SiolNET. Sportal Košarka
8,13

termometer

  • Messenger
  • Messenger
SOBOTNI INTERVJU: JURICA GOLEMAC

"Slovenija ali Hrvaška? Sem nad temi vprašanji."

8,13

termometer

KolažJurica Golemac

Pravi, da je premlad za sedenje v senci in štetje valov. Mož ležernih besed, a hitrih misli. Predvsem košarkarskih.  "Če bi bil sam sebi trener, bi prav sebe najprej odstranil iz ekipe," pravi tokratni gost Sportalovega sobotnega intervjuja Jurica Golemac, nekdanji hrvaški košarkar s slovenskim državljanstvom, ki velja za enega od najbolj naprednih in nadarjenih evropskih trenerjev. Strateg Sixt Primorske se je po šampionski sezoni med dalmatinskim oddihom razgovoril o značilnostih trenerskega dela, novih izzivih, Slavenu Rimcu, Zmagu Sagadinu, nacionalnih vprašanjih …

Ko je leta 1997 pri slovesu od najstniških let postal član Olimpije, še ni mogel slutiti, da ga bo Slovenija tako zaznamovala. Bil je član ene od zadnjih generacij, za katere ljubljanski klub ni bil prehodni dom za tujce. Priznava, da zaradi tega o Olimpiji še danes govori s cmokom v grlu, čeprav je nato odšel svojo pot. Ta ga je vodila po več kot desetih klubih. "Res, preveč sem se selil," priznava danes 42-letni Zagrebčan, sicer od leta 2017 trener Sixt Primorske. V pretekli sezoni jo je vodil na kar 67 tekmah. Od tega jih je dobil kar 60, predvsem pa vse, ki so bile pomembne. S Koprčani je ob vseh treh domačih lovorikah (prvenstvo, pokal in superpokal) slavil zmago v 2. ligi ABA in se tako prebil med jadransko elito. "Tudi v ligi ABA ne bomo le gledalci," je prepričan Golemac, ki po mnenju številnih gradi veliko trenersko kariero. Nanj so vplivali predvsem Zmago Sagadin, Željko Obradović in Ilias Zouros.

"Koliko časa potrebujete? Kdaj vam ustreza," ste se odzvali ob dogovarjanju za intervju, čeprav ste na družinskem oddihu. Še znate povsem izklopiti košarko?
Poskušam, poskušam … Pa moram priznati, da prav uspešen nisem. Ko si zabičam, da na dopust ne bom vzel prenosnega računalnika, se ta kar nekako znajde v potovalki. Na njem pa več posnetkov košarkarskih tekem. Izklop? Morda za dva ali največ tri dni.

Se torej nikoli ne zalotite, da prazno zrete v morsko gladino, odtavate z mislimi daleč stran ali pa, kot prepeva Jasmin Stavros, štejete valove?
Ne. Mislim, da sem za kaj takšnega še premlad.

"Vsak trener ima svoj nadzor." "Vsak trener ima svoj nadzor." Foto: Vid Ponikvar Je pa res, da ste si v preteklosti le redko lahko privoščili povsem brezskrben oddih. Kot košarkar ste poleti pogosto menjavali klubska okolja, kot trener pa delovali z reprezentanco ali pa zapolnjevali igralski kader svojega kluba. Zdaj je Sixt Primorska za sezono 2019/20 že lep čas sestavljena.
To je privilegij. Morda tudi zaradi vseh selitev v igralski karieri ta položaj cenim še toliko bolj. Vesel sem, da delujem v urejenem okolju. Tudi dejstvo, da se nisem selil, je zame pomirjujoče. Vse to omogoča dolgoročno delo. Letos smo namreč že ob osvojitvi druge lige ABA in napredovanju na najvišjo raven tega tekmovanja začeli postavljati temelje ekipe za prihodnjo sezono. Poleti smo le dokončali začeto delo.

