"You, you, you … Jugoslavija" #video

Vse od leta 2014, ko je Luka Mezgec prišel do odmevne zmage na slovitem Giru, je slovensko kolesarstvo v velikem vzponu. Ni leta, ko ne bi kdo na kakšni od tritedenskih dirk opozoril nase. Letošnja Vuelta je bila na primer v znamenju končnega zmagovalca Primoža Rogliča in nadarjenega Tadeja Pogačarja, v Španiji pa je imel velike načrte tudi Mezgec, a mu je padec prekrižal načrte. Nikdar v življenju ni preživljal tako težkih trenutkov, kot jih je tokrat. Po padcu kilometer pred ciljem 14. etape v Oviedu je bil dobesedno prikovan na posteljo. Organizirati so mu morali poseben letalski prevoz, da je sploh prišel v Slovenijo. Ni mogel hoditi. Vesel je, da je po opravljeni rehabilitaciji spet v pogonu in že zre proti novim izzivom. V prihodnjem letu bi rad premierno nastopil tudi na olimpijskih igrah.

Luka, ali je muk po padcu na Vuelti konec?
Vsak dan je boljše. Vesel sem, da sem lahko začel trenirati. Počutje je boljše, regeneracija hitrejša, ker grem na kolo in pospešim cirkulacijo krvi. Veselje in optimizem sta, ker sem spet na kolesu in zunaj na zraku.

Ali se spomnite, kaj se je v 14. etapi Vuelte v resnici zgodilo?
Pogledal sem si posnetek. Prehiteti sem želel po desni in je z leve prišel val. Odvzelo mi je krmilo, spodneslo me je. Skoraj sem se že rešil. Odpel sem si pedal. Od zadaj me je nekdo zadel in me je katapultiralo.

Luka o težkih trenutkih, ki jih je preživljal po grdem padcu

Kakšno kalvarijo ste potem doživljali?
Ko sem padel, sem še vstal in si rekel, spet sem strgan. Pred mano so bile šprinterske etape, jaz pa sem bil olupljen. Hitro me je začelo boleti v boku. Ulegel sem se. Noge nisem več mogel premikati. Na poti do bolnišnice mi je šlo v reševalnem avtomobilu veliko po glavi. Kako huda je poškodba, koliko časa bom potreboval, da bom prišel nazaj, katere dirke bom izpustil, ali bo kaj tvegano za naslednjo sezono. V bolnišnico sem šel s strahom. Tam nato gledaš le strope, ker ležiš na postelji.

Opravil sem vse mogoče preiskave. Čakanje na rezultate je bilo najhuje. Sicer sem imel ob sebi klubskega zdravnika, ki me je spodbujal in govoril, da bo vse v redu. A bi mi verjetno isto govoril tudi, če bi mi manjkalo pol noge. Ko so prišli rezultati, me je samo zanimalo, koliko časa bom potreboval, da bom prišel nazaj. Postavljen je bil tritedenski okvir, v katerem bom moral le ležati. Na veliko veselje sem po enem tednu vstal in začel rehabilitacijo. Dva tedna po poškodbi sem bil nato že na kolesu.

Sportal Na trenutke se je vprašal, zakaj mu je tega treba, a je vedno znova našel motivacijo #intervju

Za prevoz domov so mu prek zavarovalnice uredili posebno letalo. Foto: Osebni arhiv/Luka Mezgec Kako težko je biti nepremičen na postelji, glede na to, da ste navajeni biti nenehno v pogonu?
Zelo težko. Najhuje je bilo to, ker sem prejšnjih 14 dni vsak dan dirkal po štiri, pet ur, nato pa sem se kilometer do cilja etape ulegel na tla. Od takrat sem bil skoraj le na hrbtu. Nisem smel vstati s postelje, skrčiti nog ... Drugi dan me je hrbet začel zelo boleti. Od ležanja namreč. Največja muka je bila, ker si nisem predstavljal, ali bom lahko tri tedne zdržal na hrbtu.

Ali je bilo to potem najtežje? Ležanje, čeprav so bile prisotne bolečine.
Najtežje je bilo zagotovo ležanje. Prav tako izgubljena priložnost, ker sem bil v res dobri formi. Vse sem podredil temu, da bi osvojil etapo na Vuelti. Vedel sem, da imam dobri nogi, v glavi sem bil prav tako pripravljen, da bom eno etapo dobil. Nato je bilo vsega konec.

