Tour de France
Torek, 15. 7. 2025, 4.00
58 minut
Intervju z Domnom Žnidaričem o projektu One Day Ahead Tour de France
Slovenec, ki po trasi Dirke po Franciji vozi dan pred elito: kako Domen Žnidarič lovi svojo rumeno majico
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,20
Domen Žnidarič bo celotno traso letošnje Dirke po Franciji prevozil dan pred profesionalnimi kolesarji.
Kolesarji na Dirki po Franciji so končno dočakali prvi prosti dan na letošnjem Touru, medtem ko je Domen Žnidarič, nekdanji atlet, danes vodja podjetja za elektronsko merjenje rezultatov na športnih tekmovanjih, v dnevu premora užival že včeraj. Razlog je v tem, da se je Slovenec lotil kolesarskega projekta One Day Ahead Tour de France, kar pomeni, da je vsak dan korak pred profesionalno konkurenco in da bo cilj v Parizu dosegel že v soboto 26. in ne v nedeljo, 27. julija kot Tadej Pogačar, Primož Roglič in preostala konkurenca. Poklicali smo ga v Francijo in povprašali po vtisih prvih desetih dni na francoskih cestah. Pojasnil je, zakaj ima njegovo vrtenje pedal po Franciji tudi konkreten smisel.
41-letnega Domna Žnidariča smo aprila gostili v rubriki Druga kariera, kjer je spregovoril o preobrazbi iz atleta v ustanovitelja in vodjo uspešnega podjetja Protime, ki se ukvarja z elektronskim merjenjem rezultatov na športnih tekmovanjih, napovedal pa je tudi, da se bo julija lotil posebnega kolesarskega projekta One Day Ahead Tour de France. To v praksi pomeni, da bo prevozil vseh 21 etap in 3.320 kilometrov, v enakem obsegu kot profesionalni kolesarji, le da bo to opravil dan pred njimi. Za njim je prvih deset etap. Preverili smo, kako jih je doživel, kako je preživel prvi prosti dan na Touru in kaj napoveduje za prihodnji teden.
Domna Žnidariča in njegov projekt One Day Ahead Tour de France lahko spremljate na Instagram profilu Domen Protime.
"Večjih težav nimam, poskušam se boriti, če ne gre drugače, upočasnim tempo."
Pozdrav v Francijo! Profesionalni kolesarji na Dirki po Franciji imajo na prost dan medijske obveznosti, "kofirajde", nekaj počitka, kaj pa vi? Kako ste preživeli prvi dan premora na letošnjem Touru?
Privoščili smo si malenkost daljši spanec kot prejšnje dni, obilen zajtrk in kavo, potem pa smo spremljali dogajanje na Dirki po Franciji. Navijali, uživali in to je to.
Z avtodomom smo bili parkirani tik ob trasi desete etape, približno tri kilometre pred ciljem, na začetku zadnjega vzpona etape na Le Mont-Dore Puy de Sancy – na idealni lokaciji. Uživamo v utripu Toura, ogromno je navijačev, nekateri so bili že od zgodnjega jutra zelo navihano razpoloženi (smeh, op. a.).
Koliko ste tega utripa deležni tudi vi, ki po teh cestah vozite dan pred profesionalno karavano?
Ogromno navijačev je ob progi že dan pred etapo, še posebej bo to veljalo v primeru gorskih etap, tako da tudi sam čutim ta utrip. Tudi navijajo zame oz. za vse nas, ki se borimo s traso, tako da je super.
Omenili ste besedno zvezo boj s traso … Tour se je začel z dežjem in vetrom, zdaj se je že začela vročina, značilna za Tour. Kako prenašate različne vremenske izzive? S čim se je najtežje boriti? Z vetrom, dežjem, vročino …?
Z mojega vidika se je, glede na to, da sem sam, da nimam moštvenih kolegov, najtežje boriti s čelnim vetrom. Dež me niti ne moti toliko, tako da mislim, da je veter tisti, ki mi predstavlja največje psihološke preglavice oz. me psihološke malo potre. Ampak večjih težav nimam, poskušam se boriti, če ne gre drugače, upočasnim tempo.
Utrip Dirke po Franciji
Ko sva se pred meseci pogovarjala o vašem projektu, ste dejali, da ne boste gledali na uro, da ne boste tekmovali z uro, da vam je pomembno le, da opravite celotno traso in pridete do cilja. Se še držite tega načrta ali tekmovalna žilica vsake toliko vseeno udari na plano?
Morda me včasih zgrabi moj tekmovalni duh in v delu trase, ko se počutim res dobro, malo bolj pritisnem na pedala, sicer pa to, da sem čim hitrejši, ni glavni cilj projekta. Glavno je, da prevozim celotno traso in pridem do cilja.
V zadnjih dneh se mi je v določenih delih etap pridružil prijatelj, kar mi je prišlo zelo prav. Jutri prihajajo okrepitve, do zdaj smo bili trije – moja žena Maja, trener (Borut Podgornik, op. a.) in jaz –, zdaj pa se nam bodo pridružili še hčeri in dva prijatelja, ki bosta prevzela skrb za videovsebine, da ne bom obremenjen še s tem. Tudi Maja bo dobila novo pomoč pri logistiki in drugih opravilih. Tega je res ogromno. Nismo pričakovali, da bomo zasedeni praktično od zgodnjega jutra do 23.00.
Na neki način ste kolesar in osebje v eni osebi …
S trenerjem Borutom Podgornikom
Ja, na neki način res. Vedel sem, da bodo dnevi dolgi, nismo pa imeli občutka, da se bo dan tako hitro zavrtel. Ogromno časa nam vzamejo tudi transferji na start naslednje etape, ki jih skušam izkoristiti za objave na družbenih omrežjih, potem sledi postavljanje baznega tabora, kot mu rečemo, priprava večerje, pranje oblačil, sušenje, treba je natočiti vodo v avtodom, očistiti bidone, jih napolniti z novo tekočino itd. itd. Dela res nikoli ne zmanjka. Ampak kljub vsemu, res se imamo super in pretežno uživamo, to pa je tudi najpomembneje.
Ste na trasi srečali še kakšnega kolesarja, ki ima podoben cilj kot vi, torej traso Toura prevoziti dan pred profesionalnimi kolesarji?
Da, srečali smo večjo skupino francoskih deklet, k so zelo dobro organizirana. Imajo tudi redarje na motorjih in zapirajo ceste, tako da se jim občasno pridružimo. Pa še nekaj posameznikov je, na primer norveška mini ekipa. Mislim, da nas je na celotni trasi med 15 in 20 in se redno videvamo.
Za vami je prvih deset etap. Kako ste z energijo? Po telefonu zvenite, kot da je imate še v izobilju. Ste manj utrujeni, kot ste pričakovali?
Nekako se mi uspe regenerirati do naslednjega dne, tako da gre. Seveda sem po kakšni etapi utrujen bolj, po kakšni manj, sem pa zelo pozoren na to, da med etapo zaužijem dovolj kalorij in dovolj pijem. Nikoli ne pretiravam na začetku etape, potem pa se kar ujamem v svoj ritem. Moram reči, da še ni bilo etape, po kateri bi bil povsem iztrošen, kar vidim kot zelo pozitivno.
Pri projektu sodelujete s Fundacijo Primoža Rogliča. Lahko poveste več o tem?
Da, prek Fundacije Primoža Rogliča zbiramo sredstva za razvoj mladih športnikov, tudi za nakup koles in čelad, tako da naše vrtenje pedalov po Franciji ima neki smisel. Skoraj vsak dan na družbenih omrežjih objavimo kodo QR do spletnega mesta, kjer je na zelo preprost način mogoče donirati poljubni znesek. Skratka, poskušamo pomagati, da ima vse skupaj smisel. V Fundaciji so nam priskrbeli unikatne drese z logotipom fundacije, tako da smo še dobro videti v njih (smeh, op. p.).
Ste se že ozrli proti naslednjemu tednu in katere etape se najmanj veselite? Katera bo največji izziv za vas?
Veselim se vseh, morda bo največji izziv današnja 11. etapa v okolici Toulousa, kar bo precejšen izziv za navigacijo, tudi avtodoma, čeprav smo tudi to že kar naštudirali. Zelo se veselim Pirenejev, že zaradi narave in konfiguracije terena, ki mi kar ustreza. Ugotavljam, da so morda katere od razgibanih etap z manjšimi klančki celo zahtevnejše kot prave gorske etape, v katerih prideš v neki ritem in uro ali dve brcaš navkreber. Skratka, ne bojim se nobene etape, veselim pa se vseh.
Hiša na kolesih
Katerih zastav in registrskih oznak ste ob cesti opazili največ? So vmes tudi slovenske?
V prvem tednu so absolutno prevladovale francoske zastave, v uvodnih dneh, ko je bila trasa speljana blizu Belgije, je bilo tudi ogromno belgijskih zastav. Pričakujem pa, da se bo to, ko pridemo v Pireneje in še bolj v Alpah, znatno spremenilo. Pričakujem ogromno Slovencev.
Preberite še:
