Sobota, 16. 3. 2019, 4.00
2 meseca, 2 tedna
sobotni intervju: Jure zdovc
"Nimam časa, da bi hodil po lokalih in obujal spomine"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,26
5
"Živim za jutri, živim za nov dan. Rad bi se učil, napredoval, živel. Tempo življenja je hiter, jel?!" Ob pogovoru z zanj značilnim večkratnim glajenjem obrvi o košarki v dobi všečkov, Petrolu Olimpiji kot trenutnem koraku nazaj, ljubljanskih košarkarskih napakah, posledicah zvezdniškega vzpona Luke Dončića, spominih na jugoslovansko reprezentanco in še marsičem. Nekdanji vrhunski košarkar, zdaj že desetletje in pol trener Jure Zdovc je tokrat gost Sportalovega sobotnega intervjuja.
Pred 30 leti je z reprezentanco nekdanje Jugoslavije, v družbi košarkarskih genijev, kakršna sta bila Dražen Petrović in Toni Kukoč, postal evropski prvak. Leto pred tem je prejel olimpijsko srebro, leto pozneje zlato na svetovnem prvenstvu. Pohvali se lahko tudi z naslovom evropskega klubskega prvaka. Pri tem je treba poudariti, da še zdaleč ni peto kolo, temveč vselej eden od vitalnih členov. Delavec in obrambni minister. A če bi iskali sogovornika z bogato športno zgodovino, ki bi z veseljem zajadral v svoje spomine in vselej postregel s kakšno novo zanimivo iskrico, 52-letni Jure Zdovc ne bi bil prava izbira. Hitro da namreč vedeti, da ni nostalgični govorec ali športni kronist. Zato pa mu jezik veliko hitreje steče, ko se dotakne sodobnih košarkarskih tokov, aktualnih vprašanj in tudi Petrola Olimpije, kamor se je pred tedni vrnil kot glavni trener.
Že dobro desetletje in pol v trenerskih čevljih
Igrali ste v časih, ko ni bilo Instagrama, Facebooka … Tudi statistika posameznika ni imela tako vitalnega pomena. So vsi ti elementi zaznamovali in deloma pokvarili košarko?
Nisem najmlajši, a sem to sprejel. V tem svetu, ki ste ga orisali, postaja trener vse manj pomemben. Morda imajo trenerji na najvišji ravni še nekaj moči in avtoritete. V mlajših selekcijah skoraj nobene. Merilo so menedžerji in sledilci na družbenih omrežjih. Oni dajejo vrednostno sodbo, pri tem pa je vse osredotočeno na posameznika. Številne košarkarje zanima predvsem osebna statistika. Lani sem v Cedeviti vodil Džanana Muso. Če ni dosegel 20 točk, je zmrznil. Še zdaleč ni osamljen primer. Saj veste, ni pomembno, če mi tekmec natrosi 20 ali 30 točk, le da jaz dosežem svojih 15. To je velika težava, a po drugi strani sestavni del košarke.
Kako pa na vse skupaj vpliva zgodba Luke Dončića, ki se je že kot najstnik po eni strani z izjemnim talentom podpisal pod meteorski vzpon, po drugi strani pa njegova letošnja sezona razkriva specifičnost lige NBA, v kateri mediji osvetljujemo bravurozne predstave ter zgledno statistiko, ne glede na uspešnost njegove ekipe?
Vprašanje, ki je nedvomno vredno razmisleka. Luka je megazvezda. On je prestopil v svet šovbiznisa, ki je značilen za tisto najvišjo zvezdniško raven lige NBA. To je drugačen svet. Pri tem je seveda treba opozoriti na njegovo neverjetno igralsko kakovost. O njej ne bi podrobno razpredal. Za seboj pa je potegnil drugačno razmišljanje. Številni bi mu radi sledili, številni bodo verjetno zaradi tega še hitreje silili v tujino. Postati novi Dončić. Zveni lepo, a takšen igralec se pojavi enkrat na 10 ali 20 let. Morda še redkeje.
"Luka je megazvezda. On je prestopil v svet šovbiznisa."
Ga spremljate?
