SiolNET. Sportal Naj planinska koča
2,64

termometer

  • Messenger
  • Messenger
PREDSTAVITEV FINALISTOV AKCIJE NAJ PLANINSKA KOČA 2021 (7.)

Maks z Lavričeve koče: Vseskozi sem trdil, da je bil ta hrib ustvarjen za ljudi #video

2,64

termometer

Priljubljeno Lavričevo kočo na južni strani hriba Gradišče (519 m) ste letos prvič uvrstili v finale akcije Naj planinska koča. Ko smo njenega najemnika, neumornega Maksa Jerina in njegovo družino obiskali na terenu, smo se le stežka odpravili proti domu. Zgodb in idej imajo namreč toliko, da jih je veselje poslušati, da o razgledu na Ivančno Gorico in del dolenjskega in notranjskega hribovja sploh ne izgubljamo besed.

Lavričeva koča na Gradišču je letos prvič med finalisti izbora za naj planinsko kočo. | Foto: Ana Kovač Lavričeva koča na Gradišču je letos prvič med finalisti izbora za naj planinsko kočo. Foto: Ana Kovač

Na Gradišču vas že več kot 30 let pričakuje družina Jerin: Sonja (skrajno levo), Maks, Špela in David.  | Foto: Ana Kovač Na Gradišču vas že več kot 30 let pričakuje družina Jerin: Sonja (skrajno levo), Maks, Špela in David. Foto: Ana Kovač

Lavričeva koča na Gradišču leži na nadmorski višini 519 metrov in je ena od najnižje ležečih koč v Sloveniji. Do zanimive zgradbe sicer vodi lepo urejena cesta iz Stične na Dolenjskem, a še bolje je, če se do nje odpravite peš.

Koča je priljubljena postojanka ne samo za domačine, obiskujejo jo planinci in tisti "manj planinci" od blizu in daleč, srčno vabljeni so tudi invalidi, v okviru akcije Gluhi strežejo so gostili tudi gluhe, svoj počitniški dom pa so tam našli tudi Mavrični bojevniki – otroci z diagnozo ADHD – motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo.

Lavričeva koča | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Glavni motor dogajanja na Lavričevi koči je Maks Jerin, velik delež k uresničevanju njegove vizije pa vsak na svoj način prispevajo partnerica Sonja Trlep in trije otroci David, Robi in Špela, ki so z Lavričevo kočo oziroma, še bolje, v njej in ob njej odraščali.

Na Lavričevi koči so že več kot 30 let, Maks pa še dlje.

"Takrat do sem ni bilo ceste, tukaj pa ne elektrike. Nič ni bilo, samo majhna koča, ki jo je Jože Lavrič (podjetnik, ljubitelj narave, lovec, poliglot in ustanovitelj Lovske družine v Šentvidu pri Stični, op. a.) postavil leta 1960," je začel pripovedovati Jeraj, ki je na tem koncu domačin. "A pestro je bilo tukaj še precej pred tem. Že v prazgodovini. 800 tisoč let pred našim štetjem je bilo tukaj že poseljeno. O tem pričajo izkopanine."

Jerin je med drugim tudi umetnik z motorno žago. | Foto: Ana Kovač Jerin je med drugim tudi umetnik z motorno žago. Foto: Ana Kovač

PD Šentvid pri Stični kočo odkupil od Avto-moto društva Šentvid

Njegova povezava z Lavričevo kočo se je začela prek Planinskega društva Šentvid pri Stični. Društvo je namreč na občnem zboru leta 1987 sklenilo, da od Avto-moto društva Šentvid prevzame nekdanjo Lavričevo lovsko kočo z namenom, da jo obnovi in usposobi za planinske namene.

Delati so začeli jeseni 1987, ko so obnovili ostrešje in ga prekrili z novo streho. V prihodnjih dveh letih so pod ostrešjem postavili leseno kočo in jo opremili. Uredili so okolico, postavili mize in klopi, zgradili klet in zunanje sanitarije. Kočo so odprli 1. maja 1990 in jo poimenovali Lavričeva koča po Jožetu Lavriču.

Fotogalerija z Gradišča (foto: Ana Kovač)

1 / 18
2 / 18
3 / 18
4 / 18
5 / 18
6 / 18
7 / 18
8 / 18
9 / 18
10 / 18
11 / 18
12 / 18
13 / 18
14 / 18
15 / 18
16 / 18
17 / 18
18 / 18

"Namesto da bi hodili po gostilnah, smo hodili sem gor in urejali okolico in širili kočo," se spominja Jerin, "pa veliko smo naredili, danes bi bolj težko," se namuzne.

"Vedel sem, da kočo potrebujemo"

Na vprašanje, s kakšnimi nameni so se tako zagnano lotili dela, Jerin odgovarja, da v želji, da bi na Gradišču nastala planinska koča.

"Vedel sem, da kočo potrebujemo. Zakaj? Da bodo domačini začeli zahajati sem, da bodo s seboj pripeljali otroke, da se bo začelo dogajati. Nekako je treba začeti. Iz nič. Moja zamisel je bila, da bodo hrib vzljubili vsi, prej je bolj rezerviran za bogate. Vsi so želeli, da se nekaj zgodi, a nihče ni želel prevzeti odgovornosti za gradnjo ceste, za vzpostavitev elektrike – raje so čakali na državo. Jaz pa sem vseskozi trdil, da je bil ta hrib ustvarjen za ljudi. To je bistvo, da imajo hrib zase, od otrok do starejših. Vedno pravim, če nič drugega, mi je uspelo vsaj to, da ljudje prihajajo in imajo hrib zase ter da sem svoje otroke naučil delati. Mislim, da sem s tem naredil dovolj."

Lavričeva koča | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Sčasoma je ugotovil, da je pregovor veliko babic, kilavo dete resničen, zato se je odločil, da z družino prevzame vajeti v svoje roke.

"Želel sem si enotne politike. No, to je privedlo do tega, da smo tukaj že več kot 30 let. Tudi vsi trije otroci so že od mladih nog tukaj. Po pravici povedano, tako ali tako jih nismo imeli kam dati, pa smo jih vzeli s sabo," se gromko zasmeji človek, ki je najbolj zaslužen za današnjo podobo in vzdušje na Gradišču. Sonja mu pravi, da je kar deklica za vse.

Nekaj let je delal oboje – na Lavričevi koči in v službi (dobro plačani, kot poudarja), a mu je ta vedno bolj presedala.

Lavričeva koča | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Po dolgih letih oklevanja leta 1995 napisal odpoved

"Dolga leta sem delal v policiji in vsako jutro, preden sem se odpeljal v Ljubljano, sem si med jutranjim sprehodom s psom prigovarjal: Kaj bi dal, da mi ne bi bilo treba hoditi v Ljubljano. No, po 10 letih sem končno ugotovil, da v vseh teh letih nisem naredil ničesar, da ne bi več hodil v službo. Kar posvetilo se mi je. Vzel sem list papirja in leta 1995 spisal odpoved.

Nekaj časa je trajalo, da smo uredili vse formalnosti, a je uspelo. Službe sem se rešil, a so se hitro pokazale druge težave. Denarne. Vse, kar smo tukaj zaslužili, smo vlagali nazaj v kočo. Mi in naši prijatelji. Še dobro, da je Sonja imela dobro službo in da je lahko skrbela za otroke."

V bližini koče stoji cerkev sv. Miklavža, ki se v zgodovinskih arhivih prvič omenja že daljnega leta 1250. | Foto: Ana Kovač V bližini koče stoji cerkev sv. Miklavža, ki se v zgodovinskih arhivih prvič omenja že daljnega leta 1250. Foto: Ana Kovač

Tudi sicer se na Gradišču veliko vrti okrog otrok. Ne samo, da imajo na razpolago ogromno naravno igrišče in igrala, na Gradišče na poletne tabore prihajajo tudi Mavrični bojevniki – otroci z diagnozo ADHD – motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo.

"Tukaj je nekoč vodila božja pot, prepričan sem, da je bila namenjena otrokom," pravi Maks. "Poiskati smo morali samo ustrezen prostor in tam postavili lesene hiške. Otroci se tam res umirijo, energija je prava, čudovito je."

Lesene hiške, kjer danes gostijo tudi počitniške tabore. | Foto: Ana Kovač Lesene hiške, kjer danes gostijo tudi počitniške tabore. Foto: Ana Kovač

Čudoviti pa so tudi leseni kipi, ki jih je v okolici Lavričeve koče polno. Za to so zaslužni umetniki, ki se združujejo v društvu kiparjev z motorno žago. Tu je tudi dom kovačev Slovenije … In vse to živi na Gradišču.

"Samo prave ljudi je treba spraviti skupaj in vse teče kar samo od sebe," pravi Jerin. Kot kaže, bodo za to poskrbeli tudi njegovi otroci.

Mojstrovine iz lesa, ki jih je na Gradišču polno, so delo umetnikov z motorno žago. | Foto: Ana Kovač Mojstrovine iz lesa, ki jih je na Gradišču polno, so delo umetnikov z motorno žago. Foto: Ana Kovač

Štiriindvajsetletna hči Špela pravi, da se je življenja na Gradišču navadila. "Tudi zato sem se odločila za fakulteto za turizem, opravila pa sem tudi licenco za lokalnega turističnega vodnika za Ivančno Gorico. Glede na to, da imamo tudi vinsko klet, pa razmišljam tudi o tečaju za sommelierja, da bi lahko organizirali tudi degustacije. Po vsej verjetnosti bom tukaj nekoč nasledila mami, ki danes skrbi za gostinski del."

Lavričeva koča | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

"Brez družine in prijateljev vsega tega ne bi bilo"

A do takrat ima Maks še ogromno idej. Od nove ograje do novega hleva, terase v kamnu, vodnjaka, plesišča … Urediti želijo kovaški muzej, v katerem bi lahko kovači iz vse Slovenije ob nedeljah izdelovali kovaške izdelke … "Bistvo so delavnice, da se ljudje zamotijo. Tudi nova igrala so že skoraj končana. Ampak naj še enkrat poudarim, brez družine in brez prijateljev vsega tega ne bi bilo," je še enkrat ponovil Maks.

Predstavitev finalistk akcije Naj planinska koča 2021:

kom Sportal Dom na Komni: koča z enim najlepših razgledov na Bohinjsko jezero planika Sportal Dom Planika pod Triglavom: prijetna postojanka na sončni strani Triglava Koča pri gospodični Sportal Planinska koča pri Gospodični - kraj, kamor obiskovalci prihajajo po večno mladost Pogačnikov dom na Kriških podih Sportal Pogačnikov dom na Kriških podih: 2050 metrov nad morjem, kjer imajo mladi glavno besedo #video Dom na Kofcah Sportal Dom na Kofcah ima svežo podobo, nova fasada naj bi zdržala naslednjih sto let.

 

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin