Torek, 7. 9. 2021, 10.27
10 mesecev, 2 tedna
Izkoristi dan za gore: alpski biseri s kraljico gorskega teka
Znova smo z Rifterjem izkoristili dan za gore ter se na pot, natančneje na Mangartsko sedlo, odpravili z rekorderko teka na Triglav in eno od najboljših slovenskih gorskih tekačic zadnjih let – Ano Čufer. Tek in hoja v hribe sta nekaj, kar ji je blizu že od mladih nog, resneje pa se je gorskemu teku posvetila pred osmimi leti, ko je začela tekmovati za reprezentanco. Uspehom navkljub vse skupaj jemlje kot lep hobi, kot pravi sama, je tudi to eden izmed razlogov, da ljubezen do gorskega teka ne more usahniti. "Vsekakor je najbolj pomembno, da delate to, kar imate radi. In tudi ko je težko, se tega oklepajte. Ne pozabite pa, da se je treba dokazovati samo sebi in nobenemu drugemu. Samo tako boste lahko res srečni in zadovoljni."
Izkoristite dan za gore!
Peugeot Rifter, idealno vozilo za prosti čas in sopotnik planinskih podvigov v slovenskih gorah, je partner pri projektu Naj planinska koča, v katerem s pomočjo bralcev poteka izbor naj planinske in naj visokogorske planinske koče leta 2021. Nekatere koče, številni dostopi in vznožja so dosegljivi tudi z zanesljivim avtomobilom, za kakršnega se vedno izkaže tudi Peugeot Rifter. Ga želite preizkusiti?
Peugeot Rifter ima odločno inovativno obliko karoserije, ki je ukrojena za vsakodnevne avanture ter uspešno združuje vzdržljivo in elegantno stilsko zasnovo. Po zaslugi pustolovskega duha se dobro znajde tako v mestnem vrvežu kot tudi na neutrjenih poteh do planinske koče.
"Gorski tek dojemam kot igro"
Če v Google vpišemo ime Ana Čufer, se pojavijo različni naslovi odmevnih dosežkov. Na primer, "Ana Čufer druga na najtežjem šprintu na svetu", "Ana Čufer dosegla nov ženski rekord v teku na Triglav", "Ana Čufer nova državna prvakinja v gorskem teku", pa "Ana Čufer evropska prvakinja v ARG" ... Kaj po njenem še manjka oziroma za kaj bi Ana Čufer rada, da je še zapisano?
"Vsi članki govorijo o rezultatih. Nisem zelo tekmovalna, vse to dojemam bolj kot igro oziroma se vsaj trudim vse dojemati kot igro. Na tekmovanjih se najbolj trudim premagati samo sebe, iztisniti vse. In mogoče v večini člankov to manjka (smeh, op. p.). Osredotočeni so na rezultate, le malo pa jih razkriva ta del, kako se je športnik takrat počutil, kako se je za tekmo pripravljal ... Kaj vse je še v ozadju. Dlje ko sem v športu, bolj opažam, koliko 'prtljage' nosijo vrhunski športniki, o kateri redko spregovorijo oziroma se o tem ne piše. Prepričana sem, da če bi se, bi se športnike še bolj spoštovalo in ljudje bi bolj razumeli, koliko let truda je mogoče potrebnega samo za eno tekmo," pove sogovornica, ki trenutno končuje študij geografije.
"Tečem že vse življenje"
Gorska tekačica iz Dobravelj pri Ajdovščini nima enoznačnega odgovora na vprašanje, kdaj je začela teči. Poudarja, da teče že vse življenje, da preprosto potrebuje gibanje, druženje, povezano s tem. V tem vidi tudi čar tega športa. Pa vendarle, kdaj se je rodila njena velika ljubezen do gorskega teka in kaj jo pri teku najbolj mami?
"Če sem čisto iskrena – ne vem (smeh, op. p.). Začela sem se udeleževati gorskih tekem in počasi mi je vse skupaj priraslo k srcu. Prelomnica se je zgodila, ko sem imela 18 let in ko sem šla na prvo Skyrace tekmo v Paluzzo, v Italijo. Takrat sem se res potihoma zaljubila v gore. Najraje od vsega imam, ko občutim ta 'flow' pri tehničnem spustu. Ko moraš biti 100-odstotno osredotočen na okolico, podlago in letiš čez vse ovire. Ampak to se seveda ne zgodi velikokrat. Vsakodnevno me mamita ta svoboda in preprostost. Potrebuješ samo čevlje, ki te popeljejo, kamorkoli želiš. Tek je moj odklop," pripoveduje.
V lanskem letu se je pojavila želja, da se treningov gorskega teka loti še bolj predano. Sodelovati je začela z osebnim trenerjem in trenerko teka v želji, da bodo priprave na zahtevne tekme in velike podvige veliko bolj strukturirane kot v preteklih letih.
"Različni dogodki so privedli do želje, da si poiščem trenerko. Rekla sem si, da bom, če ne izkoristim te priložnosti, zagotovo obžalovala. Sem pa vedela, da mogoče to pomeni, da izgubim to pristno ljubezen do teka, ker bi bilo potem vse bolj 'prisiljeno', ne več zato, ker nekaj želim, ampak ker moram. Da bi rekla, da tek resnično treniram, je zadnje leto in pol. In še to niti ne, ker sem imela vmes precej premora med strukturiranimi treningi. Lani sem začela sodelovati s trenerko Barbaro Jolič, letos pa sodelujem s trenerko Lucijo Krkoč. Pred tem sem pa samo tekla, imela sem malo tedenske kilometrine, brez intervalov ali česarkoli načrtnega, saj tudi nisem vedela, kako se pravilno trenira. Mi je pa zagotovo pomagalo to, da sem aktivna že vse življenje, vedno je bilo nekaj. Ali tek, orientacija, košarka, tek na smučeh ... Rada sem bila aktivna, zunaj in v družbi," meni.
"Ljubezen do teka je tako večja"
Kljub temu, da je načrtovala več strukturiranih treningov, se vse skupaj ni razpletlo po prvotnih željah.
"Začetek je bil strukturiran, ampak zdaj ni več tako. Veliko smo se lovili in premalo pogovarjali v živo, predvsem zaradi aktualnih razmer z epidemijo covid-19. Svoje so naredili zaprti fitnesi, pa moja bolezen, čas, ki sem ga namenila študiju, zasebni razlogi. Bilo je veliko sprememb načrtov zaradi raznoraznih razlogov. Kar zdaj delam, je bolj dopolnjevanje treningov, da preživim tekme; dobro in strukturirano sem trenirala samo od februarja do aprila. Takrat sem opravila res veliko kakovostnih treningov. Sem pa letos hitro spremenila način dela in treniram bolj tako, kot mi takrat ustreza. Tako da je ljubezen do teka še večja," odgovarja tekačica, ki se trenutno prednostno ukvarja predvsem s pisanjem magistrske naloge.
Kakovost premaga kilometre
Njeni treningi, način treniranja, regeneracija so se skozi časa tako ali drugače razvijali. "Predlani nisem nikoli delala intervalov, fartlekov, vedno sem šla samo teč. Naenkrat je bilo res ogromno novega. Nisem bila navajena, da si lahko od treninga res tako utrujen (smeh, op. p). Lani sem se pretrenirala. Zdaj, ko gledam za nazaj, bi rekla, da je imel veliko vlogo pri tem stres. Večjo kot kilometrina. Seveda sem prehitro dvignila tedensko kilometrino, ampak zataknilo se je predvsem pri regeneraciji, kar je vodilo v močno utrujenost. Rekla bi, da sem se naučila oziroma se učim bolj poslušati svoje telo, ko mi daje vedeti, da naj raje en dan več počivam, čeprav je to zelo težko. Mogoče sem še pred dvema letoma mislila, kako so pomembni kilometri, zdaj pa sem spoznala, da je kakovost tista, ki šteje. Pa ne samo to. Tudi miselnost, vsakodnevni stres, fitnes. Priznam, da je kdaj težko, da se ne obremenjuješ s kilometrino. Sama vem, da je v vsakem primeru trenutno naredim res premalo," meni.
Na kateri dosežek pa je med ukvarjanjem z gorskim tekom najbolj ponosna? "Tekmovanj si ne zapolnim po rezultatu, ampak predvsem po tem, koliko sem šla 'čez sebe', koliko sem trpela, kako sem se počutila. Rekla bi, da sem najbolj ponosna na tekmo UTVV 3 pred tremi leti, ko sem imela hude bolečine v trebuhu," se spominja gorska tekačica, ki v svetu gorskega teka, kar zadeva prepričanje in osebnost, najbolj spoštuje Rachel Drake.
