Sreda, 28. 9. 2016, 11.27
7 let, 2 meseca
Simon Hočevar
Slovenski športni fenomen: ima 42 let in 27 medalj, a se še ne misli ustaviti #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,20
Slovenski kanuist Simon Hočevar v kanuju na divjih vodah vztraja že 35 let. Prvič se je v čoln usedel pri sedmih letih, za ta šport pa ga je navdušil njegov oče, ki je tekmoval na olimpijskih igrah v Münchnu. Še danes, pri 42 letih ne ve, kdaj bo končal svojo športno pot.
Simonu Hočevarju sta bila kajak in kanu na divjih vodah položena v zibelko, saj je bil že njegov oče Tone Hočevar uspešen tekmovalec. Prav on je Simona pri sedmih letih pripeljal v ljubljanski klub, kjer se je potem zaljubil v ta šport. Kot priznava danes, se mu niti sanjalo ni, da bo toliko časa vztrajal v tem športu.
Hčerka mu šteje medalje
"Že desetkrat sem si rekel, da bom nehal, pa ne znam. Vsako leto najdem kakšen nov motiv. Čeprav ni nobenega tekmovalca, še vedno najdem nekoga, ki se z mano usede v dvojec. Ravno zdaj se pogovarjam s fanti, kaj bomo veslali prihodnjo sezono."
V svoji dolgoletni karieri je Hočevar nastopil na treh olimpijskih igrah, iz evropskih in svetovnih prvenstev pa ima celo vrsto odličij. Ko smo ga vprašali, koliko jih visi na steni, nam je presenetljivo hitro odgovoril, a ne zato, ker bi jih sam štel. "Mislim, da jih imam sedemindvajset. Ravno pred kratkim jih je Eva (hčerka, op. p.) štela (smeh, op. p.)."
Od vseh teh mu je ena še posebej pri srcu. "Še zmeraj mi največ pomeni medalja za posamezni naslov evropskega prvaka v slalomu leta 1996 v Augsburgu. Bilo jo je tudi najtežje osvojiti. Je pa vsaka medalja nekaj posebnega. Tudi olimpijski nastopi, ko sem zasedel šesto in sedmo mesto, mi veliko pomenijo," nam je zaupal ljubljanski kanuist, ki že šestnajst let vodi tudi svoj klub. Trenutno največ dela z najmlajšimi tekmovalci.
Včasih je več časa posvečal slalomu, v tej disciplini je nastopil tudi na treh olimpijskih igrah.
Motiva ne išče v medaljah
Simon je bil najprej po poklicu slalomist, zadnja leta pa se je usmeril v spust, kjer še vedno redno pobira medalje na največjih tekmovanjih. "Motiva ne iščem več v medaljah, ampak gledam, na katerih prizoriščih so prvenstva. Če bi bilo prvenstvo na kakšni mirni vodi, potem me tam ne bi videli," nam je uvodoma povedal Hočevar.
Poškodb po navadi ne stakne v čolnu.
Zmaguje z dvajset let starimi programi za trening
Simon velja za pravi čudež med športniki, saj se pri svojih 42 letih lahko še vedno kosa z veliko mlajšimi tekmovalci. Kljub natrpanemu urniku še vedno najde čas za treninge, prav tako pa nima večjih težav s poškodbami. "Moram povedati, da poškodb ne dobim v čolnu. Mene bolj boli, ko igramo košarko. Moram paziti, kaj počnem, čeprav še vedno rad igram tudi hokej (smeh, op. p.). Težave imam z regeneracijo. Včasih spustim kakšen trening in delam kaj drugega. Velikokrat se spustim na raven otrok in delam z njimi. V glavnem, treba je paziti," je povedal Hočevar, ki še vedno uporablja dvajset let stare programe treninga in jih nekoliko priredi po svoje.
Simon Hočevar še ne ve točno, kdaj bo veslo dokončno postavil v kot.
Tretja generacija Hočevarjev
Pri Hočevarjevih so praktično vsi vpleteni v ta šport. Pri učenju najmlajših mu s prevozom velikokrat na pomoč priskoči njegov oče. Svoje bogato znanje prenaša tudi na najmlajše, uspešna pa sta tudi njegova otroka. Za perspektivno tekmovalko velja njegova hčer Eva, a Simon pravi, da bo čas pokazal svoje. Vesla tudi njegov sin, ki pa se trenutno bolj nagiba h hokeju. "Naj otroci uživajo. Eva je zelo ambiciozna in tehnično je zelo dobra, a čas bo pokazal svoje … Pri petnajstih letih bomo videli, kako in kaj."
Koliko časa še?
"Rekel sem si, da bom prihodnjo sezono še tekmoval. Če bodo rezultati, bom še kakšno leto vztrajal, drugače bom nehal. Že zadnja štiri leta govorim, da bo to zadnja sezona, ampak bomo videli," nam je še v pogovoru zaupal Hočko, kot ga kličejo prijatelji.
