Ponedeljek, 18. 3. 2024, 11.59
1 mesec, 1 teden
Beltinci
Fenomen nevsakdanje vasi v Sloveniji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,04
Nekdanji slovenski reprezentant, zdaj pa trener Beltincev Damjan Gajser nam je skušal orisati fenomen najbolj nogometne vasi v Sloveniji.
Prisrčna prekmurska vas Beltinci je že dolgo ponosna na Vlada Kreslina in Beltinško bando, pred desetletji pa je osvajala simpatije z drznim nogometnim projektom. Takrat je klub iz najbolj nogometne vasi v Sloveniji mešal štrene favoritom. Sledila so manj prijetna leta, klub je zaradi finančnih težav izginil z zemljevida, a se je nato sčasoma le pobral. Zdaj v Beltincih znova diši po evforiji, prihod Damjana Gajserja je klub popeljal proti vrhu. "Prepričan sem, da bodo Beltinci prvi," se samozavestni trener nadeja drugoligašega naslova. O tem, kaj vse bi to pomenilo za majhen, a toliko bolj ponosen klub, in katere so skrivnosti, ki delajo Beltince tako posebne, smo kramljali tako z nekdanjim slovenskim reprezentantom kot tudi s predsednikom Janezom Breznikom.
V Beltincih, najbolj nogometni vasi v Sloveniji, je po dolgih letih zatišja čutiti pozitivno evforijo. Klub, ki ga nostalgiki največkrat povezujejo s prizori prepolnih tribun, ko se je na tekmah stiskalo dvakrat več ljudi, kolikor je sploh prebivalcev Beltincev, pa strelskimi podvigi Štefana Škaperja Pefa, zvesto navijaško skupino Žuti Marki in ogromno srčnostjo, ki je zagotavljala dodatno moč, bi se rad vrnil na pot stare slave.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v Beltincih potekali pravcati nogometni spektakli.
To so bila leta, ko je Beltinka ob začetku državne samostojnosti postala Potrošnik, nato pa sta predsednika Viktor Ketler in Marjan Maučec po najboljših močeh skrbela, da se je na zelenici v vasi v bližini Murske Sobote igral prvoligaški nogomet. V sezoni 1994/95 so Beltinci osvojili rekordno visoko peto mesto, za dvoboje pa je bilo ogromno zanimanja. Na tekmah se je stiskalo tudi po pet tisoč gledalcev. Tako se je v preteklosti dogajalo, da se je na tribunah znašla cela vas. Ali pa je bilo gledalcev še več, kot je sploh vaščanov. Zlasti, ko se je igralo z Muro, pa tudi Mariborom in Olimpijo.
"Ne, ni bilo žaljivo. Dejansko smo vas."
Kako so Beltinčani doživljali fenomen, ko so jih oklicali za najbolj nogometno slovensko vas? Je bilo to zanje žaljivo ali podcenjujoče? "Ne, ni bilo žaljivo, saj smo vendarle najbolj nogometna vas. In dejansko smo tudi vas. Naša vas Beltinci šteje okrog 2.800 prebivalcev, celotna občina Beltinci, v kateri je osem krajevnih skupnosti, pa 8.400 ljudi," nam je pojasnil prvi mož Beltincev Janez Breznik.
Občina Beltinci leži ob levem bregu reke Mure na ravninskem delu Prekmurja. Na površini 6.228 hektarjev prebiva 8.640 ljudi. Občino Beltinci sestavlja osem naselij: Beltinci, Bratonci, Dokležovje, Gančani, Ižakovci, Lipa, Lipovci in Melinci. Občinsko središče so Beltinci.
"Imamo pač veliko srce. Želimo, da nam uspe ter da pokažemo drugim, kako se da veliko narediti tudi z manjšimi sredstvi," Beltince tako že od nekdaj motivirajo obračuni, na katerih imajo opravka z večjimi, močnejšimi in bogatejšimi tekmeci. A tudi ne nujno boljšimi.
Škaper: Bili smo mali bogovi
Štefan Škaper je drugi najboljši strelec v zgodovini 1. SNL.
V prejšnjem stoletju je bilo v Beltincih zelo pestro, njihov dres so nosili številni slovenski reprezentanti in odlični nogometaši, velja omeniti Štefana Škaperja, Milana Osterca, Marinka Šarkezija, Vlada Miloševića, Dušana Kosića, Boška Boškovića in še bi lahko naštevali. Ogromno je bilo tudi kakovostnih tujcev, med njimi so izstopali Rusi. "Bili smo mali bogovi," se je pred leti za Sportal spominjal Štefan Škaper, nekdanji strah in trepet obrambnih igralcev.
Na prvoligaških zelenicah je dosegel rekordnih 130 zadetkov, na večni lestvici ga je prehitel le Marcos Tavares in nihče drug. "Največji klubi, Maribor, Olimpija in drugi, nas niso podcenjevali. Prej bi rekel, da so bili ljubosumni. Niso mogli verjeti, kako imamo lahko tako veliko gledalcev. Naše igrišče je bilo kot Wembley. Vse do takrat, ko smo ostali brez sponzorjev, ko je propadel Potrošnik," nam je povedal Škaper.
V najbolj norem scenariju lahko osvojijo pokal
''To ekipo držijo pri vrhu prijateljstvo, povezanost in garanje na vsakem treningu,'' poudarja prvi mož beltinškega kluba Janez Breznik. Glavni sponzor kluba je Klima center Tratnjek.
Beltinci so med prvoligaško elito nazadnje igrali leta 2000. Takrat še kot NK Beltinci. Na pogorišču finančno propadlega kluba je leta 2006 zaživel naslednik ND Beltinci. Sprva se je sramežljivo spogledoval z višjimi tekmovalnimi cilji, sredstev, s katerimi bi lahko dosegel kaj več, ni bilo v izobilju. Vrsto let se je moral zadovoljiti s povprečjem tretje lige, a strast navijačev do nogometa ni nikoli zamrla.
Po tem, ko se je klub le prebil med drugoligaše, leta 2021 pa se je na vroči trenerski stolček podal Damjan Gajser, se je začela renesansa. Beltincem gre zdaj odlično. Čeprav imajo skromen proračun, za člansko ekipo znaša okrog 250 tisoč evrov, tako da v tem pogledu zaostajajo za številnimi tekmeci, zlasti trenutno vodilno Nafto iz Lendave, so vseeno tik pod vrhom druge lige.
Že tako sijajno sezono, v kateri se v rumenem dresu dokazujejo večinoma mladi slovenski igralci, so olepšali še s prebojem v četrtfinale pokala. Tako v najbolj norem scenariju ni izključena niti možnost, da bi marljivi klub, ki najraje prisega na lokalno in osrednjo moč črpa iz bojevitega značaja, kakršnega težko najdeš drugod po Sloveniji, sezono končal z lovoriko!
Gajser: Vzporednic raje ne bi potegnil
Damjan Gajser je glavni trener Beltincev postal leta 2021. Na trenerskem položaju je nasledil Radovana Karanovića.
Mož, ki je ustvaril razliko in ekipo iz prekmurske vasi popeljal tako visoko, da se v Beltincih vse bolj samozavestno razmišlja o preboju v prvo ligo, je torej 53-letni Damjan Gajser. Je znano slovensko nogometno ime. V prejšnjem stoletju je bil slovenski nogometni reprezentant, zdaj pa se kot trener dokazuje v Prekmurju, v klubu, s katerim je bil v preteklosti povezan tudi njegov brat Saša Gajser.
"Čutiti je določen zanos in motivacijo, a vzporednic s tistim in današnjim obdobjem raje ne bi potegnil," ostaja pri tem, da je bilo zlato obdobje Beltincev, takrat so bili nogometaši v rumenem stalni člani prvoligaške elite in osvojili celo peto mesto, kar je bil za klub iz tako majhnega okolja podvig vseh podvigov, vendarle nekaj drugega. Razlog je očiten. To je denar.
"Takratni predsednik, gospod Viktor Ketler, je že vnaprej zagotavljal finančna sredstva. Bila so velika, večja od tistega, kar sta si lahko takratno lokalno okolje in gospodarstvo sploh privoščila," se spominja obdobja, ko je predsednik Ketler z enormnimi zneski v majhno prekmursko vas privabljal številne vrhunske nogometaše.