Najraje teče po domačih hribih
Meni, da je priljubljenost gorskega teka pri nas iz leta v leto večja. "Zdi se mi, da še pred petimi leti, ko sem komu rekla, da tekmujem v gorskem teku, niso ravno vedeli, kaj je to. Zdaj pa je prvo vprašanje: A kakšno stotko si že pretekla? Gorski tek se izjemno hitro razvija tako v Sloveniji kot po svetu. Kar je lepo. Mislim, da zato, ker ljudje vedno bolj potrebujejo odklop, pobeg v naravo," je mnenja.
V Sloveniji najraje odkriva nove trase na območju, ki ga ne pozna dobro. "Zato zelo rada tekmujem na novih tekmah. Da pridem na eno in isto tekmo več kot trikrat, pomeni, da mi je trasa res zelo všeč in pri srcu, pa tudi, da je organizacija super. Najraje odkrivam naše visokogorje," odgovarja.
Poleg domačih hribov in vršacev zelo rada teče tudi v tujini. Kje je še posebej lepo? "Nisem še toliko prepotovala, da bi lahko bil moj odgovor relevanten. Pri meni ima veliko vlogo obljudenost pokrajine. Na primer raje tečem po naših Alpah kot v Chamonixu, ker je tam vse skupaj preveč turistično. Naše gore so zame čudovite, rekla bi, da najraje tečem kar tu. Sicer pa sta seveda tudi Norveška in Italija hitro na vrhu seznama," razloži.
Brez športa ne bi šlo
Njen popoln tekaški dan je preživet v obliki celodnevne ture v slovenskem visokogorju s fantom in stricem. Kakšna pa je zanjo idealna tekaška razdalja? "Oh, zelo težko vprašanje. Ker ni samo razdalja, ampak tudi profil proge in višina. Ampak trenutno je moj odgovor 30 kilometrov in 2.000 metrov nadmorske višine ter spusta," odgovori.
Sogovornica poudarja, da se poleg teka ukvarja še s številnimi stvarmi, a če teka v njenem življenju ne bi bilo, ga bi zagotovo zamenjal kak drugi šport. "Najverjetneje bi se ukvarjala z gorskim kolesarjenjem, plezanjem, tenisom ali deskanjem. Zelo pa se želi preizkusiti tudi v turnem smučanju (menda te zasvoji že na prvi turi)," razlaga.
Poleg gorskega teka se ukvarja tudi z drugim športi. Kaj jo poleg tega še osrečuje, smo jo vprašali. "Rada imam vse športe. Če ne tečem, je velika verjetnost, da sem na kolesu, plezam, rolkam ... O področjih, ki se ne dotikajo športa: zelo rada sem zunaj, rada se kopam, rada grem ven s prijateljicami ali fantom, obožujem kavo in dobro hrano. Rada tudi fotografiram, rišem, poslušam glasbo, gledam filme," razlaga Ana Čufer, ki se poleg gorskega teka loteva še drugih hribovskih izzivov. "Ko bo konec sezone, komaj čakam, da naredim turo naravnost iz stanovanja, kraja, v katerem živim zdaj, Lesc, po vrhovih v okolici (Stol, Vrtača, Begunjščica). Prihodnje leto pa se želim preizkusiti na kakšni daljši razdalji."
Kako pretentati glavo?
V karieri je pretekla kar nekaj težkih tekmovalnih preizkušenj, a kot pravi sama, so težke natanko toliko, kolikor si jih narediš sam. "Nikoli še nisem odstopila na tekmi, tako da take izkušnje še nimam. Mi je bilo pa gotovo najtežje na tekmi Ultra Trail Vipava Valley pred tremi leti," pove.
In kaj jo žene, ko je najtežje? "Težko je natanko toliko, kolikor si sam dovoliš, da je. Na tekmah se poskušam prepričati, da vse mine. In da bo tudi ta občutek kmalu minil, če ne drugega, ko pridem v cilj, ampak to ni ravno dobra motivacija (smeh, op. p.). Potrudim si razčleniti tekmo. Rečem si: tako, samo še tri kilometre do naslednje okrepčevalnice, tam bo mogoče tebi ljuba pijača in ko jo boš spila, boš kot nova. Jasno, to se ne zgodi, ampak nekaj je treba 'prodati glavi' (smeh, op. p). Velikokrat se tudi opomnim, kako srečna sem lahko, da sploh lahko to delam, da sem dovolj zdrava, da lahko 'tako trpim'. Trudim se, da se zahvalim navijačem ali se jim vsaj v zahvalo nasmehnem. Pomaga. Takrat uživam tudi, če mi je neudobno in težko," odgovarja.