Ponoči tekem ne gledam. Morda si vzamem čas za kakšen posnetek ali vrhunce. Ponavljam, Luka Dončić je nadstandarden igralec. A če sem povsem iskren, me liga NBA ne zanima. Ko gledam tekme v naši regiji, vidim boj za vsako točko. To so tekme s stalnim pritiskom na žogi. Nato pa sem si pred nedavnim ogledal tekmo Philadelphia – Golden State. Gor-dol, trojka, gor-dol … Obramba? Zgolj obračanje glav. To je drugačna košarka, to je drugačen svet. Liga NBA je posel.
Vam ni bilo nikoli žal, da se niste poskušali prebiti v ligo, čeprav ste imeli priprta vrata?
Ničesar ne obžalujem. V mojih časih bi bil preboj težji. Po svoje se mi ni ljubilo še enkrat znova dokazovati. V Evropi sem bil uveljavljen. Kot sem z Limogesom postal evropski klubski prvak, sem dobil zadoščenje.
Danes ni težko dostopati do posnetkov akcij iz vaših igralnih časov. Se kdaj zalotite, da v spletni iskalnik vpišete kakšno ime, si ogledate posnetek, nato pa vam YouTube ponuja sorodne posnetke, zaradi katerih celo uro ali več preživite pred zaslonom?
Nikoli. Nisem takšen tip. Tudi arhiva svojih tekem nimam. Pred časom mi je prijatelj za rojstnodnevno darilo poklonil posnetek tekme jugoslovanske reprezentance proti ZDA v finalu iger Goodwill games leta 1990 v Seattlu. To je tekma, na kateri sem igral zelo dobro. Dosegel sem 21 točk in pomagal ekipi do velike zmage pod ameriškimi koši. Sicer pa sem obrnil novo stran. Ne hranim posnetkov.
Pred vrnitvijo v Olimpijo in počitkom je vodil Cedevito.
Brez nostalgije?
Vsekakor. Nimam časa in volje, da bi se oziral nazaj. Košarka gre naprej, prihajajo novi košarkarji … Že na začetku trenerske poti sem si zabičal, da igralcem ne bom solil pameti, kako je bilo v mojih časih. Vem, da je številnim malo mar za to. Številni tega niti ne cenijo.
Jure Košir je ob nedavni 20. obletnici kranjskogorske slalomske zmage dejal, da se je ob ogledu posnetka zdel sam sebi smešen. Za posnetke tiste avantgardne jugoslovanske košarkarske reprezentance pred razpadom skupne države pa bi verjetno težko dejali, da so smešni.
Se strinjam. To je bilo obdobje hitre in preproste košarke, ki je bila na nekaterih ravneh celo bolj podobna ameriški kot pa danes, ko je prežeta s taktiko. Več je bilo kreacij, všečnih potez … Šele ko sem z Limogesom postal klubski prvak, se je začela poudarjati obramba, napad pa je postal bolj zapleten. Vesel sem, da sem doživel obe košarki. Od prve, ki sem jo opisal, do druge, za katero je bilo treba veliko ur preživeti tudi z utežmi.
Pred časom sta v priljubljenem srbskem televizijskem šovu Ivana Ivakovića gostovala Dino Rađa in Vlade Divac. Ko jima je gostitelj našteval imena zvezdnikov, na čelu z Draženom Petrovićem in Tonijem Kukočem, ter ju vprašal, kdo je bil ključni igralec rodu, sta skoraj v en glas rekla, da je pozabil na Jureta Zdovca. Tudi trener Dušan Ivković rad poudari, kako pomemben člen tiste reprezentance ste bili. Ste tudi ob tem povsem ravnodušni?
Lagal bi, če bi rekel, da mi takšne besede ne godijo. Lepo jih je slišati. To pa je tudi vse. Naučil sem se, da se od spominov ne živi. Živim za jutri, živim za nov dan. Rad bi se učil, napredoval, živel. Navsezadnje imam tri otroke. Tempo življenja je hiter. Nimam časa, da bi se oziral nazaj. Ne hodim po lokalih, kjer bi obujal spomine. Številni nekdanji igralci danes nimajo pravih služb. Zato imajo čas, da sedijo in obujajo spomine. Jaz delam kot trener, doma pa sem družinski človek. Tako je danes. Morda bom govoril drugače, ko se bomo srečali čez 25 let.
Čeprav niste nostalgik, nam vseeno zaupajte, katera je najboljša ekipa, v kateri ste igrali.
Na žalost je v tistih jugoslovanskih reprezentancah vedno nekdo manjkal. V Rimu 1991 ni bilo Dražena Petrovića, v Argentini je manjkal Dino Rađa. Morda je bila še celo tista ekipa iz Zagreba 1989 najbolj popolna. Jugoslovanska reprezentanca je bila res nadarjena, polna velemojstrov košarke. Igrati z njimi je bil velik užitek.
Kot trener je vodil Olimpijo, Split, Slovan, Bosno, Iraklis, Spartak, Gaziantep, AEK, Cedevito in slovensko reprezentanco.
Ostajate v stiku s člani te generacije?
Ko kdo kaj potrebuje, se pokličemo. Življenje gre pač naprej. Vsak je šel svojo pot.
Kaj pa obisk Dalmacije ali Beograda. Vas pogosto pocukajo za rokav?
Odvisno, kako in kdaj. Pred nedavnim so navijači Crvene zvezde pljuvali na Željka Obradovića. Tudi sam sem se znašel v položaju, ko sem kot trener gostoval pri nekdanji ekipi ali v znanem okolju. No, ko pa se v teh krajih pojavim v civilni obleki, me pogosto prosijo za fotografijo. Ne le v nekdanji Jugoslaviji. Morda sem celo nekoliko bolj priljubljen v Grčiji. Še v središču Ljubljane, kjer živim, me večkrat zaustavi kakšna skupina grških turistov.
Omenili ste Željka Obradovića. Bil je odličen košarkar, toda danes ga večina pozna kot trenerja. Po drugi strani poznamo celo vrsto trenerjev, ki so v očeh javnosti predvsem nekdanji igralci. Kje ste na tej poti vi?
Verjetno sem še vedno za številne nekdanji košarkar. Predvsem v že omenjeni Grčiji.
Utrinek iz igralskih časov.
Koga danes rešuje Jure Zdovc? Petrol Olimpijo? Klubsko vodstvo, ki je s tem priznalo velike napake ter s poudarjanjem trajnejše rešitve misli preusmerilo v prihodnost? Morda sebe?
Odločitev je bila težka. Ko pa sem jo sprejel, se nanjo ne oziram več. Še pred nekaj tedni se nisem videl v tej vlogi, ki v danem položaju prinaša več minusov kot plusov. Zastopnik ni bil pretirano navdušen. Tudi družina me je prepričevala, naj dobro razmislim. Morda bo zvenelo neskromno, a zaradi stanja, v katerem je Olimpija, je to v moji trenerski karieri celo korak nazaj. Zavestno sem se odločil, da bom eno leto počival. A na koncu mi kot skorajšnjemu Ljubljančanu in osebi, ki je tesno povezana z Olimpijo, ni vseeno, kaj se dogaja s klubom.
Koga torej rešujem? Ne vem. Dvomim o tem, da je to vodstvo. Želim pomagati Olimpiji, da se z dodatnim denarnim vložkom vrne na stara pota. Nimam čarobne palice. Vsem je jasno, da bo za večjo zgodbo potrebnega več denarja.
Ne želim, da se me enači s komerkoli. Od nikogar nisem odvisen. Imam svojo glavo in svojo idejo. Pri 35 letih dela v košarki vem, za kaj gre. Znanje in izkušnje bi rad delil s klubom. Nikakor sam. Potrebujem dobro ekipo sodelavcev.
A ta postopek se bo znatno upočasnil, če Olimpija izpade iz lige ABA.
Tudi ta scenarij je v moji glavi. Vedel sem, v kaj se podajam. Razpored ni bil preprost, igralski kader pa je v slabem psihofizičnem stanju. Ne bi rad pretirano filozofiral. Počakajmo, kaj bo prinesel konec tega tedna. Trdim pa, da katerikoli scenarij ne bi smel zamajati naših načrtov. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Iz vsakega položaja se lahko kaj naučimo. Nekaj se moramo naučiti tudi iz igranja na treh frontah. To nima namreč nobene povezave s košarko. To je nečloveško in nesprejemljivo. A to je moje mnenje. Jaz sem trener. Nisem politik ali športni funkcionar.
"Športno politiko kluba bi moral voditi nekdo, ki ima znanje in izkušnje na tem področju."
