Tadej Pogačar
Nedelja, 15. 9. 2024, 4.00
5 ur, 5 minut
Skok v športno preteklost
Kaj je trojna krona kolesarstva, ki si jo želi Tadej Pogačar?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Tadej Pogačar letos piše zgodovino.
Po vzoru iz konjeništva in motošporta se tudi v kolesarstvu slavi nadvse prestižen, čeprav neuraden dosežek, ki nosil ime "trojna krona". Prav to bo poskušal konec septembra na svetovnem prvenstvu v Zürichu v Švici osvojiti slovenski super šampion Tadej Pogačar. Najboljši kolesar sveta je že opravil dve tretjini osupljivega izziva. Le še korak mu torej manjka, da postane šele četrti človek v zgodovini, ki bi mu to uspelo. Za kaj sploh gre?
Izraz "trojna krona" v športnem smislu izvira iz konjeništva, natančneje iz Anglije, kjer so v sredini 19. stoletja za najvišji dosežek označili zmage na najprestižnejših dirkah v Newmarketu, Epsomu in Doncastru. Nekaj let kasneje so zamisel prevzeli Američani s slovito dirko Kentucky Derby, pa preizkušnjama v Preakness Stakes in Belmont Stakes. Od leta 1875 je trojno krono uspelo osvojiti le 13 konjem, med temi leta 1973 Secretariatu, o katerem so leta 2010 posneli tudi hollywoodski film.
Vse se je začelo s konjeništvom, znameniti Secretariat je eden najbolj legendarnih šampionov v zgodovini.
Jasno je, da gre za velik prestiž, prav tako v motošportu, kjer so sprva "trojno krono" tvorile zmage v skupnem seštevku svetovnega prvenstva formule ena, pa na dirkah za 24 ur Le Mansa in 500 milj Insianapolisa. Kasneje je skupno zmago v svetovnem prvenstvu F21 zamenjala zmaga na dirki za VN Monaka, v zgodovini pa je dosežek uspel enemu samemu dirkaču, britanski legendi Grahamu Hillu, ki je vse potrebne zmage zbral med leti 1962 in 1972. Pridružiti se mu želi španski as Fernando Alonso, ki mu manjka le še zmaga v Indianapolisu.
Kaj je "trojna krona" kolesarstva?
Stephen Roche z nagrado za najboljšega kolearja leta 1987.
Pomislili bi, da je "trojna krona" v kolesarstvu skupna zmaga na vseh treh grand tourih, tritedenskih dirkah po Italiji, Franciji in Španiji, a ni tako. Španska Vuelta je bila namreč prvič izpeljana šele leta 1935, osem let po krstni dirki svetovnega prvenstva in zato malo prepozna, da bi bila lahko vključena v tekmovanje za "trojno krono".
Prav v luči tega je mogoče malce bolje razumeti odločitev slovenskega asa in trenutno najboljšega kolesarja sveta Tadeja Pogačarja, da letos ni napadel zmage na vseh treh grand tourih, kar v zgodovini kolesarstva ni uspelo še nikomur. Pogačarja zanima klasična "trojna krona", svojima zmagama na Giru in Touru želi 29. septembra v Zürichu v Švici dodati še naslov svetovnega prvaka in tako postati šele tretji kolesar v zgodovini s tem prestižnim trojčkom zmag.
"Trojna krona" v kolesarstvu je izjemen izziv. Če imajo dirkači v motošportu za ta dosežek čas celo kariero, so se v kolesarstvu zgledovali po izvirnem konjeniškem izzivu in je trojno krono mogoče osvojiti zgolj v eni sezoni. Do zdaj so zmage na Giru, Touru in svetovnem prvenstvu v eni sezoni zmogli samo belgijska legenda Eddy Merckx leta 1974, irski šampion Stephen Roche leta 1987 ter Nizozemka Annemiek Van Vleuten leta 2022 kot prva ženska.
Irski čudež
Če je Merckxov podvig logičen in bolj kot ne pričakovan, saj kanibal v svojem času domala ni imel konkurence, pa tudi Van Vleuten je s svojim dosežkom le potrdila, da je ena najboljših kolesark v zgodovini, je Roche veliko bolj presenetljiv nosilec prestižne lovorike. Ta namreč velja za drugega najboljšega irskega kolesarja v zgodovini za Seanom Kellyjem in prav ta – ljubitelji kolesarstva ga bržčas poznajo kot strokovnega komentatorja dirk na televiziji Eurosport – je Rochu na svetovnem prvenstvu leta 1987 v Beljaku v Avstriji z nesebičnim dejanjem pomagal do zmage.
Irski as je v Parizu takole slavil svojo prvo in edino zmago na Touru.
Rocha leta 1987 nihče ni pričakoval niti kot zmagovalca Gira, še manj Toura. Le leto poprej je namreč prvič v karieri nastopil na italijanski pentlji in je ni končal, na Touru pa je leta 1986 za zmagovalcem, Američanom Gregom LeMondom, v skupnem seštevku zaostal za uro in pol. Za nameček ga je mučila kronična poškodba kolena, ki jo je staknil pri padcu na velodromu, zato niti približno ni veljal za očitnega favorita. Na Giru je bil Roche v italijanskem moštvu Carrera načrtovan kot pomočnik domačemu adutu Robertu Visentiniju, pa se je v 15. etapi v Dolomitih uprl moštvenim ukazom in kapetana napadel na zahtevnem vzponu ter prevzel rožnato majico in jo kljub jezi italijanske javnosti obdržal vse do konca ter postal prvi irski zmagovalec kakšnega od grand tourov.
Dva meseca kasneje je na dirki vseh dirk v Franciji osupnil vse strokovnjake, ko je v 21. etapi na brutalnem ciljnem vzponu na La Plagne odločilno zmanjšal zaostanek za vodilnim Špancem Pedrom Delgadom ter se v cilju zgrudil, moral vdihavati kisik in bil celo odpeljan v bolnišnico, nadaljevanje dirke pa je bilo zanj pod orjaškim vprašajem. A se je sestavil, v 23. etapi (Tour leta 1987 je imel 25 etap) prevzel rumeno majico in jo obdržal vse do konca za še eno zgodovinsko zmago irske zlate generacije kolesarjev.
Sean Kelly Irsko postavil pred lastne ambicije
Legendarni Sean Kelly je z nesebičnim dirkanjem prijatelju pomagal, da se je vpisal v zgodovino.
Tudi na septembrskem svetovnem prvenstvu v Beljaku naj bi bil Roche po dveh čudežnih zmagah preveč iztrošen, da bi ga lahko prištevali v ožji krog favoritov za osvojitev prestižne mavrične majice. Irska ekipa, v kateri so bila poleg Rocha in Kellyja še Martin Earley, Paul Kimmage in amater Alan McCormack, ki je na avstrijsko Koroško na svoje stroške priletel iz Boulderja v Koloradu, je v konkurenci veliko močnejših francoske, belgijske, predvsem pa italijanske ekipe, veljala za manjšega avtsajderja, in je stavila na svoje domnevno edino orožje, Seana Kellyja.
In tega so se zavedali tudi njihovi konkurenti. Prvi favorit za naslov svetovnega prvaka in branilec naslova, Italijan Moreno Argentin, je tako v 23 krogih 269-kilometrske trase budno pazil prav na Kellyja, se mu prilepil za kolo in ga izčrpaval. Ob tem pa je z močnimi pomočniki iz italijanske vrste spregledal napad Stephena Rocha, prepričan, da bo Kelly prej ali slej povlekel zasledovalno skupino in ujel rojaka. A Kelly je tedaj svoje osebne ambicije žrtvoval za veličastno zmagoslavje domovine, ostal je miren, omogočil prijatelju Rochu uspešen pobeg v zadnjem 11,7 kilometra dolgem krogu in Argentinu ter preostalim favoritom se je prepozno posvetilo, da so bili žrtve pretkane taktične ukane. Roche je pripravil še eno presenečenje in 500 metrov pred ciljno črto sprožil dolg sprint za nepričakovano zmago.
"To je bilo najlepše presenečenje mojega življenja," se je zmagoslavja na svetovnem prvenstvu v avtobiografiji spominjal Roche, nepričakovani junak zlate irske generacije kolesarjev. Kelly je v cilj prišel peti in se močno veselil zmage prijatelja, kot bi svetovni prvak postal sam. "Seveda sem malce razočaran, želel bi si zmagati sam," je Kelly sicer odkrito priznal v cilju dirke, a je tudi desetletja po tem zadovoljen, da je Irsko tedaj postavil na prvo mesto.
Pogačar bo imel tudi v Zürichu tarčo na hrbtu.
Močni Slovenci bodo vendarle favoriti
Konec septembra bo na svetovnem prvenstvu v Zürichu Slovenija nastopila v najmočnejši zasedbi. Primož Roglič bo naslov prvaka lovil v vožnji na čas, Tadej Pogačar na cestni dirki. Slovenca sta letos že osvojila vse tri grand toure in pišeta zgodovino slovenskega kolesarstva s še imenitnejšimi črkami, kot sta jo Kelly in Roche irskega. A v Švici bodo Slovenci (ob Pogačarju in Rogliču bo imel selektor Uroš Murn na voljo še Mateja Mohoriča, Jana Tratnika, Luko Mezgeca, Domna Novaka in Matevža Govekarja) v nasprotju z Irci leta 1987 eni glavnih favoritov za zmago.
