V iskanju svojega mesta

Že vse od prve uvrstitve v najkakovostnejši hokejski razred leta 2001 se Slovenija spopada s skoki med elito in divizijo I, v kateri bo po šestih porazih, eni zmagi in zadnjem, osmem mestu v ostravski skupini spet zaigrala prihodnje leto. Da, risi so zapravili še eno priložnost za dokazovanje, da spadajo v tisti zaprt krog 12 najkakovostnejših evropskih reprezentanc, ki si tako rade med seboj razdelijo pripravljalne tekme, slabše od sebe pa pustijo pred vrati. Krivdo, da so zdaj ta ne le enkrat, pač pa dvakrat zaklenjena, so po zadnji tekmi na prvenstvu, ko so z 1:0 premagali Dance, prevzeli sami.

Pravega odgovora, zakaj se stvari v najmočnejši odpravi na svetovnih prvenstvih, ki je bila, z izjemo Davida Rodmana, povsem enaka kot na olimpijskih igrah v Sočiju, tokrat niso izšle, fantje niso imeli. Čas za analize še prihaja. A dovolj zgovorni so bili obrazi lepega števila igralcev, ko je beseda nanesla na zadovoljstvo s svojo igro. Forma ali, bolje rečeno, pomanjkanje te. O njej je med prvenstvom večkrat razpredal zdaj že nekdanji selektor Matjaž Kopitar, ki je poskušal s številnimi menjavami najti "klik", ki ga ni bilo niti pri navezi Žiga Jeglič – Rok Tičar – Robert Sabolič, od katere smo bili v preteklosti vajeni močne kemije.

Zagotovo je težko, če se klubska sezona konča prezgodaj, konec februarja ali na začetku marca, prvenstvo pa te čaka čez dva meseca. Še težje, če v svojem klubu ne igraš glavne vloge in moraš podrediti igro drugim, v reprezentanci pa nate čaka pomembna naloga, in nič lažje, ko lep čas iz različnih razlogov nisi v zamislih klubskega trenerja. Številne reprezentance bi v zadnjem primeru iz bazena igralcev potegnile koga drugega, a slovenski bazen je ob kruti klubski realnosti prazen.

Če forme pri nekaterih ni bilo, so bila pa precejšnja nihanja v igri, ki so se risom prikradla že ob uvodnem porazu z Belorusijo in se prenašala iz tekme v tekmo, ko je bilo sestavljanje treh dobrih tretjin na eni sami tekmi zanje preprosto pretežko. Še težje je bilo spraviti plošček v mrežo. Devet zadetkov na sedmih tekmah, najmanj med vsemi reprezentancami, je pač premalo. Morda je bilo ob preredkih zaključkih premalo odločnosti, ki pride tudi s samozavestjo. To smo pri nekaterih pogrešali. Kot tudi žar borbe, predvsem na uvodu, ko ploščka niso pregriznili prav vsi. Kdo ve, kako bi se takrat končala tekma proti Belorusom in kako bi se prvenstvo razpletalo, če bi ga in če bi bilo na trenutke na ledu več discipline. Jim pa vsekakor ne moremo očitati premalo borbenosti na tekmah z velesilami, kot sta Rusija in ZDA, a biti všečen na prvenstvu ni dovolj.

Slovenija bo tako še naprej iskala svoje hokejsko mesto, ki je več kot očitno nekje med skupino A in skupino B. Za daljši obstanek med elito bo treba spremeniti tudi miselnost, saj se je zdelo, da so se nekateri prehitro sprijaznili s tem, kar naj bi bila slovenska realnost. Ob vsem tem pa zdaj hokejsko zvezo čaka težka naloga, po odstopu Matjaža Kopitarja mora najti novo selektorsko ime, ki bo zmoglo delovati pod najrazličnejšimi pritiski in držati skupaj čim večji del reprezentance.