Kakšna bo Sixt Primorska v novi sezoni?
Trener nikoli ne sme biti povsem zadovoljen. Ne z igro in ne s kadrom. Vedno mora želeti še več. Če me torej sprašujete o tem, kakšno ekipo smo sestavili, ne tajim, da bi želel še kakšnega igralca več. Sem pa tudi dovolj realen. Ostali smo v postavljenih okvirih. Znotraj tega smo dobili tisto, kar smo potrebovali. Prepričan sem o tem, da imamo pravo ravnotežje na vseh igralskih položajih. Kakšna bo Sixt Primorska? Igrali bomo garaško košarko, v kateri bo veliko teka in "pretepov". Zavedati pa se je treba dejstva, da prihajamo v višji igralski razred. Pri tem se ne bomo mogli zanašati na kadrovsko premoč. Zato bo treba še bolj garati. Predvsem v obrambi bomo morali pokazati še več, če bomo želeli tekmovati.

Z izjemo Olimpije so imeli v pretekli sezoni prav vsi vaši tekmeci, tako v državnem prvenstvu kot tudi v 2. ligi ABA, skromnejši proračun in temu primerno igralsko zasedbo. Nizali ste zmage, a brez kakšnih skalpov favoriziranih velikanov. Zdaj boste morali izzivati večje in močnejše. Kaj to pomeni za ekipo, ki je bila vajena ali kar razvajena zmagovati?
Morda smo razvajali okolico. Naš proračun ni bil tako občutno večji od tekmecev, kot to kažejo rezultati. Poleg tega nikoli ni preprosto nizati zmage od začetka do konca vseh tekmovanj. Nam je to uspelo. Osvojili smo 2. ligo ABA, v Sloveniji pa prvenstvo, pokal in superpokal. A to poglavje je zdaj zaprto. Strinjam se z vami, da nas zdaj čaka drugačen izziv. Zdaj bo pogosto treba presegati lastne meje, da bi dosegali zmage, ki, vsaj na papirju, niso realne.

Na kratki trenerski poti je Golemac vodil Šentjur in Primorsko, kot pomočnik pa se je kalil pri Ciboni in na klopi reprezentance Gruzije. Na kratki trenerski poti je Golemac vodil Šentjur in Primorsko, kot pomočnik pa se je kalil pri Ciboni in na klopi reprezentance Gruzije. Foto: Sportida

Pravijo, da ste mojster selekcije. Kje iščete ravnotežje med kakovostjo in značajem igralca?
To ni nikoli naloga posameznika. Prisegam na stalno sodelovanje s pomočniki in odgovornimi v klubu. Na koncu pa pogosto pridemo do vprašanja, ki ga zastavljate. Gre za iskanje ravnotežja med kakovostjo, igralnim položajem in značajem, ob tem pa seveda ne smemo spregledati vprašanja cene. Ko igralec prestopi klubski prag, je naloga vseh nas, da ga vključimo v sistem in poskrbimo za kemijo. Jaz? Ne! Mi. To je ta miselnost, ki jo želim širiti. Tudi košarkarjem, za katere je to seveda služba, stalno govorim, da se ne bodo prodajali s statistiko. Prodal jih bo rezultat.

A prav obremenjevanje s statistiko je postalo zelo simptomatično za nove košarkarske rodove.
Vse to se ni začelo dogajati včeraj. Košarka se razvija. To je zdaj drugačen šport. Vse se odvija hitreje. Tudi informacije se hitreje širijo. S tem se je treba sprijazniti. Verjetno bodo vsi košarkarji vedno pogledovali proti statistiki. Naloga trenerja pa je, predvsem v odnosu do mlajših, da je tudi učitelj. Košarka je ekipni šport. Vedno zmaguje ekipa. Težava nastane, ko igralec to posluša na eno uho, na drugo pa mu šepetajo, naj doseže še več in več. To je neke vrste proces košarkarskega odraščanja. Mlad košarkar pogosto najprej vidi sebe. Bolj zrel košarkar pa ima pred očmi ekipo. Mene je tega kot prvi naučil Zmago Sagadin. Tista Olimpija je res v ospredje postavljala predvsem ekipo.

Pa ste ob Sagadinovih besedah kdaj zavijali z očmi?
Nisem prav nič pametnejši od drugih. Tudi jaz sem bil mlad in trmast. Da, tudi z očmi sem zavijal. Sam pri sebi sem si mislil, da vem več od trenerja z bogatim znanjem. Ko sem se čez nekaj let ozrl nazaj, sem natanko vedel, kaj je želel povedati ali doseči Zmago. Ali kakšen drug trener. Zamenjal sem veliko trenerjev. Za igralca to morda ni najbolje. Za bodočega trenerja vsekakor. Bil sem igralec nemirnega duha. Iskal sem pravo okolje in delal tudi napake. Veliko napak. Vse to je bila šola, ki mi danes zelo pomaga. Če bi bil sam svoj trener, bi prav sebe najprej odstranil iz ekipe.

Kot košarkar je bil ptica selivka, saj je ob reprezentanci igral za kar 16 različnih klubov v devetih državah. Kot košarkar je bil ptica selivka, saj je ob reprezentanci igral za kar 16 različnih klubov v devetih državah. Foto: Sportida

"Bil je zelo pameten igralec. Košarkarska inteligenca ga je celo malce zavirala, da ni storil še kakšnega koraka v svoji karieri več," je pred časom o vas dejal Jure Zdovc. Je meril prav na to?
Morda. A pri tem se sprašujem, ali res lahko govorimo o pameti in inteligenci. Zakaj? Številne moje poteze so bile neumne. Včasih bi bilo bolje, če bi se povsem prepustil toku in le igral. Res je, veliko sem razmišljal. O sebi, o soigralcih, trenerju, klubu … To mi na koncu res ni pomagalo. Vsaj kot košarkarju ne. Bolj koristno je to zame v vlogi trenerja.

Kdo je ob Sagadinu najbolj vplival na vaše trenerske nastavke?
Sagadin, s katerim sem delal pet let, je bil pomemben predvsem zaradi tega, ker je bil to zame prvi stik s profesionalnim športom in moderno košarko. Naučil me je delati, živeti športno … Vse si zaslužiš z delom. To je tista misel, ki me je vodila. Željko Obradović? Z njim sem sodeloval v zelo kratkem obdobju. A takrat sem bil že zrel. Na drugačen način sem dojemal in sprejemal vse informacije. Predvsem pa sem tisto obdobje izkoristil za številne poglobljene pogovore z njim. Kot tretjega pa bi navedel Iliasa Zourosa, s katerim sem sodeloval tri leta, nato pa sem bil njegov pomočnik v reprezentanci Gruzije.

Kako si gradite trenersko avtoriteto?
Z iskrenostjo in poštenjem. Ko ekipa zmaguje, je vse preprosto. Toda iskren moraš biti tudi v težkih trenutkih. Pomembna elementa pa sta tudi znanje, ki ga moraš stalno nadgrajevati, in predanost delu. Igralec ti bo verjel, če bo v tebi videl predanost in odgovore na vprašanja.

"V Primorski se vidim še 10 let. No, morda pa me že čez nekaj mesecev ne bo več." "V Primorski se vidim še 10 let. No, morda pa me že čez nekaj mesecev ne bo več." Foto: Sportida

Vas je strah, da bi vam košarkar postavil vprašanje, na katero ne bi imeli odgovora?
O tem smo se pred kratkim pogovarjali na trenerski kliniki v Barceloni. Iskreno, jaz tega strahu ne čutim. Morda pred njim bežim s stalno komunikacijo. Pogovarjam se z igralci, drugimi trenerji, nekdanjimi soigralci. Če nimam dogovora, ga poskušam pridobiti. Iskreno sem vesel, da imam vedno na voljo ozek krog ljudi, s katerimi se odkrito pogovarjam. O njihovih imenih sicer ne bi govoril. A tudi ta krog me uči, kako pomembna je predanost.

Na eni strani je Igor Kokoškov, ki pooseblja mirnost. Na drugi strani je Željko Obradović, ob katerem opazovalec hitro dobi vtis, da deluje na meji incidenta. Kje se vidite na tej letvici?
Rad bi bil nekje vmes. Ne želim biti trener, ki stalno izgublja živce. Tudi mrtva hladnost ni v moji naravi. Vsak trener ima svoj nadzor. Svoj zen. Človek pa se stalno spreminja. Tudi trener se. Sam sem bil pred leti veliko bolj nervozen kot sem danes. Iskreno, nikoli se nisem analiziral ali pa se načrtno posvečal načinu delovanja. Želim pa biti trener, ki je deležen zaupanja. Tisti, ki vleče prave poteze. Poleg tega stalno poudarjam, da je trener, ki želi delovati izključno samostojno, obsojen na poraz. Brez štaba ni uspeha. Jaz sem s svojim neizmerno zadovoljen. Če bi slikar risal pomočnike, mi ne bi mogel narisati boljših. A to še ni vse.  Pomemben element je tudi družina. Ta mora trenerju stati ob strani, saj je to poklic, ki za več kot deset mesecev na leto človeka povsem odreže. Trenerski poklic je zelo specifičen.

S Sixt Primorsko v ligo ABA. S Sixt Primorsko v ligo ABA. Foto: Sportida Košarkar ve, da se bo po tem, ko dopolni 35 let, počasi umaknil in se posvetil družini. Kaj pa trener? Dušan Ivković je na klopi dočakal 70 let. Letos jih bo še Svetislav Pešić. Tudi Gregg Popovich se ne poslavlja. Kako dolgo se vidite v vlogi trenerja?
Zdaj sem že pošteno zakorakal v trenerske vode. Sem tako globoko, da se v tem poklicu vidim do konca življenja. Uživam v delu. Tudi stres mi godi. Zame je to tisti adrenalin, ki ga vsak človek išče v svojem življenju. Želim se učiti, napredovati … Sem ambiciozen in poln energije. To želim izkoristiti.

A za trenerja z najvišjimi ambicijami bo verjetno okolje, kakršno ponuja Sixt Primorska, kmalu postalo pretesno.
O tem smo se pogovarjali že po sezoni. Takrat sem vam dejal, da se vedem kot nekdo, ki bo v Kopru deloval še deset ali 20 let. Pri tem vztrajam. O selitvi ne razmišljam. V Primorski se odlično počutim. Vodstvo je ambiciozno in želi napredovati. Po drugi strani pa … To je trenerski poklic. Vemo, kakšen je. Že čez tri mesece bom morda brez službe. A ponavljam, o tem ne razmišljam. Zdaj sem trener Primorske.

Kaj pa mlad igralec, na primer Žan Mark Šiško? Kako se odzove trener, ko ve, da je presegel klubske okvire? Mu boste znali reči, da je čas za slovo, čeprav bi vam v igri prišel še kako prav?
Brez pomislekov. Nikoli ne bi zaviral igralca pri njegovem razvoju. Ko pride trenutek za slovo, si ne gre zatiskati oči. Če govorimo o konkretnem primeru, ki ste ga navedli, sem prepričan o tem, da lahko v Sixt Primorski igra še leto ali največ dve, nato pa bo verjetno prišel čas za naslednji korak. No, po drugi strani pa si seveda želim klubske rasti. Tako bo lahko Primorska lažje zadovoljevala potrebe in ambicije vseh vključenih. Ponavljam, nikoli ne bom zaustavljal igralcev. Nikoli jih nisem. Tega sem se naučil že pri Ciboni. Predvsem pa to pravilo velja, ko gre za delavne in ambiciozne fante, kakršen je Šiško.

Največ so mu dali Zmago Sagadin, Željko Obradović in  Ilias Zouros. Največ so mu dali Zmago Sagadin, Željko Obradović in Ilias Zouros. Foto: Vid Ponikvar

Omenili ste Cibono, kjer ste delovali kot pomočnik trenerja. V vlogi glavnega je bil takrat Slaven Rimac. Na kakšen način bi slovenski javnosti predstavili novega trenerja Cedevite Olimpije?
Kot poštenega človeka z izjemno delovno etiko, ki dela okolico boljšo. Navijačem Olimpije se ni treba bati. Kakovost dela bo pod njegovo taktirko odlična. No, sem pa pri tem vprašanju težko objektiven, saj sva si zelo blizu. Najin odnos je več kot prijateljski.

Kakšno pa je vaše mnenje o projektu Cedevite Olimpije?
To je projekt, ki potrebuje čas. Projekt nikoli ni omejen na mesece, temveč na leta. Tega se morajo zavedati predvsem vsi tisti, ki nestrpno pričakujejo prve rezultate. Navsezadnje je lep dokaz, kako se zgodba gradi, prav Sixt Primorska. Olimpija? Nastavki so dobri. Sponzorsko zaledje je izjemno. Podobno velja za infrastrukturo. Tu je tudi ime Olimpija, ki prinaša zelo veliko. Prepričan sem o tem, da bi to lahko bila zgodba o uspehu. Vprašanje je le, kdaj bo rezultatska eksplozija. Morda že prvo leto, morda čez dve ali tri sezone. Ljubljana, ki ima rada košarko, si to zasluži. Ne le Ljubljana. Tudi Slovenija.

Slovenija. Hrvaška. Kako kot ponosen Hrvat, ki je ponosno igral za Slovenijo, gledate na stereotipe o narodih, sosedska zbadanja, odprte teme in vprašanje nacionalnosti?
Košarka mi je dala ogromno. Od prijateljev do velikih osebnih spoznanj. Dobil sem vpogled v različne kulture, religije … Videl sem svet. Prišel sem do spoznanja, da je nacionalizem značilen za ljudi, ki niso dosegli horizonta. V Sloveniji se počutim kot doma. Ponosen sem, da sem del Slovenije in slovenske košarke. S ponosom sem igral za reprezentanco. Tukaj imam tudi več prijateljev kot na Hrvaškem. Jasno, tudi na Hrvaškem se počutim domače. Sem ponosen Hrvat. A ne gledam na potne liste. Res sem se dvignil nad to. To je prava pot za vse nas. Nikoli nisem javno govoril o politiki. Tudi stereotipi me niso zanimali.

Gašper Vidmar Sportal Vidmar ostaja v Benetkah Codi Miller-McIntyre Sportal Jasni obrisi nove Olimpije Sixt Primorska Sportal Prvaki so se že vrnili s tržnice Andraž Kirm Sportal Tih, marljiv, pomemben, a ne dovolj spoštovan. Andraž Kirm.

Komentarji

8

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Logik_49 / 27.07.2019. ob 07:32 +8 - 7

    in že spet, kaj drugega, kot .. obsedenost Siolovih novinarčkov s Hrvaško. Dejansko ne mine dan, da nebi bilo vsaj štirih člankov kakorkoli povezanih s Hrvaško.

    +8 - 7
  • gabrieli / 27.07.2019. ob 13:13 +6 - 6

    Ta regija bo vedno ena skupnost, Jugoslavija, pa četudi vi maloum.i nacionalistki ka.ate na vsake dva metra. Bo že vaša "vaška straža" to z jezikom počistila.

    +6 - 6
  • Telefon / 27.07.2019. ob 22:43 +1 - 1

    Bravo Jurica.Res nepomembno kaj si,kdo si,bravo da gres ven iz nacionalnih okvirjev.Zivljenje ke pptem lepse in lazje

    +1 - 1
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin