SiolNET. Sportal Kolesarstvo
2,21

termometer

  • Messenger
  • Messenger
700 tisoč kilometrov Valterja Bonče v biografiji Gregorja Pavšiča

"Ko si je izmislil, da me je pičila kača, so me spraševali samo še o tem"

2,21

termometer

Valter Bonča
Eden najboljših slovenskih kolesarjev Valter Bonča je svoje kolesarske spomine s pomočjo avtorja Gregorja Pavšiča strnil v obsežno biografijo z naslovom 700.000 kilometrov. Foto: Sportida

Eden najboljših slovenskih kolesarjev Valter Bonča je s pomočjo novinarja Gregorja Pavšiča svojo pestro kolesarsko zgodovino strnil v biografijo z naslovom 700.000 kilometrov. V pogovoru za Sportal se je razgovoril o svojih začetkih, kolesarskih vrhuncih in neuresničenih sanjah, testiranju pri danes zloglasnem zdravniku Michelu Ferrariju in še marsičem. 

Valter Bonča pravi, da se je že rodil kot kolesar. Bil je četrti slovenski kolesarski profesionalec (po Polončiču, Čerinu in Pavliču) in edini slovenski kolesar, ki je mlado samostojno državo leta 1992 zastopal na olimpijskih igrah v Barceloni.

Že nekaj časa je razmišljal o tem, da bi napisal biografijo, a kot pravi, sam tega ne bi znal, zato je to namesto njega skozi Bončevo slikovito pripovedovanje opravil avtomobilistični novinar Gregor Pavšič, urednik portala Avtomoto, avtor biografije najuspešnejšega slovenskega avtomobilskega dirkača Andrej Jereba in še prej knjig Usodna strast 1 in 2.

Biografija Valterja Bonče z naslovom 700.000 kilometrov je napisana na 300 straneh, ki jih dodatno popestrijo slikovni spomini. 

Bonča pravi, da je knjiga poklon in zahvala kolesarstvu in vsem tistim, ki so ves ta čas vztrajali z njim, pa tudi tistim, ki so pred njim orali ledino in ki svoje kolesarsko poslanstvo nadaljujejo za njim.

Z glavnim junakom biografije in njenim avtorjem smo se srečali v Idriji, kjer danes 53-letni Bonča vodi svojo kolesarsko trgovino.

Kako vaju je povezala ideja o biografiji? Kdo je stopil v stik s kom?

Bonča in avtor njegove biografije z naslovom 700.00 kilometrov Gregor Pavšič. Bonča in avtor njegove biografije z naslovom 700.00 kilometrov Gregor Pavšič. Foto: Alenka Teran Košir Valter Bonča: Že nekaj časa sem razmišljal, da bi napisal biografijo, pa tega sam ne bi znal. Nato pa je na nekem rojstnem dnevu beseda dala besedo, nekdo je rekel, da bi res moral napisati knjigo, in nekdo drug je dejal, da bo vse uredil.

Sam sem to jemal bolj kot šalo in na to že pozabil, nakar me je naslednji dan poklical Gregor in me povprašal, kako je zdaj s knjigo. Najprej sem mislil, da gre za potegavščino, in sem odložil telefon, potem pa sem se malo zamislil, saj mogoče pa to ni hec, in sem poklical nazaj. Kmalu sva se dobila in hitro našla skupen jezik.

Gregor Pavšič: Prvič sva se dobila junija lani, do izdaje knjige je preteklo leto in pol. Največkrat sva se srečala v živo, v Idriji, posnetega sem imel okrog 15 do 20 ur pogovora.

Je bilo za vas težje napisati to knjigo kot prve tri, ki so bolj iz vašega polja poklicnega zanimanja?

Pavšič: Morda sem moral zastaviti več vprašanj. Ko sem denimo pisal knjigo o dirkaču Andreju Jerebu, sem že pred pisanjem vedel vse o njem, njegovo zgodbo je bilo treba zgolj spraviti skozi njegove besede. Sicer pa tudi pri pisanju knjige o Bonči nisem imel težav. Kolesarstvo me zanima in ga redno spremljam.

O katerih temah je Bonča najraje govoril?

Pavšič: Morda o Giru, ki ga je vozil dvakrat, tudi leta 1994, ko je del trase potekal čez Slovenijo, ter o začetku kariere, o njegovi avstrijski izkušnji.

