Tokić: Žal sem prišel v leta, ko bodo poškodbe vse pogostejše

S tem sta upravičili pričakovanja, dokazali, da sta še vedno v vrhu drugega kakovostnega razreda, a preboj v prvo za naslednje prvenstvo na Kitajskem jima ni uspel. Zaradi tega posebnega razočaranja ni, že pred prvenstvom so igralci in igralke zatrjevali, da je to le želja, realnost pa je nekoliko drugačna. Kljub vsemu pa imajo predvsem fantje manjši cmok v grlu. Izbrancem Bojana Raka je dolgo časa kazalo odlično, Rakova formula 2+1 se je uresničevala; Bojan Tokič je nizal zmage, imel je tudi potrebno pomoč drugih. Slovenci so po petih zaporednih uspehih osvojili prvo mesto v skupini H, se uvrstili v četrtfinale in se spogledovali z uvrstitvijo vsaj na 26. mesto, ki bi jim prinesla vrnitev v elitno skupino. A žal je sledila poškodba Tokiča, njegov gleženj ni zdržal, tako da Novogoričan ni mogel igrati v dvoboju z Italijo za polfinale, še enkrat pa se je izkazalo, da brez njega reprezentanca ni ista.

"Proti Egiptu sem si poškodoval gleženj. Proti Norvežanom sem še stisnil zobe, čeprav sem dvakrat zaradi nestabilnosti gležnja končal na tleh, se to ni pretirano poznalo. Proti Italiji nisem mogel več. Žal sem prišel v leta, ko bodo poškodbe vse pogostejše, s tem se bom moral sprijazniti. Koliko resna je tokratna poškodba pa bom videl šele po vrnitvi v Nemčijo, kjer me bodo pregledali klubski zdravniki," je dejal Tokič, ki meni, da svoje igre na prvenstvu ne more ocenjevati, saj so bili tekmeci večinoma precej slabše kakovosti od njega: "Edino pravo tekmo sem odigral proti Egipčanu Omarju, kjer mi je res šlo vse kot po maslu in sem se oddolžil za lanski poraz na turnirju v Dohi. V drugih tekmah sem igral le toliko, kot sem moral za zmago. Moram reči, da je naša uvrstitev realna, ne morem zatrditi, da bi se z mano uvrstili v prvi razred. Do tja je bila namreč na videz kratka, a vseeno še precej dolga."

Tokič kakšne blesteče prihodnosti te reprezentance ne vidi, a ima zaupanje v delu Jožeta Urha v centru, tako da pričakuje, da lahko Slovenija čez nekaj let spet sestavi spoštovanja vredno reprezentanco: "Saš Lasan je star 43, Uroš Slatinšek 35, jaz 33. Mi bomo skupaj še en ciklus svetovnega prvenstva, nato pa bodo morali na površje splavati mladi. Njihov vodja bo moral biti Jan Žibrat, ki pa bo prav tako moral izboljšati svoje dosežke. Prave zmage v zadnjih dveh letih ni zabeležil."

Tudi dekleta so igrala v skladu s zmožnostmi, niso ne posebej navdušila ne posebej razočarala. V predtekmovalni skupini so osvojila tretje mesto, glede na mesto na svetovni kakovostni lestvici je bil to povsem realen dosežek, čeprav je treba priznati, da marsikdo ni pričakoval zmage v dvoboju z Grčijo, ki jim je prinesla nastop v četrtfinalu, v katerem pa pravih možnosti proti na papirju najkakovostnejši reprezentanci, Tajski, ni bilo. Kakšne posebno razpoložene igralke selektorka Vresna Ojsteršek ni imela, a so se dopolnjevale, v slovenskem taboru so lahko tudi zelo zadovoljni z dosežki debitantke Jane Ludvik, ki je pokazala, da bi lahko priložnost v ekipi dobila tudi že prej.