Torek, 11. 8. 2020, 18.00
4 leta, 2 meseca
Ali so tako bizarni prizori s Triglava bolj izjema kot pravilo?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,41
16
Pred dnevi je po družbenih omrežjih zaokrožila fotografija, na kateri za zdaj še neznani moški pozira na strehi Aljaževega stolpa. Ker je ta zaščiten kot spomenik državnega pomena, je takšno početje posledično kaznivo. Ali to pomeni, da kampanja o pomembnosti stolpa ni obrodila sadov, smo vprašali Gorazda Lemajiča, restavratorja-konzervatorja iz Narodnega muzeja in enega glavnih operativcev projekta obnove Aljaževega stolpa. Stolp izjemne vrednosti, ki so ga obnovili predlansko jesen, so na pobudo župnika Jakoba Aljaža na najvišji slovenski gori postavili pred 125 leti.
Ob fotografiji neznanca na strehi Aljaževega stolpa je bil zgrožen tudi Matjaž Podlipnik iz Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani. "Da pa dovolimo izživljanje nad spomenikom nacionalnega pomena oziroma to v svoji objestnosti celo sami počnemo, pa odraža našo nizko samopodobo in pomanjkanje samospoštovanja. Je Aljaž res metal svinjam bisere, ali pa bomo nekoč vendarle dozoreli?" je med drugim zapisal na Facebooku.
"Vedno se bo našel nekdo, ki bo plezal na stolp in nanj lepil nalepke"
"Mislim, da so taki primeri redkost. Verjamem, da je kampanja o pomenu Aljaževega stolpa obrodila sadove. Seveda pa se bo vedno našel nekdo, ki se bo vedel na nesprejemljiv način, bodisi da bo plezal na stolp ali nanj lepil nalepke," je prepričan Gorazd Lemajič, konzervator in vodja Oddelka za konzerviranje in restavriranje v Narodnem muzeju Slovenije, ki je ogromno prispeval k promociji ohranitve Aljaževega stolpa.
Gorazd Lemajič je restavrator-konzervator iz Narodnega muzeja in eden glavnih operativcev projekta obnove Aljaževega stolpa.
Med drugim je tudi soavtor razstave z naslovom Aljažev stolp – ta pleh ima dušo in eden ključnih mož pri projektu obnove Aljaževega stolpa.
Sam sicer ne verjame, da bi to počeli tujci, saj da imajo ti več spoštovanja do materialnih in drugih dobrin v tuji deželi, ampak gre najverjetneje "za slovenske objestneže, ki se mogoče enkrat v življenju odpravijo na Triglav in takrat tam počnejo nemogoče, zraven pa govorijo, da so bili trikrat v življenju na Triglavu – prvič, zadnjič in nikoli več. Taki ljudje do stolpa in Triglava nimajo pravega odnosa", pravi.
Lemajič med odstranjevanjem nalepke s stolpa. Te so sicer danes precej redke kot pred obnovo.
Še bolj so "boleči" zimski vzponi na streho Aljaževega stolpa
A še bolj kot primeri "poletnega" plezanja na stolp so za njegovo površino problematični zimski podvigi, ko se pohodniki po strehi stolpa, ki je v zimski sezoni večinoma prekrita s snegom, in ko je vidna le zastavica, sprehajajo z derezami in cepinom, poudarja.
"To na stolpu pušča praske, ki jih redno saniramo z nanosom barve, s katero je stolp sicer zaščiten," je razložil Lemajič.
V zadnjih slabih dveh letih, odkar so obnovljen Aljažev stolp vrnili na prvotno mesto, kjer so ga na pobudo župnika Jakoba Aljaža postavili 7. avgusta, leta 1895, se je Lemajič skupaj z arhitektom Martinom Kavčičem službeno že večkrat povzpel na Triglav. Tako namreč narekuje konzervatorski načrt, ki predvideva, da se stanje na pločevinastem stolpu preveri trikrat na leto – po koncu zimske sezone, sredi turistične sezone in po njej.
Manj nalepk, podpisovanje le še stvar preteklosti
Glede lepljenja nalepk na plašč Aljaževega stolpa in opozarjanja na prisotnost na vrhu s podpisi je precej bolje kot pred obnovo stolpa, ocenjuje.