Valter, se vam zdi, da ste živeli v bolj romantičnih časih za kolesarstvo?

Bonča: Seveda. Takrat je bilo precej drugače kot danes, ko je vse precej bolj usmerjeno v rezultat, vse se meri. V mojih časih je bilo vse precej bolj sproščeno.

Omenili ste, da je ideja o biografiji padla na rojstnem dnevu. Katero kolesarsko anekdoto na zabavah najraje pripovedujete?

Valter Bonča Foto: Gregor Pavšič Nobene posebne, je pa vedno nekaj, kar sproži debate o kolesarstvu. Sem pa se pa ravno v tem trenutku ene spomnil, ki je sicer ni v knjigi.

V času, ko sem dirkal v Avstriji, nisem bil v posebno dobri formi, bil sem denimo 12-krat drugi, nakar je vodja naše ekipe dejal, da se o meni premalo piše in govori, zato se je izmislil, da me je pičila kača (smeh, op. p.).

Naslednji dan so vsi govorili o tem, bilo je tudi v časopisu. Kar naenkrat so me vsi spraševali samo še o tem …

Na prej omenjeni Giro leta 1994 imate bržkone lepe spomine, saj je 12. etapa od Bibbiona v Italiji do Kranja potekala tudi po slovenskih cestah, ki ste jih poznali kot lasten žep, pa tudi kanček obžalovanja, saj vas je vaš ekipni kolega in "cimer" na dirkah Dimitrij Konjišev na zadnjem levem ovinku pred Jelenovim klancem, torej tik pred ciljem "slovenske" etape v Kranju, prehitel in vas prikrajšal za možnost etapne zmage, ki ste si jo tako močno želeli.

Zdi se mi, da sem slabe stvari kar nekako pozabil in da se raje spominjam lepih in zabavnih trenutkov.

Na 12. etapi Gira 1994, ki je potekal čez slovensko ozemlje, se ga je držala smola. "Pred Ajdovščino sem padel, ob spustu proti Vrhniki sem imel še prazno pnevmatiko. Na boku s številko 17, ki je vsaj v Italiji nesrečna," se Bonča spominja v knjigi. Na 12. etapi Gira 1994, ki je potekal čez slovensko ozemlje, se ga je držala smola. "Pred Ajdovščino sem padel, ob spustu proti Vrhniki sem imel še prazno pnevmatiko. Na boku s številko 17, ki je vsaj v Italiji nesrečna," se Bonča spominja v knjigi. Foto: osebni arhiv

V knjigi se vračate tudi v rano mladost, ko ste prek teka na smučeh začeli odkrivati kolesarstvo. Denar za prvo specialko ste si kot 14-letni fant prislužili z delom. Z očetom sta sadila smrečice in nabirala storže, nazadnje pa je kolo, ki ste ga rezervirali v Italiji, prijatelji pa bi ga morali pretihotapiti čez mejo, ostalo na italijanski meji. Kaj se je zgodilo?

Res je. Kolo sem že prej rezerviral, kolegi bi ga morali le "prešvercati" čez mejo. Dogovorjeni smo bili, da se eden od njih čez mejo zapelje na mojem kolesu, kot da gre za rabljeno kolo, a carinika ni prepričal in moje novo kolo je na žalost ostalo na carini.

Koliko denarja ste zbrali zanj in je šlo v nič?

Takrat smo sicer imeli dinarje, mislim pa, da je šlo za današnjih tisoč evrov. Vem, da sem prijateljem izročil milijon italijanskih lir. 

Kdo je Valter Bonča?

Valter Bonča Foto: Gregor Pavšič Valter Bonča se je kot otrok najprej ukvarjal s smučarskim tekom, nato pa se je pri 12 letih preusmeril v kolesarstvo.

Že pri 20 letih je prvič nastopil na olimpijskih igrah (Seul 1988), kjer je pod zastavo tedanje Jugoslavije na cestni dirki zasedel 78. mesto, v moštvenem kronometru na 100 kilometrov pa petnajsto.

Leto pozneje je dosegel enega svojih največjih uspehov, zmagal je na Dirki po Avstriji (drugič se je to zgodilo leta 1992) in kot prvi kolesar iz nekdanje skupne države prejel povabilo iz avstrijske kolesarske srenje. Podpisal je za avstrijsko ekipo Bosch KTM.

Leta 1992 je v Barceloni nastopil še na svojih drugih olimpijskih igrah (63. mesto na cestni dirki) in se po tem odločil za profesionalno kolesarstvo. Leta 1993 je oblekel dres moštva Joly, leto pozneje se je pridružil italijanski ekipi Amore&Vita (1994), nato moštvu ZG Mobili-Selle (1995–98), leta 1999 se je preselil v poljski Mroz, leta 2000 pa se je vrnil v Avstrijo v ekipo Bosch.

Bonča je dvakrat nastopil na Giru, v letih 1993 in 1994, ko je bil del trase speljan čez Slovenijo. Prvič je dirko končal na 35. mestu, na svoji drugi rožnati pentlji pa je tik pred koncem dirke odstopil, saj v skupnem seštevku ne bi prišel do vidnejšega uspeha, pred Dirko po Švici pa si je želel še malo počitka.

Kariero je sklenil 25. junija 2006, po državnem prvenstvu v Gabrju.

Ena od stvari, ki jo, kot pišete, v karieri najbolj obžalujete, je to, da se nikoli niste udeležili Dirke po Franciji. Leta 1995, ko ste zmagali na dirki Po Sloveniji, ste že spakirali kovčke in bili že skoraj na poti proti Franciji, ko so vas poklicali iz ekipe in sporočili, da boste žal ostali doma. Organizatorji Toura so tik pred zdajci ugotovili, da so povabili eno ekipo preveč, nato pa iz vaše ekipe Mobili - Selle Italia in ekipe Deutsche Telekom sestavili eno, vi pa ste ostali brez mesta. Hud udarec?

Da, to je ena težjih stvari v moji karieri. V zadnjem trenutku so me poklicali in obvestili, da nisem več med potniki.

Gregor je letos vaš kolesarki dres iz tistega obdobja v času Toura odnesel na vrh prelaza Co du Galibier (2.642 m), ki velja za eno najbolj kultnih točk v svetu kolesarstva.

Da, to je bila res lepa poteza. Še Italijanom sem posredoval fotografijo in so bili zelo navdušeni. V Italiji namreč še vedno obstaja navijaški klub mojega takratnega moštva Mobili - Selle Italia. V Avstrijo pa sem poslal fotografijo sprejema, ki so ga pripravili zame, in je prav tako v knjigi.

Pavšič je Bončev kolesarski dres iz leta 1995, ki bi ga moral nositi na Touru, odnesel na vrh prelaza Co du Galibier (2.642 m), ki velja za eno najbolj kultnih točk v svetu kolesarstva. Pavšič je Bončev kolesarski dres iz leta 1995, ki bi ga moral nositi na Touru, odnesel na vrh prelaza Co du Galibier (2.642 m), ki velja za eno najbolj kultnih točk v svetu kolesarstva. Foto: Gregor Pavšič

Ko ste dirkali za avstrijski klub, ste živeli pri avstrijski družini v kraju Sankt Johann. So se vam ob veleuspehih slovenskih kolesarjev kaj oglasili?

Da, navdušeni so nad dosežki slovenskih kolesarjev in jih zanima, zakaj smo tako dobri.

Kaj jim odgovorite?

Da je to čudež. Ni preprosto odgovoriti. Spraševali so me, kaj delamo, da imamo dobre košarkarje, smučarje, skakalce, plezalce, kolesarje … Avstrija pa tako veliko vlaga v šport, pa ima bistveno manj uspehov kot mi. Odgovoril sem, da denar ne odloča vedno.

Kaj je bil vaš ključ do uspeha?

To, da me je kolo pritegnilo do te mere, da je bilo zame najpomembnejša stvar na svetu. Ko pridejo uspehi, pa so apetiti in cilji vedno večji …

VIDEO: Če bi kdo napisal pravljico o kolesarstvu, ne bi toliko pretiral kot ...

Katerega cilja nikoli niste uresničili, pa je bil visoko na vaši lestvici?

Prvi neuresničeni cilj je bil ta, da nikoli nisem nastopil na Dirki po Franciji. V tistem obdobju sem bil res v najboljši življenjski formi.

