Uspešen je bil v Jugoslaviji in Sloveniji, a znal tudi udariti po mizi

Starejši ljubitelji športa Srečka Masleta zagotovo poznajo, saj je še v času Jugoslavije dosegal izjemne rezultate. Med športno kariero je bil tudi hkrati tekmovalec in trener jugoslovanske reprezentance. Mislil je že, da je veslo dokončno postavil v kot in da se bo posvetil drugim stvarem, a je v trenerskem poslu ostal vse do svoje upokojitve. Še več, Srečko Masle je danes uradno v pokoju, a so ga prepričali o vztrajanju še eno leto. Že večkrat so mu dejali, da bi moral napisati knjigo, saj je v svoji športni in trenerski karieri doživel marsikaj.

Srečko Masle si tokrat ne bo premislil. Foto: Sportida Srečko, je bilo za vas tokrat, ko ste na domačem velikem tekmovanju zadnjič vodili domačo reprezentanco, bolj čustveno?

To je bilo zagotovo moje zadnje veliko tekmovanje na domačih tleh. Me pa v letošnji sezoni čaka še kar nekaj tekem svetovnega pokala in nato še svetovno prvenstvo. S koncem sezone pa se res poslavljam. Preprosto je enkrat dovolj in tako sem se odločil … Pravzaprav sem želel končati že lani, a so me prepričali, da sem ostal še za letošnjo sezono. Tokrat si ne bom več premislil.

Ne gre za kakšne spore znotraj ekipe, preprosto imam dovolj in nimam več energije. Uradno sem že v pokoju, poskušal bom še malo uživati v miru. Stres med tekmovanji in pripravami je kar velik, predvsem pa mi ne ustrezajo potovanja na tekme. Dovolj imam.

Koliko časa ste opravljali trenersko delo?

Že kot tekmovalec sem opravljal trenersko delo. Do leta 1985 sem bil samo tekmovalec. Malo sem delal že z mladimi, nato sem še šest let tekmoval, bil trener v klubu in hkrati trener jugoslovanske reprezentance. Imel sem dve funkciji hkrati in bilo je kar zahtevno. Na vse skupaj moraš gledati zelo realno, da ne bi bil nepošten do sotekmovalcev. Mislim, da mi je to takrat dobro uspevalo, saj smo se s fanti dobro razumeli.

Sportal Pretresljiva zgodba športnika, ki je navdih našel pri Petri Majdič #video

Ste si kdaj predstavljali, da boste tako dolgo opravljali trenersko delo?

Pred tem sem delal v grafični pripravi na Delu, kjer so mi šli zelo na roko, kar zadeva športno kariero. Nikoli si nisem mislil, da bom šel v pokoj kot trener. Vem, da sem prvi iz kajakaških vrst, ki se je upokojil kot trener. Trenutno ne vidim koga, ki bi bil lahko naslednji. Finančno v našem športu ni najboljše. Imeti moraš druge motive. Ko trenerji dobijo drugo priložnost, gredo večinoma raje v druge dejavnosti. To je težava pri nas. Vsi bežijo v tujino ali v kakšen drug posel.

Blestel je že v času Jugoslavije. Foto: Boštjan Boh

Bi se še enkrat odločili za takšno pot?

Ko sem se odločil, da bom opravljal trenerski posel, sem imel že kupljene stroje za grafiko, a so me v klubu prepričali, da sem ostal. Ni mi žal. Mislim, da sem imel kar zanimivo pot. Delo je veliko bolj dinamično. Morda bi bilo materialno bolje, če bi ostal v grafičnem poslu, ampak kot sem rekel, ni mi žal in kar dobro mi je šlo. Imeli smo kar veliko uspehov. Uspehi ti dajo dodatno energijo in to je bilo meni vedno v zadovoljstvo. Tako kot zdaj na domačem prvenstvu na Soči. Občutek, ko je enkrat vse za tabo in je izkupiček bogat, je krasen.

V trenerskem poslu ste bili 30 let. Spremljali ste kar nekaj generacij. So se mladi oziroma tekmovalci čez leta spremenili, če primerjate leto 1989 in današnje čase?

Prav gotovo je razlika. Danes imajo veliko drugih možnosti in tudi odnosi so danes drugačni. Mladina se je spremenila. Lahko rečem, da so v določenem pogledu slabši, po drugi strani pa boljši. Priznam, da bi danes z najmlajšimi težko delal. Fanti, s katerimi delam danes, imajo do mene spoštovanje. Sicer se zelo hitro pojavijo nesoglasja. Težave je treba reševati s komunikacijo. Če nimaš občutka za to, ne gre. Pri meni se je vedelo, kdo na koncu odloča. Tudi mi smo imeli težave, a smo jih pametno rešili. Je pa ponavadi tako, da mora nekdo udariti po mizi in odločiti, če se pojavi zaplet.

Torej je po vašem mnenju avtoriteta tista, ki vzdržuje red?

Drugače ne gre. Če se ne ve, kdo pije in kdo plača, je kaos. Pri mladih tekmovalcih je tako, da ima vsak svoje ideje. V individualnem športu je ogromno nekih možnosti. V ekipnih športih … Tam ima zadnjo besedo trener. Pri nas je nekoliko drugače, ampak prav tako jih moraš s pogovori prepričati in odločati. Tudi jaz se pustim prepričati. Daleč od tega, da se ne bom premaknil, če ugotovim, da nimam prav. Tudi jaz sem popuščal. V individualnih športih moramo trenerji velikokrat kaj "požreti", drugače ne gre.

Katera vloga vam je bolj ustrezala. Vloga trenerja ali vloga tekmovalca? Foto: Boštjan Boh

Mislim, da sem bolj užival v vlogi tekmovalca. Osredotočen si samo na trening in tekmovanje, kot trener moraš v določenem športu misliti na ogromno stvari. Delo je veliko bolj nehvaležno, ampak če si profesionalec, si za to plačan in moraš to vzeti v zakup.

Bili ste tudi zelo uspešen tekmovalec, imate osem medalj s svetovnih prvenstev. Bi lahko danes po toliko letih kakšno izpostavili?

Prva medalja je zmeraj nekaj posebnega. Sam sem jo prejel leta 1983 v Meranu. Prva ni bila zlata, je pa zato uspelo leta 1989. Sicer pa si vsake medalje vesel, saj v to veliko vlagaš in na koncu je to potrditev dela. Športniki treniramo zato, da zmagujemo.

Na svoji športni in trenerski poti je veliko doživel. Foto: Sportida V vseh teh letih se je zagotovo nabralo veliko zanimivih zgodb. Bi lahko katero izpostavili?

Ta zgodba je zapisana v knjigi in je resnična. Včasih so bili Vzhodni Nemci v športu zelo uspešni. Zadeve so se lotevali znanstveno. Torej oprema, trening, prisotna so bila tudi nedovoljena poživila ... Vedno so bili izolirani, kolikor je bilo tekmovalcev, je bilo tudi njihovih paznikov oziroma policistov. Ti so pazili na njih, da ne bi zbežali na Zahod.

Eden od Vzhodnih Nemcev se je v cilju pretvarjal, da je utrujen, in se spustil po reki. Malo nižje ob reki ga je čakal avto in tako je zbežal v Zahodno Nemčijo. Sicer je bil zelo uspešen športnik in osvajal medalje. Naslednje leto je nastopil za Zahodno Nemčijo, a bil že veliko slabši. Nato je nastopil še za ZDA, kjer živi še danes, a tudi tam ni bil več uspešen. Teh zgodb je ogromno. Nekateri so mi celo dejali, da bi lahko napisal kakšno knjigo (smeh, op. p.).

Srečko, počasi se poslavljate. Kaj bi sporočili fantom, ki jih vodite danes, in kaj bi sporočili tistim, ki prihajajo?

Na ves šport gledam skeptično. V mojih očeh je vrhunski šport izrojen. Ni več pravih vrednot, vse skupaj je samo barantanje in denar. Po drugi strani lahko rečem, da je naš šport zelo lep. Kaj bi sporočil mladim? Biti moraš človek na mestu in šport mora prevladati.