Nogometni klub Beltinci je ponosen na številne legendarne nogometaše, ki so nosili njegov dres in ponesli v svet glas o najbolj nogometni vasi v Sloveniji. Med njimi so izstopali Štefan Škaper, Milan Osterc, Vlado Milošević, Boško Bošković, Goran Gutalj, Dušan Kosić, Stanislav Kuzma, Saša Gajser, Issah Moro, Emir Džafić, Sergej Neiman …
Med njimi so bili tudi reprezentanti, na primer Vlado Milošević, pa Dušan Kosić in še bi lahko naštevali. Prišli so tudi nekateri ruski legionarji, ki so zaigrali celo v španskem prvenstvu! "Tistega obdobja ne moremo primerjati s tem. Danes gre še vedno za entuziazem, polprofesionalizem," je navedel očitno razliko.
V hladilniku namesto ledu za poškodbe pivo
Ko je Damjan Gajser prevzel položaj trenerja in prišel na prvi trening, je doživel kar nekaj neprijetnih presenečenj.
Dvig Beltincev, tako v tekmovalnem kot tudi organizacijskem smislu, se je po temačnem obdobju, v katerem je klub zaradi finančnih peripetij povsem pogorel, začel s prihodom Gajserja. Takrat je na položaju trenerja nasledil Radovana Karanovića.
"Ko sem pred dvema letoma in pol prišel v klub, sem spoznal, da so igralce napačno vodili in jih usmerjali. Nogometaši so bili na treningu različno oblečeni, sploh ni bilo rumene barve, na treningu je bilo le en stožec in nekaj žog. Igralci so si v hladilniku, kjer bi po vseh pravilih moral biti le led za poškodbe, celo hladili pivo. Bili so kot rekreativci, čeprav tu govorimo o drugi slovenski ligi," se je leta 2021, ko je prevzel vodenje Beltincev, marsičemu začudil. Žal v negativnem smislu.
Nato je zavihal rokave, pridobil zaupanje tako vodilnih v klubu kot tudi nogometašev, ki so hitro ugotovili, da lahko pod njegovim vodstvom napredujejo. In tako je tudi bilo, o čemer pričajo vedno boljši rezultati. V tej sezoni so tako dobri, da so bili Beltinci še pred kratkim celo vodilni na lestvici, v nov krog pa vstopajo z drugega mesta!
Upor za prekmursko republiko mu je dal misliti
"Igralci so se spremenili, vnesel sem drugačno filozofijo. So izredno srčni, borbeni in požrtvovalni. Vse skupaj povezujem z zgodovinskim dogodkom. Z uporom in izbojevano prekmursko republiko. Pred davnimi leti se je upor zgodil v neposredni bližini. Tega, kar imajo ljudje v Beltincih, nima nihče drug v Sloveniji," se je Gajser navezal na dogodke izpred več kot sto let, ko so se ljudje uprli in želeli Prekmurje priključiti Sloveniji. To se je dogajalo v neposredni bližini Beltinškega gradu.
Damjan Gajser o Beltincih:
"Praktično le sto metrov od našega stadiona. Na tem območju je torej nekaj bojevitega. Obstaja neka srčnost, ki bi se jo dalo izkoristiti," največjo prednost Beltincev vidi v energiji, s katero se lahko nadomesti pomanjkanje denarja in vseeno poteguje za najvišja mesta.
Nogometaši hodijo tudi v službo ali pa so še študenti
Beltinci, čeprav na lestvici 2. SNL zasedajo visoko drugo mesto, v svojih vrstah nimajo niti enega profesionalnega nogometaša.
"Klub želim dvigniti na višjo raven. Kakor se pač da v zdajšnjih finančnih okvirjih," se zaveda krute realnosti. Za zdaj je edini profesionalec v klubu. Edini, ki prejema profesionalno plačo. Njegovi varovanci poleg nogometa hodijo v službo ali pa so še študenti. Takšnih nogometašev, prevladujejo mladeniči iz lokalnega okolja, je ogromno.
"To je realnost, tako bi tudi moralo biti. Težava je, ker nekateri klubi že v nižjih ligah dajejo denar igralcev. Takšnega igralca je potem težko zadržati pri nas. Ostanejo pa tisti, ki imajo željo, da bi postali nogometaš in profesionalec. Čaka jih odlično delo z našim trenerjem in pomočniki, če želijo delati in napredovati," je predsednik Breznik pojasnil, da igralci Beltincev prejmejo le simbolična plačila, svojevrstne štipendije, s katerimi se ne da veliko pokriti. Potni stroški in še kaj malega, to je to. Povsem drugače je pri Nafti ali Gorici, drugoligaških klubih s profesionalnim pogonom.
"Tu čutim ljubezen. Res je, da nam manjka veliko stvari, a imamo nekaj, česar druge večje nogometne sredine v Sloveniji nimajo. In to moramo izkoristiti," sporoča trener Gajser.
Tudi zaradi tega Beltinci še bolj spoštujejo tisto, kar predstavljajo v nogometni Sloveniji. "Tu čutim ljubezen. Res je, da nam manjka veliko stvari, a imamo nekaj, česar druge večje nogometne sredine v Sloveniji nimajo. In to moramo izkoristiti," trener Gajser vselej, ko pogovor nanese na največjo moč Beltincev, poudarja srčnost in borbenost. "Ljudje so sproščeni, čutijo pripadnost. Radi imajo nogomet, kar je za nogometaša nekaj najlepšega."
Najboljši obisk v drugi ligi
Začutil je, da imajo Beltinci tisto, kar bi zadoščalo za imeniten tekmovalni uspeh. "Beltince želim pripeljati spet v prvo ligo. Začetki našega dela so obetavni, a ni še nič zagotovljenega," uživa v delu prvega trenerja Beltincev.
Damjan Gajser je vesel, da se v Beltincih potrjuje, kako se da v tako malem kraju narediti nekaj velikega. "Igralci bolj ali manj prihajajo iz lokalnega okolja, a je to za neki uspeh premalo. Privabljamo tudi igralce iz drugod, bolj Slovence kot tujce. Prišli smo že na raven, ko se nam ponujajo igralci od drugod. To mi je v čast," je navedel primer Gašperja Černeta, ki so ga posodili Domžalčani. "Naše okolje so prepoznali kot prostor za napredek. Kot trenerju mi to veliko pomeni."
Klub ima še vedno zelo zvesto občinstvo, na domačih tekmah je povprečni obisk med 400 in 500 gledalcev, ko pa pride na primer Nafta, se vse skupaj vsaj potroji. Ljudi je vsaj toliko, kolikor je sedežev na osrednji, žal še vedno nedokončani tribuni. Nafta, čeprav ima osemkrat večji proračun, sploh ni tako dominantna. Razlike so zelo majhne. "Ravno to je čar vsega. Vsa čast Nafti za infrastrukturo in vse drugo, a stvari je treba delati s srcem. Če ni strasti in srčnosti, potem ni uspeha," je ponosen na najboljši obisk domačih tekem v drugi ligi.
Če bi želeli kaj več, so odvisni od občine
Glavna tribuna je bila zgrajena leta 1997, a projekt še vedno ni dokončan. Na njej je skoraj 1.500 sedežev.
Trener je vesel, da njegov predsednik Janez Breznik živi za klub. Bil je prisoten že v zlatem obdobju Beltincev, zdaj pa skrbi za tisto, kar ponavadi rado doleti prve može slovenskih nogometnih klubov. Iskanje finančnih sredstev, ki bi klubu zagotovili čim bolj nemoteno delovanje. "To je moje delo. In delo nekaj prijateljev v upravnem odboru. Vsak opravlja svoje delo po najboljših močeh," iščejo dodatne vire financ.
"Naš predsednik nam daje mirnost, saj ne čutimo nobenega pritiska. Se pa pozna, da smo, če bi želeli narediti še kaj več, odvisni od občine. Stadion je občinski objekt. Sredstva so zelo majhna, v teh okvirih se moramo znajti. Tako tudi privabljamo igralce," jih skušajo prepričati z drugimi vrednotami kot bogatimi zaslužki. Lahko jim zagotovijo napredek in dobro delo. "To jim je lahko v pomoč. Tako nastaja naša zgodba," pravi Gajser.
V Športnem parku Beltinci je v zadnjih letih, kar zadeva tekme najvišjega ranga, prevladoval ženski nogomet. Tu so bile doma večkratne državne prvakinje ŽNK Pomurje, ki so prestopile pod okrilje ŽNK Mura in se preselile v Mursko Soboto.
Za prvo ligo bi potrebovali milijon evrov
Če bi se Beltinci uvrstili v prvo ligo, bi z naslova televizijskih pravic prejeli več kot 200 tisoč evrov, kar bi bilo imenitno. Zdaj dobijo neprimerno manj, pravcati drobiž, zgolj sedem tisoč evrov. "Tudi za drugo ligo bi morali najti generalnega sponzorja, pa bi bilo lažje," nam je dejal Breznik, ki je kot upokojenec zelo vpet v nogomet, nenazadnje kot televizijski komentator občasno sodeluje pri prenosih nogometnih tekem iz tujine.
Janez Breznik o Beltincih:
Pa bi Beltinci lahko zaigrali v prvi ligi? "Seveda bi, a le ob posebnih pogojih. Potrebovali bi vsaj štirikrat večji proračun. Potrebovali bi vsaj milijon evrov. Glede na naše veliko srce bi bilo to dovolj."
Hišnik Jona: Vrača se prava energija
Andrej Jona je z beltinškim klubom povezan že od mladih nog.
O pozitivni energiji, ki vlada v Beltincih, smo se pogovarjali tudi z Andrejem Jono, hišnikom kluba, ki je z Beltinci povezan vse od 18. leta in ga doživlja za svojega. Nogomet je njegovo življenje. Bil je mladinec Beltincev, z dvojno registracijo igral tako za Muro kot Beltince, nato pa v zlatih letih, ko se je Slovenija osamosvojila, za Beltince.
"Čutim, da se v Beltince vrača prava energija. Odkar je prišel trener Gajser, se dela drugače. Prva liga bi se lahko kmalu igrala v Beltincih," je optimist nekdanji nogometaš Beltincev, ki opravlja tudi vlogo vzdrževalca igrišč in travnatih površin.
Eno so želje, drugo pa realnost
Kar zadeva evforijo v vasi, navijači od nogometašev ne zahtevajo vrnitve v prvo ligo, vedo pa, da obstaja priložnost. In da Beltinci že dolgo niso bili tako blizu prve lige. "Vedo tudi, da smo že igrali v prvi ligi. A eno so želje, drugo pa realnost. Najprej moramo poskrbeti, da bomo prvaki ali pa da bomo prišli v prvo ligo prek dodatnih kvalifikacij," Breznik noče preskakovati dogodkov, dodatno pa ga veseli podatek, da so Beltinci aktivni tudi v pokalu in se bodo za preboj v polfinale potegovali z ljubljansko Ilirijo. Sodeč po položaju v drugi ligi so torej favoriti.
Damjan Gajser in Janez Breznik se poznata že več kot 30 let. Beltinci, odkar so se leta 2006 vrnili na nogometni zemljevid, niso bili še nikoli boljši.
Breznik se dobro spomni zlate dobe NK Beltinci. Takrat je bil član upravnega odbora, pa tudi športni direktor. Zdajšnjega trenerja Damjana Gajserja pozna že več kot 30 let, nenazadnje prihajata iz podobnega okoliša. "Uspešno sodelujemo. Čeprav so nekateri menili, da nas bo po dveh mesecih zapustil, je zdržal. Zahteva več profesionalizma. Skušamo mu slediti. Včasih pa je težko, saj nismo odvisni le od sebe," se zaveda, da bodo morali v klubu, če bodo želeli rasti in napredovati, zaposliti še nekaj ljudi. Na primer športnega direktorja, zdaj to vlogo opravlja nekdanji nogometaš Tadej Apatič, pa sekretarja, osebo, zadolženo za poslovanje. Za zdaj v klubu bolj ali manj vse poteka na prostovoljni bazi. Takšen je torej fenomen najbolj nogometne vasi v Sloveniji.