Kako so izvedli  transfer v Slovenijo, ker ste morali nenehno ležati na postelji?
Organiziran je bil poseben polet. Najprej nismo vedeli, ali bom rehabilitacijo opravljal v tujini. Ko si mi rekli, da bom toliko časa ležal v bolnišnici, sem rekel, da bi bil najraje doma. Družine nisem videl dva meseca. Zavarovalnica je nato vse organizirala. V soboto in nedeljo sicer ne vozijo, če niso povsem nujni primeri, zato smo klicali v ponedeljek. V sredo so me prišli iskat.

Z rešilcem so me odpeljali na letališče, nato preložili v letalo. Prostora je bilo za dva pacienta in zdravnika. Letalo je prišlo iz Innsbrucka. Na Brniku me je čakalo spet vozilo, ki me je pripeljalo domov, kjer sem imel bolniško posteljo.

Sportal Primož Roglič odhaja na jadrnico

Ali ste po padcu v bolnišnici kolesarstvo povsem izklopili ali ste gledali pohod Primoža Rogliča do velike zmage in izvrstne vožnje mladega Tadeja Pogačarja?
Gledal sem. Drugega dela nisem imel. Ampak nisem imel interneta. Na srečo sem dobil nekaj signala. Najhuje je bilo tisti dan, ko sem padel in sem bil spodaj v bolnišnici na intenzivnem oddelku. Signala ni bilo. Štiri ure po padcu ni doma nihče vedel, kaj je z mano. Telefon sem dvigoval v zrak, da bi dobil kakšen signal. Pojavila se je ena črtica, da je priletelo kakšno sporočilo. Ko sem ga želel poslati nazaj, ni šlo. Moji so vedeli, da so me napol mrtvega naložili v rešilno vozilo, in so bili v negotovosti.

Rehabilitacijo je opravil pri Alenu Liliću in bil izjemno zadovoljen z napredkom. Foto: Osebni arhiv/Luka Mezgec In kako so domači doživljali dramo?
Zelo so bili nervozni. Oče je bil s sestro na morju. Na plaži so gledali dirko in videli, da sem padel. Nato je šel oče, kot so mi rekli, na sprehod v gozd. Niso imeli informacij, kaj je z mano. Paničaril je. Sestra mu je govorila, da bo vse dobro. Klicali so našega maserja v ekipi, ki prav tako ni vedel nič. Čez nekaj časa je naš zdravnik, ki je bil ob meni, sporočil maserju, da je medenica verjetno zlomljena.

Kakšna je bila rehabilitacija? Opravljali ste jo na Primorskem.
V Fizio centru sem bil pri Alenu Liliću. Ko prideš k njemu, spoznaš, da je to svetišče športnikov. Zahvale vrhunskih športnikov so prisotne povsod. Kolega Tomaž Jeras mi je že pred časom nenehno govoril, kako je dober. Na to sem pozabil. Tanjina prijateljica mi je ob prihodu domov dejala, naj grem k njemu, ker je zelo dober, vendar hkrati dodala, da nimam možnosti, da bi prišel do njega, ker je toliko zaseden. V stiku sem bil tudi s Tomažem. Dal mi je njegovo telefonsko številko.

Poslal sem mu izvide in me je klical, da lahko pridem k njemu že v ponedeljek. Rekel mi je, naj s seboj prinesem nekaj stvari za preobleči, saj bom pri njem od sedem do deset dni. Kar preznojil sem se, ko sem slišal, da bi moral spet stran od družine, saj je toliko časa nisem videl. Vprašal sem ga, ali bi se lahko vsak dan vozil k njemu. Rekel mi je rekel, da je toliko terapij, da bi me imel raje pod nadzorom. Sicer je moji želji prižgal zeleno luč, vendar sem sklenil, da je bolje, da vse opravim pri njemu.

Ko sem prišel dol, mi je dal stanovanje nad kliniko. Nenehno sem bil zgoraj in delal na polno. Na vsako uro je hodil gor in me priklapljal na različne naprave. Danes sva prijatelja in sem mu izjemno hvaležen.

Sportal Spomin na slovensko pravljico v Španiji je spet zaživel

Zaradi pravilne rehabilitacije se je čas zdravljenja skrajšalo. Foto: Osebni arhiv/Luka Mezgec Kdaj ste prvič shodili?
Sedmi dan, ko sem bil še doma. Najhuje mi je bilo, da sem moral vso potrebo opraviti na postelji, ker nisem smel z nje. Že v bolnišnici sem si rekel, da bom toliko časa čakal, če me bo na veliko potrebo, dokler ne bom shodil. Četrti dan, jedel sem samo piškote in podobne stvari, sem dejal sestri, naj prinese vse potrebno. To mi je bilo najtežje. Počutil sem se nelagodno, nerodno …

Sedmi dan sem imel nato dovolj. Nogo sem lahko malce premikal, vendar me je vse bolelo. Povrhu vsega nisem imel več protibolečinskih tablet. Dva dneva sploh nisem spal.

Na srečo imam dvigalo v stanovanju in sem šel gor v kopalnico. Najprej sem šel v banjo za eno uro. Nato sem vstal in me je začelo zebsti. Po dveh korakih se mi je naredila tema. Usedel sem se na stol. Postal sem ves poten. Telo je dobilo takšen šok. Vsa kri je šla v mišice. Od dvigala do postelje sem potreboval pet minut. Z berglo sem hodil centimeter za centimetrom. Naslednji dan je bilo potem vse normalno. Sicer sem hodil počasi, vendar je šlo naprej. Magnetne stimulacije pri Alenu so mi zelo pomagale.

Koliko vas je žrlo dejstvo, da ste bili v vrhunski formi in se vam je zgodila nesreča v nepravem trenutku?
Prva dva dneva sem nenehno razmišljal o tem. Še včeraj sem bil favorit za etapno zmago, danes pa sem napol mrtev. Nato se sprijazniš, postaviš nove cilje. Prvi je bil ta, da bom čim hitreje na nogah. Imel sem še tudi načrte za konec sezone, vendar se potem zaveš, da boš moral hoditi po bolnišnicah. Težko je bilo.

Po enem tednu shodil ... Foto: Osebni arhiv/Luka Mezgec Ne glede na vse je za vami uspešna sezona. Zlasti drugi del …
Ravno v Italiji, kjer sem bil ta teden, smo imeli analizo sezone. Drugi del je bil res dober. Opravil sem priprave na višini in prišel do ravni, na kakršni še nisem bil. Višinske priprave so mi dale nekaj več. Počutil sem se bolje, shujšal za dva kilograma. Pri šprintih mi je to pomagalo. S treningih smo naredili tako, da sem ohranil vso eksplozivnost. Povrhu vsega sem šel na klance lažje in zato sem bil pri šprintih bolj svež.

Torej imate dobre smernice za naslednje pripravljalno obdobje.
Za drugo leto že imam okviren program priprav - kje bodo točke za najboljšo formo, kdaj počitek ... Prihodnje leto bodo višinske priprave prav tako vključene. V preteklosti sem tisti čas, ko nisem bil na dirkah, izkoristil za druženje z družino. Vendarle sem 200 dni na leto odsoten. Na lastne višinske priprave nisem šel. Zdaj bodo postale tudi del moje sezone.

Kje vidite razlog, da vam v prejšnjih letih ni šlo tako, kot ste si želeli, oziroma v šprintih niste bili v ospredju? Eno dejstvo je res, da ste bili pomočnik …
Če si pomočnik, ne moreš tempirati top forme, ker moraš biti stalno dober za dirke, na katerih želi biti vodja najboljši. V mojem primeru je bil to Caleb Ewan. S konstantno formo sem bil tako dober, da sem ga na pladnju pripeljal okoli 200 metrov do cilja. Vedno sem bil boljši od njega na klance. In zakaj bi potem potreboval ekstra formo, če njega tam ne bo. Zadnji dve sezoni sem moral biti tako skozi celotno sezono v konstantni formi.

Sportal Nova zmaga Rogliča: Imel sem srečo, da so nekateri zavili v napačno smer

... po dveh že na kolesu. Foto: Osebni arhiv/Luka Mezgec Ko so mi rekli, da bom spet začel šprintati, je bilo drugače. Ni isto, če si prvi ali tretji. Za zmage moraš biti v top formi. Caleb je denimo zmagal etapo, tudi če ni bil v najbolj optimalni formi. Če lahko izbiram, bi spet izbral enako vlogo. V šprintih nimam ekipe, da bi me varno pripeljala na 500 ali 200 metrov. Vedno sem sam in zaprt. Veliko moraš tvegati, sicer nisi tam. Kot pomočnik sem imel v zaključnem vlaku šprintov besedo za vso taktiko. Fantom sem povedal, kje bomo začeli kolesariti na polno. Opravka imaš s petimi ljudmi. Dereš se, jih nadzoruješ. To mi je bil izziv.

Koliko vam je žal, da se niste potem udeležili svetovnega prvenstva, kjer vas je selektor Andrej Hauptman videl kot enega od adutov? Če gledate zdaj nazaj, bi vam ugajala 285 km dolga cestna dirka?
Trasa bi mi ugajala, nisem pa prepričan o vremenu. Lahko bi bil v top formi, vendar je težko, če si navajen toplega vremena, kot sem ga imel na Vuelti. Prav tako vpliva tudi to, če imaš malce manj maščobe. Sam sem je imel, na primer. Mateju Mohoriču se je to zgodilo. Tudi Alejandro Valverde je imel težave, sicer bi bil v ospredju, če bi bilo vreme normalno. Tako pa je bil 40 kilometrov pred ciljem že pod prho.

Misliti je treba tudi na to, da so septembra drugačni pogoji kot spomladi, pa čeprav je temperatura ozračja podobna. Ko prideš iz zime in te nenehno zebe, se telo drugače odzove na takšno temperaturo, kot če je vajeno poletne vročine.

Sportal Primož Roglič je glavni kandidat za kolesarja leta

Ne glede na dejstvo, da našim kolesarjem ni uspelo priti do želene medalje, pa je letošnje koledarsko leto izjemno uspešno. Primož Roglič, Tadej Pogačar, Jan Tratnik, vi ste nanizali številne uspehe. Kako doživljate in komentirate takšno eksplozijo vrhunskih dosežkov?
Že prejšnje sezone so bile odlične. Tudi sam sem leta 2014 osvojil pet etap v WorldTouru. Vsako leto višamo lestvico. Zanimivo je, da imamo toliko uspešnih kolesarjev, in si rečeš, da lahko tudi sam zmagaš. Bolj smo samozavestni. Kot Slovenci smo v skupini deležni več spoštovanja. Manj energije potrošiš. Če en začne nizati uspehe, se sproži verižna reakcija. Letos nas je bilo več, da smo skozi vse leto zmagovali. Začelo se je februarja, končalo zdaj oktobra, ko Roglič kot po tekočem traku zmaguje.

"Če en začne nizati uspehe, se sproži verižna reakcija. Letos nas je bilo več, da smo skozi vse leto zmagovali. Začelo se je februarja, končalo zdaj oktobra, ko Roglič kot po tekočem traku zmaguje." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Koliko ste Slovenci na dirkah v tujini med seboj povezani, ne glede na dejstvo, da tekmujete skoraj vsak za svojo ekipo?
Ko smo na dirki, smo večkrat skupaj kot z ekipo. Z Luko Pibernikom se v skupini velikokrat pogledava in iščeva. Enako s Janom Tratnikom, Matejem Mohoričem ... Pri Rogliču je drugače, ker v dirkah meri na skupno razvrstitev in je v svojem mehurčku spredaj. Ko je vse bolj sproščeno, se pa vedno najdemo in pogovarjamo. V skupini nas poznajo kot Balkan grup. Kolesar Degenkolb nam vedno reče: "You, you, you … Jugoslavija." Vedno smo skupaj. Druge nacije se ne zbirajo toliko kot mi. Morda zato, ker jih je več in se vse skupaj porazdeli.

Kako gledate na dosežke Primoža Rogliča, ki zmaguje kot po tekočem traku?
Roglič je zunajserijski, kar se na globalni ravni zgodi na vsakih 20 let. Da prideš iz drugega športa tako hitro ter si v njem suveren, je nekaj neverjetnega. Vse razrede kolesarstva je sprva preskočil, zdaj pa nenehno zmaguje. To je povezano z genetiko. Spomnim se njegove prve sezone, ko je prišel v ekipo WorldTour.

Dirkala sva v Italiji. Na koncu etape je bil veter s strani in smo kolesarili v klanec. Popravljal je svoj položaj na najtežjem delu, kjer je pihal veter. Mislil sem si, še dvakrat bo to naredil in bo pristal v skupini. Čez pet ali 10 kilometrov sem se sam znašel v skupini. In ko sem prišel na cilj, sem slišal, da je bil drugi. Kako je to mogoče? Res je fizično toliko bolj sposoben kolesariti na klanec, da si lahko privošči tudi kakšen spodrsljaj. Zdaj je razvil taktiko, ima pomoč ekipe. Toliko bolj svež pride v zaključek dirke. Če je v formi, ne vidim nobenega, ki ga lahko premaga.

O letošnji sezoni

V kolesarstvo je prišel pozno. Če začneš kolesariti zgodaj, pri sedmih letih, imaš vrhunec kariere verjetno med 25. in 30. letom starosti. Če prideš pozneje, ga imaš od 32. leta naprej. Pri Primožu še ne bo hitro konec (smeh, op. a.).

Sportal Roglič s konkurenti opravil še na enodnevni dirki po Emiliji

Kdaj ste ga sploh prvič videli dirkati?
Prvo ali drugo leto, ko je bil pri Adrii Mobilu. V Mirni Peči je bilo državno prvenstvo. Sredi dirke smo začeli skakati. Ostalo nas je približno sedem. Na polno je šlo. Kar naenkrat je bil ob meni en skakalec iz Adrie. Mislil sem si, to pa je nekaj. Leto pred tem je še zmagoval na amaterskih dirkah, zdaj pa je tukaj z nami. Očitno je nekaj v njem. Mislim, da sem mu rekel, da se za prvo leto dobro vozi in naj vztraja. Zdaj lahko on meni reče, naj vztrajam (smeh, op. a.).

"Roglič je zunajserijski, kar se na globalni ravni zgodi na vsakih 20 let." Foto: Vid Ponikvar Kaj pa mladi Tadej Pogačar? Sam je presenečen, kaj mu vse uspeva na najvišji mogoči ravni. Prav tako so pozitivno presenečeni strokovnjaki …
Tadeja v manjših kategorijah nisem spremljal, nisva hodila skupaj na trening. Ko sem šel med profesionalce, namreč nimaš stika veliko s tistimi, ki dirkajo doma. Prvič sem slišal zanj, ko je zmagal na l'Avenirju. To je velik dosežek. Suvereno mu je uspelo. Ko sem ga pogledal od daleč, sem si mislil, kako lahko sploh tako malce močnejši kolesari tako dobro v klanec. Fenomenalen je. Prav tako ima izvrstno genetiko. Taktično se izjemno dobro vozi. Ima ubijalski instinkt. Vrhunski kolesarji ga imajo. In z Rogličem sta vrhunska kolesarja.

Ko smo šli na Vuelto, si nisem mislil, da mu bo uspel takšen met. Na Dirki Po Sloveniji mu ni šlo tako, kot si je želel. Tudi sam sem ga lahko na klanec še kar držal. Kako bo meril na skupno razvrstitev na Vuelti, sem si mislil. Očitno je malce shujšal, da je šel lahko z najboljšimi v klanec. Od štarta sem vedel, da bo dober, nato pa sem pri sebi mislil, da ga bo po desetih dneh malce pobiralo. Ko je osvojil etapo, je bilo noro. Nato je dobil še drugo izjemno težko etapo. Bilo je še bolj noro. Izjemno, kar mu je uspelo. Vesel sem, da je tako dober.

Prav vi pa ste eden od tistih, ki ste orali ledino zmag na grand tourjih. V Italiji ste leta 2014 na Giru osvojili zadnjo etapo s ciljem v Trstu. Kaj vam to pomeni? Pred vami je bil le Borut Božič z zmago na tritedenski dirki. Njemu je to uspelo na Vuelti.
Morda je bila moja zmaga bolj odmevna, ker je bilo blizu Slovenije. Poleg tega se je morda to pričakovalo, ker sem imel dobro sezono. Vesel sem, da smo del slovenske kolesarske zgodovine.

Ali so spomini še sveži?
Vzdušje je bilo noro. Toliko prijateljev je bilo v Trstu. Dan pred tem sem imel kar veliko pritiska. Giro zame ni bil najboljši. Tisti dan se mi je vse sestavilo. Kamen se mi je odvalil od srca.

Kaj vam je takratna zmaga pomenila?
Potrditev, da lahko odvozim pod pritiskom. In uresničila se mi je želja. Na dirko sem šel z enim ciljem. Da osvojim eno etapo. Dvajset dni se ni zgodilo nič, nato pa zadnji dan Gira in zmaga.

"Nekoč je bilo težje kot zdaj. Z leti se telo navadi na vse te napore. Šoki so manjši. Telo je navajeno ritma. Včasih je bilo več stresa." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Ljudje najraje vidijo zmage, ne zavedajo pa se, koliko odrekanja je v kolesarstvu potrebnega. Ali imate morda kje zabeleženo, koliko kilometrov ste vsaj približno prevozili v karieri?
Ne bi vedel. Nekje od 25 do 28 tisoč kilometrov jih naredim na leto. Sedmo leto sem v WorldTouru, prej sem bil tri leta v kontinentalni ekipi. Pred tem še v gorskem kolesarstvu, kjer je sicer kilometrov nekoliko manj. Če hitro ocenim, kakšnih 300 tisoč kilometrov. En avto bi lahko zamenjal (smeh, op. a.)

Kakšen je sploh kolesarski kruh? Gre namreč za izjemno naporen šport, saj ste več ur na dan na kolesu.
Nekoč je bilo težje kot zdaj. Z leti se telo navadi na vse te napore. Šoki so manjši. Telo je navajeno ritma. Včasih je bilo več stresa. Spoznaval sem nove ljudi. Potovanje je bilo drugačno. Vse mi je postalo rutina, ki mi je bila pred nekaj leti še odveč. Zdaj z veseljem potujem. Treninge z leti lažje zdržim. Natanko vem, kaj mi ustreza, kaj moram narediti. Samozavesten sem pri tistem, kar moram narediti. Ko se še ne poznaš in narediš eno stvar, nisi povsem prepričan, ali je bilo prav ali ne. Zdaj natanko vem.

Sem zagovornik tega, da kolesarji preveč trenirajo. Vsaj profesionalni. Vsi poudarjajo, trenirajmo pol ure dlje. Kratkoročno si morda boljši, dolgoročno te utrudi. Telo se iztroši. Pri nas v ekipi vidim, da je 90 odstotkov kolesarjev pretreniranih. Če gremo na trening kamp in je v načrt od šest do sedem ur treninga, bom naredil šest ur ali manj. Vedno minimum. Če imamo od tri do pet intervalov, jih bom opravil tri. Trener to napiše za tistega najboljšega, ki največ zdrži in mora biti čez en teden v formi.

Tudi sam sem bil dolgo v tem mehurčku, več je bolje. Več bom treniral, boljši bom. Tako sem mislil. Vsak zagovarja trdo delo. Vendar so pomembne malenkosti. Da imaš počitek pred treningom in po njem. Na  treningu narediš toliko, da napreduješ, ne toliko, kot ti trener napiše. Pomembno je tudi, kaj narediš pred spanjem ... Vsak kamenček, ki ga daš v mozaik, je pomemben. Da končno sliko.

Sportal Izpoved slovenskega trenerja, ki se ne bi nikoli več vrnil v Zagreb

Kakšen je videti vaš kolesarski dan?
Normalno se zbudim. Morda se grem sprehodit ali malenkostno potelovadit, da se nekoliko preznojim. Nato pojem zajtrk, počivam in grem okoli 10. ure na kolo. Če sem pet ur na kolesu, pridem domov okoli 15. ure. Takoj nekaj pojem. Nato čim več počivam. Zvečer pred večerjo je še dnevna aktivnost. 

"Naša zakonodaja je zapečkarska, da se to ne premakne. Razviti svet ima kolesarsko progo, ki je ločena od ceste za avtomobile, ali pa se lahko dva vozita vzporedno. V Španiji preživim skoraj dva meseca na leto in niti en voznik ne trobi. Ker so navajeni." Foto: Peter Podobnik/Sportida Za kako nevaren šport gre? Glede na to, da ste nenehno na cesti, je še malo nesreč. Prav tako je veliko prometa in verjetno se kdaj znajdete v položaju, da kdo izsili prednost.
Precej nevaren je. Pri nas so ljudje precej nestrpni. Tudi mi se vozimo, kot bi bili sami na cesti, da ne bo pomote. Pogosto, ko grem s skupino kolesarjev, jih mirim, če gre kdo v stop znak. Zagovarjam vožnjo vzporedno, ker je veliko bolj varna, kot če vozimo drug za drugim. Tolikokrat nas prehitevajo v škarje, ker ljudje ne znajo oceniti širine. Prazno cesto imajo in gredo na milimeter ob nas. Ali pa prihaja promet z druge strani in si mislijo, da imajo dovolj prostora za prehitevanje. Velikokrat nimam prostora. Ob strani so ceste povrhu vsega še slabe. Če sta dva vštric, avto za teboj ne bo prehiteval. S tem se izboljša varnost. Naša zakonodaja je zapečkarska, da se to ne premakne. Razviti svet ima kolesarsko progo, ki je ločena od ceste za avtomobile, ali pa se lahko dva vozita vzporedno. V Španiji preživim skoraj dva meseca na leto in niti en voznik ne trobi. Ker so navajeni.

Koliko delate z glavo, ko ste na kolesu? Vendarle morate kolesariti po več ur na dan, in to na cestah, ki jih imate že v mezincu.
Vsako leto je lažje, poleg tega je motivacija. Ob koncu sezone je res težje, na začetku pa povsem drugače. Ko vidiš napredek, te pritegne in greš z veseljem na kolo.

Bi otroka vpeljali v ta šport? Pri tem mislim na profesionalizem.
Kaj pa vem. Če bi sam želel. Rinil ga ne bi. Skoraj raje bi videl, da gre v nogomet (smeh, op. a.). Verjetno je manj dela in imaš več od tega kot v kolesarstvu. Je pa po drugi strani lepo. Ne morem se pritoževati, kako se imam zdaj.

Kako pa je bilo takrat, ko ste prišli med profesionalce? Ali je kaj spletkarstva? Ste kdaj to že okusili na svoji koži?
Niti ne. Začel sem v takšni ekipi, ki je dobro delala z mladimi. Prva ekipa je bila nizozemska. Ni bilo domačih, ki bi odstopali. Veliko nacij je bilo in smo bili povezani. Je pa res, da smo dirkali na nemškega kolesarja, četudi sva bila enako dobra. Nemčija je na primer večji trg. To mi je bilo razumljivo. O tem nisem niti razmišljal. Vedno sem naredil svoje delo. Zavedal sem se, da bodo to opazili. In tako napreduješ. Zadati si moraš cilje, četudi so manjši, kot si sprva pričakoval. Dobrodošlo je, da jih imaš.

"Če bi imeli vsi športi tak nadzor, dam roko v ogenj, da bi bili mi angelčki." Foto: Peter Podobnik/Sportida Ravno ta teden pa je prišla v javnost novica, da sta vaša kolega Kristijan Koren in Borut Božič dobila kazen zaradi dopinga. Kako gledate na tovrstne zadeve, ki mečejo slabo luč na vaš šport.
Najbolj me je motilo, da se vsak najmanjši dopinški prekršek pojavi v medijih. Tudi v tistih, ki o kolesarstvu sicer ne pišejo. Glede na to, da vemo, da je v drugih športih veliko slabše in nimajo toliko nadzora ter strogih pravil, me zmoti, da je kolesarstvo obravnavano kot črn šport. Če bi imeli vsi športi tak nadzor, dam roko v ogenj, da bi bili mi angelčki. Nekaj časa se obremenjuješ in ti gre na živce, ker je na primer nogometaš jemal isto stvar in potihoma dobil kazen treh mesecev, kolesar pa dobi dve leti. Ker so pravila drugačna.

Če gledamo odstotek pozitivnih primerov na število nadzorov, je najmanjši prav v kolesarstvu. To je dokazano. Potem imamo afere. Na primer Fuentes leta 2008. Ogromno vrečk s krvjo so našli. V javnost so prišla imena kolesarjev, iz drugih športov jih ni bilo. Tudi Fuentes je rekel, da če pove vse, kar ve, izgubijo svetovnega prvaka v nogometu, evropskega v nogometu, teniške igralce … Sprijazniš se. Naj pišejo, kar želijo. Jaz delam na sebi, da ne bom nikoli v škripcih. Tam, kjer sem, sem. Z dopingom bi bil višje, vendar normalno spim. Ko enkrat potem končaš kariero, se ne treseš, kaj bo čez sedem let.

Kako pa gledate na nova imena v svetu kolesarstvu? Da lahko tako mladi odlično nastopajo na največjih dirkah, kar prej ni bila praksa.
Zanimivo se mi zdi, da so nekoč mladi potrebovali čas za takšen preskok. Če je 22-letnik zmagal, je bil že novi Eddy Merckx. Zdaj že prvo leto v WorldTouru serijsko zmagujejo. To je presenečenje. Po eni strani si ne znam razložiti, zakaj je tako. Nekoč smo imeli morda več spoštovanja do starejših in smo jim dali prednost. Zdaj tega ni več. Borba je. Morda je tudi to, da je šport toliko bolj čist in mlad kolesar hitreje pride na isto stopnjo kot preostali. Včasih so starejši vedeli, kaj lahko vzamejo in kaj ne. Zdaj so takšni nadzori, da si iz pogona, če kaj vzameš.

"Veliko željo imam kolesariti na olimpijskih igrah. Če bo najmanjša priložnost, da bi bil med kandidati, se bom osredotočil, da bom čim boljši za tisto progo. Na olimpijskih igrah še nisem bil. Rad bi kolesaril. S svojo top formo lahko kar veliko doprinesem Rogliču in Pogačarju, ki bosta v ožjem krogu favoritov za medaljo." Foto: Vid Ponikvar Kako gledate na svojo kariero v prihodnosti. Kaj želite še doseči? Spomnim se, kako ste pred Dirko Po Sloveniji poudarjali, da ne znate več šprintati, da ste izgubili tisti občutek …
Toliko časa sem bil pomočnik, da sem pozabil. Izgubil sem občutek in se nisem več počutil udobno v šprintih. Z vsakim letošnjim šprintom, v katerem je bil prisoten adrenalin, sem se bolje počutil. Bolj sem užival. Zato so bili rezultati boljši. Drugo leto računam, da bom imel podobno sezono kot letošnjo. Sem pa zadovoljen, da sem zdaj po 30. letu uspešen. In verjamem, da bom tudi v prihodnjih letih lahko kolesaril s takšno formo. Zatona ne pričakujem.

Kje bodo vaši vrhunci?
Prvi del sezone je dirka Milan-San Remo. Za drugi del sezone dobro kaže, da bi šel na Tour.

Prihodnje leto bodo prav tako olimpijske igre. Cestna dirka vam sicer ne bo pisana na kožo, če gledamo na skupno razvrstitev. Kaj bi vam pomenilo, da bi pomagali nekomu na poti do medalje. Slovenija bo imela svoja aduta z Rogličem in Pogačarjem.
Veliko željo imam kolesariti na olimpijskih igrah. Če bo najmanjša priložnost, da bi bil med kandidati, se bom osredotočil, da bom čim boljši za tisto progo. Na olimpijskih igrah še nisem bil. Rad bi kolesaril. S svojo top formo lahko kar veliko doprinesem Rogliču in Pogačarju, ki bosta v ožjem krogu favoritov za medaljo. Lani sem doživel, da sem bil v ekipi zmagovalca Vuelte. Simon Yates je bil junak. To ti ostane do konca življenja. Kvadratek obkljukaš, čeprav nimaš majice ali na primer medalje. Veš, koliko si doprinesel. Pri sebi vem, da je Yates tudi zaradi mene zmagal, ker sem toliko vlekel. Enako bi bilo na olimpijskih igrah. To je poseben dogodek, ki ga ne daš iz glave. Ponos bi bil velik.