Petek, 16. 5. 2025, 4.00
1 ura, 57 minut
16. maj – mednarodni dan celiakije
Kolesar Matevž Govekar iskreno o celiakiji, kronični bolezni, s katero živi že od otroštva
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,12
Profesionalni kolesar Matevž Govekar že od otroštva živi s kronično boleznijo celiakijo. "Pomembno je le, da si pozoren pri prehranjevanju. To je treba prestati, na to se je treba privaditi, in ko to enkrat ugotoviš, vidiš, da celiakija ni tak bavbav in ni konec sveta. Na svetu je precej več bolezni, ki ti lahko življenje otežijo precej bolj kot celiakija," polaga na srce vsem, ki se težko soočajo z diagnozo.
Danes, 16. maja, obeležujemo mednarodni dan celiakije, ki je med drugim namenjen tudi dvigu ozaveščenosti o tej avtoimunski bolezni. Gre za sistemsko, avtoimunsko kronično bolezen, ki zahteva strogo brezglutensko dieto. V Sloveniji s to boleznijo živi približno en odstotek ljudi. Med njimi je tudi slovenski kolesar Matevž Govekar, ki trenutno uspešno nastopa na Dirki po Italiji. Bolezen so mu diagnosticirali pri 13 letih, težave pa so se mu začele pojavljali že pri desetih. Kakšno je življenje z diagnozo, ki je dosmrtna, kako je vplivala na njegov telesni razvoj, kako se s strogo dieto spopada na kolesu in v vsakdanjem življenju, je spregovoril v intervjuju za Sportal. "Celiakija je ena od bolezni, ki ti po eni strani nekaj vzame, pri kateri moraš biti pripravljen na prilagajanja, vnaprej moraš razmišljati in načrtovati prehrano, si pa še vedno – če se držiš brezglutenske diete – popolnoma zdrav, samostojen in lahko počneš vse tisto, kar počnejo tvoji vrstniki," polaga na srce tistim, ki se težko sprijaznijo z diagnozo.
Celiakija je kronična sistemska avtoimunska bolezen, ki najpogosteje prizadene tanko črevo in je posledica preobčutljivosti na gluten. Gluten lahko povzroči okvaro sluznice tankega črevesa, kar ima za posledico zmanjšano funkcijo črevesa in motnje v absorpciji hrane. Bolniki imajo zaradi tega prebavne motnje, velikokrat pa pride tudi do pomanjkanja osnovnih sestavin hrane, kot tudi do pomanjkanja mineralov in vitaminov, pojasnjujejo na spletni strani Slovenskega društva za celiakijo. Pogosto so prizadeti tudi drugi organski sistemi, saj je celiakija bolezen, ki prizadene celoten organizem in se kaže s številnimi resnimi zapleti. Če je še ne tako daleč nazaj veljalo, da je celiakija relativno redka bolezen, ki se praviloma ugotavlja pri otrocih, je danes znanstveno dokazano, da se celiakija lahko pojavi v katerem koli življenjskem obdobju in prizadene do dva odstotka prebivalstva, so zapisali v društvu.
Kako se je s spoznanjem, da se bo do konca življenja moral izogibati glutenu (gre za sestavni del beljakovin, shranjenih v določenih vrstah žit), soočil slovenski profesionalni kolesar Matevž Govekar, član ekipe Bahrain Victorious? Kakšne simptome je doživljal, preden so mu postavili diagnozo, kako so se na diagnozo odzvali njegovi domači, sošolci in prijatelji in kako se je na brezglutensko dieto odzvalo njegovo telo?
Intervju: Matevž Govekar
Matevž, pri 13 letih so vam diagnosticirali celiakijo. Zakaj ste takrat iskali zdravniško pomoč? Kakšne simptome ste doživljali?
Težave so se mi začele pojavljati že okoli desetega leta, ko sem začel zaostajati v rasti. Ob tem sem imel tudi stalne črevesne težave. Ko danes prebiram o simptomih celiakije, vidim, da sta pri mladostnikih prav zaostajanje v rasti in driska med najpogostejšimi znaki.
V mojem primeru sprva nihče ni posumil na celiakijo. Ker je bil tudi moj dedek nižje rasti, so zdravniki sklepali, da gre preprosto za genetiko in da bom tudi sam ostal manjše postave. Kljub temu smo vztrajali pri podrobnejših pregledih. Že krvni testi so nakazovali na celiakijo, dokončno pa so jo potrdili z gastroskopijo, pri kateri so odvzeli vzorec sluznice in dvanajstnika.
Testirali so tudi druge člane moje družine in ugotovili, da sem gen za celiakijo podedoval po očetu. On sam sicer nikoli ni imel težav, kar pomeni, da pri njem ta gen miruje.
Po diagnozi se mi je življenje povsem spremenilo. Moje telo se je neverjetno hitro odzvalo – že v prvem mesecu sem zrasel za dva centimetra in pridobil dva kilograma, česar mi prej ni uspelo v dveh letih. V naslednji polovici leta sem zrasel za deset centimetrov in pridobil deset kilogramov. Bil je popoln preobrat.
Pomembno je le, da si pozoren pri prehranjevanju. To je treba prestati, na to se je treba privaditi, in ko to enkrat ugotoviš, vidiš, da celiakija ni tak bavbav in ni konec sveta. Na svetu je precej več bolezni, ki ti lahko življenje otežijo precej bolj kot celiakija.
Kolesar Matevž Govekar o življenju s celiakijo
Se spomnite, kako ste takrat sprejeli diagnozo? Je bil to za vas šok ali niste v resnici vedeli, kaj to pomeni in prinese s seboj in so bili starši bolj zaskrbljeni kot vi?
Vsekakor je bil prvi šok večji za starše kot zame. Predvsem za mamo. Mami je bila čisto pretresena, medtem ko se meni ni zdelo tako grozno. Mislil sem si, da pač ne bom več jedel kruha in podobnega, in to je to. In ko sem izvedel, da se lahko še naprej brez težav ukvarjam s športom, sem bil povsem pomirjen.
Zdravniki so mi razložili, da gre za avtoimunsko bolezen, isti tip kot diabetes, ko telo samo od sebe začne proizvajati vnetni odziv v tankem črevesju. Vse skupaj se mi niti ni zdelo tako grozno. Sam se zelo hitro prilagodim, situacijo sem sprejel tako, kot je, in živel naprej.
Kako bi laiku razložili, kaj je celiakija? Kaj se dogaja v telesu?
Pri celiakiji telo napačno prepozna gluten kot grožnjo in sproži imunski odziv, ki napade lastno črevesno sluznico. Posledično se črevesne resice, ki so odgovorne za vsrkavanje hranil in mineralov, poškodujejo in sčasoma izgubijo svojo funkcijo. Vsa hrana gre skozi črevo. Po domače povedano, nič nimaš od hranil in nevede hiraš.
Kako je bilo v šoli in doma poskrbljeno za vašo prehrano?
V osnovni šoli sem imel zagotovljeno ustrezno prehrano, doma pa je bilo na začetku precej zapleteno. Moral sem imeti svojo rezalno desko, nož, toaster – vse zato, da moja hrana ni prišla v stik z živili, ki bi lahko vsebovala gluten. Morda bi bilo preprosteje, če bi vsi v družini jedli brez glutena, a hkrati nisem videl razloga, zakaj bi se morali temu prilagajati, če sami niso imeli težav.
So vas v šoli zaradi posebne obravnave gledali po strani?
Ne, moja izkušnja je zelo pozitivna. Že prej, ko sem zaostajal v rasti, se vrstniki nikoli niso spravljali name. Ne vem, morda sem po naravi tak, da ne kompliciram, ali pa sem preprosto imel srečo, da sem bil del res odličnega razreda. Tudi ko so mi postavili diagnozo celiakije, se ni spremenilo nič posebnega. Občasno je kdo v šali vprašal, ali bom tudi jaz pico, a tega nisem nikoli jemal kot nekaj slabega.
Ste se kdaj počutili, kot da ste prikrajšani za karkoli?
Seveda je včasih neprijetno, ko si nekje na poti in bi rad na hitro nekaj pojedel, pa ne najdeš ničesar primernega. Takrat te res lahko stisne pri srcu. A na srečo se ponudba brezglutenskih izdelkov vsako leto povečuje, poleg tega pa postaja tak način prehranjevanja vedno bolj priljubljen in dostopen.
Kaj pa cenovni vidik brezglutenske hrane?
Brezglutenska hrana je še vedno precej dražja, mislim pa, da sem kot šoloobvezni otrok dobival nekakšen dodatek v smislu olajšav.
Brezglutenska hrana od dva do kar sedemkrat dražja od običajne
V Slovenskem društvu za celiakijo ob današnjem mednarodnem dnevu celiakije med drugim opozarjajo tudi na izrazito neenakopraven položaj bolnikov s celiakijo v Sloveniji. Striktna in varna dieta brez glutena je bistveno dražja od običajne prehrane. Izdelki brez glutena so zaradi posebnih pogojev priprave od dva pa vse do sedemkrat dražji od običajnih izdelkov. Slovenija je ena redkih držav, kjer je medicinsko predpisana brezglutenska dieta za zdravljenje celiakije in preprečevanje pridruženih zdravstvenih zapletov v celoti bolnikovo breme, opozarjajo.
Kako je diagnoza celiakije vplivala na vašo kolesarsko pot? To, da imate celiakijo, je verjetno ena prvih stvari, ki ste jih omenili ob prestopu v ekipo?
Ni ravno prva stvar, na katero pomisliš, je pa seveda pomembna. Na srečo so se stvari v zadnjih letih precej spremenile. Če bi pred desetimi leti prišel v ekipo in povedal, da sem "celiakaš", bi to verjetno predstavljalo težavo, danes pa temu ni več tako.
V naši ekipi hrano na dirkah po priporočilu nutricionistke pripravlja naš kuhar, le izjemoma jemo hotelsko hrano. Kuhar je seznanjen z mojo diagnozo, zato s prehrano nimam nobenih težav. Poleg mene je v ekipi še en kolesar, ki se drži brezglutenske diete, in tudi on nima nikakršnih težav.
Ste kdaj imeli slabo izkušnjo s kontaminacijo? Da ste nevede zaužili gluten?
Imam to srečo, da tudi če bi zaužil gluten, se težave ne bi pojavile takoj. Pri večini ljudi s celiakijo že majhna količina – na primer nekaj moke na konici noža – lahko povzroči težave, pri meni pa se simptomi pokažejo precej pozneje.
Če bi sam zaužil tako majhno količino, verjetno ne bi občutil takojšnjih težav, kar je po eni strani dobro, po drugi strani pa bi se gluten lahko sčasoma nabiral v telesu in sprožil vnetni odziv. Mislim, da bi moral pojesti cel piškot, da bi res občutil posledice.
Se mi je že zgodilo, da me je bolel trebuh ali sem imel krče, a odkar sem v profesionalni kolesarski ekipi, se mi to še nikoli ni zgodilo na kolesarski dirki.
Leta 2022 ste mi v intervjuju med drugim omenili, da v pekarni ne najdete brezglutenskega izdelka zase. Je danes še tako ali se je ponudba izboljšala?
V Sloveniji brezglutenska ponudba ni ravno pogosta, čeprav v Ljubljani že poznam nekaj pekarn in restavracij, kjer ponujajo takšno hrano. V Španiji, kjer veliko treniramo, pa je brezglutenskih izdelkov vse več – celo v pekarnah.
Kot zanimivost: pred časom smo bili na jugu Tenerifov, v Santa Cruzu, in tam sem odkril kar tri pekarne z brezglutensko ponudbo. Seveda sem si dal duška (smeh). Vzel sem tri brezglutenske izdelke in jih pojedel med treningom, a mi je bilo že na prvem klancu žal, da sem jih (smeh).
Če se torej držite brezglutenske diete, nimate nobenih težav?
Ne, nimam nobenih težav. Tudi ko smo s kolesarji v Španiji in se ustavimo na kavi, v približno polovici primerov dobim brezglutensko pecivo. Pogosto je to mandljev kolač, ki je narejen iz mandljeve moke in ne vsebuje glutena.
Kaj bi sporočili otrokom in mladostnikom, ki jim postavijo diagnozo celiakija, in imajo težavo s sprejemanjem?
Da je celiakija ena od bolezni, ki ti po eni strani nekaj vzame, pri kateri moraš biti pripravljen na prilagajanja, vnaprej moraš razmišljati in načrtovati prehrano, si pa še vedno – če se držiš brezglutenske diete – popolnoma zdrav, samostojen in lahko počneš vse tisto, kar počnejo tvoji vrstniki.
Pomembno je le, da si pozoren pri prehranjevanju. To je treba prestati, na to se je treba privaditi, in ko to enkrat ugotoviš, vidiš, da celiakija ni tak bavbav in ni konec sveta. Na svetu je precej več bolezni, ki ti lahko življenje otežijo precej bolj kot celiakija.
Preberite še:
