Dan, ko je Hrvaška norela od veselja, Srbija pa zardevala od sramu

Sportal Festival mladih, zaradi katerega so ljudje umirali od lakote #video

Veselje hrvaške vojne enote, ki je 5. avgusta 1995 v sklopu akcije Nevihta vstopila v Knin. V ponedeljek bodo na Hrvaškem praznovali Dan zmage in državne hvaležnosti. Foto: Reuters Na papirju je bil to zgolj kvalifikacijski obračun za ligo prvakov, v resnici pa je postregel s tako široko paleto čustev, da je na Hrvaškem še danes deležen kultnega statusa. Ples kroglic na sedežu Evropske nogometne zveze (Uefa) je leta 1997 usodno združil prvaka Hrvaške in Srbije. Pomerila sta se že v uvodnem krogu kvalifikacij za največje tekmovanje, delegaciji obeh klubov pa sta se v Švici držali za glavo.

V primerjavi s preostalim delom sveta sta vedeli, kaj sledi. Vedeli sta, kako napeta bodo pričakovanja javnosti, zahteve navijačev in vodstev klubov. Udarila sta se zagrebška Croatia, takratni naslednik Dinama, in beograjski Partizan, dvoboj pa je zaradi svežih vojnih ran kmalu prerasel okvirje običajne športne prireditve.

Po toči je bilo prepozno zvoniti, a takrat ne bi imel nihče nič proti, če bi Uefa opravila delegiran žreb in preprečila morebitni dvoboj med hrvaškim in srbskim klubom.

Le dve leti po vojaški operaciji Nevihta

Navijači zagrebškega kluba so težko sprejeli poraz ljubljencev na prvi tekmi v Beogradu. Foto: Reuters Sovraštvo je bilo na vrhuncu. Nepozaben obračun med Croatio in Partizanom je bil na sporedu le slabi dve leti po vojaški operaciji Nevihta, s katero si je Hrvaška povrnila velik del ozemlja. Po letih vojnih grozot, uničenih domov, prisilnih selitev, zapravljenih idealov in izgub številnih nedolžnih življenj je napočil trenutek, ko sta si iz oči v oči pogledala nogometna prvaka sprtih sosedskih držav.

Prvič po ''Oluji'' sta se v mednarodnem nogometnem tekmovanju pomerila hrvaški in srbski klub. Ozračje je bilo napeto, motivacija v obeh taborih velika.

Najprej se je igralo v Beogradu, nato še v Zagrebu. Obe tekmi sta bili označeni z največjo stopnjo tveganja, ki je mogoča po klasifikaciji evropske krovne zveze. Hitro je bil sprejet dogovor, da na dvobojih ne bo gostujočih navijačev. Nihče ni želel, da bi se spet prelivala kri.

Kdor ne da, ta prejme!

Robert Prosinečki je bil pri navijačih Partizana deležen posebnih žaljivk. Foto: Reuters Prvo tekmo so odigrali 23. julija 1997 v srbski prestolnici. Zanimanje zanjo je bilo ogromno, stadion Partizana, takrat je nosil še ime stadion JLA, pa je bil premajhen za vse, ki so si želeli ogledati zgodovinsko gostovanje Croatie. Čeprav so bili Zagrebčani boljši, si priigrali kopico priložnosti, dvakrat tudi zatresli okvir vrat, so se na koncu veselili črno-beli.

Beograjski velikan, nesojeni evropski tekmec ljubljanske Olimpije, če bi v četrtek izločila turški Malatyaspor, je čudežno ohranil mrežo nedotaknjeno, nato pa še kaznoval tekmeca. V 84. minuti je rezervist Dragan Isailović zatresel mrežo, ki jo je branil dolgoletni hrvaški reprezentant Dražen Ladić, in osrečil srbske navijače.

Reportaža nemške televizije o tekmi v Beogradu:

Partizan si je priigral tesno, a zelo pomembno prednost, v taboru hrvaških prvakov pa so objokovali zamujeno priložnost, ko so bili boljši na igrišču, a jo odnesli z negativnim rezultatom.

Prosinečki vodja ambicioznega zagrebškega kluba

Navijači hrvaških prvakov so komaj čakali na začetek povratnega dvoboja s Partizanom. Čeprav je hrvaški predsednik Tuđman preimenoval klub v Croatio, so še vedno prisegali na staro ime Dinamo. Vsaj zunaj stadiona ... Foto: Reuters Nato pa je sledila povratna tekma v Zagrebu. Le nekaj deset kilometrov od slovenske meje je minil dvoboj, na katerem se je stadion Maksimir prelevil v vroči hrvaški navijaški kotel. Zbralo se je 40 tisoč gledalcev, prepričanih v veliko zmago modrih junakov. Croatia, takšno ime je namesto Dinama izbral legendarni hrvaški predsednik Franjo Tuđman, je imela takrat zelo močno ekipo. V njej ni manjkalo reprezentantov, ki so leto pozneje opozorili nase na svetovnem prvenstvu v Franciji in senzacionalno osvojili tretje mesto, najbolj pa je izstopal Robert Prosinečki.

Vodstvo zagrebškega kluba je v želji, da okrepi zasedbo, od Seville odkupilo nekdanji biser svetovnega nogometa in ga pripeljalo v Zagreb. V mesto, kjer je začel člansko kariero, a od trenerja Miroslava Ćira Blaževića prejel takšno nezaupnico, da se je v želji po dokazovanju odpravil v Beograd k Crveni zvezdi in navdušil. Vse drugo je zgodovina, ''veliki žuti'' pa je pri 28 letih ocenil, da je napočil primeren trenutek za novo dokazovanje v modrem dresu. Njegova pojava je še dolila olja k sosedskemu obračunu, saj je bil kot nekdanji zvezdnik rdeče-belih z Marakane izjemno nepriljubljen pri navijačih Partizana. Temu primerna je bila tudi motivacija poznejšega nogometaša ljubljanske Olimpije, danes pa selektorja Bosne in Hercegovine, da s Croatio izloči črno-bele.

Zagrebčani "pozdravili" Beograjčane s hupami

Robert Prosinečki je bil na obeh tekmah deležen posebnega statusa. Tako ga je objel ob prihodu v Beogradu simpatizer Crvene zvezde. Foto: Reuters V Zagrebu je bilo naelektreno vzdušje. Beograjska odprava je kmalu začutila, v kakšen pekel je vstopila. Vsak premik klubskega avtobusa Partizana po zagrebških ulicah je bil novo znamenje tega, kako močno so Zagrebčani sovražili vse, kar je bilo takrat povezano s Srbijo. Promet se je ustavil, iz jeklenih konjičkov, avtobusov in tovornjakov zagrebških registracij pa je bilo ob tem, ko se je mimo peljala nogometna odprava Partizana, slišati le hupe. Neskončno oglašanje hup, ki so dale vedeti, da se v hrvaški prestolnici dogaja nekaj posebnega.

Na dan tekme je bil Maksimir poln že krepko uro pred tekmo. Stiskalo se je 40 tisoč ljudi, oboroženih s hrvaškimi nacionalnimi simboli. To je bila ena izmed redkih tekem, ko na Maksimirju ni igral Hajduk, ampak njegov največji rival, a so se med občinstvom pojavili tudi šali dalmatinskega kluba. In nihče, ki jih je nosil, ni bil ogrožen. Tisti dan je preprosto igrala Hrvaška, nesoglasja so se za nekaj ur pozabila, največja želja je bila, da jih Partizan dobi po prstih, hrvaški prvak pa preskoči evropsko oviro.

Beograjčani tako prestrašeni, da so se jim tresla kolena

Nato pa se je začelo. Bil je 30. julij 1997. Dobrih sedem let po znamenitem dvoboju takratnega jugoslovanskega prvenstva med Dinamom in Crveno zvezdo, ki ga je zaznamovala odpoved srečanja zaradi navijaških izgredov, pa tudi nepozaben udarec Zvonimirja Bobana, ki ga je prejel eden izmed policistov na stadionu.

