Četrtek, 25. 10. 2018, 20.00
6 let
Obrazi ljubljanskega maratona - Tamara Pavasović Trošt
Doktorica s Harvarda o športni areni, v katero se bo spremenila Ljubljana #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,87
36-letna akademska profesorica, raziskovalka, vdova, mama in navdušena maratonka Tamara Pavasović Trošt bo v nedeljo ena od tisočih tekačev na štartu ljubljanskega maratona.
Tamara Pavasović Trošt je 36-letna sociologinja iz Srbije, ki je po odraščanju v svoji matični domovini in ZDA, po študiju in delu čez lužo in v Švici ter po smrti moža za svoj novi dom izbrala Slovenijo. Tukaj bo v nedeljo že petič tekla na ljubljanskem maratonu. V načrtu ima polmaraton. Nanizala jih je že 40. Zakaj je maraton zanjo tak navdih?
Doktorico s Harvarda Tamaro Pavasović Trošt smo na Siol.net že predstavili. Pogovor z njo je bil deležen izjemne pozornosti. V njem je med drugim omenila tudi atmosfero na maratonih – pretekla je že 40 maratonskih polovičk (21 km) – in navdih, ki ga črpa od tam. Zdela se nam je idealna za povabilo v našo rubriko Obrazi ljubljanskega maratona. V njem predstavljamo osebnosti, ki so kakorkoli povezane z največjo tekaško prireditvijo pri nas.
Tamara Pavasović Trošt je magistrirala iz političnih znanosti na ameriški univerzi Syracuse in doktorirala na Harvardu. Za svoje delo je prejela tudi več pomembnih nagrad.
Veliko ljudi tek po slabih izkušnjah v šolskem sistemu odkrije šele v zrelih letih. Je tudi vaša izkušnja podobna?
S tekom sem se začela ukvarjati pri 23 letih, med študijem v ZDA. Teči sem začela po koncu fakultete, večinoma je šlo za krajše razdalje, do 10 kilometrov.
Ključni trenutek v moji tekaški zgodbi je bil, ko me je prijateljica povabila na informativno predstavitev programa Team in Training, ki ga organizira Društvo za boj proti levkemiji (American Leukemia in Lyphoma Society).
Pretekla je že 40 maratonskih polovičk, v Ljubljani bo to nedeljo tekla že petič.
Gre za šestmesečni program, v okviru katerega tekači dobijo trenerje, deležni so tekaških nasvetov in načrtov za trening, ob koncih tedna pa opravijo še skupinske treninge. V zameno za vse to smo zbirali sredstva za financiranje društva – vsak izmed nas je moral zbrati štiri tisoč dolarjev (3.500 evrov).
Že na začetku programa so nam obljubili, da bo vsak izmed nas, če bo le želel, ob koncu programa sposoben odteči maraton. Motivirali so nas z zgodbami tistih, ki jim je dobrodelno društvo pomagalo pri njihovem boju proti bolezni. In res, na koncu smo vsi skupaj iz San Francisca odleteli v Boston in pretekli 42 kilometrov. Vsi, kljub temu, da smo v skupini imeli tudi precej starejših ljudi, tudi manj zdravih in slabše fizično pripravljenih.
Program je odličen, saj z njim po eni strani zbiraš denar za dobrodelne namene, po drugi pa postajaš vse hitrejši in močnejši, spoznavaš super ljudi, imaš tudi družbo za opravljanje daljših tekov. To je bila res enkratna izkušnja.
Po tem sem postala dobesedno odvisna od teka. Po vsakem maratonu sem razmišljala samo o tem, kako bi lahko naslednjega pretekla še hitreje.
Zdaj tečem iz več razlogov, večinoma pa zato, da si prečistim glavo, da sem malo sama s svojimi misli in da takrat, ko sem slabe volje, iz sebe spravim negativno energijo. Preprosto ni boljšega občutka kot hiter tek ob dobri glasbi v naravi.
Na ženevskem maratonu
V nedavnem intervjuju za Siol.net ste poudarili navdih, ki ga dobivate na maratonih, od pogleda na, na primer, tekača, ki pred seboj potiska invalidski voziček, do slepih maratoncev z vodniki. Rekli ste, da se vam zdi, da na maratonih lahko vidimo najlepše delčke človeštva. Se morda spomnite še kakšne anekdote s tekaške prireditve? Česa navdihujočega?
