SiolNET. Sportal Drugi športi
5,07

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Uroš Jurišič

Slovenska vzhajajoča zvezda: Obljubim, da boste name še ponosni #video

5,07

termometer

Uroš Jurišič
Foto: Urban Urbanc/Sportida

"Ne denar, trening in trdo delo, to je moje vodilo, ki se ga držim še danes,'' pravi slovenski borec Uroš Jurišič, ki je pred tedni kot orkan pustošil po Floridi in že v prvi rundi dobil šampionski pas v ameriški organizaciji Titan FC. V velikem intervjuju smo ga vprašali marsikaj, zgovorni Ljubljančan pa je podal zanimive odgovore.

Uroš Jurišič je najuspešnejši slovenski MMA-borec, edini slovenski predstavnik, ki se je boril v Severni Ameriki, svetovni prvak v eni izmed ameriških organizacij in član najuglednejše telovadnice American Top Team. Do zdaj še ni naletel na močnejšega. Neporažen je tako v amaterski karieri (12 zmag, 0 porazov) kot tudi v poklicni, profesionalni (9-0), zadnja odmevna zmaga na Floridi nad prvakom organizacije Titan FC Josejem Caceresom pa ga je pripeljala na prag elitne organizacije UFC.

V začetku avgusta bo odpotoval nazaj v ZDA, kjer bo pripravljen čakal na klic UFC, če tega ne bo, ga bomo lahko novembra videli v koprski Bonifiki.

Uroš se lahko pohvali z naslovom FILA amaterskega mladinskega svetovnega prvaka (2011), evropskega profesionalnega prvaka kombat league (2014), bil pa je tudi udeleženec najbolj prestižnega resničnostnega šova v borilnih veščinah The Ultimate Fighter (21. sezona), kjer je, kot sam pravi, do zdaj največ zaslužil.


Za začetek klasika. Zakaj MMA, zakaj šport, kjer se dva stepeta in zmaga tisti, ki je manj tepen?

Od nekdaj so mi bili všeč borilni športi. Od nekdaj sem si želel to trenirati, pa čeprav starši nad tem niso bili preveč navdušeni. Ko sem imel devet let, sem se s svetom borilnih veščin srečal prek karateja, ki sem ga treniral dve, tri leta, a počasi me je vse skupaj dolgočasilo. Zame ni bilo dovolj tistega realnega kontakta, čeprav smo imeli za sparing partnerje fante, ki so trenirali kickboks. Učili smo se tehnike za karate, ne za realno borbo. To ni bilo tisto, kar sem želel.

Ni trajalo dolgo, ko je iskal prve borbe. Ni trajalo dolgo, ko je iskal prve borbe. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Po krajšem premoru sem prek prijatelja izvedel za MMA. Predstavil jo je kot šport v kletki, kjer je vse dovoljeno, in kot 15-letni fant sem njegove besede požiral in si dejal, da to moram poskusiti. Šel sem na prvi trening in začela se je ljubezen, ki je iz dneva v dan večja. Po tistem treningu sem se usedel za računalnik in pregledal na tisoče posnetkov na YouTubu. Mešalo se mi je.

Spomnim se, da je pri meni vse skupaj hitro postalo resno. Trener nas je vprašal, kdo bi tekmoval, prvi sem dvignil roko in tudi zmagal prvo borbo.

Kaj bi počeli, če ne bi bili MMA-borec? ''Spomnim se osnovne šole, ko smo morali pokazati, kaj bi radi postali. Dobro vem, da sem pokazal na boksarja, a si v isti sapi dejal, da to ni realno. Druga moja izbira je bila nogometaš. A ko sem videl, da me vedno zadnjega izberejo v nogometno ekipo, je ugasnilo tudi to. Tepel sem se pa vedno kar dobro, očitno sem dobro izbral. (smeh)''

Dejali ste, da vam starši pri teh sanjah niso bili preveč naklonjeni. Najbrž tudi zaradi zapostavljanja šole …

Šola je takrat res malo trpela. Dejali so mi, kaj treniraš to neumnost, raje hodi v šolo. A sem se znašel in doma rekel, da grem na preduro, nato ob 7.00 zavil v telovadnico in treniral do 9.00. Potem sem se z avtobusom vozil naokoli, da so mislili, da sem v šoli, nato pa prišel domov.

Vedno se je bilo treba znajti, na koncu pa se je vse skupaj tako poklopilo, da sem danes tukaj.

Po tej poti, ki ni bila lahka, niste hodili sami …

Hvaležen je vsakomur, ki mu je kadarkoli pomagal. Posebno mesto v njegovem srcu pa ima Slobodan Marinović, ki mu je kot oče. Hvaležen je vsakomur, ki mu je kadarkoli pomagal. Posebno mesto v njegovem srcu pa ima Slobodan Marinović, ki mu je kot oče. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Veliko ljudi mi je pomagalo. Predvsem Slobodan Marinović, ki ga imenujem moj glavni trener, čeprav me v zadnjem času ne trenira več toliko. Vedno mi je stal ob strani, me spodbujal, medtem ko drugi o meni niso imeli najboljšega mnenja. Ta mali dela le na moč, so govorili.

Za sabo sem imel le nekaj amaterskih borb, ko mi je za tisoč evrov kupil reklamne majice, ki jih nisem imel kam dati. A bil je tako navdušen nad mano, bila sva kot oče in sin. Še zdaj je tako. Če bi karkoli potreboval, bi prišel na pomoč še isto sekundo, isto velja zanj.

Vsak začetek je težak, pravijo …

Na začetku je bilo težko. Ta borba s starši. Bilo je obdobje, ko sem spal tudi le po dve uri na dan, da sem naredil po dva treninga. To ni bilo dobro za moje telo in v tistem obdobju sem dobil veliko poškodb. Zdaj je drugače. Spim normalno, treningi so veliko bolje vodeni in vse skupaj gre samo navzgor. Vem, da ne bo vedno tako, a tudi če bo kakšen padec, se bom vrnil, to obljubljam vsem svojim navijačem, ki jih je iz dneva v dan več. To so moje sanje, ki se bodo slej ali prej uresničile.

Izjemen povzetek vsakdana zverine, ki sliši na ime Uroš Jurišič:

Kdaj ste prvič začutili, da niste običajen fant? Da imate v sebi tisto nekaj več, kar potrebuje borec, da pokuka iz povprečja?

Sam pri sebi sem vedno čutil, da sem lahko dober in eden od najmočnejših. Na vsakem treningu sem dal vse od sebe in bil eden od tistih, ki niso radi izgubljali. Če sem izgubil na spariranju, se nisem dobro počutil. Vse skupaj mi je pokvarilo dan, a dalo tudi motivacijo, da sem treniral še več.

Potem se je začelo. Nokavtiral sem ljudi, davil sem jih in pričakovanja so se večala. Sam niti nisem upal razmišljati o tem, da bom res kdaj imel možnost, da se kosam z najboljšimi. A tukaj je bil ob meni Bobo, ki mi je veš čas govoril. 'Uroš, boš videl, če boš treniral, boš nekega dne v UFC. Najboljši boš, v prvi rundi si nokavtiral 12 ljudi, moramo te spraviti v Ameriko.' Najprej sem te besede sprejel z nasmehom na obrazu, kmalu niso bile več tako nemogoče.

Uroš Jurišič Sportal Slovenski junak o borbi kariere: Tudi če bi mi zlomil roko, ne bi odnehal #video

Zdaj ste član ugledne telovadnice American Top Team, ene od najbolj znanih, če ne najbolj znane telovadnice v ZDA …

Je prvi in edini Slovenec v ugledni telovadnici American Top Team. Je prvi in edini Slovenec v ugledni telovadnici American Top Team. Foto: Osebni arhiv Uroša Jurišiča American Top Team je bil pred kratkim izbrana za najboljšo telovadnico na svetu. Tudi v preteklosti je bila vedno vsaj med najboljšimi petimi, nikoli nižje. Tam se v enem dnevu zamenja tudi po 200 profesionalnih borcev. Gre za borce, ki razmišljajo le o treningih, počitku in regeneraciji, nič drugega jih ne zanima. Za mene so tam najboljše razmere za trening na svetu.

Ni pa to šala. Ko pride tja borec iz Slovenije, ti noben ne posveča pozornosti. Trenerji se ti ne posvečajo. Nekaj časa moraš biti tam, da se pokažeš in dokažeš, da si vreden bolj podrobne obravnave. Z vsemi se pač ne ukvarjajo, ker bi bilo preveč in ne bi nikamor prišli.

Ko prideš med sto borcev, sam že spadam tja, je lažje, v njih se več vlaga, a tudi pri nas je lestvica. V tiste najboljše, ki so v samem vrhu UFC, se vlaga več kot v tiste, ki še niso tako znani.

Res je težko priti tja in še težje ostati. Tam so res najboljši, tudi sam težim k temu, da treniram z najboljšimi borci. Tudi s tistimi, ki so že v UFC. Po novem imamo v moji kategoriji predhodnega svetovnega UFC-prvaka Colbyja Covingtona. Ko vidiš te fante, kako razmišljajo, kaj jejo, na kaj so pozorni ... Ko se družiš s temi fanti, se učiš in postajaš boljši. 

"Za mene so tam najboljše razmere za trening na svetu. Ni pa to šala. Ko pride tja borec iz Slovenije, ti nihče ne posveča pozornosti. Trenerji se ti ne posvečajo. Nekaj časa moraš biti tam, da se pokažeš in dokažeš, da si vreden podrobnejše obravnave." "Za mene so tam najboljše razmere za trening na svetu. Ni pa to šala. Ko pride tja borec iz Slovenije, ti nihče ne posveča pozornosti. Trenerji se ti ne posvečajo. Nekaj časa moraš biti tam, da se pokažeš in dokažeš, da si vreden podrobnejše obravnave." Foto: Osebni arhiv Uroša Jurišiča

Kako vas je pot zanesla tja?

Glavni trener te prestižne telovadnice Conan Silveira vsake toliko časa organizira seminarje in po koncu naredi tudi skavting. Tja sem prišel tudi sam in še nekaj drugih fantov iz regije. Bil je zelo navdušen nad mano in me povabil, da se mu pridružim v Ameriki, žal pa sem se ravno takrat poškodoval. Po vrnitvi sem zmagal eno borbo in jih spet kontaktiral, še vedno so me želeli in smo šli.

Ko ste prvič odšli v Ameriko, vam je sredstva pomagal zbrati ravno vaš prvi trener Marinović?

Kot sem že rekel, on je bil prvi, ki mi je rekel, da bo iz mene nekaj nastalo. In tudi ko je bilo treba v Ameriko, je od različnih pokroviteljev dobil sredstva, da smo se lahko usedli na letalo in odšli čez lužo.

Trenira vsak dan, tudi po trikrat:

Da ste iz meseca v mesec boljši, gre pripisati tudi tej telovadnici in razmeram, ki jih imate …

Vsekakor. Če ne bi imel takih razmer za treninge, ne bi napredoval do ravni, na kateri sem zdaj. Tukaj mislim predvsem mentalno. Prej sem vedno planil do nasprotnika in začel tepsti. Seveda to gre do neke ravni, potem pa naletiš na sebi podobnega.

Vcepili so mi mentaliteto vrhunskega profesionalnega borca v MMA. To je tak šport, kjer polovičarstva ni. Moraš iti na vse ali nič. Mnogi mislijo, da je tako, potem pa so razočarani.

Tukaj imate v mislih mlade slovenske borce?

"Vse, kar sem do zdaj dosegel, sem prigaral in pri tem dobil veliko poškodb. Ni bilo lahko, zato tisti, ki širijo te govorice, govorijo neumnosti." "Vse, kar sem do zdaj dosegel, sem prigaral in pri tem dobil veliko poškodb. Ni bilo lahko, zato tisti, ki širijo te govorice, govorijo neumnosti." Foto: Osebni arhiv Uroša Jurišiča Tudi. Mladim svetujem, naj se gredo borit, ne samo čepet v telovadnici in trenirat. Njihov odgovor je, da ni dogodkov, sam pa se spomnim, da sem pri 16 letih po cele noči iskal borbe in jih tudi našel. Odšel sem na Madžarsko, Srbijo, Hrvaško … Če hočeš, se najde, a oni vztrajajo pri svojem in iščejo izgovore, da niso pripravljeni, da nimajo podpore staršev ...

Tudi mene niso podpirali. Niti malo. Mene so opazili drugi, ker so videli, da se trudim in dajem od sebe maksimum. Pomoč drugih ne bo prišla kar tako. Tudi pokrovitelje dobivam le zato, ker vidijo, da v to vlagam vse, kar imam, da se trudim, na koncu pa slišim, da je bilo meni to vse podarjeno.

Vse, kar sem do zdaj dosegel, sem prigaral in pri tem dobil veliko poškodb. Ni bilo lahko, zato tisti, ki širijo te govorice, govorijo neumnosti.

Frajerji mislijo, da bodo trikrat na teden trenirali, se čez vikend napili, na koncu pa imeli pokrovitelje, ki bodo to mirno gledal. To ne gre tako, žal.

Bili ste tudi v ameriškem resničnostnem šovu Ultimate Fighter …

Lahko rečem, da je bila to super izkušnja, a bil sem prezelen. Takrat sem doživel edini poraz, ki se sicer ne šteje, saj je bila ekshibicija. V glavi nisem bil tam, kjer moraš biti, zaletel sem se vanj, on pa me je pametno podrl na tla in držal na tleh. Izgubil sem po sodniški odločitvi. Borba je bila dolgočasna za znoret, a tako je bilo.

Ta šov je prišel le mesec in pol po prihodu v Ameriko, nisem bil še prilagojen, nisem poznal njihovega načina borbe, zato sem izgubil. Menim, da mi je ta izkušnja prišla še kako prav tudi za naprej.

Kaj je tisto pri tem športu, kar vas je nanj tako prilepilo?

Predvsem adrenalin, ki te napolni pred borbo. Vedno, ko stopim v kletko, pomislim na vse ljudi, ki so verjeli vame, ki so mi finančno pomagali … Vedno si zadam, da teh ljudi ne razočaram. Pripravljen sem na vse, tudi če bi dobil šest kolen v glavo, borbe ne bi predal. Grem z mišljenem, ali zmagam ali me nasprotnik ubije. Seveda je to pretiravanje, saj je v kletki tudi sodnik, ki prekine zadevo, ko se nekdo ne more več braniti.

Osebna zbirka priznanj, kolajn in pokalov se vse bolj polni. Osebna zbirka priznanj, kolajn in pokalov se vse bolj polni. Foto: Urban Urbanc/Sportida

To je mentaliteta, ki me žene. Vedno več kot nas je, bolje se počutim. Počutim se še močnejšega. Sploh pa to res rad počnem. Tudi če ne bi imel nič od tega, bi to zagotovo treniral, zdaj ko imam možnost, da bom živel od tega, pa je to le še dodatna motivacija.

Mnogi so že rekli, da so vsi, ki si upajo v kletko, sami po sebi junaki. Ni šala stopiti tja. Kako se spoprijemate s tem?

Mene osebno nikoli ni bilo strah. V pripravah velikokrat pomisliš, na to, kaj bi se zgodilo, če izgubim. A ta strah, negativne misli, so na koncu le dobrodošle, saj zato še toliko več treniram in vse do potankosti preučim. Ko je čas borbe, vem, da sem storil vse, da bom uspešen.

Predzadnjo borbo sem imel poškodovan hrustančni del enega od reber. Rokoborbe sploh nisem mogel delati, a po tolikih treningih in toliko odrekanjih sem vedel, da ne bom popustil, tudi če bi se mi poškodovano rebro zapičilo v pljuča.

Uroš Jurišič 1 Sportal Američan ni vedel, kaj ga je zadelo: Uroš Jurišič z giljotino ekspresno do šampionskega pasu! #video

Bolj vas je strah poraza kot tega, kaj vam lahko naredi nasprotnik?

Seveda si ne želim poškodb, ki bi lahko trajno pustile posledice. A razbit obraz, zlomi, ne vem, kaj še vse, to res ni težava, vse se zaceli.

Edino, česar si ne želim, je poraz. A kot sem že rekel, po tolikih treningih pred kletko vedno stojim z mišljenem, da borbo dobim ne glede na sredstva.

Tudi če bi štiri runde izgubljal, bi ga v peti našel. Tako je bilo na tej zadnji borbi za velterski šampionski pas, ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da ne bi zmagal. Američan bi moral imeti res srečo. Moral bi me zadeti, da ne bi vedel, kje sem, in upati, da se ne sestavim nazaj.

"Če hočeš, da te opazijo, moraš nasprotnike predčasno zaključevati." "Če hočeš, da te opazijo, moraš nasprotnike predčasno zaključevati." Foto: Urban Urbanc/Sportida

Imate v glavi vedno predčasen zaključek?

Če hočeš, da te opazijo, moraš nasprotnike predčasno zaključevati. To zahteva tudi UFC, in če si tak, te prej pokličejo in ti dajo priložnost. Sam imam od devetih borb osem zaključkov, v tisti eni pa sem imel poškodbo rebrnega hrustanca. Po borbi nisem mogel niti dihati in izkazalo se je, da je počen na dva dela. 

Vsekakor vedno lovim zaključek, a v Ameriki so me naučili, da se nikakor ne smeš brezglavo zaleteti v nasprotnika. Če je ta super pripravljen, ga ne boš zaključil, ob tem pa se še izmučiš in daš možnost, da on zaključi tebe. Nikoli ne smeš priti v položaj, ko si tako utrujen, da ne moreš več niti stati. Moraš biti pameten, če si toliko boljši, zaključek pride sam od sebe. Če imaš težko roko in če zadeneš, je to to.

Uroš se v začetku avgusta vrača v ZDA, kjer bo nabit kot puška čakal na klic UFC. Sredstva za odhod v Ameriko se še zbirajo, zato nagovarja vse, ki imate možnost, da pomagate, da to napišete v 'inbox' njegovega Facebook profila. Neporažen borec obljublja, da vam ne bo žal in vas nikakor ne bo razočaral. 

Kako je z vašimi trenerji? Kdo je tisti, ki skrbi za vaš napredek?

Veliko jih imam v Sloveniji. "Stand-up" treniram s Tomislavom Šudetom, Muryjem Derbalom, Igorjem Packom, s Kareemom Al Salehom delam na mobilnosti, za kondicijo pa skrbi Anže Maček, ki je vrhunski trener. Res sem zadovoljen.

Tudi v Ameriki imam na voljo 20 trenerjev. Sam izbereš, kateri ti bolj ustreza, imam pa tudi enega brazilskega prijatelja Anderdona Mela, ki mi vedno pomaga. Ima več kot 20 borb med profesionalci. Tudi njegove izkušnje in nasveti mi še kako prav pridejo.

V Sloveniji sodeluje s številnimi trenerji tudi s kickbokserjem Muryjem Derbalom:

Tisti najboljši borci imajo ob sebi vseskozi trenerja, ki ves čas bdi nad njimi ...

To si nekega dne želim tudi sam. Upam, da si bom nekoč to lahko privoščil. Nekateri borci v Ameriki to že imajo. Vem, da bi tudi meni to ustrezalo, a trener stane. Nihče ne živi od zraka.

Večina misli, da je MMA poceni. Če na hitro pomisliš, potrebuješ le rokavice in kratke hlače. Resnica je malce drugačna …

MMA ni poceni! "Če se greš rekreativca, kupiš rokavice in hlačke, pa še to te bo stalo 90 evrov. Če pa želiš zmagovati na svetovni ravni, so zelo veliki stroški in ni preprosto. Če treniraš dvakrat na dan in če vmes počivaš, kar moraš, ne moreš ob treningih početi nič drugega. Tukaj kakšna dodatna služba, ki bi prinesla prepotrebne evre, odpade." MMA ni poceni! "Če se greš rekreativca, kupiš rokavice in hlačke, pa še to te bo stalo 90 evrov. Če pa želiš zmagovati na svetovni ravni, so zelo veliki stroški in ni preprosto. Če treniraš dvakrat na dan in če vmes počivaš, kar moraš, ne moreš ob treningih početi nič drugega. Tukaj kakšna dodatna služba, ki bi prinesla prepotrebne evre, odpade." Foto: Osebni arhiv Uroša Jurišiča Če se greš rekreativca, kupiš rokavice in hlačke, pa še to bo stalo 90 evrov. Če pa želiš zmagovati na svetovni ravni, so zelo veliki stroški in ni preprosto. Če ti treniraš dvakrat na dan in če vmes počivaš, kar moraš, ne moreš ob treningih početi nič drugega. Tukaj kakšna dodatna služba, ki bi prinesla prepotrebne evre, odpade.

Sami veste, koliko denarja te stane mesec dni življenja. Lahko prečrtaš vse kavice in tortice, a še vedno bo številka zelo velika. Zato sem zelo hvaležen vsem, ki mi pomagajo. Za zdaj nimam nekih velikih pokroviteljev, seveda bi bilo lažje, da bi imel deset večjih, ki bi mi vse pokrili, preostalim pa bi se zahvalil, ko bi imel čas.

Vsem, ki mi zdaj stojijo ob strani, se poskušam osebno zahvaliti. Vse skupaj ima ceno, pobere mi veliko energije, a tega pasa ne bi bilo, če njih ne bi bilo. To sem že večkrat povedal. Tisti, ki da meni denar, je moral tudi delati za tisti denar, ravno tako se je boril.

Imate tudi predstavnico za stike z javnostjo, ki načrtuje vse aktivnosti in seveda veliko pomaga.

Če je bil na začetku moje poti največja podpora Bobo, je zdaj to moja punca Katja. Skrbi za te zadeve in zame skrbi na sploh. To je nenormalno, kaj vse dela za mene, zato sem ji res hvaležen. Tukaj imam res srečo, da me tako podpira in velik del šampionskega pasu je tudi njen. Vse sva doživljala skupaj in se na koncu skupaj veselila tega uspeha.

Torej je vseskozi zraven?

V času borb sicer ne. Sploh, ko se trenira, sem osredotočen na trening, ona pa tudi dela svoje. Velikokrat mi tudi skuha in poskrbi za vse, kar je treba. Od potiska hlačk do logističnih zalogajev. Nemogoče bi bilo, če bi bil sam. Ne predstavljam si. Zelo sem srečen, da jo imam.

"Ta pas ni samo moj, ampak od vseh, ki so me podpirali in mi stali ob strani."

Koliko denarja potrebuje ekipa Jurišič, da pride skozi mesec?

Težko rečem. Denar zbiram predvsem takrat, ko grem na pot, in poskušam, kar je viška, tudi dati na stran. Kot sem rekel, ni takega pritoka denarja, da bi bil brezskrben. Zneski so majhni, zato se je treba znajti. Tudi dekle mi tukaj zelo pomaga. Skratka, borimo se tudi, ko ni borb.

Prej sem videl vaš avto, lahko rečemo, da ga je zob časa že dodobra zagrizel …

Uroš in njegova pobunkana carisma. A kot pravi, ga še vedno pripelje od točke A do točke B. Uroš in njegova pobunkana carisma. A kot pravi, ga še vedno pripelje od točke A do točke B. Foto: Osebni arhiv Uroša Jurišiča Res je, moj avto je bolj bogi, lahko ga tudi fotografirate. Gre za mitsubishi carismo, a te stvari mi v tem trenutku prav nič ne pomenijo. Pomembno je, da me pripelje od točke A do B. Tudi tehnično ni povsem brezhiben, a nimam kaj.

Ko bodo finance, bomo to uredili. Tudi živim v najetem stanovanju, meni največ pomenita trening in počitek. K sreči imam veliko pokroviteljev tudi za hrano. Vsi vemo, koliko stane hrana, sam jo veliko pojem, zato mi to zelo prav pride.

Tisti najbolj vrhunski borci, ki jim denar ni težava, imajo na voljo vse. Kako se sploh kosati z njimi?

Če bi imel sam denar, bi si kupil marsikaj. Pa ne avtomobila ali stanovanja, ampak zadeve, ki bi mi pomagale še bolje trenirati. Najprej bi si kupil Normatec, a stane dva tisoč evrov, zato ni možnosti, da si ga kupim. Milijon je stvari, ki bi jih potreboval, razne masažne stvari, a kot sem rekel, škoda jokati, en dan bom imel tudi to.

Moj cilj je, da enkrat treniram kot borci, ki se borijo za pas v UFC. Sam ne potrebujem luksuza kot Conor (op. a. McGregor), a brez vseh stvari, ki jih potrebuješ za trening in napredek, si res v slabšem položaju.

Brez denarja v tem športu ne gre ...

Imam veliko pokroviteljev, a kot sem rekel, gre tukaj za manjše zneske in s tem lahko naredim res tiste osnovne priprave. Če bi ga imel več, bi lahko še veliko bolje treniral … A s sredstvi, ki jim imam, ne morem biti nezadovoljen, iz borbe v borbo sem boljši. Sem na dobri poti. Da me ne bodo narobe razumeli, res sem vesel vsakega evra, zato kapa dol vsem, ki me podpirajo.

Koliko je še prostora za napredek?

Slovenskemu borcu je čestitala brazilska UFC-šampionka v bantamski kategoriji Amanda Nunes. Slovenskemu borcu je čestitala brazilska UFC-šampionka v bantamski kategoriji Amanda Nunes. Foto: Instagram Stories Veliko. Mnogi me sprašujejo, kdaj bo UFC. Mene to ne zanima, vem, da en dan bo, o tem sem prepričan. Ko sem v ZDA, imam vsak dan opravek s fanti, ki so že del UFC in imajo za sabo nekaj borb. Vidim, da sem od njih že boljši ali pa vsaj enako dober, ravno tako vidim, da so tisti v sami špici korak naprej.

Sam bi se že zdaj boril tudi z najboljšimi, a nič ni narobe, če bo vabilo prišlo pozneje. Za moj napredek ni treba UFC, ko bo prišel, bom pa pripravljen kot tisti najboljši. UFC-borce že zdaj nokdavnam in jih zaključujem večkrat na dan, vem, da sem dober, in vem, koliko vlagam v to.

Rekli so mi, naj bom pripravljen, če me pokličejo za zapolnitev kakšne poškodbe. Veliko borcev tega ne sprejme, saj je dva tedna res malo in se taka borba ne konča v prid rezervista. A če nekajkrat to zavrneš, je vprašanje, ali te sploh še kdaj pokličejo.

Tako na žalost delujejo te stvari. Ravno zato bom v začetku avgusta šel nazaj v ZDA in optimalno pripravljen čakal na klic. Hočem biti tam in čakati na priložnost, izgovorov ne bo.

Ko prideš v UFC, ne letijo milijoni …

Še kako dobro to vem. Ljudje že zdaj mislijo, da sem finančno močen. Vsi delamo, da izpademo lepi na fotografijah, sam ne bom dal na socialna omrežja razbitega avtomobila in preostalega, kar ni tako prijetno za videti.

Kot ste rekli, tudi ko si del UFC, niso to neke velike vsote denarja. Mogoče dobiš osem tisoč dolarjev za borbo. To je šest tisoč evrov. Od tega daš 20 odstotkov ameriški davkariji, 15 odstotkov gre v zrak, ker si tujec, 20 odstotkov svojemu zastopniku in na koncu dobiš manj kot tri tisočake, kar je za dva meseca garanja in treniranja zelo malo. S tem težko pokriješ vse stroške, ki si jih porabil v času priprav.

Če mi bo kdaj kaj ostalo, bom vse to vložil, da bo trening še kakovostnejši. To je zagotovo naložba za naprej. Dobri treningi, napredek in naslovi, to so moji cilji, ne denar.

Pred kratkim smo lahko tudi na našem mediju prebrali izjavo mladega slovenskega borca, ki še pred prvo profesionalno borbo sanja punce in milijone. Ste vi kdaj na začetku, ko ste bili mlajši, tako razmišljali?

Vsak ima svoje poglede, tukaj nimam kaj drugega za dodati. Kot sem rekel, meni milijoni niso cilj, če bodo kdaj, se jih ne bom branil. A nikoli nisem tega obešal na veliki zvon. Trening in trdo delo, to je moje vodilo. Tega se držim še danes.

Rok Oslakovič Sportal V pol minute lahko onesposobi nasprotnika, mama še zdaj ne hodi na tekme #video

Zanimivo je, da ste v WFC (World Freefight Challenge), ki je sinonim za slovensko MMA-sceno. Kaj je razlog?

Čisto preprosto. Šef organizacije Zlatko Mahić ne ceni slovenskih borcev. Mogoče tega ne bo priznal, a globoko v sebi se strinja z mojo trditvijo. Njega zanima le denar in prav nič drugega.

Tudi meni je ponudil, da se borim, a ponujal mi je le četrtino cene, kot mi jo zdaj Miran Fabjan za novembrski dogodek v Bonifiki. Veliko bi bilo nekih pogajanj, da prišli do prave cene, a meni se to ne da.

Najbolj smešno je pa to, da tujim borcem plača tako, kot se mora, Slovenci se bomo pa tepli za arašide? V WFC ni nikoli nastopil, saj meni, da šef tega tekmovanja Zlatko Mahić (desno) ne spoštuje slovenskih borcev. V WFC ni nikoli nastopil, saj meni, da šef tega tekmovanja Zlatko Mahić (desno) ne spoštuje slovenskih borcev. Foto: TSmedia

Vi se borite do 77 kilogramov, a vsaj na pogled na seznam borcev, ki krojijo vrh v UFC, so tukaj že prave živali. Bi bilo mogoče bolje iti v lahko kategorijo?

Ne, ne. Prej sem bil celo v srednji kategoriji, to je do 84 kilogramov, a mislim, da je 77 kilogramov  tista moja teža, kjer se počutim najbolje. Da sem že dober, a še ne najboljši, mi je pokazal Colby Convigton (op. a. interim UFC prvak v velterju), tudi član American Top Team. Tu se vidi, da je res prava žival. Ne bom rekel, da te zaključuje, ampak te utrudi do konca.

Teh top 5 borcev je res na drugi ravni, a če jih želim ujeti, moram trenirati z njimi, se prilagajati. Ti fantje so pred mano v prednosti še zaradi enega razloga. V Ameriki imajo pri telovadbi rokoborbo, to počnejo vse življenje, razlika je pri nas, kjer niti ne vemo, kaj to sploh pomeni.

Trenutni vladar UFC v velterski kategoriji je ameriški orjak Tyron Woodley. Trenutni vladar UFC v velterski kategoriji je ameriški orjak Tyron Woodley. Foto: Getty Images

Torej bi šli v oktagon s Tyronom Woodleyjem, aktualnim svetovnim UFC-prvakom v velterski kategoriji?

Brez vsakršnih zadržkov. Ali bi zmagal ali ne, je druga stvar. A zagotovo bi šel v kletko z mislijo, da mu glavo odtrgam.

Če se navežem nazaj na težo. Vsi vemo, da moraš pred borbo tudi na tehtnico. En dan pred borbo moraš tehtati toliko, kot dovoljuje tvoja kategorija, in niti grama več. Zbijanje kilogramov zna biti velika težava, ljudje tudi omedlevajo in predajajo borbe. Ste se sami kdaj znašli v podobnih težavah?

"Spomnim se tiste borbe v resničnostnem šovu, edine, ki sem jo izgubil. Takrat sem čisto napačno izbijal kilograme, počutil sem se resnično slabo." "Spomnim se tiste borbe v resničnostnem šovu, edine, ki sem jo izgubil. Takrat sem čisto napačno izbijal kilograme, počutil sem se resnično slabo." Foto: Osebni arhiv Uroša Jurišiča To zna biti težava, ker ne znajo narediti zadevo tako, da bi bila zdrava za borca. Tudi če bi tehtali na dan borbe, ne bi bilo nič bolje. Bilo bi veliko poškodb, še več bi bilo nokavtov.

Sam nisem imel nikoli pretiranih težav. Tudi če sem bil kdaj pretežek, je bil pretežek tudi nasprotnik in smo se vseeno dogovorili za borbo. Dlje časa, ko sem v Ameriki, bolj profesionalno izvedemo to zbijanje teže. Točno se ve, kaj bom počel. Prve tri ure sploh ne smeš jesti in vedno po zbijanju kilogramov dobiš drisko. To je nekaj čisto nekaj običajnega, težava je, če se ta nadaljuje še naslednji dan. Se je že zgodilo. 

Spomnim se tiste borbe v resničnostnem šovu, edine, ki sem jo izgubil. Takrat sem čisto napačno izbijal kilograme, počutil sem se resnično slabo. Povsem nekaj drugega je v kletko stopiti z zavedanjem, da si vse storil prav, da se počutiš dobro, kot pa če kaj ne gre po načrtu.

Koliko ste do zdaj v svojih borbah zaslužili največ in koliko najmanj?

O tisti najvišji, ki sploh ni visoka, ne bi govoril, ker mi lahko ceno zbije tudi na naslednjih borbah, najmanj pa sem v profesionalni borbi prejel 200 evrov. Ko sem bil še amater, sem celo plačal 200 evrov, da sem se lahko boril. Sto evrov za licenco in še 100, da sem lahko stopil v ring. Ne šalim se.

Uroša lahko podpreš tudi z nakupom majice. Več na tej povezavi ...

Vsak MMA-borec ni enako dober v vseh segmentih. Kje ste najboljši in kje morda malce manj?

V vseh sem dober in v vseh imam še veliko rezerv. Ju-jitsu mi je domač, saj sem tudi tukaj tekmoval, še bolj všeč mi je "stand-up". Veliko ljubše mi je enega nokavtirati kot enega zadaviti. V obeh tehnikah sem enako dober, če kaj, mi manjka rokoborba. Tukaj moram še stopiti korak naprej, da bom konkurenčen tudi tistim najboljšim.

Rokoborba v Evropi zaostaja za tisto v Ameriki ali vzhodnih državah. Saj sem dovolj močen, da se potem nekako znajdem, a tehnika ni taka, kot bi morala biti. Ko bom to znal še bolj, mi bo mnogo lažje.

Pravi, da ni dober v rokoborbi. Hmm ...

Do zdaj še niste naleteli na boljšega. Imate 12 zmag v amaterskih kategoriji in devet med profesionalci. To je šport, kjer je skoraj nemogoče ostati neporažen. Vas je kaj strah, da se vam en dan stemni pred očmi?

Vem, da se bo verjetno to enkrat zgodilo, da se mi stemni, a se bo tudi nazaj prižgalo in bom na koncu zmagal. Veste, tudi na treningih se to zgodi, mi se tam tepemo tudi na vso moč. Res je, da smo malce bolje zaščiteni, a večje razlike ni.

Ste bili že kdaj nokavtirani?

Da bi prav zaspal, se mi še ni zgodilo. Sem pa po udarcu izgubil spomin. Mislil sem, da je november, bil je že januar. Vedel sem le, da sem bil dobro zadet, preostalo je bilo nekaj časa megleno. Vse sem na koncu spraševal, ali se je videlo, kako sem klecnil. A to se hitro zgodi, da bi prav zaspal za nekaj sekund, se mi še ni zgodilo.

Prijem, po katerem ni več vrnitve. Prijem, po katerem ni več vrnitve. Foto: Osebni arhiv Uroša Jurišiča

Kaj pa zadavil?

Na tekmi ne, na treningih že stokrat. To je čisto normalno, a tudi tukaj za več kot sekundo nisem zakinkal.

Dejan Zavec je na treningih lomil rebra sparing partnerjev, ste tudi vi koga poškodovali?

Gotovo je bilo kaj, a bolj kot to mi je v spominu ostalo, ko sem sam zapustil trening v bolečinah. Že dvakrat sem imel poškodovan hrustanec rebrne kosti. Enkrat me je Samo Petje zadel s kolenom. Imel sem poškodbo na dveh različnih mestih, pri eni je bilo res hudo, nisem mogel niti hoditi.   

Vas kaj skrbi, da bi po končani karieri imeli od vseh udarcev kakšno posledico?

"Ko zaradi udarca izgubiš spomin, ko si nekaj dni povsem zgubljen in ne veš, kam se voziš, se seveda vprašaš, 'joj, kakšen bom, ko bom star.' A kot sem rekel, s tem si zadnje čase ne belim glave." "Ko zaradi udarca izgubiš spomin, ko si nekaj dni povsem zgubljen in ne veš, kam se voziš, se seveda vprašaš, 'joj, kakšen bom, ko bom star.' A kot sem rekel, s tem si zadnje čase ne belim glave." Foto: Urban Urbanc/Sportida Velikokrat sem že razmišljal o tem, v zadnjem času manj. Zdi se mi, da sem zdaj že tako napredoval, da sem zadevo naredil bolj varno in bolj prijazno svojemu zdravju. Tudi treningi so drugačni, bolj pametno načrtovani, zato upam, da je poškodb konec.

V preteklosti sem si zaradi pretreniranosti naredil veliko škode. Zaradi obrambe sem operiral oba kolka, dvakrat sem moral tudi na operacijo kolena …  Kar se pa tiče glave, do zdaj res nisem prejel toliko udarcev v glavo, a ko izgubiš spomin, ko si nekaj dni povsem izgubljen in ne veš, kam se voziš, se seveda vprašaš, 'joj, kakšen bom, ko bom star.' A kot sem rekel, s tem si zadnje čase ne belim glave.

Ta šport je drugačen od boksa, kjer poka bolj kot ne samo po glavi, a če pride do tega, nimam kaj. Sam sem se odločil za to, nekdo drug pa dobi raka, ker je izpostavljen ne vem čemu. Lahko najbolj zdravo živiš, pa vseeno zboliš. To so težke debate, na katere mislim, da posameznik nima dosti vpliva. 

Prigoda z Vitalijem Kličkom? ''No, to je bilo več sreče kot kaj drugega. Jedel sem v centru, ko so pritekli prijatelji in se drli 'Klička smo videli'. Sprva sem se smejal in mislil, da govorijo neumnosti, na koncu se je izkazalo, da govorijo resnico. Izkoristil sem priložnost in ga vprašal, ali se lahko fotografiram z njim. Sprva ni bil navdušen, a ko sem mu rekel, da bi mi kot MMA-borcu to veliko pomenilo, je ugodil moji prošnji.
 

Nimate vzdevka. Ste eden redkih, ki nima še poklicnega imena. Kakšen je vzrok?

Dobil sem že nešteto predlogov od svojih prijateljev, a zdaj še nisem našel pravega. Ko bom videl, da me več ljudi kliče isto, mogoče. A to ni najpomembnejše.

Kako se pred borbami vede vaše dekle? Kako se spoprijema z nervozo, ko ve, da greste na vojno območje?

"To je nenormalno, kaj vse dela za mene, zato sem ji res hvaležen. Tukaj imam res srečo, da me tako podpira in velik del šampionskega pasu je tudi njen." "To je nenormalno, kaj vse dela za mene, zato sem ji res hvaležen. Tukaj imam res srečo, da me tako podpira in velik del šampionskega pasu je tudi njen." Foto: Uroš Iskra Nima težav s tem. Ona je res močna osebnost. Ve, koliko sem treniral in kako sem pripravljen, tega se morda zaveda še bolj kot jaz sam. Ona še bolj verjame vame kot sam, zato pride na borbo in navija kot nora. Pade notri brez vsakršnih težav. To je njej življenje, tako kot meni.

Ali uporabljate ''trash talk'' oziroma žalite borca pred obračunom?

Če se le da, poskušam brez tega. A če me nasprotnik sprovocira, hitro sprejmem njegovo igro. Recimo zadnjemu nasprotniku sem, potem ko je rekel, da nihče prek njega ne bo prišel v UFC, dejal ''I will fuck up your face''. Če je nasprotnik prijazen, tudi sam ne bom začel tega.

Vsakemu povem, glede na to, kako treniram, da mu bom glavo odtrgal, je pa tudi res, da bi, če bi to kdo rekel meni, vse skupaj vzel kot provokacijo. Medtem ko sam to rečem, se mi ne zdi nič takega (smeh).

Ko je Uroš pred ringom, je za nasprotnika bolje, da zbeži, kakšen pa je Uroš v zasebnem življenju?

Gotovo sem se kdaj stepel tudi zunaj, a ne v zadnjih nekaj letih, ko se z MMA še bolj resno ukvarjam. A ne pustim, da me kdo tepe, to vsekakor, je pa res, da se da pogumne fante onemogočiti tudi drugače. Ga podreš na tla, brez udarca, nato pa mu daš še zaušnico in bo mir, ko bo videl, da ne more nič. Da bi ga udarjal s pestjo, pa si ne smem privoščiti, saj bi ga lahko resneje poškodoval.

Bojan Kosednar 1 Sportal Težko priznanje slovenske legende: Če bi lahko, bi izbral drugačno pot #video

Te stvari so se že dogajale tudi pri nas …

So se, a vsi fantje se zdaj tega kesajo. Vedo, da so naredili napako. To je draga šola, sam zase vem, da si tega ne bom dovolil.

Bojan Kosednar - Želva, slovenska MMA-legenda, je pred časom za Planet TV povedal, da se ta šport ne splača, četudi je do zdaj največ zaslužil od slovenskih borcev.

Sam sem največ zaslužil, ko sem bil v tistem resničnostnem šovu. Tam so nas res kar dobro plačali. Zavedam se, da je treba vlagati in še enkrat vlagati in nato upaš, da se ti nekega dne povrne investicija. Tudi tisti, ki odprejo podjetje, ne zaslužijo čez noč. Treba se je boriti, borec sem, vem, da mi bo enkrat uspelo.

Na svoji zadnji borbi, ki je štela za šampionski pas, je za zmago potreboval le 94 sekund:

Ljubitelji UFC se po zmagi Daniela Cormierja nad Stipetom Miočićem prepirajo, kdo je najboljši vseh časov. Eni pravijo, da je ravno Američan, ki je zdaj svetovni UFC-prvak v težki in lahkotežki kategoriji, spet drugi, da je to Jon Jones. Kdo je za vas?

