Luka Dončić
Petek, 30. 11. 2018, 10.38
5 let, 1 mesec
POGLED S TRIBUNE
Dončićeva rapsodija, slovenska elegija
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,18
1
Medtem ko Luka Dončića v ligi NBA doživlja najbolj zvezdniške individualne trenutke v zgodovini slovenske košarke, pa reprezentančna kriza le dobro leto po skupni pravljici v nizanju porazov in ob popolni razprodaji ugleda razgrinja skrb vzbujajočo ozkost baze in s tem tudi realnega stanja.
Pisal se je 19. junij 2017. Luka Dončić je s kovčki na kolesih kot nekoliko prestrašeni, a vseeno zvedavi šolar v novem okolju prišel na reprezentančni zbor za EuroBasket 2017. Dva meseca pozneje se je Slovenija mačkasto spominjala svojega največjega uspeha reprezentančnega športa. Ob vodstveni vlogi Gorana Dragića, ki je na novo definiral vlogo kapetana, je pri naskoku na evropski vrh s svojo mladostno energijo in izjemnim igralskim potencialom pomembno vlogo odigral prav Dončić, ki je zgodovinskega 17. septembra 2017 postal član prve peterke evropskega prvenstva.
V letu po zlatem EuroBasketu je Luka v polnem sijaju zasijal tudi na evroligaškem nebu, v Evropi kljub 19 letom pobral vse, kar se je pobrati dalo, in postal tretji izbor nabora severnoameriške poklicne lige NBA. Zdaj s pogumnimi predstavami, hudomušnimi akcijami in statistiko, ki se je v vlogi novinca ne bi branili niti največji zvezdniki, dokazuje, da je bilo zaupanje Dallasa povsem upravičeno, medijsko najavljanje prestopa velikega talenta iz evropske v ameriško košarko pa še zdaleč ne napihnjeno.
Pot navzgor, pod navzdol
A če je šla Dončićeva krivulja po zlatem Istanbulu strmo navzgor, je reprezentančni voz ubral drugačno pot. Dno je dosegel v četrtek zvečer, ko je povsem razbit v Ukrajini zmrznil na minus 28 stopinjah. S toliko točkami je namreč razglašena in brezkrvna slovenska reprezentanca vknjižila še šesti zaporedni poraz, skupno pa sedmega na devetih tekmah kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2019. Zdaj je tudi dokončno postalo jasno, da Slovenije ne bo na Kitajskem, ki bo gostila prvenstvo, kar pomeni, da bo reprezentanca prvič po letu 2002 izpustila SP, hkrati pa lahko upe na olimpijske kvalifikacije za Tokio 2020 obudi le posebno vabilo Fibe.
Res je, lahko bi se spraševali o tem, zakaj Mednarodna košarkarska zveza na naslednje veliko tekmovanje ne povabi celinskega prvaka. Še bolj smiselna bi bila obuditev razprave o nesmiselnem ter s klubskimi tekmovanji neuglašenem kvalifikacijskem sistemu, ki reprezentancam onemogoča stanovitnost ekipe v enem ciklu, predvsem pa reprezentančno košarko osiromaši za njene največje zvezdnike in ambasadorje. Toda … Velja se postaviti tudi pred ogledalo.
Odgovornost
Po drugi strani bi lahko sprožili razpravo o slovenskem reprezentančnem kultu, ki se je razblinil precej hitreje, kot se je ustvaril, in o (ne)požrtvovalnosti in (ne)borbenosti izbrancev. Upravičeno in kritično bi lahko debatirali še o (ne)odzivnosti reprezentantov, v zadnjih mesecih tudi tistih, ki v določenem delu kvalifikacij niso imeli klubskih obveznosti, o njihovem simptomatičnem skrivanju za menedžerji in delodajalci …
Kritiko bi si nedvomno lahko prislužila tudi Košarkarska zveza Slovenije, za katero se zdi, da je tudi pri izbiri selektorja in koncepta podcenila nastali položaj, in prvi mož izbrane vrste Rado Trifunović, saj je prepogosto ustvarjal vtis vodje brez prave avtoritete in ideje. Mimogrede, igralska zasedba z gostovanja v Zaporožju namreč še zdaleč ne odslikava podobe Slovenije v celotnih kvalifikacijah. Na mnogih pomembnih tekmah so bili namreč v izbrani vrsti tudi zlati Klemen Prepelič, Jaka Blažič, Gašper Vidmar, Aleksej Nikolić in celo Anthony Randolph, predvsem pa so evropske prvake medtem kot za stavo premagovale tudi (nepopolne) ekipe srednjega razreda.
Imamo, kar imamo?!
Slovenija se eno leto, dva meseca in 13 dni po pravljičnem turškem večeru, ko so bile dovoljene tudi športne sanje, v zdajšnjem nezavidljivem položaju torej ni znašla zaradi enega zgrešenega meta za tri točke, ene odbite žoge ali niza napak v mrku ene četrtine. Znašla se je zaradi kombinacije vseh zgoraj navedenih razlogov in pa teme, ki se je v slovenskih košarkarskih krogih ob nepozabnih spominih na EuroBakset in spremljanju kariere čudežnega dečka, ki bo ob takšnem nadaljevanju postal najboljši slovenski košarkar v zgodovini, prepogosto presliši - realnega stanja.
Slovenija tako ozke košarkarske baze in skromne klubske kondicije v svoji novejši zgodovini še ni imela. Malo število legionarjev na največjem klubskem zemljevidu, šepanje enega samega kluba v tretjerazrednem evropskem klubskem tekmovanju, lovljenje ravnotežja mlajših reprezentančnih selekcij med A in B divizijo. In še bi lahko naštevali. To so realni problemi, skriti pod vrh ledene gore. Tokrat pa so prvič do izraza prišli zaradi tega, ker Slovenija nima zaledne kakovosti in kohezije, s katerima bi se odzvala na manko peščice nosilcev.
1