Da, ravno ta dva primera, ki ste ju omenili … Res je, ko se zdravemu človeku zdi pretežko, da bi tekel v klanec, zraven pa je nekdo, ki pred seboj potiska še invalida, se človek zamisli. Dojameš, kaj vse zmoremo, če se le za to odločimo. Bolj bi morali biti hvaležni za svoje zdrave noge in telo.
Na maratonih pogosto videvam tudi ljudi z napisi na majicah, ki kažejo na to, da tečejo v spomin na ljube osebe, ali da je to zanje prvih 10 ali 21 pretečenih kilometrov v življenju. Takrat se zaveš, za kakšne napore in življenjske spremembe gre, koliko je bilo v njihovem življenju odrekanj, da bi vse to lahko dosegli.
Vidiš tudi, koliko tekačev se ustavi, če nekdo od njih, pa tudi če je to neznanec, pade in se poškoduje. Takrat te preplavi občutek ponosa in zaupanja v človeštvo.
Udeležila se je tudi maratona v Bovcu.
Tečete po navdihu ali imate strukturiran načrt treninga?
Trenutno sem v službi polno zaposlena in ne najdem časa za trening, zato večinoma tečem samo polmaratonske razdalje. V času sezone to pomeni vsak ali vsak drug konec tedna, vmes pa sploh ne tečem.
To seveda ni najboljše in se opazi pri rezultatih. Trenutno za 21 kilometrov porabim približno dve uri, medtem ko mi je lani, ko sem trenirala (skupaj s fitnesom, krajši hitri teki in drugo), to razdaljo uspelo premagati v času 1:48:00, oziroma 46 minutah za 10 kilometrov. Pri teku je res treba skrbeti za vse mišice, trenirati je treba več kot le tek, tako da vsekakor predlagam bolj strukturirane treninge.
Pretekli ste že 40 polmaratonov – kdaj ste ugotovili, da vam je ta razdalja najbolj pisana na kožo?
42 kilometrov sem pretekla samo enkrat, v okviru dobrodelnega programa, ki sem ga omenila na začetku, potem pa ne več. Razlog so gležnji, s katerimi imam težave na daljših razdaljah. No, vseeno upam, da mi bo enkrat v prihodnosti uspelo preteči vsaj še en maraton.
Letos sem se s skupino Urbani tekači udeležila Teka od meje do meje in takrat mi je 33 kilometrov uspelo preteči brez težav, verjetno tudi zato, ker sem tekla v super družbi, tako da upam, da pade še kakšna 42-ka.
Sicer pa se mi zdi 21 kilometrov popolna razdalja, ker je še vedno izziv in ker se moram še vedno potruditi, da pridem do cilja, po drugi strani pa po teku nisem čisto uničena in si lahko privoščim povsem normalen preostanek dneva.
S tekaškim društvom Urbani tekači se je letos udeležila teka od meje do meje in brez težav pretekla 33 kilometrov.
V nedeljo boste že petič tekli na ljubljanskem polmaratonu. Kako bi opisali atmosfero v Ljubljani v primerjavi s preostalimi maratoni, ki ste jih že izkusili?
Prvič sem na ljubljanskem maratonu tekla leta 2013, slabo leto po tem, ko sem se preselila v Ljubljano. Šele nekaj dni pred maratonom sem se odločila, da je čas, da se po štirih letih spet začnem ukvarjati s tekom. K sreči sem od prijateljice dobila štartno številko za nastop na 10 kilometrov in bila sem čisto navdušena.
Atmosfera na ljubljanskem maratonu je neprimerljiva z atmosfero na drugih maratonih! Mogoče je preveč gneče na štartu in je vse skupaj nekoliko kaotično. Prve tri do štiri kilometre tečeš v gneči in in si pozoren samo na to, da se ob koga ne spotakneš, medtem ko se pri drugih maratonih začetna gneča hitreje razčisti.
Po drugi strani pa je čudovita izkušnja teči skozi "svoje" mesto, po zaprtih cestah … Povsod vidiš kolege, sosede, prijatelje, vzdušje je super! Čeprav mi termin maratona ne ustreza najbolje, saj je vedno na sporedu na začetku krompirjevih počitnic, pa ravno zaradi njega ostanem v Ljubljani oziroma to načrtujem že leto dni vnaprej.
Imate še kakšne neuresničene tekaške sanje?
Rada bi vsaj še enkrat pretekla 42 kilometrov, in to v manj kot 4:30:00. Že nekaj časa sanjam tudi o triatlonu, a bi se za ta podvig morala naučiti pravilno plavati in se več posvečati kolesarstvu. Triatlon je zagotovo na mojem seznamu nalog za prihodnost.
