Nedelja, 13. 10. 2019, 4.00
4 leta, 6 mesecev
Skok v športno preteklost
Popolnoma izmučena se je opotekala in trpela, ljudje pa so ploskali #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,61
Ne, ni šlo za zlobo, nasprotno, za zmagoslavje olimpijskega duha in "fair-playja" skoraj stotisočglave množice na štadionu Memorial Coliseum v Los Angelesu, kjer je bil 5. avgusta leta 1984 cilj ženske olimpijske maratonske preizkušnje. Bučno vzpodbudo si je zaslužila nepopustljiva švicarska tekačica Gabriela Andersen-Schiess, ki se je opotekajoč komajda privlekla do cilja.
Olimpijski maraton na igrah v Los Angelesu leta 1984 – prvi ženski olimpijski maraton v zgodovini OI! – se je končal s krogom na orjaškem štadionu Memorial Coliseum, ameriški ljubitelji atletike pa so se veselili zlatega odličja domače junakinje, takrat tudi svetovne maratonske rekorderke Joan Benoit.
Tik pred ciljem jo je zdelala dehidracija
A prav tako bučno, če ne še bolj, so gledalci pospremili zaključni krog 39-letne švicarske veteranke Gabriele Andersen-Schiess, ki je brutalno 42-kilometrsko preizkušnjo končala le zaradi neizmerne volje in trme, s katero je kljubovala vročinskemu šoku.
Pri 30 stopinjah Celzija olimpijska maratonska preizkušnja v LA-ju ni bila prijetna za nobeno tekmovalko, stvari je še otežilo pravilo, ki je tekmovalkam namenilo zgolj pet okrepčilnih postaj in prepovedalo jemanje vode zunaj teh. Discipliniranim tekačicam je trpinčenje še nekako uspelo preživeti brez hujših težav, a Andersenova je zadnjo, peto okrepčilno postajo zamudila, zato jo je tik pred ciljem zdelala dehidracija.
Zadnjih 400 metrov se je spremenilo v dramo
Na štadion je že pritekla z manj zanesljivim korakom, nato se je njena kalvarija šele začela. Zadnjih 400 metrov njenega olimpijskega teka se je spremenilo v dramo, Švicarka se je opotekala, se ustavljala in nekajkrat skoraj padla, a ves čas vztrajno zavračala pomoč bolničarjev ob progi in se z velikimi težavami le spravila do cilja in v trenutku, ko je prečkala ciljno črto, omedlela. Množica je bila nad prikazom neomajne volje navdušena, Andersenovo je spodbujala vseh 5 minut in 44 sekund, v katerih je premagala zadnjih 400 metrov prvega ženskega olimpijskega maratona, in izbruhnila v aplavz, ko je prestopila ciljno črto in zabeležila 37. mesto (2;48:42).
"Če pa bi bila to katerakoli druga tekma, bi se najverjetneje vdala"
"Glava je bila v redu, lahko sem stala in vedela sem, kaj se dogaja, a telo preprosto ni več ubogalo. Pri dehidraciji te zgrabijo krči, moje stanje pa se je v zadnjih 400 metrih naglo slabšalo," se je slavnega in nepozabnega kroga spominjala Andersen-Schiessova. "Rekla sem si, to so olimpijske igre, na vsak način moram priti v cilj, saj je to edina priložnost v mojem življenju. Takrat sem bila stara že 39 let, vedela sem, da na olimpijskih igrah ne bom nikoli več nastopila. Če pa bi bila to katerakoli druga tekma, pa bi se najverjetneje vdala," je še povedala o tekmi življenja.
Bolničarji ob progi so bili ves čas v pripravljenosti, a ker so opazili, da se tekačica še poti, kar je bil dokaz, da je v njenem telesu še dovolj vode in njeno življenje ni v nevarnosti, se niso vmešali, sama pa je proti njim tudi večkrat zamahnila in jim dala s tem vedeti, naj se je ne dotikajo. Pomoč bi namreč pomenila diskvalifikacijo. "Spomnim se navijanja in hrupa, to je bilo neverjetno in to mi je dalo moč, da sem tekmo končala," se je še spominjala.
Veter v jadrih nazadnjakov hitro pojenjal
Ko se je zgrudila v cilju, so jo nemudoma odpeljali v bolnišnico in nato po dveh urah izpustili. Njeno kalvarijo so poskušali nasprotniki ženskega maratona, pristaši nazadnjaških idej, da ženske niso kos takšnim naporom, izkoristiti kot dokaz za svoja prepričanja. Tudi zdravstveno osebje na štadionu je bilo deležno kritik, ker mučenja Švicarke ni preprečilo. Prah se je hitro polegel, 44 tekačic od 50 prijavljenih olimpijskih pionirk je dokazalo, da so ideje o neprimernosti žensk za maraton popolna neumnost.
Poleg visoko dvignjenih rok v znak zmagoslavja so podobe iz cilja na maratonih pogosto tudi drugačne. Tiste, ki bolj nazorno pokažejo, za kako naporno športno preizkušnjo gre. Trpeče grimase, mučno lovljenje sape, omedlevanje … Še posebej v vročini maratonci še prehitro najdejo meje svojega telesa in duha. Tudi moški se seveda znajo pognati do skrajnih meja in včasih čez.
Od Filipida do Doranda
Že izvorni maratonec, grški vojak Filipid, je po tem, ko je pritekel iz Maratona v Atene z novico o zmagi nad perzijsko vojsko, umrl, nepozabno, ikonično pa je tudi trpljenje italijanskega maratonca Doranda Pietrija na olimpijskih igrah leta 1908 v Londonu. Izčrpani nesrečnik se je petkrat zgrudil, pobral in prvi prečkal ciljno črto, a bil nato diskvalificiran, saj ga je v zaključku tekme pobirala skupina zdravnikov in mu ob tem dajala tudi poživila. Tudi Pietri je takrat s svojo neomajno voljo ukradel šov zmagovalcu, Američanu Johnnyju Hayesu. Tako kot Andersen-Schiessova Beoitovi 76 let kasneje.
