Tour de France
Tadej Pogačar
Matej Mohorič
Sobota, 15. 7. 2023, 6.00
1 leto, 4 mesece
Sobotni intervju: Matjaž Zevnik
Človek, brez katerega si je težko predstavljati slovensko kolesarstvo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,84
V Sobotnem intervjuju gostimo Matjaža Zevnika, gonilno silo Kolesarskega kluba Kranj, v katerem so se kalili številni slovenski kolesarji. Zevnik je tudi direktor kolesarske dirke za VN Kranja, ki bo letos doživela že 55. izvedbo.
Nekdanji kolesar, trener in športni direktor Matjaž Zevnik je človek številnih zgodb. Večji del, če ne kar vse svoje življenje je preživel v kolesarstvu in z njim okužil tudi svoje otroke, ki so danes vsak na svoj način vpeti v sta šport. V pogovoru za Sportal je spregovoril o viziji kranjskega kolesarskega kluba s 65-letno tradicijo, se spomnil na mlada leta Tadeja Pogačarja, ki je kot otrok na dirke v tujino nosil lego kocke, in Mateja Mohoriča, s katerim ga veže posebna vez. Razkril je tudi, za katerega kolesarja so ob prestopu dobili odškodnino, kar je v kolesarstvu skoraj unikum.
Zevnik se je več kot tri desetletja ukvarjal s trenerstvom, v različnih obdobjih je v kranjskem klubu treniral vse generacije, od dečkov, mladincev do članov. "In to po dvakrat," pravi.
Matjaž Zevnik (letnik 1964) je nepogrešljiv del slovenskega kolesarstva in gonilna sila Kolesarskega kluba Kranj, ki v zavesti večine, kljub umiku sponzorja pred leti, še vedno ostaja kranjska Sava. "S kolesarstvom sem se začel ukvarjati pri 13, 14 letih, v Savo pa sem prišel prek strica Franca Peternela, plavalca, ki se je poznal s Francijem Hvastjo (še enim ključnim možem kranjskega kluba, op. a.). Trenirati sem začel leta 1976, leto pozneje se je klubu pridružil Marko Polanc, ki je od letos kot trener in športni direktor spet z nami. Po specialnosti sem bil sprinter, še posebej pa sem imel rad stezo. Kariero sem končal kmalu, leta 1985, ker me je na dirki Alpe-Adria zbil avtomobil," se spominja Zevnik, ki je kmalu zatem postal trener.
S trenerstvom se je ukvarjal več kot 35 let, v različnih obdobjih je v kranjskem klubu treniral vse generacije, od dečkov, mladincev do članov. "In to po dvakrat." Priznava, da je bil kot trener strog na treningu, ob tem pa je bil svojim kolesarjem kot drugi oče. Njegova hčerka Maša Zevnik, poslovna sekretarka kolesarskega kluba Kranj, ki nas je opozorila, da je njen oče preveč skromen, da bi znal sam sebe pohvaliti, ga je opisala kot vizionarja, ki nikoli ne odneha, če si zastavi cilj, v katerega verjame. "Je načelen, kritičen, lojalen, "ljudski", z velikim čutom do sočloveka, sicer pa do sebe zelo skromen in se nerad izpostavlja, kaj šele (po)hvali," je povedala. Tako je Zevnik med drugim pomagal tudi Kristijanu Korenu, ki mu je leta 2021 po odsluženi kazni zaradi domnevne vpletenosti v afero Aderlass ponudil mesto v ekipi Slovenije na dirki Po Slovenji, teden dni pozneje pa je Koren postal državni prvak v cestni vožnji.
Zevnik v mladih letih.
Zevnik je krajše obdobje kot trener deloval tudi v avstrijskem klubu, kjer sta se mu pridružila tudi dva slovenska kolesarja, Aleš Pagon in Milan Eržen, a se je zaradi spleta okoliščin vrnil v Kranj, kjer zadnjih deset let opravlja vlogo glavnega trenerja oziroma športnega direktorja in direktorja kluba.
Od leta 2010 je tudi direktor kolesarske dirke za VN Kranja – letos bo na sporedu že njena 55. izvedba – dirke z najdaljšo tradicijo v Sloveniji, ki poteka pod okriljem UCI.
Leta 2007 je kot mehanik na dirki čez Ameriko spremljal slovenskega ultrakolesarja Jureta Robiča, kar je bila posebna zgodba, a zelo posebno mesto pri Zevniku ima tudi Matej Mohorič, ki je prispevek Zevnika k njegovim uspehom opisal tudi v posebnem poglavju v avtobiografiji z naslovom Mohopedija.
Zevnik je s kolesarstvom okužil vso svojo družino, sin Jošt Zevnik je pri kolesarski ekipi Israel – Premier Tech vodja tehničnega sektorja, hčerka Maša je poslovna sekretarka kolesarskega kluba Kranj, najmlajša hči Jerca pa dela kot maserka v kolesarski ekipi Bahrain-Victorious in lastnem salonu. Zanimivo je, da nihče od njih ni kolesar, še največ časa na kolesu, kot nam je namignila Maša, preživi Matjaževa žena.
V Sobotnem intervjuju je spregovoril o viziji kranjskega kolesarskega kluba s 65-letno tradicijo, se spomnil na mlada leta Tadeja Pogačarja, ki je kot otrok na dirke v tujino nosil lego kocke, in Mateja Mohoriča, razkril, za prestop katerega kolesarja so v Kranju dobili odškodnino, ter ocenil slovenske nastope na letošnjem Touru. Na zalogi ima toliko zgodb, da bi lahko, oz. moral napisati knjigo.
"Tour še najbolj spremljam zaradi Mateja Mohoriča, ki je še vedno moj varovanec. Zadnji dve leti sodelujeva vse od oktobra do Toura, spremljam ga na vseh treningih v Sloveniji."
Najverjetneje podrobno spremljate Dirko po Franciji. Od treh Slovencev na Touru sta bila pred leti kar dva člana vašega kluba, Matej Mohorič in Luka Mezgec, s Tadejem Pogačarjem pa ste nekajkrat sodelovali v mlajših selekcijah. Kako komentirate njihove predstave?
Seveda, Tour redno spremljam in lahko rečem, da sem zelo zadovoljen z nastopi vseh treh. Sicer je še prezgodaj za napovedi, ampak mislim, da bo Pogačar izničil zaostanek za Vingegaardom in na koncu zmagal dirko. Kar zadeva Mateja, upam, da bo prišel do etapne zmage, v nedeljo je bil res blizu (3. mesto, op. a.), Mezgec pa bo slej ko prej nekaj moral narediti tudi za svoj rezultat in se ne ozirati nazaj v trenutku, ko bi lahko sprintal zase. Mislim, da mu Dylan Groenewegen (Mezgec je njegov glavni pomočnik pri sprintu, op. a.) na Touru ni konkurenčen. Seveda pa Tour še najbolj spremljam zaradi Mateja, ki je še vedno moj varovanec.
Mateja Mohoriča in Matjaža Zevnika veže posebna vez.
Ko sem ga vprašala za kakšno vajino skupno anekdoto, je bil poln hvalnic na vaš račun. Rekel je, da ste mu od vsega začetka pomagali utrditi samozavest, ker sam ni verjel, da je fizično dovolj dobro pripravljen, da lahko dosega dobre rezultate med mladinci tudi na svetovnem nivoju, ter da ste mu kot trener predali ogromno tehničnega in motoričnega znanja. V svoji avtobiografiji Mohopedija vam je posvetil celo poglavje. Očitno imata res posebno vez.
Da, z Matejem se super razumeva. Bil je moj kolesar od svojega otroštva, vmes je bil eno leto tudi pri Marku Polancu, ki je bil pred leti naš trener in se je lani na naše veselje vrnil v klub, preostala leta pa sem bil vseskozi njegov trener. V tem obdobju je dvakrat postal svetovni prvak, najprej med mladinci (2012), nato še med člani do 23 let (2013).
Kako to, da kljub temu, da je že nekaj let član WorldTour ekipe Bahrain-Victorious, spet sodelujeta, spremljate ga na vseh treningih v Sloveniji?
Dres državnega prvaka Mateja Mohoriča (2021) z zahvalo Zevniku.
Lani sva na enem od treningov debatirala. Še danes se spominjam, da je bilo to na bencinski črpalki v Cerknem, kjer sva sedela na robniku in klepetala. Omenil sem mu, da se mi zdi, da bi na treningih potreboval neko pomoč, nekoga, ki bi ga spremljal z avtom in mu pomagal, in s tem niti slučajno nisem mislil nase. No, in Matej je rekel, da me že tri leta želi vprašati, ali bi bil jaz ta oseba, pa nikoli ni bilo prave priložnosti (smeh, op. a.).
Na poti do doma sva bila že vse dogovorjena in kmalu sva spet začela skupaj trenirati. Nekako sva dogovorjena, da mu bom pomagal do konca kariere oz. kakor dolgo bom lahko. Kot trener v Kolesarskem klubu Kranj nisem več aktiven, ker sem imel tega dovolj.
Z Markom Polancem zdaj kombinirava tako, da sva v klubu oba športna direktorja, medtem ko je on tisti, ki vodi treninge in ima pri tem moje polno zaupanje. Ker s starostjo vse skupaj postaja malo bolj naporno, seveda s tem tudi delo športnega direktorja, se na dirkah menjavava. 60 odstotkov dirk naredi on, preostalih 40 pa jaz. Super se razumeva, super nama gre, še prave kolesarje dobimo, potem pa bom svojo zgodbo v klubu počasi zaključil.
Uradno grem čez eno leto v pokoj, a sem se z novim predsednikom kluba Mladenom Kovačevićem dogovoril, da bova z Markom vztrajala še tri leta. To je bil ob prevzemu funkcije njegov pogoj.
Moja vizija je, da bi v klub privabil dva naša nekdanja kolesarja, Mohoriča, ko zaključi kariero, in Jana Polanca. Mateja vidim kot direktorja kluba, Jana kot športnega direktorja, svojega sina Jošta Zevnika, ki zdaj vodi tehnični sektor pri ekipi Israel - Premier Tech, pa kot vodjo marketinga ali direktorja. Mislim, da bi oni klub lahko zelo dobro peljali naprej. Posadka bi bila optimalna. Seveda bi tudi moja hči Maša lahko vodila klub, če bodo preostali za to. O tem odloča upravni odbor.
Jeseni, ko bo že malo bolj jasno, kakšna bo naša vizija, bomo sklicali novinarsko konferenco in povedali, v kakšnem smislu želimo zgodbo kranjskega kolesarskega kluba peljati naprej.
Kolesarji Kranja so bili najmlajša ekipa na letošnji dirki Po Sloveniji. Bili so zelo aktivni, v prvih treh etapah se je trem od njih uspelo priključiti ubežnim skupinam. V prvi etapi je v pobegu sodeloval Teo Pečnik, v drugi etapi Jaka Vovk, v tretji etapi pa je sodelovanje v pobegu uspelo Vidu Jeromlu.
Vaši klubski prostori so polni spominov na Mohoriča, na steni je tudi njegova majica državnega prvaka s posebno zahvalo vam, fotografije …. Kdaj ste vedeli, da gre za posebnega kolesarja, pozneje dvakratnega svetovnega prvaka v mladinskih kategorijah?
V prostorih kranjskega kolesarskega kluba.
Kdaj sem vedel? Kmalu, v kategoriji mlajših mladincev (starost 15 in 15 let, op. a.), že takrat se je videlo, da ima večjo željo kot drugi, do največjega preskoka pa je prišlo, ko mi je omenil, da bi bil rad profesionalni kolesar.
Rekel sem, seveda, če tako razmišljaš, potem sem tudi jaz pripravljen narediti precej več. To je veljalo tudi za vse preostale kolesarje, ki so pokazali interes.
Samo za primerjavo, koliko je Matej vlagal v kolesarstvo – ko je šel s treninga, torej iz Stražišča do Podblice, je dirkal tako kot na treningu, ali pa me je celo prosil, da ga vlečem z avtomobilom, medtem ko so se preostali do doma peljali v precej ležernem ritmu.
Spomnim se, da sem leta 2012, ko smo imeli res dobro ekipo, fantom na sestanku rekel, da na svetovnem prvenstvu hočem medaljo. Takrat so se mi vsi smejali, češ, ti se šališ, a se nisem. Vse smo usmerili v svetovno prvenstvo. Zanimalo nas je samo to, samo medalja na svetovnem prvenstvu.
Vem, da sem bil takrat v očeh mnogih napihnjen in neumen, ampak vseeno, takrat sem vedel, da so fantje, ki sem jih imel v ekipi, tega sposobni, in ne le Matej.
Ampak tisto pomlad nam kar ni in ni šlo. Ne vem, kaj se je dogajalo, a dirke nismo mogli zmagati. No in potem se je zgodilo, da je Matej teden dni pred državnim prvenstvom odpadel že sredi treninga, na klancu na Senično ni mogel držati stika z mlajšimi mladinci. Takoj sem prekinil trening, Mateja posedel v avtomobil in ga odpeljal v Kranj v dežurno ambulanto.
Matej Mohorič je leta 2012 postal mladinski svetovni prvak, leto pozneje pa uspeh ponovil še med mlajšimi člani.
Klical sem dr. Mateja Svetca, z njim sva bila skupaj na RAAM-u (ultramaratonska kolesarska dirka Race Across America, ki od leta 1982 poteka med zahodno in vzhodno obalo ZDA v dolžini trase približno 4.800 km, op. a.), kjer je dirkal Jure Robič, skratka, klical sem ga, ker je dobro poznal problem izčrpanosti. Lili Žura (direktorica ZD Kranj, op. s.) in Svetec sta se povezala ter kmalu ugotovila, da je Matej preveč izčrpan.
Morate vedeti, da Matej po treningu ni doma ležal na kavču, ampak je delal, kosil travo, grabil in podobno. Poleg tega je bil tisti dan ves dan na soncu in vsega je bilo preveč.
Čeprav je bilo vse to zelo naporno, vseeno mislim, da ravno iz tega, njegovih delovnih navad, izhaja tudi njegova kakovost. Neverjetno je, koliko je pripravljen trenirati in kako dobre volje je vedno, ko pride na trening. Komaj čaka, da začne s treningom.
Skratka, v kranjski dežurni ambulanti je takrat dobil nekaj infuzij, Lili je bila celo noč tudi ob njem. Že na naslednji dirki v Italiji je zmagal in v tem stilu nadaljeval na vseh naslednjih dirkah. Od dirke po Zgornji Avstriji, dobil je etapno dirko Giro della Lunigiana in Giro di Basilicata, pa potem še osem enodnevnih dirk. Istega leta je postal še svetovni mladinski prvak na cesti in podprvak v kronometru.
Tudi Jan Polanc se je kolesarsko kalil v Kranju, kjer bo tudi simbolično sklenil svojo kariero. Pred startom nočnega kriterija na VN Kranja (22.7.) bo odpeljal svoj častni krog.
V Kolesarskem klubu Kranj oz. še prej Sava Kranj se je kalilo kar nekaj kolesarskih imen. Poleg že omenjenega Mohoriča še Grega Bole, Luka Mezgec in Jan Polanc, pozneje vsi kolesarji najvišje ravni. V nogometu bi s temi prestopi obogateli, tam je veriga drugačna. Ste s kakšnim prestopom vendarle kaj zaslužili?
Edino z Matejevim prestopom. Že ko je postal mladinski svetovni prvak, smo s takratno ekipo Liquigasa podpisali pogodbo. Na neki način so ga rezervirali, za tem je stal Gorazd Štangelj (danes športni direktor ekipe Bahrain-Victorious, kjer je tudi Mohorič, op. a.).
Za Mateja smo potem celo dobili odškodnino. Pošteno. Tako kot smo se dogovorili, seveda pa nam tega niso bili dolžni. V kolesarstvu ni tako, kot je s tem v nogometu. Odškodnina ni bila visoka, je pa bila to, ker smo bili takrat v klubu brez denarja, lepa vsota. Matej nam je tudi po tem, ko ni bil več naš član, večkrat pomagal, ko smo kaj potrebovali. Tako z opremo kot z denarjem.
Na področju odškodnin v kolesarstvu bo menda prišlo do določenih sprememb. Ali temu verjamete?
Govori se, da bo klub za prestop kolesarja dobil neko odškodnino, a dokler se to ne bo zgodilo, temu ne bom verjel. Nekaj so sprejemali (na Mednarodni kolesarski zvezi, op. a.), vendar mislim, da so se bolj pogovarjali, kot pa da bi kaj sprejemali. Bi bila pa ta sprememba zelo dobrodošla, v našem klubu bi lahko že samo od Matejevih prestopov živeli precej bolje, kot živimo.
Kako se spomnite Tadeja Pogačarja v mlajših letih? Menda ste slovensko reprezentanco dečkov nekajkrat peljali v Berlin na etapno dirko in je bil zraven tudi Tadej.
Res je, določeno obdobje sem bil selektor za mlajše kategorije, dečke A, B ter C in v Berlin smo hodili na mednarodno dirko Kids Tour, podobno etapno dirko za otroke, kot jo imamo zdaj v Sloveniji.
Tadej Pogačar je fant v ospredju, v roza dresu Radenske.
Zelo dobro se spomnim Pogačarja in Martina Lavriča, ker sta bila toliko manjša od preostalih. Bila sta v kategoriji dečki C (do 12 let), imela sta pol prevelika kolesarska dresa in vedno sta s seboj nosila lego kocke. Prav simpatična sta bila, moja žena ju je pazila.
S Tadejem pozneje nisva imela stikov kot tekmovalec in trener, sva pa vedno vesela, ko se vidiva. Lani, ko sem bil na njegovi dirki v Komendi, je sam predlagal, da se fotografirava skupaj.
Kaj pri Tadeju po vašem mnenju najbolj izstopa?
Pri njem in Mohoriču mi je najbolj všeč ta njuna vedrina, z veseljem delata vse, česar se lotita. Glede tega sta si zelo podobna, s tem, da ima Tadej boljše naravne predispozicije za kolesarstvo. Ko pride Matej na šest ur treninga, se smeji, ali pa Tadej, ko je zadnjič objavil video, kako na kolesu je francosko štruco in se pri tem neznansko zabava … Česa takega še nisem videl (smeh, op. a.). Po eni strani s tem provocira Jonasa Vingegaarda in preostale.
Mislim, da so vedri ljudje v življenju precej bolj uspešni. Tudi ne vznemirjata se, če ni dobrih rezultatov. Oba sta res "face" in zato sta tako uspešna. V značaju je pol narejenega.
Z vsemi temi fanti imam lepe odnose, s Primožem Rogličem pa se v bistvu skoraj ne poznava. Sva samo na 'živjo'. Tako hitro je priletel in odletel na kolesarsko sceno … Ko je dirkal v Sloveniji, sem se ukvarjal z mladinci, ko pa sem prevzel člane, je bil že v tujini. Spomnim se samo, ko je v Poreču (2014) zelo grdo padel. Takrat sem bil zraven, še pobirati sem ga pomagal. Pri padcu si je poškodoval očesno dno in mislil sem, da je njegove kariere konec.
Spomnim se, da so ga pri Adria Mobil že čez nekaj dni dali na kolo in da sem še Boštjana Mervarja (trenerja Rogliča pri Adria Mobil, op. a.) vprašal, ali se mu to zdi pametno, pa je rekel, da je v redu in da ima fant visok prag bolečine.
Bolečina in kolesarstvo se zdita dokaj povezana.
Da, če kolesar ne zna prenašati bolečine, je to lahko težava. Vsak kolesar, ki začne uživati v bolečini, je malo boljši. Če pa se sami sebi smilijo in ne znajo prenašati bolečine, potem iz tega ne bo nič.
Živimo v zlati dobi slovenskega kolesarstva. Se slovenska kolesarska evforija pozna tudi v vašem klubu?
Pri nas niti ne, sami niti ne startamo na veliko število kolesarjev, saj to pomeni, da potrebuješ več trenerjev, in to dobrih trenerjev, kar je v zadnjem času postal precejšen problem. Če bi želeli imeti sto pionirjev, bi potrebovali deset dodatnih trenerjev, ki jih nimamo kje vzeti, veliko število kolesarjev potegne za sabo več avtomobilov za prevoze na dirke in še marsikaj, tako da ….
Vzamemo sicer vsakega, ki pokaže zanimanje in se nam želi pridružiti, selekcija pa se potem naredi naravno. Fantje že pri mlajših mladincih ugotovijo, ali lahko sledijo treningu in konkurenci ali ne.
Trenutno imamo v klubu kar 14 starejših mladincev in deset mlajših mladincev, toliko jih že dolgo nismo imeli. Naš cilj je, da imamo v vsaki kategoriji približno deset kolesarjev. Naj bodo to člani, ki jih je danes več, starejši in mlajši mladinci, dečki A, B in C. Če je v vsaki kategoriji deset kolesarjev, je delo najlažje, s tem, da v najmlajših kategorijah nikakor nismo obremenjeni z rezultatom. Saj se hitro vidi, kam kdo spada, po toliko in toliko treningih se to že pokaže.
Kdaj se da oceniti, kdo je iz pravega materiala za doseganje rezultatov?
Mislim, da od drugega leta pri mlajših mladincih (16 let), pri starejših mladincih (17 in 18) pa zagotovo, saj se takrat kolesarji tudi dokončno razvijejo. Nekateri so že pri 15 letih taki, kot so drugi pri 19.
Sicer pa smo trenutno v nekem nenavadnem obdobju, v vseh klubih je podobno. Kot da ni nekega elana. V kategoriji U23 smo Slovenci zašli v druge vode ali pa med kolesarji enostavno ni pravega materiala.
Ali vaši kolesarji kaj zaslužijo, dobivajo kakšne štipendije, govorim seveda o članski kategoriji? Sprašujem zato, ker je pri športu pogosto tako, da pride obdobje, ko je treba sprejeti odločitev, ali najti zaposlitev, sponzorja, ali pa se od športa posloviti.
Pri starejših mladincih ni nobenega denarja, pri nas tega ne prakticiramo, kar pa zadeva člansko ekipo, pa kolesarje bolj nagrajujemo, kot pa da bi podeljevali štipendije. Zdaj smo drugo sezono spet v kontinentalnem razredu, kar je zelo pomembno, saj to pomeni, da sploh obstajamo, vendar naši fantje nimajo še nobenih štipendij, imajo pa zelo dobre pogoje. Dobijo kolesa, opremo, vozimo jih na dirke in priprave, tako da imajo res vse možnosti, da uresničijo svoj potencial.
Pogovarjamo se, da bi jih s prihodnjo sezono mesečno začeli nagrajevati v smislu štipendije. Izbrali bomo tiste kolesarje, ki bodo hoteli dirkati.
Teo Pečnik, član Kolesarskega kluba Kranj, je junija letos postal državni prvak med mlajšimi člani.
Kaj pa v nižjih kategorijah?
Če govorim o našem klubu, imamo tri zelo dobre starejše mladince, ki bodo prihodnjo sezono napredovali v člansko vrsto, in oni bodo prvi dobili priložnost, kar sem jim že povedal. Sam imam navado, da v ekipo članov vedno vzamem tiste mladince, ki smo jih trenirali šest, sedem let in so se že izkazali ter tudi na mednarodnih dirkah dosegajo lepe rezultate.
V klubu gradimo na mladih, verjetno pa bomo skušali v ekipo pripeljati tudi kakšnega starejšega kolesarja iz drugega kluba, ki bi bil vezni člen med športnim direktorjem in ekipo.
Ko sem opazovala vozni park pred vašim klubom, sem opazila, da so registracijske tablice od vsepovsod, iz Slovenj Gradca, Nove Gorice, Ljubljane … Fantje so očitno res iz vseh vetrov.
Res je, kolesarje imamo od vsepovsod, Teo Pečnik je iz Slovenj Gradca, Grega Podlesnik je iz Sevnice … Za zdaj se ti fantje v Kranj pripeljejo dvakrat na teden, preostale treninge opravijo sami, morda se bomo v prihodnje odločili, da jim blizu kluba poiščemo stanovanje, morda vzeli hišo v najem, kjer bi lahko skupaj živeli.
Nejc Komac med 4. etapo dirke Po Sloveniji.
Ko smo vas na dirki Po Sloveniji prosili, ali vas lahko fotografiramo pred kombijem kranjske Save, ste nas popravili, da se klub sicer trenutno ne imenuje Sava Kranj, da pa se zna zgoditi, da bo v prihodnje spet tako. Ali to pomeni, da bo prišlo do sponzorske okrepitve?
Naš načrt je, da se bo naš klub enkrat spet imenoval Sava Kranj oz. vsaj članska ekipa. Po tem imenu smo znani po celi Evropi, če ne kar po celem svetu. Več o tem bo znanega jeseni.
Omenili ste, da ste drugo sezono spet v kontinentalnem razredu. Kaj to prinese in odnese?
Da se registriraš kot kontinentalna ekipa, te to stane deset tisoč evrov na leto. To prinaša določene privilegije, lahko voziš dirke prve kategorije kot klub, je pa po drugi strani, če imaš mlade kolesarje, tudi velik manko, saj ne moreš nastopati na regionalnih dirkah v Italiji, ki so odličen poligon za učenje.
Ko smo se odločali, smo tehtali med tem. Takrat sem ocenil, da če se želimo premakniti naprej, moramo narediti ta korak, skratka se vrniti na kontinentalni nivo. To tudi pomeni, da lahko na dirki Po Sloveniji nastopamo kot Kranj in se identificiramo kot klub.
Pred tem smo na primer nekaj let nastopali kot reprezentanca Slovenije, kar je bila moja ideja, čeprav to ni bila reprezentanca Slovenije, ampak edini način, da smo lahko nastopali na dirki. Pa tudi sicer to ni bila reprezentanca, vse smo delali na lastne stroške. Kar pa je bilo slabo, je bilo to, da na dirki nismo mogli pokazati svojih dresov in predstaviti svojega kluba.
To je izjemnega pomena, se strinjate? Zato je na dirki Po Sloveniji vedno toliko domačih kolesarjev v begu, da se pokažejo na TV-zaslonih, da predstavijo klubski dres in sponzorje na njem.
Seveda, saj zato smo tudi mi letos dirkali na tak način, in mislim, da tudi preostali Slovenci. Zavedamo se, da trenutno nimamo kolesarja za generalno razvrstitev, nimamo ga ne mi ne Adria in ne Rog Ljubljana, in to si je treba priznati, zato smo se skušali pokazati v begu, in mislim, da smo to počeli zelo dobro.
Že nekaj let živimo v zlati dobi slovenskega kolesarstva. Kako bi lahko kolesarski delavci in preostali zdaj kar najbolje izkoristili slovensko kolesarsko evforijo?
Mislim, da bi morali mediji več pozornost nameniti kontinentalni sceni. O tem nihče ne piše in ne poroča. V našem klubu imamo na primer Marolta, ki je bil osmi na mali Flandriji, pa nihče ne piše o tem. Pri nas sta pomembna samo Roglič in Pogačar, nihče pa se ne zaveda, da fantje izhajajo iz manjših klubov, kot je tudi kolesarski klub Kranj.
Jaka Marolt
Že 55. VN Kranja
Matjaž Zevnik je tudi direktor kolesarske dirke za Veliko nagrado Kranja (GP KRANJ 2023 POWERED BY I FEEL SLOVENIA), ki bo prihodnji konec tedna (22. in 23. julij) na sporedu že 55. Gre za dirko z najdaljšo tradicijo v Sloveniji, ki poteka pod okriljem UCI.
"Na dirki bodo letos zastopani vsi italijanski in avstrijski klubi, nastop so potrdili tudi pri ekipi Novo Nordisk (gre za ekipo kolesarjev s sladkorno boleznijo, ki kolesari za ozaveščanje o tej bolezni, op. a.). Vsi se radi vračajo na našo dirko, kar je potrditev, da gre za kakovostno dirko. Letos smo se morali zavrniti deset ekip, na startu je lahko samo 176 kolesarjev," je povedal Zevnik. Dirka nosi ime po zdaj že pokojnem Filipu Majcnu, ki je bil vse življenje izredno predan kolesarstvu. "Bil je direktor tovarne Sava in zelo naklonjen klubu. Bil je tudi eden izmed pobudnikov, da je bila tovarna Sava tako dolgo sponzor našega kluba," je povedal Zevnik.
"Dirko organizira Kolesarski klub Kranj, a kar zadeva priprave na dirko, ogromno postori moja hčerka Maša," je na hčerkin prispevek opozoril naš tokratni sogovornik. "Ona opravi 80 odstotkov dela, jaz pa vse tekoče, veliko pomagajo tudi naši trenerji."
Zevnik čestita najboljšim (od leve proti desni: Aldo Ino Ilešič, Žiga Ručigaj in Gašper Katrašnik) na VN Kranja 2016.
Na dirki za VN Kranja bo svojo kariero še simboličo sklenil Jan Polanc. Pred štartom sobotnega nočnega kriterija (22.7.) bo odpeljal častni krog.
Program 55. VN Kranja:
22. 7. 2023
14.30–18.30: kriterij po ulicah Kranja: dečki, deklice, mlajši in starejši mladinci in mladinke, ženske
18.30: dirka za otroke, ki še ne trenirajo kolesarstva
19.15: dirka za sponzorje, prijatelje kluba, trenerje in spremljevalno osebje
20.00: koncert Mitja Šinkovca
21.00: nočni kriterij za kategorijo članov
22.30: koncert Mitja Šinkovca
23. 7. 2023
13.00–17.00: 55. Velika nagrada Kranja I GP Kranj powered by I Feel Slovenia – memorial Filipa Majcna
