Vedela je, da bo šlo za mesarsko klanje

Toja Černe je lokostrelka svetovnega formata. Pred letom dni je v Zagrebu postala svetovna prvakinja v poljskem lokostrelstvu, te dni na Danskem skuša uspeh ponoviti na svetovnem prvenstvu v tarčnem lokostrelstvu. Že pred odhodom na tekmovanje se je zavedala, da ne bo lahko. "Svetovno prvenstvo je kot bazen morskih psov. Vse tekmovalke so vrhunsko pripravljene in vse bodo poskusile doseči največ, kar zmorejo. Tudi jaz sem odlično pripravljena in upam na najboljše. Na SP ne bo šlo za boj, ampak za mesarsko klanje. Upam, da bom z malce sreče prišla čim višje. Pripravljena sem, ne bo pa lahko," je dejala pred odhodom na prvenstvo, ki se ga udeležuje 585 tekmovalcev iz 92 držav. V kvalifikacijah se je uvrstila na 5. mesto, te dni uspešno lovi finale, morda celo nov naslov. Iz njenih ust ne boste slišali floskul, kot so: "Dala bom vse od sebe." Če se ji ta izjava že pripeti, pa pristavi najmanj še: "Ne bom rekla, da bom dala vse od sebe, saj je to logično, mar ni?"

Vaše glavno športno orodje in orožje, sestavljeni lok, žal ne sodi pod okrilje olimpijskih športov. Se kaj lobira v tej smeri? Lobira se, a je v tem trenutku težko napovedati, kaj se bo zgodilo.

Kako to, da ste že na začetku streljali s sestavljenim lokom, ki že na prvi pogled deluje precej, če ne že kar preveč kompleksno? Ker sem pri svojem prvem stiku z lokom prišla v stik ravno z njim. Prijateljica Aja, ki me je za lokostrelstvo navdušila, je streljala točno s takim lokom in tak mi je bil všeč. Šlo je za ljubezen na prvo puščico. Ni mi žal, niti za trenutek. Kaj mi bo življenje prineslo, težko napovem. Morda bom zamenjala disciplino, morda je ne bom. Težko rečem, kaj bo.

Po drugi strani pa je res tudi to, da mi na začetku nihče sploh ni predstavil druge vrste lokov. Običajno je tako, da otroci začnejo streljati z golim lokom in nadaljujejo z ukrivljenim, no, moja pot je šla drugače.

Kako ste se sploh znašli na strelišču? Moja najboljša prijateljica se je ukvarjala z lokostrelstvom. Oče ji je kupil lok, kot že rečeno, je bil sestavljeni, zato, da bi bilo to nekaj, s čimer bi se ukvarjali vsi v družini. No, nekoč me je za družbo povabila na trening. Za šalo mi je posodila svoj lok, opravila sem nekaj strelov in se zaljubila.

Takrat sem rekla: To je to. Jaz to hočem. Ko sem se vrnila domov, sem očeta prosila, naj mi kupi lok. "Kako to misliš," me je vprašal. Tako, kot sem rekla. No, za Božička sem ga že imela doma.

Zanimivo se mi zdi, da ste si želeli prav tak lok, ki na prvi pogled spominja na pripomoček iz znanstvenofantastičnega filma. In ne na primer osnovnega, s kakršnim streljajo otroci, taborniki … (smeh, op. a.) Ne, prav takega, zato ker sem prav takega preizkusila. Prijateljičin oče je precej pogosto odhajal v ZDA, od koder prihaja večina lokostrelske opreme, in je enakega kot za njegovo hčer naročil tudi zame.

Lokostrelstvo je postalo šport družine Černe. Streljata tudi oče in brat, medtem ko mama temu trendu še ni podlegla, je pa menda vaša glavna psihološka opora. Res je. Najprej je začel streljati moj mlajši brat, kmalu se nama je pridružil še oče. Ker naju je moral iz Ljubljane voziti na treninge v Kranj, se je namesto da bi ta čas pohajkoval po trgovinah, tudi sam oprijel loka.

Mami pa je naša največja psihološka opora in spodbuda. Nikoli sicer ni streljala, vedno pa je zelo podpirala, da to počnemo preostali, kar pomeni, da je tudi ona del te družinske zgodbe.

Ki ste jo spodbudili vi. Res je. Jaz sem tista, ki je naš lokostrelski voz vedno vlekla naprej. Tista, ki je predlagala, naredimo še nekaj ponovitev, pojdimo na trening, pa čeprav se ni nikomur ljubilo. Danes večino časa treniram sama, občasno z bratom in fantom.

Omenili ste mamo in njeno psihično podporo. Predstavljam si, da je psihološka komponenta pri lokostrelstvu bistvenega pomena. Res je. Mislim, da deset odstotkov prinaša oprema, približno 15 tehnika in položaj pri streljanju, preostalo pa je stvar psihološke priprave. Mami me je vedno podpirala pri tem, kar počnem. Seznanila me je z najrazličnejšimi vrstami dihalnih vaj, me učila, da se nikoli ne smem prepustiti pritiskom in nervozi. Tega sicer ni delala načrtno, taka preprosto je. Nekaj sem se naučila tudi na fakulteti za šport, marsikaj sem si prebrala o tej temi, veliko mi je pri tem pomagal tudi fant, ki je prav tako lokostrelec.

Lokostrelstvo ti tudi sicer pomaga v življenju. Nauči te, kako se spopadati s težavami in izzivi, ki jih prinese življenje.

Lokostrelstvo zahteva tudi fizično pripravo. Kaj vse je potrebno za top formo v lokostrelstvu? Verjamem, da je za lokostrelstvo izrednega pomena samozavest. Meni samozavest predstavlja lepo, natrenirano telo - v mejah normale, seveda –, in to dobim s treningi v fitnesu. Zdrava prehrana, psihološka priprava, to, da se dobro počutim v svojem telesu in moč, da lahko tekmujem, to je najbolj pomembno. Potrebujem močne noge, ki se bodo na tekmovanjih tudi pri visokih pritiskih in stresu manj tresle.

Ste še vedno veganka? Bila sem, vendar nisem več. Neka gospa me je prepričala, da moje telo potrebuje meso. In ko sem ga spet poskusila, kar čez noč, so prišli tudi rezultati. Ne govorim, da je to dobro, vendar pa, kot kaže, meni to ustreza.

Omenili ste, da ste bili vedno vi tisti z največ volje za trening, za vztrajno ponavljanje strelov. Kaj vam danes daje največ motivacije? Rezultati? Da, rezultati so res prišli dokaj hitro. Že med kadetinjami sem se borila za medalje, tako kot pozneje med mladinkami in danes med članicami. Že to, da so me poslali na tekmovanje in da sem bila tam v igri za medaljo, mi je vlivalo veliko volje.

Pa še nekaj je, očitno imam prirojeno trmo, ki me žene naprej. To pomeni, da vsako stvar počnem stoodstotno. Če imam na treningu težave, potem je to prav gotovo zato, ker ne treniram stoodstotno. Kadar imam len dan, moram iti prek sebe, samo zato, da si ne bi pozneje na tekmi očitala, da nisem naredila vsega, kar bi lahko. Vedno poslušam svoje telo. Če čutim, da bi si s pretiravanjem škodila, potem pač ne pretiravam.

Zanimivo je, da trenirate brez trenerja. Kako to poteka? Že od začetka sem brez trenerja. Začela sem tako, da sem prvih pet let samo spraševala, kako nastaviti opremo, kaj razmišljati med streljanjem in podobno. Spraševala sem različne ljudi. Doma in v tujini. Pri tem mi je precej pomagal tudi oče, a ker je z lokostrelstvom začel pozneje kot jaz, se je spopadal s podobnimi težavami.

Moj trener je bila moja volja in še vedno je tako. Od nekdaj sem poslušala samo sebe. Nisem delala velikih tehničnih sprememb, ampak majhne. Takšna pot je sicer dolgotrajnejša, a vsaj vem, kako sem do rezultatov prišla. Za vsako stvar vem, zakaj jo izvajam na tak način, kot jo.

V veliko pomoč mi je moj fant in bližnji, a za večino stvari sem še vedno sama. Sama sem prišla do določene ravni in to samo zato, ker sem si to tako močno želela. Ne vem, morda imam vendarle malo tudi daru za ta šport.

Glede na to, da že od nekdaj trenirate brez trenerja, kdo je potemtakem opazil vaš talent? Več ljudi je izpostavilo moj talent in nikoli nisem naletela na koga, ki bi mi skušal vzeti voljo, češ, Toja, iz tebe pa ne bo nič. Vedno je bilo ravno obratno.

Je pa res, da sem bila od nekdaj zelo zagnana. Medtem ko so se drugi na treningu šalili, sem jaz na drugi strani dvorane trenirala. Že pri 13, 14 letih sem drugače pristopala k stvarem kot drugi.

Kako so osnovnošolci gledali na vašo odločitev, da se posvetite lokostrelstvu? Vendarle je to nekoliko neobičajna, ali pa vsaj sila redka odločitev. Še zdaj občasno naletim na koga, ki je prepričan, da lokostrelstvo sploh ni šport, saj se ti pri streljanju sploh ni treba premikati in podobno. Take stvari poskušam odmisliti in grem naprej.

Po drugi strani pa so bili fantje nad tem vedno navdušeni. Ker, da je lok orožje in podobno.

Po naravi sem optimist in pozitivno gledam na svet, ljudi, ki mi ne želijo dobro, poskušam čim prej odmisliti. Ljudje, ki so mi blizu, pa so me tako ali tako od nekdaj podpirali.

Se pravi, da je v osnovni šoli vaša lokostrelska pot naletela na plodna tla? V bistvu so bili sošolci nad tem kar navdušeni in so želeli tudi sami poskusiti streljati.

Kaj je bil prvi preobrat na vaši poti? To, da sem bila na mladinskem svetovnem prvenstvu, kjer sem nastopila po samo sedmih mesecih treningov, zadnja.

Zanimiv preobrat. Takrat sem si rekla, da zadnja ne bom nikoli več! Da bom trenirala in dala vedno od sebe vse, kar zmorem. Iz gimnazije Ledina sem se prešolala na športno gimnazijo Šentvid in začela trenirati z višjimi obrati.

Na naslednji tekmi sem zmagala in to je bilo to. Takrat sem vedela, da sem na pravi poti.

Ste tudi evropska in svetovna prvakinja. Tudi to je bila verjetno velika motivacija. Evropski naslov sem pridobila kot mladinka, ki je nastopila v članski konkurenci, svetovnega pa lani v članski konkurenci. Da, vse to je velika motivacija za delo.

Zanimivo je, da ste kljub naslovu evropske in svetovne prvakinje šele po drugem mestu na poletni univerzijadi v Južni Koreji dobili pozornost večjega števila medijev, ki bi si jo brez dvoma zaslužili že prej. Verjetno je to zato, ker sta univerzijado podrobno spremljala radio 1 in val 202 in mi dala možnost, da se pokažem in pojasnim svoje razmišljanje.

Ob tem moram povedati, da nisem edina slovenska lokostrelka, ki prinaša medalje. So še drugi, pa se za to ne ve. Slovenci lokostrelci so pristreljali že evropske in svetovne rekorde, pa o tem nihče nič ne ve, ker je lokostrelstvo medijsko zapostavljen šport. Veseli me, da bo zdaj vsaj malo drugače.

Ne gre za to, da bi me to motilo. To počnem zase in za svojo dušo. Všeč mi je, da me ljudje na cesti ne prepoznavajo in ne ustavljajo. Sem ista Toja kot pred uspehi. Moti me edino to, da se v Sloveniji bolj malo otrok ukvarja z lokostrelstvom, to pa bi se z večjo medijsko pozornostjo lahko spremenilo na bolje. Otroke bi tako lažje navdušili za ta šport, lažje pa bi bilo tudi pridobiti sponzorje.

Avto imate sponzorski. To pomeni, da so nekateri vašo kakovost prepoznali že prej? V Sloveniji sponzorjev nimam, imam pa ameriške, ki sponzorirajo vso mojo opremo. Kar zadeva Slovenijo, za zdaj kaže bolj slabo. Avto sem dobila po nižji ceni in nikakor ne zastonj, a sem avto hiši tudi za to zelo hvaležna.

V pogovoru ste večkrat omenili vašega fanta. Menda tudi on prihaja iz lokostrelskih vod in je Američan. Drži? Res je. Že od 17. leta je profesionalni lokostrelec in je trenutno na drugem mestu lestvice najboljših lokostrelcev. Na zadnjih olimpijskih igrah v Londonu je osvojil srebrno medaljo v ekipni konkurenci. Računa, da se bo uvrstil tudi na olimpijske igre v Riu de Janeiru.

Ali je lokostrelstvo onkraj luže sprejeto precej drugače kot v Sloveniji? Veliko bolj kot pri nas, bi pa lahko bil tudi bolje. Je pa to tudi na račun lova, ki je v ZDA precej razširjen. Več kot polovica Američanov se ukvarja z lokom.

Tudi vi razmišljate o olimpijskih igrah? Kot gledalka, morda? Morda. Upam, da se bo v Rio kvalificirala tudi Ana Umer, s katero pogosto trenirava skupaj. Upam, da bo želela, da ji tam pomagam zmagati. Zadnje mesece trenirava skupaj in sva res uigran tim. Vesela sem, da sem našla osebo, s katero se lahko družim v športu in v zasebnem življenju.

Kaj se je zgodilo z vašo prijateljico, ki vas je navdušila za lokostrelstvo? Še vztraja? Zaradi poškodbe rame žal ne trenira več. Jo je pa ljubezen do lokostrelca popeljala v Veliko Britanijo.