Zadnji dan prestopnega roka doživel šok
Robert Čakš je bil v jesenskem delu najboljši strelec Beltincev, na 11 tekmah je dosegel kar devet zadetkov, nato pa je zadnji dan zimskega prestopnega roka prestopil k Muri. Pri črno-belih se je na štirih nastopih med strelce vpisal enkrat.
Letošnjo idilo v Beltincih je očrnil le zadnji dan prestopnega roka, ko se je trenerju Gajserju sredi februarja stemnilo pred očmi. Nepričakovano je namreč ostal brez najboljšega strelca Roberta Čakša, ki se je preselil k Muri. "Vsakemu igralcu privoščimo, da gre v večji klub, a naj to naredi na začetku prestopnega roka, ne pa zadnji dan. Pa še to le zaradi gašenja nekega požara in iskanja rešitev v drugem klubu? Prepričan sem, da je to napaka," je odkrito spregovoril o razočaranju, ko je tik pred zdajci ostal brez najpomembnejšega igralca v napadu, in na lastni koži izkusil, da mali prekmurski klubi še vedno ne morejo biti kos velikanom, kot je Mura.
"Čakš bi slej ko prej zapustil Beltince, ker bi prerasel naš klub. Smo vendarle razvojni klub. A to, kar si je privoščil Robert Koren, je bilo neprofesionalno in nespoštljivo do našega kluba," se je dotaknil nekdanjega kapetana slovenske reprezentance, ki je letos postal športni direktor Mure in v prestopnem roku prevetril zasedbo. Pripeljal je tudi Čakša in razburil Beltinčane, saj je to storil nenapovedano, tik pred koncem prestopnega roka. "Da majhen klub, ki se bori za vrh in je odvisen od vsakega igralca, tako postaviš v kot, je nespoštljivo."
"To ni korektno, to Korenu ni v čast"
Športni direktor Mure Robert Koren si je po mnenju Damjana Gajserja dovolil preveč.
Gajser je zelo navezan na Prekmurje. V karieri je nosil tudi dres Olimpije in Maribora, a zelo rad se spominja prav obdobja, ki ga je prebil na Fazaneriji. Kar šest let. Najprej kot igralec, nato še kot trener. "Muro cenim in spoštujem. Bila je moja odskočna deska, da sem postal nekdo v slovenskem nogometu. Reprezentant. Mura mora biti gonilna sila prekmurskega nogometa, tudi v Sloveniji je med največjimi tremi klubi. Dobro, Celju, ki ima denar, kapa dol, tu je tudi Koper, a Mura ima nekaj več. Ima še navijače. Mura nam pomaga, a nam daje samo tiste igralce, ki jih sama ne potrebuje. Mi pa, o tem sem prepričan, te igralce delamo boljše. In ta Mura nam nato jemlje igralce ob koncu prestopnega roka na pokvarjen način. To ni korektno, to Korenu ni v čast," je težko prebolel odhod Čakša, napadalca, ki se je v zadnjih letih iskal v slovenskem okolju, nato pa se s pomočjo Gajserja našel v Beltincih in postal serijski strelec.
"Prekmurci imajo radi nogomet. Vlada neka nostalgija. Na naša gostovanja tako zvesto hodi skupina navijačev. Včasih so bili Žuti Marki, zdaj niso organizirani, a na tekme še vedno prinašajo zastave iz časov, ko je tu še vladal Potrošnik," nam je pojasnil trener Beltincev.
"Naredili smo ga iz nič. Manjkal nam bo, a sem kljub temu prepričan, da bomo brez njega prvi," ostaja optimist. Ima prekmursko trmo. Če se bodo njegove napovedi uresničile, bo Slovenija znova priča prvoligaškim spektaklom, na katerih bo žarela nogometna strast, tekme v Beltincih pa se bodo igrale pred polnimi tribunami.
A najprej si bo treba vse skupaj priboriti. Beltinci so trenutno na visokem drugem mestu. Konec tedna jih čaka domači dvoboj z velenjskim Rudarjem, nato pa konec meseca prekmurska posalstica, velik izpit. Odhajajo na zahtevno gostovanje v Lendavo k vodilni Nafti.
