Sreda, 22. 5. 2019, 12.17
4 leta, 11 mesecev
Intervju, Nejc Žnidrčič
Pretresljiva zgodba športnika, ki je navdih našel pri Petri Majdič #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,84
Prejšnji konec tedna se je na Soči končalo domače evropsko prvenstvo. Naši tekmovalci so dosegli izjemne rezultate, a najbolj pretresljiva zgodba je zgodba Nejca Žnidarčiča, ki kljub počenemu rebru ni obupal. Še več, postal je evropski prvak.
Nejca Žnidarčiča slovenski športni javnosti ni treba predstavljati. Primorski kajakaš je v zadnjih letih poskrbel za številne vrhunske rezultate. Nejc je po "izobrazbi" šprinter, v svoji vitrini ima med drugim že tri naslove svetovnega prvaka, prejšnji teden pa je na domačem evropskem prvenstvu v šprintu dosegel še četrto zlato medaljo. Ta mu je zagotovo najbolj ostala v spominu. Po nenadni poškodbi (počeno rebro, op. p.) se ni vdal v usodo. Stisnil je zobe, se pojavil na štartu in zmagal. Njegova zgodba spominja na dramatično olimpijsko tekmo Petre Majdič v Vancouvru leta 2010. "Spomnil sem se na Petro Majdič, ki je imela podobno izkušnjo. Rekel sem si, da če je njej uspelo, bom poskusil tudi sam."
Nejc, kako vam je s počenim rebrom uspelo postati evropski prvak?
Tudi meni ni popolnoma jasno, kako mi je to uspelo. Še dan pred tekmo nisem vedel, ali bom lahko nastopil. Dan pred klasičnim spustom me je zaneslo med skale, naredil sem nenaden gib in prišlo je do poškodbe. Počilo mi je rebro. V tistem trenutku me je malo zabolelo, a sem že takoj vedel, da to ne bo dobro. Ko sem se ohladil, me je bolelo že pri hoji ali pa ko sem zakašljal. Naslednji dan, ko je bil na sporedu klasičen spust, sem na ogrevanju že po prvi minuti spoznal, da ne bom mogel tekmovati. Torej sem moral spustiti tekmo, naslednji dan pa še ekipne vožnje.
Kako to, da ste se sploh uspeli pripraviti na šprint?
Odločili smo se, da gremo k zdravniku, kjer so ugotovili, kakšno poškodbo imam. Dali so mi zelo močne protibolečinske tablete, tako da sem naslednji dan lahko tekmoval v kvalifikacijah v šprintu. Vzeti sem moral tri tablete, težava pa je bila, da ena izmed teh ni dobro vplivala name. Imel sem mehke noge in bil sem zaspan. Skratka, nisem še imel prave moči. Zato po priporočilu zdravnika ene tablete nisem jemal, tako da je bilo potem vse v redu.
Ste že izkušen tekmovalec, pa vseeno, kako je to vse skupaj vplivalo na vas? Vse leto ste se pripravljali na domačo tekmo, potem pa pride do takšne poškodbe?
Ravno to ti ves čas hodi po glavi. Vse leto treninga gre v nič. Tistih nekaj dni res ni bilo prijetno, ker imaš v glavi negativne misli … Poskušal sem se prepričevati in rekel sem si, da moram poskusiti. Tudi če bi bolelo, sem si rekel, bom poskušal zdržati tisto minuto. Spomnil sem se na Petro Majdič, ki je imela podobno izkušnjo. Rekel sem si, da če je njej uspelo, bom poskusil tudi sam. In tudi drugi so me na ta način bodrili, da če je uspelo Petri, zakaj ne bi tudi meni. Ona je imela še težjo poškodbo.
Se vam zdi, da ste šli v času tekme preko svojih meja ali so tablete toliko pomagale?
Tudi če bi bolj bolelo, bi šel na štart in potrpel tistih 60 sekund. Na srečo so tablete tako dobro delovale, da ni bilo velike bolečine. Skratka, v vsakem primeru bi poskusil. Ne vem, ali bi bil rezultat dober, poskusil pa bi vseeno.
Kako veseli ste bili tega naslova?
Ko sem prišel v cilj, se je videlo, da so vsa čustva prišla na dan. Po mojem mnenju sem odpeljal eno najboljših voženj v svoji karieri. Na tako kratki progi sem zmagal s prednostjo dveh sekund, kar mislim, da na tako veliki tekmi ni uspelo še nikomur. Bil sem res vesel in spustil sem tudi kakšno solzo.
Vam je to zmago uspelo proslaviti na kakšen poseben način ali ste bili preutrujeni?
Vsake zmage si vesel. Doma je še toliko lepše, saj je bilo ob progi veliko prijateljev in domačih gledalcev. Mislim, da je bila zelo lepa tekma. Kot sem povedal že pred prvenstvom, je zaradi pritiska doma težje tekmovati, a ko je vsega konec, je še toliko lepše. Seveda je bila tudi zabava po tekmi temu primerna.
Kakšno je vaše trenutno stanje?
Trenutno počivam. V prihodnjih dneh bom naredil še dodatne preiskave. Želim si tekmovati še naprej, saj sem v zelo dobri formi. Če bom dobil zeleno luč, bom tekmovanje zagotovo nadaljeval. V nasprotnem primeru bom tekme izpustil in se pripravil na svetovno prvenstvo.
Z letošnjo sezono se umika Srečko Masle, legendarni trener, ki odhaja v pokoj. Ga boste fantje pogrešali?
Srečko sicer ni moj trener, vendar je bil zraven pri vseh mojih večjih rezultatih. Da, zagotovo ga bomo pogrešali. Že nekajkrat je rekel, da se bo umaknil, a si je vedno premislil. Mogoče si bo tudi tokrat (smeh, op. p.). Vedno pride čas za umik. Trenerskega znanja pri nas je sicer dovolj, pomembno pa je, da dobimo trenerja, s katerim se bomo dobro ujeli.
Vemo, da je trenutna generacija v spustu zares izjemna. Kako kaže z generacijami za vami?
Mislim, da tako dobre generacije še ni bilo. Upam, da bo tako tudi v prihodnje, ampak glede tega nisem najbolj optimističen. Tudi na splošno je delo preusmerjeno v olimpijske discipline. Na tem prvenstvu smo imeli v ekipi nekaj mladincev, nad katerimi sem bil navdušen.