Kakšna je na psihološki ravni razlika med vodenjem ekipe, ki jo trener "podeduje", ali vodenjem tiste, pri kateri je sam opravil selekcijo ter z njo preživel pripravljalno obdobje?
Položaj ni preprost. Olimpija je letos naredila preveč napak. Vem, da ni nihče namenoma vlekel slabih potez. Nasprotno, vse je bilo narejeno v dobri veri. Osnovna ideja pa je bila zgrešena. Športno politiko kluba bi moral voditi nekdo, ki ima znanje in izkušnje na tem področju. Zato sem kot trener taktično zelo omejen. Ko se želim med tekmo odločiti za taktične spremembe, imam pogosto zvezane roke. Poleg tega sem tudi trener, ki v košarki teži k velikemu številu informacij, kombinacij …
Na nekaterih položajih smo omejeni. Igralci so neizkušeni. Številni med njimi nimajo osnovnega tehničnega znanja. Poleg tega so najmlajši igralci tujci, kar otežuje delo v domačem prvenstvu. Imam idejo, kako razvijati igralca. A raje vidim, da je domač, predvsem pa, da je zares nadarjen. Žal pa so skavti in agenti zameglili košarkarsko sliko. Številne igralce se namreč povezuje z ligo NBA, čeprav v življenju še niso igrali resne košarke. Ne želim pa negodovati in javno kritizirati. To je moja ekipa. Z njo sem se poistovetil. To so moji igralci. Jaz sem njihov trener. Iz njih bom poskušal izvleči največ, kar je mogoče.
Kako bi odgovorili neznanemu navijaču, ki je ob tem, ko se je preteklo nedeljo Cedevita v Tivoliju poigravala z Olimpijo, pripomnil, da vam je že žal vrnitve?
Ne, zdaj mi ni več žal. Morda takoj na začetku, ko sem se znašel v kotlu. Nato pa se trener poistoveti z okoljem, tekmami … Ni več pravega časa, da bi razmišljal. Vrstijo se tekme, treningi, novi in novi izzivi.
Kako pa ste na začetku sezone spremljali smele napovedi klubskega vodstva in precej nekritično medijsko prenašanje teh besed o najbolj potentni ekipi v Evropi, ki bo letela?
Slutil sem, kaj se bo zgodilo. To sem mnogim tudi povedal. Navsezadnje sem lani s Cedevito preživel vso sezono na treh frontah. Zato sem vedel, da gre za misijo nemogoče. Upam, da mi Zoran Martič ne zameri, a vedel sem, da ne bo dočakal konca sezone. Zakaj? Ko ne gre, je prvi krivec trener.
Kaj do konca sezone pričakujete od sebe in kaj od ekipe?
Po porazu s Cedevito sem bil v šoku. Jasno mi je bilo, da bi za zmago potrebovali sanjsko tekmo. Toda nemoč, strah in pomanjkanje samokritike so me spravili iz tira. Bil sem kritičen. Upam, da me bodo igralci zdaj poskušali demantirati. Želim jim vcepiti zmagovalno miselnost. Storiti moramo vse, da ostanemo v ligi ABA, nato pa osvojiti državno prvenstvo. To je v mojem značaju. Tudi če bi igrali vi in gospod za točilnim pultom, bi želel biti prvi. Tako mora razmišljati vsak, ki obleče zeleni dres. To pogrešam. Kdor obleče dres Olimpije, bi moral biti ponosen ter se boriti do zadnjega diha.
Skupaj s Srečkom Katancem in posthumno tudi Rokom Petrovićem je bil sprejet v Hram športnih junakov.
Imate stigmo delovnega trenerja, ki zagovarja obrambna načela. Se vam zdi, da so vas takšna pričakovanja pričakala tudi ob vstopu v slačilnico nove Olimpije?
Vedeli so, kaj pričakovati. Nekateri so že delali pod mojo taktirko. Ostali so to sprejeli. Ne morem iz svoje kože. Sem trener, čigar prva misel je obramba. Koši štejejo, zmaguje pa obramba. Obstajajo izjeme, ki pa zgolj potrjujejo pravilo. Tudi Real in podobne ekipe so znale v odločilnih trenutkih strniti svoje vrste v obrambi.
