IIHF - Mednarodna hokejska zveza

Burnih 100 let

Vse se je začelo v Parizu sredi maja leta 1908, ko je francoski novinar Louis Magnus k sebi povabil delegate štirih glavnih hokejskih držav (Francije, Belgije, Švice in Velike Britanije). Ustanovili so "Ligue Internationale de Hockey sur Glace" (LIHG), se že na začetku naslednjega leta dogovorili o pravilih igranja in tekmovanja ter odločili, da bodo vsako leto priredili evropsko prvenstvo. Med 10. in 12. januarjem leta 1910 se je zgodilo prvo hokejsko prvenstvo stare celine, na katerem je poleg Nemčije, Belgije, Francije in Velike Britanije sodelovala še ekipa "oxfordskih Kanadčanov" (kanadskih študentov na univerzi v Oxfordu), katere rezultati pa niso šteli za uradne. Odtlej je bilo prvenstvo redno uprizorjeno vsako leto, razen v letih svetovnih vojn. Prva večja ovira za organizacijo je prišla že leta 1912, ko je Nemčija protestirala (tedaj je zmagala Bohemija, današnja Češka, pred Nemci in Avstrijci). Na kongresu so izide prvenstva razveljavili, saj v času tekmovanja Avstrija še ni bila uradni član LIHG. Leta 1932 je bilo v Berlinu zadnje ločeno evropsko prvenstvo, dobitnice naslova in medalj pa so bile najboljše ekipe na svetovnih prvenstvih vse do leta 1991.

Izključitev Nemčije in Avstrije

Po prvi svetovni vojni so - po zgledu Mednarodnega olimpijskega komiteja - iz federacije izločili Nemčijo in Avstrijo. Istega leta (1920) je bil na poletnih olimpijskih Igrah v Antwerpnu tudi turnir hokeja na ledu, v katerem so prvič v zgodovini sodelovale tudi državi izven meja Evrope. To sta bili Kanada in ZDA, ki sta med turnirjem tudi uradno postali članici zveze. Tri leta kasneje so se na kongresu zveze v Antwerpnu odločili, da bodo olimpijske igre od leta 1924 veljale tudi za svetovno prvenstvo. Tega leta se je kot članica vrnila Avstrija, Švedi pa so želeli, da bi se k zvezi vrnila tudi Nemčija. Ker se to ni zgodilo, je Švedska v znak protesta zapustila federacijo in se skupaj z Nemčijo vrnila šele dve leti kasneje.

Leta 1929 so se na kongresu v Budimpešti odločili, da bo od 1930 naprej vsako leto svetovno prvenstvo, na katerem bi evropske ekipe dobile medalje za najboljše na stari celini. Prvo samostojno prvenstvo vseh svetovnih ekip je bilo, vsaj kar se organizacije tiče, le polovično uspešno, saj se je na kraju prvenstva v Chamonixu stopil naravni led. Odločilne tekme končnice so zato morali prestaviti na Dunaj in v Berlin. Na svetovnem prvenstvu tri leta kasneje v Pragi je prišlo do dveh pomembnih preobratov. Češkoslovaška je dobila prvo igrišče z umetnim ledom in prvič v zgodovini novega svetovnega prvaka. Po šestih zaporednih zmagah Kanade so zlato medaljo tokrat osvojili Američani.

ZDA z dvema ekipama

Leto 1936 je bilo še eno od mejnih za zvezo, saj je na olimpijskem turnirju nastopilo rekordnih 15 ekip. Poleg tega so imeli velike težave z organizacijo zaradi vremena in ko so upoštevali dogajanje v Chamonixju z leta 1930, so se odločili, da bodo odtlej organizacijo svetovnih prvenstev prepustili samo državam, ki imajo igrišča z umetnim ledom.

Eno največjih kriz je zveza doživela na olimpijskih Igrah v St. Moritzu (1948). V Švico so Američani poslali dve reprezentanci. Ekipo, ki jo je sestavila nacionalna zveza ZDA - ta je bila članica Mednarodne federacije -, je LIHG priznala, drugega moštva, ki ga je podpiral predsednik olimpijskega komiteja ZDA Avery Brundage, pa ne. Brundage je grozil z bojkotom vseh tekmovalcev na igrah, če "njegova" ekipa ne bi dobila možnosti nastopanja. Na otvoritvi je v areno vkorakala le ekipa, ki jo je Mednarodna zveza priznala, in bila tudi edina reprezentanca ZDA, ki je igrala na turnirju. Brundage na začetku svoje kampanje ni bil uspešen, a je nazadnje le dobil zadostno podporo v olimpijskem komiteju ZDA in razveljavil dosežke svojega moštva na prvenstvu. Na srečo Američani niso dosegli vidnejšega uspeha, saj bi bili lahko v primeru osvojitve katere od medalj končni rezultati tekmovanja postavljeni pod vprašaj.

Prevlada SZ

Sredi petdesetih let je zveza poleg novega imena (International Ice hockey Federation), dobila še eno hokejsko velesilo - Sovjetsko Zvezo, ki je na prvem nastopu na svetovnem prvenstvu leta 1954 osvojila tudi naslov prvaka. SZ je bila od leta 1963 do 1991 daleč najuspešnejša ekipa, saj je prav vsakič stala na stopničkah, zmago pa je tekmecem prepustila le šestkrat. S ponovno vključitvijo Nemške Demokratične Republike (prvič po desetletju), se je število članic leta 1956 povzpelo na 25. V naslednjih letih ni manjkalo sporov med obema nemškima predstavnicama, ki so se stopnjevali vse do svetovnega prvenstva leta 1962. Potem ko so leto prej zgradili berlinski zid, ZDA kot gostiteljica ni dovolila nastopa reprezentance NDR. Iz "bratske" solidarnosti so vse socialistične države bojkotirale prvenstvo. To je bila zaradi odsotnosti Sovjetske Zveze in Češkoslovaške - najmočnejših svetovnih ekip - velika težava.

Leta 1961 so se države, ki so nastopale na svetovnem prvenstvu, zaradi velike kakovostne razlike med posameznimi reprezentancami prvič razdelile na tri skupine. Že tedaj je bilo možno napredovanje in nazadovanje med posameznimi skupinami. Zaradi naraščanja števila ekip so šele 1987 najšibkejše udeležence uvrstili v dodatno skupino D. Taka razporeditev velja še danes.

Dogovor glede NHL

Vodstvo IIHF je bilo nezadovoljno s predsednikom zveze, Britancem Johnom Ahearneom. Na volitvah kongresa je njegova dinastija končno padla in začela se je "era Sabetzki". Nemec Dr. Günther Sabetzki je kot predsednik zveze poskrbel, da je njegovo ime v svetu hokeja zapisano z zlatimi črkami. Ustvaril je namreč dotlej najbolj uspešno obdobje v zgodovini hokeja. Izboljšal je predvsem standard in organizacijo.

Njegov prispevek je bil ključen tudi v trenutku razkola v reprezentanci Kanade. Ta od leta 1970 ni nastopala na svetovnih prvenstvih, ker ji niso dovolili, da v ekipo vključi tudi igralce iz lige NHL, ki niso prišli v finalne boje za Stanleyjev pokal. Sabetzki se je s Kanadčani dogovoril, da bodo lahko v moštvo vključili igralce lige NHL in da bo prvenstvo na koledarju čim kasneje, tako da se ga bodo ti posamezniki lahko udeležili. V zameno morajo Kanadčani in Američani redno igrati na prvenstvih, a nikoli ne bodo dobili možnost organizacije svetovnega prvenstva. Temu dogovoru je bilo dodano še eno tekmovanje, ki se je do 1996 imenovalo "Canada Cup" in so se ga udeležili Američani, Kanadčani in štiri najboljše reprezentance stare celine s svetovnega prvenstva. Od leta 1996 se je tekmovanje preimenovalo v "World Cup".

Slovenca med slavnimi

Poleg najbolj pomembnih tekmovanj za moške zveza prireja prvenstva tudi za pripadnice nežnejšega spola (od leta 1990) ter za mladince do 18 (od 1999) in 20 let (od 1977). Zveza danes šteje 63 članic, nazadnje sta se ji leta 2001 pridružila Makedonija in Liechtenstein. IIHF od leta 1994 predseduje Švicar Rene Fasel, ki je tudi sam igral hokej in bil mednarodni sodnik. Ko je Fasel postal Sabetzkijev naslednik, je tradicionalna federacija vstopila v novo obdobje. Fasel si je želel tesnejšega sodelovanja z ligo NHL in bil zaslužen za prvi nastop profesionalcev na OI v Naganu. Junija leta 1995 je bil, kot prvi predstavnik hokeja v zgodovini, imenovan za člana mednarodnega olimpijskega komiteja.

Kot zanimivost omenimo še to, da imamo v hokejskem Hramu slavnih tudi Slovenci dva svoja predstavnika. Kot prvi je bil sprejet Ernest Aljančič st., ki je bil pionir hokeja v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji ter bil na premierni mednarodni tekmi reprezentance (proti Avstriji) prvi strelec izbrane vrste. Hokejsko pot je nadaljeval kar 25 let in se športno upokojil pri 41 letih. Poleg športnih dosežkov je Ernest Aljančič st. imel odločilno vlogo pri popularizaciji hokeja pri nas in pri izgradnji prvega igrišča z umetnim ledom v Sloveniji. Od maja 2009 pa je častno mesto v Hiši slavnih dobil tudi Rudi Hiti.