Zgodba Rudija Valenčiča, Orla iz Pivke, ki je svoje olimpijsko kolo predal muzeju

Rudi Valenčič se je rodil 26. julija 1941 v Mali Pristavi pri Pivki. Odraščal je v kmečki družini s sedmimi otroki in ni bil edini iz družine, ki se je zaljubil v kolesarstvo. Njegovemu zgledu sta sledila tudi brata Jože in Pavel Valenčič, ki sta tudi sama dosegala vrhunske rezultate. Jožeta Valenčiča smo pred leti gostili v rubriki Druga kariera, kjer se je predstavil kot pastir in slikar.

Sportal Neverjeten življenjski preobrat: nekoč vrhunski kolesar, danes pastir

Tudi pri 83 letih kolesa še ni postavil v kot

Rudi Valenčič je bil med letoma 1960 in 1973 član kolesarskega kluba Rog Ljubljana, med letoma 1961 in 1971 pa tudi član jugoslovanske reprezentance. V tem času je zmagal na kar 163 dirkah doma in v tujini.

Kolesarstvo je še danes ena njegovih največjih ljubezni. Na leto opravi okoli 2.500 kilometrov, od lanske operacije se najraje vozi na električnem kolesu. "Zaplenil sem ga ženi," se je pošalil, ko smo ga poklicali z željo po obujanju spominov na njegova kolesarska leta.

Rudi Valenčič leta 1966 med vzponom na Grossglockner

Na televiziji spremlja večino največjih dirk. "Sem velik navijač Tadeja Pogačarja," pravi. "Zelo mi je podoben, tudi sam sem veliko dirk preživel v begu, bežal sem tudi po sto kilometrov. Bil sem zelo napadalen in divji kolesar, dobesedno sem letel po serpentinah navzdol. Pravi norec sem bil, od tod tudi vzdevek Orel iz Pivke, ki mi ga je novinar Sportskih novosti leta 1966 pripisal med Dirko po Jugoslaviji," je pojasnil ozadje svojega zanimivega vzdevka.

Poleg Pogačarja izpostavi tudi njegovega starejšega rojaka Primoža Rogliča. "Tudi Roglič je izjemen, ala mu vera. On je borec, razbije se, pa se vedno pobere. Tak moraš biti. Veste, koliko kože in krvi sem jaz pustil na cestah."

Kolesarska leta – veliko veselja, pa tudi žalosti 

Pravi, da so kolesarska leta močno zaznamovala njegovo življenje, pa čeprav niso trajala dolgo. "To so bila zame zelo pomembna leta in to sem z veseljem počel. Doživel sem veliko veselja, pa tudi žalosti, da ne boste mislili, da je bilo zmeraj samo lepo. Tudi grdih padcev je bilo veliko, a k sreči sem jo vedno dobro odnesel," je povedal.

Najbolj je ponosen na dve skupni zmagi na Dirki po Jugoslaviji (1964 in 1968), na dva naslova prvaka Jugoslavije med posamezniki, pa na drugo in šesto mesto na Dirki po Avstriji leta 1967 oz. leto pozneje in še bi lahko naštevali. "Uspešen sem bil tudi na dirki Tour del'Avenir, ki je bila nekoč najpomembnejša amaterska dirka. Leta 1963 sem zmagal v etapi, takrat smo vozili na isti trasi kot profesionalci," se spominja Valenčič, ki je dirkal med amaterji. 

Kolesarska dirka po Jugoslaviji leta 1968 Foto: Edi Šelhaus, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Namesto denarja za nagrado radio in potovalni kovčki

Čeprav je njegova rezultatska statistika izjemno dobro zapolnjena, se s kolesarstvom ni finančno okoristil. "Ne, nič nisem zaslužil, v tistih časih smo amaterji za zmago dobili praktične nagrade, kot so potovalni kovčki, radio in podobne stvari."

Je pa leta 1968 za zmago na dirki po Jugoslaviji dobil avto. "Dobil sem avto ford taunus, a sem moral sam plačati carino in davke. Za zmago v skupni razvrstitvi bi moral dobiti tudi zlato uro štoparico, vredno 500 tisoč dinarjev, a sem na koncu ostal brez nje. Zakaj, vas verjetno zanima. Zato, ker je po koncu dirke do mene pristopil direktor dirke in me vprašal, ali se strinjam, da bi mojo uro podarili Gösti Petterssonu, drugouvrščenemu na dirki – pozneje je zmagal na Giru (1971), zelo dober je bil tudi na OI –, in sem pristal. Rekli so mi, da se jim zdi, da bi sicer dobil premajhno nagrado, zato so mu dali še uro," je povedal naš sogovornik.

"Škoda, da bi šlo kolo na odpad"

Zanj je bil letošnji kulturni praznik poseben dan, saj je cestno kolo, s katerim je vozil na olimpijskih igrah v Ciudad de Méxicu leta 1968 in istega leta zmagal na Dirki po Jugoslaviji, predal Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. "Škoda, da bi šlo na odpad, naj imajo še drugi kaj od njega," je povedal.

Valenčič je muzeju poleg kolesa podaril tudi kolesarsko čelado, rokavice in čevlje, dve kolesarski rumeni majici, kapo in trenirko z napisom Rog Ljubljana, jugoslovansko odlikovanje red dela z zlatim vencem iz leta 1971, vezane izvode posebnih izdaj časopisa Delo z naslovom Mexico 1968 – Olimpijsko Delo ter pokal, ki ga je leta 1964 prejel kot zmagovalec tretje kolesarske etape Dirke po Jugoslaviji.

Med predmeti je tudi zvezek z izrezki iz časopisa, ki jih je žena vestno izrezovala in hranila od leta 1967. "Če bi vse te članke nalepili na cesto, bi tlakovali pot vse do Ljubljane," je slikovito opisal naš sogovornik.

Olimpijske sanje mu je pokvaril stokilometrski kronometer

Dejal je, da je na olimpijske igre odpotoval s precej visokimi ambicijami, a se mu na koncu ni izšlo po željah. 39. mesto je bilo precej manj od pričakovanj. "Pred olimpijskimi igrami sem nastopil na treh dirkah in nikoli nisem bil slabši od desetega mesta, zato sem seveda imel visoke cilje."

Žal so šli po zlu že štiri dni prej, ko je Valenčič skupaj s Francem Škerljem, Cvitkom Bilićem in Tanasijem Kuvaljo nastopil na ekipnem kronometru, kjer se je povsem iztrošil.

"Kronometer je bil dolg kar sto kilometrov, mi pa smo že po 25 kilometrih ostali brez Kuvalje iz Bosne, ki ni več zmogel tempa. Tudi Škerlj je imel težave, šlo je za zdravstvene težave z jetri, tako da sva z Bilićem gonila sama. Na koncu so me zdelali krči, komaj sem zdržal do cilja. Škoda. Bil sem res v vrhunski formi, a na kronometru sem izgubil preveč moči. Cestna dirka je bila na sporedu že čez štiri dni. Bil sem v begu, imeli smo dve minuti prednosti pred glavnino, potem pa so me v zadnjem krogu zdelali krči. Na koncu sem osvojil 39. mesto in bil hudo razočaran."

Na OI v Mehiki so Jugoslavijo zastopali štirje kolesarji (Franc Škerlj, Rudi Valenčič, Cvitko Bilić in Tanasije Kuvalja) in trener Zvone Zanoškar. Foto: Edi Šelhaus, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Valenčič je nekajkrat nastopil na istih dirkah kot sloviti Belgijec Eddy Merckx, ki velja za največjega kolesarja vseh časov. "Da, nekajkrat sva vozila na istih dirkah, tudi na svetovnem prvenstvu leta 1964, kjer je zmagal, potem pa je prestopil med profesionalce. Bil je res zunajserijski. Sem pa zanj slišal že zelo zgodaj, zato ker je bil njegov tast državni trener amaterske ekipe, s katerim smo se poznali."

Drugačni časi kolesarstva: namesto gelov banane in sladkor v kockah

Časi, v katerih je dirkal Rudi Valenčič, so se svetlobna leta razlikovali od današnjih.

"Nismo poznali ne fitnesa ne športne prehrane, kaj šele da bi vzmetnice nosili z dirke na dirko, kot to počnejo danes. Na kolesu smo jedli vse mogoče, zagotovo pa ne gelov in magnezija. Na kolesarskem jedilniku so bile takrat banane, palačinke in argo juha, rozine, sladkor v kockah …

Za zadnjih deset kilometrov smo imeli majhne bidone, v katerih smo imeli kavo, če je bilo mrzlo, pa tudi konjak kot poživilo (smeh, op. p.). Kadar je bilo zelo vroče, na primer na Dirki po Jugoslaviji, nam je trener Zanoškar v zadnjih 30 kilometrih podal dobro ohlajeno pivo, moralo je biti res zelo mrzlo, kar špricalo nam je skozi nos. No, saj pivo je hrana, kajne?" se je med naštevanjem okrepčil na kolesarskih dirkah pred 60 leti zabaval naš sogovornik.

Tudi oprema je bila povsem drugačna kot je danes. "Kolesa so tehtala okoli deset kilogramov, niso bila iz karbona tako kot danes. Noge smo imeli zapete v košarice z jermenčki, gume so bile tubularji, čelad pa skoraj nismo poznali. Tudi dresi so bili slabi, navadne cunje, nekateri so se dobesedno vlekli po kolesu (smeh, op. p.). Dva dresa sem shranil in ju predal muzeju," je povedal nekdanji kolesar, ki je na dirkah po Jugoslaviji kar 31 dni nosil rumeno majico vodilnega.

Po kolesarstvu v Postojnsko jamo

Valenčič je svojo kolesarsko kariero končal leta 1973. "Staknil sem klopa in zbolel za meningoencefalitisom. Bilo je kar hudo, bolezen je napredovala do drugega stadija," je povedal. "Po tistem sem končal kariero in se predal službi. Dolga leta, kar 20 let, sem delal kot vodnik po Postojnski jami. Obiskovalcem sem razlagal v slovenskem in srbohrvaškem jeziku, občasno tudi v italijanščini."

Rudi Valenčič od leta 1969 z ženo Zdenko živi v Postojni in je njen častni občan.

Olimpijsko kolo Rudija Valenčiča bo del razstave Kolesa usod

Rudi Valenčič je 8. 2. 2025 svoje zadnje tekmovalno kolo predal Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Foto: Facebook/Občina Pivka Kolo, s katerim se je Rudi Valenčič leta 1968 vpisal med slovenske olimpijce, bo od 8. februarja del razstave Kolesa usod. Gre za zbirko koles Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, ki je bila večji del lanskega leta na ogled v Depojih državnih muzejev v Pivki.

Kot nam je povedala muzejska svetovalka Katarina Jurjevčič, se je v tem času zvrstilo kar nekaj vodenj in dogodkov, ki so pritegnili lokalno zainteresirano javnost, tudi gospoda Valenčiča, ki je sam izrazil željo, da zbirko obogati s svojim kolesom. 

Kot je poudarila Jurjevčič, je poleg pomembnosti predmeta za slovensko nacionalno zgodovino enako pomembna tudi zgodovina njegovega lastnika – torej zgodba o začetkih profesionalnega kolesarstva pri nas, organizacije tekem, treningov, vzdušja v ekipi, vplivu športnikov v obdobju socialistične Jugoslavije ipd.

"Muzej namreč zbira kolesa, kjer v ospredje stopa predvsem zgodba posameznika, torej lastnika kolesa, s ciljem predstavljanja tistega dela zgodovine, v tem primeru športne, ki prav prek razstav in slovesnih dogodkov ob prevzemu pomembnih predmetov za slovensko zgodovino dobijo muzeološko okrilje in s tem status kulturne dediščine."

Kolesarski dosežki Rudija Valenčiča:

- 163 zmag na enodnevnih dirkah doma in v tujini.

- Dvakratni zmagovalec Dirke po Jugoslaviji, v takratnem času tretje največje dirke na svetu, v letih 1964 in 1968. 

- Dvakratni državni prvak posameznikov – v letih 1964 in 1967.

- Sedemkratni državni prvak ekipno (od tega je enkrat zmagal ekipno skupaj z bratoma Jožetom in Pavlom, ki sta bila takrat tudi člana kolesarskega kluba Rog).

- Trikratni republiški cestni prvak posameznikov (v letih 1967, 1968, 1969).

- Dvakratni slovenski gorski prvak posameznikov (v letih 1967 in 1969).

- Zmagovalec dirke po Sloveniji in Hrvaški leta, 1971, dvakrat drugi (1961, 1964).

- Zmagovalec dirke po Srbiji, leta 1964, enkrat drugi.

- Zmagovalec dirke po Makedoniji, leta 1967, drugi 1966.

- Drugo in tretje mesto na dirki Alpe Adria – v letih 1967 in 1969.

V tujini:

- Četrto mesto na dirki po Maroku – 1968.

- Drugo in šesto mesto na dirki po Avstriji – 1967 in 1966.

- Zmagovalec etape na amaterski dirki po Franciji, Tour del'Avenir – leta 1963, 19. v generalni razvrstitvi.

- Dvakrat 10. mesto na svetovnem prvenstvu v ekipni vožnji – 1962 in 1963.

- 36. mesto na svetovnem prvenstvu posameznikov – v času zmagovalca – 1965.

- 16. mesto na olimpijskih igrah v Mehiki leta 1968 v ekipni vožnji.

- 39. mesto na olimpijskih igrah v Mehiki leta 1968 v vožnji posameznikov.

Vir: Občina Postojna