Rekordni tek na Triglav
Ana Čufer je v lanskem letu postavila nov ženski rekord v teku s Krme na Triglav in z njega. Na našega očaka je pritekla v pičli uri in 54 minutah, za sestop je potrebovala 58 minut – skupaj torej dve uri in 52 minut.
Glede na slab začetek lanske sezone gorskega teka, saj zaradi epidemije koronavirusa lani ni bilo še nobene načrtovane tekme, se je odločila, da se preizkusi sama s seboj in postavi nov ženski rekord teka na Triglav. Svoj prejšnji rekord je popravila za kar 21 minut. Čas za vzpon na Triglav po tej poti je sicer po podatkih Planinske zveze Slovenije šest ur. Ana je v 17 kilometrih morala premagati 1.934 višinskih metrov.
Kako se spominja podviga, rekordnega teka na Triglav in nazaj, dejavnikov, ki so se morali združiti za izjemen rezultat? "Pravzaprav sem si najbolj želela samo spust s Triglava, vendar po drugi strani to ne bi bilo najbolj varno. Želela sem si tudi izboljšati svoj prejšnji rekord, ker se mi takrat ni vse sestavilo. Največja dejavnika, za katera sem želela, da sta po sreči, sta vročina in moker teren. Čeprav je bilo na koncu še vedno kar vroče, je bil vsaj teren res suh. Mokra skala, ko je ne pričakuješ, je po mojem mnenju (seveda pri spustu) ena od nevarnejših stvari. Seveda sem upala, da ne bo prevelike gneče, ampak na to redko naletiš, če želiš, da ni preveč hladno, mokro ali zamrznjeno. Edino, za kar sem malo žalostna, je, da je bilo pri spustu s Triglava že precej pohodnikov na grebenu, tako da sem morala tisti del opraviti počasneje, kot sem si ga želela, zaradi njihove in svoje varnosti," odgovarja.
Pa ima ambicije po ponovitvi? "Za zdaj jih nimam. Vem pa, da je mogoče iti hitreje. Zanima me tudi, koliko bi potrebovala samo za vzpon. Če tečeš med vzponom in spustom, moraš prihraniti moči za gor, saj si pri spustu ne smeš privoščiti napake. Bolj gre za to, da je Triglav vedno bolj obljuden in me zato ne mika več toliko. Je pa res, da je trasa super in mi res ugaja," pove.
"Dokazujte se le sami sebi!"
V prihodnje želi še naprej uživati v naravi in športu. "Kar zadeva tekmovalni vidik, je letos v meni zrasla želja, da se preizkusim na 100-kilometrski razdalji. Čeprav niti malo ne treniram dovolj in imam premalo kilometrine v nogah, vseeno upam, da bi mogoče prihodnje leto lahko to izpeljala," meni. In kaj svetuje vsem, ki jih tako ali drugače zanima gorski tek?
"Ne vem, ali sem pravi, dober vzor za to (smeh, op. p.). Moj nasvet bi bil tak: Nikoli ne vzemite nečesa preveč resno. Če ne paziš, hitro ne uživaš več tako, kot si prej, hitro preveč gledaš na uro, tedenske kilometre in ne delaš tistega, kar bi sicer počel. Če si vrhunski športnik in s tem služiš, je seveda drugače, je to tvoja služba. Ampak tek je moj hobi. In ga ne zamenjam za nobeno resno stvar. Gledano s tehničnega vidika, pa bi svetovala, da se ne ukvarjajte le s tekom. Za telo je najboljša raznolikost, ki zato manjša verjetnost poškodb. Če se ljudje ne ukvarjajo z raznolikimi športi, je najbolje, da v trening vsaj enkrat na teden vključijo vaje za moč, stabilizacijo, vaje za krepitev gležnjev. Vsekakor je najpomembnejše, da delate to, kar imate radi. In tudi ko je težko, se tega oklepajte. Ne pozabite pa, da se je treba dokazovati samo sebi in nobenemu drugemu. Samo tako boste lahko res srečni in zadovoljni," sklene.