Vrhunci dvoboja med Croatio in Partizanom:

Ni jih bilo malo, ki so takratne nerede razglasili za začetek razpada Jugoslavije. Delegat srečanja, ki ni bil nikoli odigran, je bil slovenski predstavnik NZS Rudi Zavrl. Vseeno je imel o čem poročati. Dolgoletni predsednik slovenske krovne zveze je imel v karieri pogosto opravka z Maksimirjem, imel ga bo tudi v torek, ko bo v Zagrebu delegat Uefe na kvalifikacijskem dvoboju lige prvakov med Dinamom in madžarskim prvakom Ferencvarošem.

Razpad sistema pri Partizanu

Takrat je v obrambi zagrebškega kluba že kraljeval mladi branilec Dario Šimić (na fotografiji v dvoboju z Goranom Obradovićem). Postal je prvi Hrvat s stotimi odigranimi tekmami za reprezentanco. Jubilejno stoto tekmo je vpisal leta 2008 na dvoboju v Mariboru. Foto: Reuters Na tekmi, kjer se je Dinamo znesel nad Partizanom in poskrbel za enega od najbolj ponosnih večerov v zgodovini hrvaškega športa, ni bilo slovenskega delegata. Je pa sledil dvoboj, na katerega bi srbski gostje najraje pozabili. Njihovi nogometaši niso bili vajeni tako sovražnega okolja. Že na ogrevanju so se jim zatresla kolena, ko so stopili na vročo zagrebško zelenico, ko pa se je začela tekma, je bilo še slabše. Bili so prestrašeni kot otroci brez mame.

Na drugi strani pa so nogometaši Dinama, podprti z izjemno navijaško podporo, krenili na vse ali nič. Želeli so pomendrati, ponižati srbske goste in pokazati, kdo je gospodar v Maksimirju. Pritisk je hitro obrodil sadove. Če so nogometaši Croatie v Beogradu kar tekmovali med seboj, kdo bo zapravil lepšo priložnost, so na domačih tleh izza hrbta Ivice Kralja, vratarja Partizana iz Črne gore hrvaških korenin, spravili skoraj vse, kar so lahko.

Minila je šele prva polovica uvodnega polčasa, pa je Croatia že vodila s 3:0! Prevlada hrvaškega prvaka je bila očitna, obramba Partizana pa je delovala v tako opaznem krču, da je bil trener Ljubiša Tumbaković nemočen.

Zmaga, ki je Hrvaški pomenila nekaj več

Na tekmi v Zagrebu je barve gostiteljev branil tudi Krunoslav Jurčić, poznejši trener Maribora. Foto: Reuters Beograjčani so padli v zagrebški mlin. Iz njega jih je skušal izvleči francoski sodnik Gilles Veissiere, ki je po zelo sporni odločitvi pokazal na belo točko, a so gostje zapravili tudi najstrožjo kazen. Najboljši igralec dvoboja Silvio Marić je z drugim zadetkom povišal prednost na 4:0, s tem rezultatom se je končal prvi polčas, evforija na Maksimirju pa je dosegla vrelišče v 68. minuti, ko se je drugič med strelce vpisal tudi Igor Cvitanović.

V Zagrebu je odjeknila petarda, na tribunah je bilo slavje, kakršnega Hrvaška do tedaj ob nogometnih igriščih še ni izkusila. V misli so se vračali spomini na vojna grozodejstva, na vse padle, na mukotrpna leta, ko se je vse prej kot o nogometu razmišljalo o prekletstvu državljanske vojne in spraševalo o tem, kdaj bo konec norije.