"V zadnjih dveh letih smo na stolpu naleteli na približno deset do 15 nalepk, pred leti pa je bil povsem prelepljen z njimi. Mislim, da vsi planinci, ki se zavedajo vrednosti Aljaževega stolpa, tudi sami odstranijo kakšno nalepko. Tudi na podpise, ki so bili včasih pogosti, še nismo naleteli, stanje pa se je izboljšalo tudi glede odpadkov. Znotraj stolpa jih danes praktični ne najdemo več. Vsa akcija okrog Aljaževega stolpa je vsekakor dosegla svoj namen," je prepričan Lemajič, ki ocenjuje, da je priljubljen stolpič slabi dve leti po obnovi v odličnem stanju.
Jeklenica ostaja napeta, okenca nepoškodovana
Temelji, ki so jih na novo vlili, ostajajo trdni, jeklenice, ki so po novem štiri (pred tem so bile tri), ostajajo napete, okenca, ki so jih zasteklili, kar dodatno otežuje vzpenjanje na stolp, pred tem so namreč pohodniki enostavno stopali po oboku okna, kar je povzročilo, da se je njegova oblika iz kvadratne spremenila v pravokotno, ostajajo nepoškodovana.
Zaradi pogostega stopanja na rob okenc so se ta povesila in so namesto kvadratne oblike postala pravokotna. V fazi sanacije stolpa so okenca zasteklili, zato je vzpenjanja s pomočjo okenc danes precej manj.
Poškodovanje kulturnega spomenika vas lahko spravi za zapahe
Nekaj nalepk so sicer opazili na novi skrinji s pečatom, ki je postavljena nekaj metrov stran od stolpa, zato bodo tja letos namestili znak, ki kaže na to, da gre za spomenik državnega pomena.
Da bi bili planinci še bolje obveščeni o tem, kaj je na stolpu dovoljeno početi, in kaj ne, bodo v vseh planinskih kočah v Triglavskem pogorju namestili informativne table, kjer bo v štirih jezikih kratko in jedrnato zapisano, da je Aljažev stolp spomenik državnega pomena in da gre za simbol Slovenije, dodano pa bo tudi opozorilo, naj naj se na stolp ne lepijo nalepke in naj se po njem ne pleza.
Sankcije so lahko precej "boleče". Za poškodovanje ali uničenje kulturnega spomenika je zagrožena kazen do osem let zapora.
Počečkan Aljažev stolp leta 1919.
Aljažev stolp od začetkov do obnove
Aljažev stolp so na Triglavu postavili 7. avgusta 1895.
Župnik Jakob Aljaž, najpomembnejši človek v "življenju" pločevinastega stolpiča, ki velja za eno najbolj fotogeničnih točk v slovenskih gorah, Janez Klinar-Požganec, Tomaž Košir-Kobar in klepar Anton Belec s svojima pomočnikoma so za postavitev stolpa potrebovali pičlih pet ur, medtem ko so pri tovorjenju materiala na vrh porabili veliko več časa.
Potovanje in prenašanje naj bi jim namreč vzelo kar teden dni.
190 centimetrov visok in 300 kilogramov težak stolp, ki je v dobrih sto letih pridelal kopico površinskih in konstrukcijskih poškodb, so 7. septembra, leta 2018 s helikopterjem pripeljali v Mojstrano, od tam pa so ga (po krajšem postanku, ki so ga mnogi izkoristili za fotografski spomin) s tovornjakom odpeljali v Restavratorski center Ljubljana na nadaljnje "preiskave".
Stolp se je pozneje preselil na Jesenice, v kovinarsko delavnico podjetja KOV, kjer so najbolj znan stolpič v Sloveniji temeljito obnovili.
Restavratorska dela, ki so trajala nekaj manj kot mesec dni, so potekala pod vodstvom arhitekta Martina Kavčiča. Projekt obnove, ki je potekal pod okriljem Zavoda za varstvo kulturne dediščine, v sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije in Planinsko zvezo Slovenije, je bil vreden okrog 50 tisoč evrov.
Stolp so na najvišji slovenski vrh vrnili oktobra 2018, vmes pa je na vrhu zevala praznina oziroma so jo zapolnili najrazličnejši spominki, ki so jih na slovenskega očaka (za dobro fotografijo) tovorili planinci.
Preberite še:
16