Hitreje izgubite živce, ko imate na parketu košarkarsko omejenega igralca ali kakovostnega igralca, ki pa na daje vsega?
Prav pred dnevi sem enemu od igralcev pripovedoval, da sem v košarkarskem svetu videl in doživel že vse. Vse tipe igralcev. Z vseh celin. Z nekaterimi sem igral, druge sem vodil. Nič več me ne preseneti. Naučil pa sem se, da moram v delu z igralcem iskati kompromis. Če ima pravi značaj in delovne navade, se je mogoče dogovoriti vse. Znova se vračamo k vprašanju o selekciji. Trener, ki izbira ekipo, tudi ve, kaj pričakovati. Išče igralce, za katere ve, da bi lahko izpolnjevali njegove zamisli, torej takšne, ki ustrezajo njegovi filozofiji.
Ste morda z leti postali bolj potrpežljivi?
Vsi se učimo in prilagajamo okolju. Generacije se menjajo, vsaka s seboj nosi nekaj novega. To sem spoznal že kot aktivni igralec, ki si je ob koncu kariere delil garderobo s Sanijem Bečirovićem in Benom Udrihom. Znam se prilagajati. Vem pa, kdaj in kako. Sem bolj potrpežljiv? Morda sem bolj popustljiv kot na začetku trenerske kariere. Takrat sem znal vztrajati pri svojih pravilih. "Nihče ne sme na avtobus, trening je ob 17.00 …" Zdaj sem bolj odprt. Nikoli pa nisem imel večjih komunikacijskih težav. Verjetno tudi zaradi tega, ker sem se zavedal, koliko časa trener preživi v dvorani, zato sem se obdal s pravimi ljudmi, da je bilo moje okolje prijetnejše.
V prvi sezoni lige ABA sta na zadnji tekmi o naslovu prvaka odločala Olimpija in Krka. Jutri bosta ista tekmeca v zadnjem krogu odločala o obstanku. Kruta realnost? Udarec za slovensko košarko?
Udarec vsekakor. Se pa zgodi. Ponavljam, storjenih je bilo preveč napak. Zdaj smo, kjer smo. Pomembno pa je, da vsi odgovorni to bolj kot udarec sprejmemo kot nov začetek. Olimpija ima ambicioznega predsednika, ki ima veliko željo. V oporo ima še nekaj ljudi, brez katerih bi klub že propadel. Treba je delati dobro in pošteno, čeprav zagotovil v športu ni. Trdim pa, da si Ljubljana, v kateri imajo ljudje tako zelo radi košarko, znova zasluži močno Olimpijo, ki posega po vrhunskih rezultatih.
V nedeljo bo z Olimpijo vstopnico za obstanek v ligi ABA iskal na gostovanju pri Krki v Novem mestu.
Na kateri ravni? Je priponka nekdanjega evroligaškega kluba za zdajšnjo Olimpijo cokla v razvoju ali motiv za vrnitev?
Olimpija mora igrati v Evropi. Žal smo zamudili vlak, ki ga je ujel Žalgiris. Tudi Litovci so bili v hudi krizi, a so splavali na površje. Danes imajo licenco evrolige, sedem tisoč prodanih sezonskih vstopnic ter vedno razprodano dvorano. Oni so lahko vzor, da je mogoče. Slovenska košarka ima kakovost za to. Navsezadnje kar nekaj posameznikov igra na visoki ravni. Jih je pa težko prepričati, da bi prišli v Olimpijo. Čutili so negativno energijo in pričakovali pritisk. To zgodbo je treba obrniti.
Za konec … Med pogovorom ste se večkrat pogladili po obrvi in stavek končali z značilnim "jel". Nehote sta to postala vaša zaščitna znaka. Ju opazite?
Nanju me pogosto opozarja žena. Jel … Predvsem sem športnik in trener. Govorim sproščeno. Ničesar ne skrivam. Sem, kakršen sem. Štajerskega narečja se ne sramujem. Temu ne posvečam pozornosti. Verjetno tudi ni potrebno. Obrv? To je tik, ki se mi je pojavil, ko sem bil pred dobrim desetletjem trener sarajevske Bosne. Nekje sredi sezone. Nato se je obdržal. A ko danes gledam posnetke zadnjih tekem, je tega manj. Nekoč sem imel roko res stalno na obrvi.
5