Zmaga Croatie je zaradi tega pomenila hrvaškemu prebivalstvu nekaj več. To ni bila navadna zmaga, ampak ogromno darilo, spokoj duši, nekaj potrebnega. Nihče ni razmišljal o tem, kaj bi se zgodilo, če bi Croatii spodletelo. Tako velika je bila nuja, nenazadnje pa tudi prepričanje, da bo zagrebškemu klubu uspelo.

Obratno je bilo pri Partizanu. Nogometaši iz Beograda bi se po groznem ponižanju najraje od sramu ugreznili v zemljo. Vedeli so, da bodo po vrnitvi v Srbijo deležni negativnih komentarjev. Bili so nadigrani, vedeli so, da so pustili na cedilu številne navijače, celotno Srbijo, ki je verjela v njih in pričakovala zmago nad zgodovinskimi tekmeci. Resda so tisto poletje ostali brez nekaterih posameznikov (Dragan Čirić je odšel k Barceloni, Niša Saveljić k Bordeauxu, Damir Čakar k Chateaurouxu …), a so še vseeno verjeli, da so zmožni Zagrebčanom pripraviti močnejši odpor od tistega, kar so pokazali v Maksimirju. Nastop Partizana v Zagrebu je bil ocenjen kot popoln neuspeh.

Tuđman, nekdanji predsednik Partizana, poskakoval od sreče

Franjo Tuđman je bil velik ljubitelj nogometa. Foto: Reuters V častni tribuni maksimirskega stadiona po glasni petardi v beograjski mreži ni skrival sreče velik zaljubljenec v nogometno igro Franjo Tuđman. Hrvaški predsednik se je znašel v zanimivi vlogi, saj so njegovi ljubljenci nadigrali klub, s katerim je imel v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja poseben odnos. Ko je bil general jugoslovanske vojske v Beogradu, je nekaj časa opravljal tudi vlogo predsednika Partizana, še danes pa se omenjajo govorice, da je bil ravno on tisti, ki je določil, kako bodo nogometaši tega beograjskega kluba po vzoru na Juventus nosili ravno črno-beli dres.

Vedno več je virov, ki trdijo, da temu ni bilo tako, Tuđman pa je takrat dočakal najslajšo zmago v Maksimirju, saj je Croatia, tako je poimenoval Dinamo in s tem spravil v slabo voljo številne navijače zagrebškega kluba, pokazala svetu, česa je sposobna samostojna Hrvaška.

Ime Dinamo je sovražil, saj ga je spominjalo na komunistično obdobje. Zato na omenjeni tekmi s Partizanom ni mogel na stadion vstopiti prav noben, ki je imel na sebi dres, zastavo ali pa transparent, na katerem so se prepoznali simboli Dinama. Tuđman tega preprosto ni dovolil.

Nikoli več takšne evforije

Po visoki zmagi je v Zagrebu sledilo nepopisno slavje. Izjemna generacija, ki jo je vodil Marijan Vlak, je v naslednjem krogu kvalifikacij doživela hudo razočaranje, saj jo je po podaljšku izločil Newcastle United. Ekipa, v kateri ni manjkalo hrvaških reprezentantov, je počasi razpadla, nekaj let pozneje, bilo je že po Tuđmanovi smrti, pa se je Croatia preimenovala v Dinamo.

Po zmagi s 5:0 je sledilo veliko slavje na Trgu bana Josipa Jelačića v središčiu Zagreba. Foto: Reuters

Začelo se je novo obdobje, novi poglavar zagrebškega kluba pa je sčasoma postal kontroverzni funkcionar Zdravko Mamić in poskrbel, da je postal Dinamo fenomen, tako kar zadeva donosno prodajo igralcev kot tudi zaporedna osvajanja državnega naslova. Dinamo je odigral številne imenitne dvoboje, a takšne evforije, kot jo je doživel leta 1997 ob visoki zmagi nad Partizanom, delček je je bilo mogoče občutiti tudi leta 1982 ob zadnjem naslovu jugoslovanskega prvaka, ni več ponovil. Seveda, kar zadeva klubski nogomet.