Nedelja, 9. 7. 2017, 15.30
5 let, 9 mesecev
S psom v gore
Kaj je dobro vedeti, preden se odpravite s psom v gore?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,98
Sezona pohodništva je na široko odprla svoja vrata. Na planinskih poteh med številnimi pohodniki pogosto srečamo tudi kakšnega štirinožca. Preverite, kaj vse je dobro vedeti, preden se v gore odpravite s psom.
Obisk gora je posebno doživetje in marsikdo ga rad deli s svojim najboljšim štirinožnim prijateljem. Predstavili smo vam že Anjo Zavrl, ki s svojo škotsko ovčarko Lady svoja pohodniške podvige redno deli na svojem Instagram profilu, tokrat pa imamo nekaj nasvetov, naj kaj je treba biti pri obisku gora s psom še posebej previden.
Začetek naj bo previden in postopen
Žiga Macedoni in Eli letno naredita od 30 do 40 pohodniških izletov.
Tako kot se človek na svojem prvem pohodnem izzivu ne zažene kar naravnost proti Triglavu, je treba tudi psa postopoma uvajati v svet pohodništva. Zelo priporočljivo je, da že pred izbiro pasme vemo, ali bomo s psom hodili tudi v gore, saj nekateri psi zaradi velikosti ali teže niso primerni za hribolazenje.
Žiga Macedoni, vodnik Planinske zveze Slovenije, če je le možno, s seboj vedno vzame psičko Eli, ki je stara šest let in pol, s prvimi krajšimi turami pa sta začela že pred prvim letom njene starosti.
''Priporočljivo je, da prvo leto s psom še ne hodimo v hribe, saj se v tem obdobju še oblikujejo kolki, zato je predvsem pri hoji navzdol to lahko škodljivo. Hoja navzdol, kjer psi skačejo na sprednje tace, je za njih precej bolj obremenjujoča kot hoja navkreber, kjer si pomagajo z vsemi štirimi tacami. Eli sem začel navajati že pred prvim letom, a zelo previdno in postopoma po lažjih turah v okolici Ljubljane. Prava gornica je postala šele po letu in pol,'' razloži Macedoni, ki letno opravi med 70 in 80 vzponi, vsaj na polovici podvigov pa mu družbo dela tudi Bernski planšarski pes, ki še posebej uživa v zimskih dneh.
''Glede izbire ture in poti vsak lastnik sam najbolje ve, kakšna je njegova pripravljenost in pripravljenost njegovega psa. Tudi psi imajo vrtoglavico, kar je treba upoštevati in ga na takšne ture postopoma privajati.''
Pes mora biti poslušen in socializiran
Eden od predpogojev, da se v gore odpravimo s psom, je, da je ta poslušen, socializiran, torej, da je navajen ljudi, drugih psov in živali. V hribih bo pes večino časa spuščen, zato mora biti ubogljiv.
Ko je pes na povodcu, je zelo pomembno, da ni na lastnika fiksno vpet z vponko.
''Drugače je na vseh ograjenih pašnikih, kjer mora biti pes obvezno na povodcu. Običajno nas na to opozori tudi tabla. Predvsem poleti, ko se paše drobnica in živina, je to nujno. Kjerkoli v gorah srečamo druge živali, se je potrebno zavedati, da smo tam mi gostje in ne obratno,'' pravi 32-letni Ljubljančan in doda: ''Ko sva se z Eli enkrat spuščala s Kalškega grebena sva srečala pastirja s čredo ovc. Ko naju je zagledal naju je prosil, če se lahko umakneva in skrijeva v ruševje, da naju ovce ne zagledajo. Spomnim se njegovih besed: če vaju ena vidi, gredo vse v prepad.''
Ko je pes na povodcu, je zelo pomembno, da ni na lastnika fiksno vpet z vponko ali čim podobnim. ''Nikoli naj ne bo pes fiksiran na lastnika. Treba ga je držati tako, da ga lahko v vsakem trenutku izpustiš, da te ne potegne v prepad,'' opozarja naš sogovornik in opomni na zgodbo izpred 11 let, ko se je ob vzponu na Planjavo smrtno ponesrečila Slovenka, ki jo je v globino potegnil njen zlati prinašalec.
Kaj imeti s seboj v teh pasjih dneh?
Čeprav se gremo v gore pogosto tudi nekoliko ohladit, so temperature poleti tudi v višjih legah precej visoke. Pomembno je, da imamo s seboj dovolj vode, tako zase kot za psa: ''Spomladi je v hribih največ, jeseni pa najmanj vode. Takrat nekateri potoki tudi presahnejo, kar je treba upoštevati. Poleg vode imejmo s seboj tudi skledico za vodo in nekaj hrane. Če pes hodi več ur, mora tudi nekaj pojesti. Tudi za psa potrebujemo prvo pomoč, v primeru, da pride do kakšne poškodbe. Lahko pride do predrtja blazinic na tačkah, ki jih je potrebno obvezati.''
Na izletih zagotovimo dovolj počitka sebi in psu.
Zelo je pomembno, da med hojo pes ne nosi ničesar v gobcu. ''S tem se zavira znojenje skozi jezik, ki je način izhajanja toplote pri psih. S tem tvegamo, da pride do vročinskega udara,'' še opozori Macedoni.
V planinske koče psi ne smejo, razen ...
Najbolj pogoste ture s psom so enodnevne, vseeno pa se lahko zgodi, da kdaj želimo tudi prespati. Uradno je psu vstop v kočo prepovedan, a je po izkušnjah našega sogovornika lahko tudi drugače.
Ali bo kuža smel v kočo, je največkrat odvisno od volje oskrbnika.
''Čeprav z Eli še nisva nikjer prespala, pa sem v določenih kočah že dobil zagotovilo, da sva dobrodošla. Gre bolj za voljo oskrbnika, nekateri imajo radi pse, drugi ne. Seveda pa je večja verjetnost, da bomo s psom lahko v manj obljudenih kočah. Tam, kjer predvsem v poletnem času še za ljudi ni dovolj prostora, ne bo šlo. Predlagam, da se vnaprej pokliče v kočo in vpraša, kakšna je situacija,'' za konec svetuje Macedoni.