Drugi neuresničen cilj pa je bila medalja na olimpijskih igrah. Leta 1992 v Barceloni sem bil res blizu. Takrat sem štartal z mislijo na medaljo in bil dolgo tudi v igri zanjo, to so pozneje priznali tudi konkurenti. Ko so me tik pred ciljem prehiteli, sem izgubil voljo. Če na olimpijskih igraš ostaneš brez medalje, je vseeno, katero mesto osvojiš. Na koncu sem bil 63.

Problem je bil, ker ste bili na olimpijski igri sami, brez pomočnikov.

Da, v slovenski kolesarski reprezentanci sem bil sam, brez ekipe. Na OKS so takrat presodili, da je kolesarstvo individualen šport in da ne potrebujem ekipe. Kolesarstvo seveda ni individualen šport, zato je bilo vse skupaj zame še precej težje.

Zanimivo je, da je bil v italijanski ekipi, ki je na koncu do zmage popeljala Fabia Casartellija, ta je tri leta pozneje tragično umrl po hudem padcu na Touru, tudi Davide Rebellin, ki je pred dnevi pri 50 letih podpisal novo enoletno pogodbo in tako že 30. sezono ostaja v profesionalnem kolesarstvu. Si predstavljate, da bi pri teh letih še vztrajali? Sami ste se upokojili pri 38 letih.

Da, Davide očitno ne more prenehati. Sam si tega ne morem predstavljati, in če sem povsem iskren, se mi to zdi neumno. Če nisi več konkurenčen, potem nima smisla vztrajati. Slej ko prej vsak športnik pride do točke, ko mora začeti drugo življenjsko poglavje.

Je pa to seveda težko. Ko si vrhunski športnik, poznaš in obvladaš samo to. Vem, kako je bilo na mojih začetkih, ko sem odprl kolesarsko trgovino. Takrat je prodajalka o prodaji vedela več, kot sem vedel sam. Sam sem se na drugo kariero že dlje časa pripravljal.

Olimpijski prvak iz Barcelone Fabio Casartelli je leta 1995 tragično umrl med padcem na spustu na Dirki po Franciji. Olimpijski prvak iz Barcelone Fabio Casartelli je leta 1995 tragično umrl med padcem na spustu na Dirki po Franciji. Foto: Reuters

Na olimpijskih igrah v Barceloni vas je opazil tudi kontroverzni italijanski zdravnik Michele Ferrari, ki je po "zaslugi" sodelovanja z Lanceom Armstrongom postal sinonim za doping. Bili ste eden od šestih kolesarjev, ki jih je leta 1992 povabil k sebi na testiranje, na koncu pa je izbral samo enega in z njim začel očitno plodno sodelovanje. Ruski izbranec Evgenij Berezin je dve leti pozneje zmagal na italijanskem Giru, medtem ko pred srečanjem s Ferrarijem ni bil pretirano uspešen.

Da, Ferrari takrat še ni bil kaj posebno znan. O njem se je bolj začelo govoriti takrat, ko je začel sodelovati z Armstrongom.

Zakaj je na testiranje povabil ravno vas?

Prav zaradi olimpijskih iger. Poleg tega sem v tistem obobju vozil več italijanskih dirk in bil dokaj v ospredju. Še pred tem sem zmagal na Dirki po Avstriji in bil četrti na Giru delle Regione.  

V knjigi pišete, da v času, ko ste bili kolesar, doping sicer ni bil samoumeven, niti ga kolesarji niste sprejemali, ste pa do tega zavzeli nevtralen položaj. Kako se vi spominjate tega obdobja?

Govorilo se je o dopingu, nihče pa ni točno vedel, kaj se dogaja. Doping je bil v tistem času dosegljiv samo tistim, ki so že bili dobri kolesarji, zloraba pa ni bila tako splošna, kot se je to dogajalo nekaj let pozneje. Doping so v mojih časih uživali samo zmagovalci, se je pa kmalu potem začelo dogajati marsikaj. Tudi racije, kjer so odkrili ogromne količine prepovedanih snovi. V bistvu sem bil nad tem precej presenečen.

"V profesionalnih ekipah me niso nikoli nagovarjali k temu, da bi "moral", oziroma da "bi bilo dobro" poskusiti kaj prepovedanega. Nikoli nisem stopil v ta ožji krog kolesarjev, ki so imeli dostop do teh sredstev in tudi dovolj denarja zanje."

Odlomek iz knjige 700.000 kilometrov

Vas moti, da se kolesarstva še vedno drži temen madež?