Težko rečem. Za mene je Jon Jones, ki je Cormierja dvakrat premagal. Sicer ga sploh ne maram, ker je umazan borec. Tiste poteze s prsti proti očesom, umazani udarci v koleno, ki lahko pustijo trajne posledice, mi res niso všeč. A po talentu in uspehu mislim, da je on tisti, ki bi ga izbral. Tukaj sta še Stipe Miočić ali GSP, ki sta primera vzornih borcev.

Torej vas nič ne moti, da so Jona Jonsa že nekajkrat ujeli na dopingu?

Ameriška protidopinška komisija (Usada) je dobro počistila zadeve in zdi se mi, da je goljufov v tem tekmovanju vedno manj. Veliko je dopingiranja, poznam tudi veliko ljudi, ki nočejo v UFC, ker bi padli na dopingu. Veliko je tega, a sam za sebe vem, da nikoli nisem vzel nič nedovoljenega in tudi ne bom.

Jon Jones je poleti še drugič premagal Daniela Cormiera, a so ga kasneje spet ujeli na dopingu. Cormier je v tem času k naslovu v lahkotežki kategoriji dodal še tistega v težki. Premagal je Stipeta Miočića. Jon Jones je poleti še drugič premagal Daniela Cormiera, a so ga kasneje spet ujeli na dopingu. Cormier je v tem času k naslovu v lahkotežki kategoriji dodal še tistega v težki. Premagal je Stipeta Miočića. Foto: Getty Images

Všeč mi je, da zdaj vem, da se ne bom boril z nekom, ki je našprican, medtem ko v Rusiji nikoli ne veš, kdo te čaka. Tam ni nobenega nadzora. Dajo ti vrhunskega borca, ki je še dopingiran, in to ni šala. Večina borcev se nas tam ne želi boriti.

Velikokrat se je že namigovalo, da je UFC, po želji za večji dobiček in promocijo, nekaj borb tudi zrežiral?

Po zdaj videnem menim, da v UFC zagotovo ne. Hitro se vidi, kdaj kdo igra in kdaj se zares tepe. Sicer nisem še v teh krogih in morda marsičesa ne vem, a mislim, da ni govora o tem. Kaj se dogaja pred borbami, je drugo. Ne bi se čudil, da je UFC naročil Conorju McGregorju, naj razbije avtobus. Na tem gradijo, s tem nase vlečejo množico in polnijo žepe.

Na epskem dvoboju med Floydom Mayweatherjem in Conorjem McGregorjem je seveda navijal za Irca.  Na epskem dvoboju med Floydom Mayweatherjem in Conorjem McGregorjem je seveda navijal za Irca. Foto: Reuters

Ko smo že pri tej temi, kako ste sami videli boksarsko borbo med Floydom Mayweatherjem in Conorjem McGregorjem?

Vsi govorijo o cirkusu, meni se ni zdelo tako. Conor je bil težji kot Floyd, imela sta manjše rokavice kot ponavadi pri boksu. Tudi starostna razlika je nenormalna.

Dal sem kar precej možnosti Ircu, na koncu se mi zdi, da smo videli dobrih deset rund. Res je, da boksa ne poznam dobro, a rekord 50-0 se mi ne zdi realen.

Na Facebooku imate izjemno veliko bazo svojih oboževalcev in iz dneva v dan jih je več. To je za današnje časa izrednega pomena.

Karkoli Uroš objavi na svojem uradnem Facebook profilu, njegovi navijači z navdušenjem pozdravijo. Navijaška baza je vsak dan večja. Karkoli Uroš objavi na svojem uradnem Facebook profilu, njegovi navijači z navdušenjem pozdravijo. Navijaška baza je vsak dan večja. Foto: Osebni arhiv Uroša Jurišiča Vesel sem, da so tudi ljudje opazili, da se trudim. Številka raste in moram reči, da sem zelo zadovoljen. Tudi UFC to preverja in da temu velik pomen. Večkrat sem jim že moral poslati podatke. 

Upam, da jih bo kmalu še več, da bo še več Slovencev začelo spremljati moje uspehe in opazilo, kako s ponosom predstavljam našo državo. Moja naloga je le, da se trudim še naprej in nadaljujem svoj zmagoviti niz.

V Sloveniji ta šport, ki je v Ameriki eden od najbolj popularnih, ni razvit. Ljudje bolj malo vedo o MMA. Bo kdaj ta šport tak, da bo v dvorane ali vsaj pred male zaslone privabil več Slovencev?

Verjamem, da bomo v nekaj letih lahko velik dogodek naredili tudi v Sloveniji. Če bo šlo vse po načrtih, mislim, da je možno, da napolnimo tudi Stožice. Dejanu Zavcu je pred časom že uspelo združiti Slovenijo, trdno verjamem, da lahko to uspe tudi meni. Bil je pravi narodni heroj, prepričan sem, da lahko to uspe tudi meni.

Dejan Zavec je skoraj deset let nazaj v Sloveniji veljal za pravega narodnega heroja. Tak status bi rad nekega dne užival tudi Jurišič. Dejan Zavec je skoraj deset let nazaj v Sloveniji veljal za pravega narodnega heroja. Tak status bi rad nekega dne užival tudi Jurišič. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Bi lahko kdaj UFC dogodek gledali tudi v Sloveniji?

To ni ravno realno, mogoče v sosednjem Zagrebu. A bi moral biti nekdo iz regije biti šampion. Mogoče ravno jaz in s tem bi UFC vedel, da bo tudi iz Slovenije prišla množica ljudi. Oni veliko dajo na številke, mala Slovenije ne bi bila zanimiva.

A kot sem rekel, če bom tako nadaljeval, če bom imel okoli sebe prave ljudi, bomo tudi tukaj priča stvarem, ki jim do zdaj še nismo bili. A tega ne morem obljubiti, take stvari niso odvisne le od mene, mora se poklopiti veliko stvari. Obljubim lahko le, da bom garal še naprej in delal na tem, da bodo name Slovenci še ponosni.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin