Nemčijo in Argentino? Nemčija je psihološko zelo dobro pripravljena, a bi stavil na Argentino. Argentinci bi lahko zmagali, ker jih bosta gnala naprej srce in strast. Ne verjamem, da bo veliko golov. Upam, da se bo končalo 1:0 ali 2:1. In da ne bodo igrali podaljška ali celo enajstmetrovk. Če se bo to zgodilo, mi bo postalo slabo, saj se bom spomnil finala iz leta 1994.