Da. Včasih je bilo dopinga v kolesarstvu kar precej, medtem ko danes ni več tako. Sicer pa sami kolesarji pravijo, da kdor danes uživa karkoli prepovedanega, je res bedak. Testi so namreč tako napredni, da odkrijejo marsikaj. Poleg tega se vzorce hrani več let in se jih lahko testira čez nekaj let. Če kršiteljev torej ne dobijo danes, jih bodo pa čez dve leti.

Koliko so bili v času vaše kariere v slovenskem prostoru cenjeni vaši uspehi?

Nič kaj preveč, niti se ni vedelo zanje. Primer: ljudje so bolj spremljali vzpon na Mangart kot pa denimo rezultat na italijanski dirki, kjer sem bil peti, deseti. Zelo zanimivo je bilo, da ko sem zmagal na lokalni dirki na Mangart, so mi ljudje še dolgo po tem čestitali, pa ni bilo to nič posebnega. Pač dirka za rekreativce.

Bonča je vse svoje treninge, dirke in število prevoženih kilometrov s kolesom zapisoval v črno beležko. Bonča je vse svoje treninge, dirke in število prevoženih kilometrov s kolesom zapisoval v črno beležko. Foto: Gregor Pavšič

Danes je precej drugače.

Da, danes vsi spremljajo kolesarstvo. V mojih časih nihče ni vedel, kaj je to zavetrje, danes to ve že vsaka stara mama.

Ko ste se upokojili, ste najprej delali kot trener. Najprej v Savi Kranj, nato v Novi Gorici. Ste bili v tem delu suvereni?

V sezonah 2005 in 2006 je Bonča dirkal za kranjsko Savo. V sezonah 2005 in 2006 je Bonča dirkal za kranjsko Savo. Foto: Guliverimage Da, ker sem vedel, kaj trenersko delo je. Dokaj hitro sem se vpeljal, čeprav mi je bilo seveda težko. Najbolj zanimivo mi je bilo to, da sem kot kolesar mislil, da trener ničesar ne dela (smeh, op. p.), zdaj vem, da gara. Kolesar odpelje dirko in njegov dan je končan, medtem ko trener in vsi preostali v ekipi delajo ves dan.

Se je v zadnjem obdobju, ko so na kolesarski zvezi iskali novega selektorja, kdo spomnil na vas?

Menda sem bil med kandidati, a meni osebno tega nihče ni rekel. Klical me je trener mladinske ekipe in vprašal, ali bom sprejel ponudbo, pa sem rekel, da sploh ničesar ne vem o tem, pa tudi če bi, verjetno te funkcije ne bi sprejel. Ne vidim se v tem, poleg tega ne morem biti kar naprej odsoten in na poti.

To, kar delam pri Švicarjih, pomagam v reprezentanci za gorsko kolesarstvo, je idealno, ker odsotnosti ni tako veliko in takrat, ko grem na teren, grem z veseljem.

Kako se trenutno obdobje, slovenski kolesarski uspehi in koronavirus občutijo v vaši kolesarski trgovini?

Zelo pozitivno. Proda se bistveno več koles kot prej, več je zanimanja za električna kolesa. Težava je le v tem, da koles zmanjkuje, kar pa jih imamo, jih prodamo brez težav. Še posebej v obdobju prve karantene … takrat smo kolesa prodajali kot vroče žemljice.

Je biti športnik najlepše? Če ti gre, seveda.

Da, najlepše je biti športnik. Če ti gre.

Kako pa je biti kolesarjeva družina? Najbrž vam je žena Elizabeta povedala, kako ji je bilo v času vaše odsotnosti, utrujenosti, potovanj …?

Ogromno je bilo prilagajanja. Žene in obeh hčera. Vse se je vrtelo okrog moje kariere.

Vas še mikajo kolesarske dirke? Imate še željo pripeti si štartno številko in adrenalinu pustiti prosto pot?

Ne, nikakor. Edina dirka, ki se je udeležujem, je dirka Kobarid–Drežniške ravne, računam pa tudi, da se bomo s prijatelji udeležili maratona Franja. S tem, da bomo v času skupinskega štarta šli na kavo, da se sprosti gneča, in se bomo šele potem odpravili na štart. Ne gremo dirkat, samo na dirko gremo (smeh, op. p.).

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin