Nedelja, 15. 3. 2026, 4.30
4 tedne, 1 dan
Skok v športno preteklost
Kdo je bil Carlo Pedersoli? Imena morda ne poznate, človeka pa zagotovo.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,06
Carlo Pedersoli in Mario Girotti sta svet osvojila z imeni Bud Spencer in Terence Hill.
Letos mineva deset let od smrti italijanske plavalne legende Carla Pedersolija. Leta 1950 se je kot prvi Italijan na 100 metrov prosto spustil pod minuto (59,90 sekunde), nastopil je na dveh olimpijskih igrah, a ker ni rad treniral, ni imel možnosti za osvojitev medalje. Ob ukvarjanju s športom je tudi diplomiral iz prava, bil je glasbenik, glasbeni producent, pilot in ustanovitelj letalske družbe, ki deluje še danes. Ob tem pa še izumitelj, prijavil je 12 patentov, pa pisatelj, velik jedec in naposled celo politik. Neuspešen. Ob vsem naštetem se zdi, da bi morali njegovo ime poznati, kajne? No, če omenimo še njegovo filmsko kariero, bo bržčas vse jasno. Gre za slavnega Buda Spencerja, ki je v sodelovanju z italijanskim kolegom Terencem Hillom (Mario Girotti) v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja nanizal več kot 20 filmskih uspešnic.
Bud Spencer in Terence Hill sta tri desetletja s svojimi špageti vesterni in akcijskimi komedijami navduševala staro in mlado po svetu. Hill je upodabljal agilne, hitro jezične duhoviteže, Spencer pa naivne čemerne silake z zlatim srcem. Skupaj sta pretepala zlikovce vseh vrst, se vedno postavljala na stran malih, zatiranih ljudi, v njunih filmih, čeprav polnih pretepov, pa nikoli ni tekla kri in nihče nikoli ni umrl. Formula je bila zmagovita, ljudje so drli v kinodvorane, sploh v njuni rodni Italiji in, zanimivo, v Nemčiji, kjer je komični vestern Še vedno mi pravijo Trinity (Continuavano a chiamarlo Trinità, Enzo Barboni) iz leta 1972, nadaljevanje uspešnice Pravijo mi Trinity (Lo chiamavano Trinità, Enzo Barboni, 1970), še vedno sedmi najbolj gledan film v kinodvoranah vseh časov.
Rim je bil zaradi papeža varnejši
A multitalentirani Pedersoli je v filmske vode zajadral po naključju. Rodil se je leta 1929 v premožni družini v Neaplju, se ob vpisu v osnovno šolo začel resneje ukvarjati s plavanjem in kot član lokalnega kluba tudi hitro začel nizati tekmovalne uspehe. Leta 1940 so zavezniške sile zbombardirale Neapelj, Pedersolijev oče pa je družino preselil v Rim. "Tam je bil papež in zato je bil Rim varnejši pred bombami," se je v avtobiografiji razlogov za selitev spominjal Pedersoli mlajši oziroma Bud Spencer. V Rimu je opravil srednjo šolo, z njeno ragbijsko ekipo postal italijanski prvak, v bazenih pa je že redno premagoval tudi starejše tekmece.
Med študijem še malo boksal
Leta 1946 je začel s študijem kemije na Rimski univerzi, a je bilo v povojni Italiji življenje težko, zato je oče spet selil družino, tokrat v Brazilijo. Tam se je mladi Spencer naučil portugalščine, a se je po dveh letih spet vrnil v domovino. Študij kemije je zamenjal za pravo, se resno posvečal plavanju, ob tem pa se je lotil še boksa. "Sprejel sem nekaj dvobojev v težki kategoriji. Na vseh sem zmagal," se je leta kasneje pohvalil. A blestel je tudi v plavanju, leta 1949 postal italijanski prvak in leto kasneje prvi Italijan, ki se je na 100 metrov prosto spustil pod minuto (59,90 sekunde). Leta 1952 je plaval na olimpijskih igrah v Helsinkih, štiri leta kasneje še v Melbournu, obakrat se je prebil do polfinala. "Nisem rad veliko treniral, zato moji izidi niso bili dovolj za medalje," je priznal. Se je pa za krajši čas prebil v italijansko vaterpolsko reprezentanco.
Carlo Pedersoli je prvi Italijan, ki se je na 100 metrov prosto spustil pod minuto (59,90 sekunde).
V Venezueli ugotavljal, ali je pogumen človek
Leta 1957 je končal tekmovalno plavalno kariero in se še enkrat odpravil v Južno Ameriko. Tokrat sam z namenom ugotoviti, kakšen človek je. "Za seboj sem pustil udobno življenje športne zvezde, v Venezueli sem hotel spoznati, ali sem pogumen človek ali reva," je zapisal v avtobiografiji, ki je izšla leta 2010. V Venezueli je delal na gradbišču pan-ameriške avtoceste kot delovodja, nato v Caracasu krajši čas še v tovarni Alfa Romeo, leta 1959 pa se je vrnil v Rim in se leto kasneje poročil z Mario Amato, hčerko priznanega filmskega producenta Giuseppeja Amata.
Leta 2010 je izdal prvo avtobiografijo, njen nemški prevod je bil seveda uspešnica.
Usodno vabilo v film
Že v 50. letih je dobil nekaj manjših filmskih vlog, leta 1959 je eno takšnih odigral v zgodovinskem epu Hannibal (Annibale režiserjev Edgarja G. Ulmerja in Carla Ludovica Bragaglia), v katerem je zaigral tudi Mario Girotti oziroma Ternce Hill. Oba sta imela manjši vlogi in se ne na platnu ne v živo sploh nista srečala. Pedersoli je nato do leta 1964 delal za diskografsko založbo RCA kot tekstopisec in komponist, specializiran za neapeljsko folk in pop glasbo. Nato je nekaj let delal kot producent dokumentarnih filmov za italijansko nacionalno televizijo RAI, leta 1967 pa sprejel usodno vabilo režiserja Giuseppeja Colizzija, ki je za svoj špageti vestern z naslovom Bog odpušča ... jaz ne! (Dio perdona ... io no!) potreboval hrusta.
V Berlinu ima muzej opremljen z voščeno lutko.
"Jaz sem s svojimi 194 centimetri in 128 kilogrami povsem ustrezal," se je spominjal Spencer. "Potreboval sem denar in drugega dela nisem imel, zato sem privolil. Nisem pa si želel ogroziti svojega slovesa z nekim smešnim kavbojskim filmom. Zato sem si pustil rasti brado, da me prijatelji ne bi spoznali, nadvse priročno pa je bilo tudi to, da so me prosili, naj si nadenem ameriško zveneče ime, ki je bilo boljše za trženje. Izbral sem ime Bud po mojem najljubšem pivu Budweiser in Spencer po ameriškem igralcu Spencerju Tracyju," je opisal rojstvo legende.
Še zadnji manjkajoči delček
Do filmske legende, kot jo poznamo danes, je manjkalo še eno srečno naključje. Bud Spencer bi moral namreč v filmu Bog odpušča ... jaz ne! zaigrati ob že uveljavljenem zvezdniku špageti vesternov Petru Martellu (originalno Pietru Martellanzi), a si je ta tik pred začetkom snemanja v prepiru z dekletom zlomil nogo. Vpoklicali so tako profesionalnega igralca Maria Girottija oziroma Terenca Hilla. Spencerja je Colizzi prepričal z obljubo, da v filmu ne bo imel veliko teksta, celotna izkušnja pa nekdanjega plavalnega šampiona niti ni pretirano navdušila. "Ne govorim dobro angleško in slabo jezdim konje, za nameček pa je popularnost italijanskih vesternov upadala. Nikakor nisem pričakoval novih ponudb," se je prve resne filmske vloge spominjal Pedersoli. "Motil sem se," je moral priznati.
V Ilmenauu v Nemčiji imajo vsako leto festival Spencer – Hill.
Sinhronizirali so ju povsod, tudi v Italiji
Bud Spencer in Terence Hill sta s svojim lahkotnim stilom hitro očarala gledalce in sledili so številni novi projekti. Polnila sta kino dvorane po Evropi, Aziji, Južni Ameriki ... Njuni filmi so bili sprejemljivi tudi za komunistične režime za železno zaveso, izjemno popularna sta bila denimo na Madžarskem, kjer so v Budimpešti Budu Spencerju postavili spomenik. Zanimivo je, da so oba sinhronizirali. Tudi v Italiji. Spencerja zaradi izrazitega neapeljskega naglasa, Hilla, ki je delno odraščal v Nemčiji, zaradi nemškega. V Nemčiji pa so prevajalci celo spreminjali tekste njunih filmov in dodajali šale, ki jih v izvirniku ni bilo. V Nemčiji sta bila orjaški hit.
V Nemčiji sta bila orjaški hit.
V Kolumbiji se je zaljubil v letenje
Pedersoli oziroma Spencer se je na snemanju enega do filmov v Kolumbiji leta 1972 zaljubil v letenje. "To je bila moja prva velika strast po plavanju, letenje me je povsem prevzelo in osvobodilo," je dejal. Opravil je izpit za komercialnega pilota, leta 1981 pa je ustanovil celo svojo letalsko družbo Mistral Air. Ta tovorna in čarterska letalska družba, ki je svoj čas prevažala romarje, deluje še danes, čeprav od leta 2019 kot del italijanske poštne letalske družbe Poste Air Cargo. Kljub zaposlenosti s snemanji filmov je ostal aktiven na drugih področjih, se ukvarjal z glasbo in podjetniškimi inovacijami. Prijavil je 12 patentov, med temi za pohodniško palico z vgrajenim stolom in mizico, igračko električno miško, pa zobno ščetko z vgrajenim razdeljevalnikom zobne paste ...
Pedersoli je bil po športni karieri znan po orjaškem apetitu.
"Jem, torej sem"
Izdal je dve avtobiografiji, pa tudi knjigo o hrani z naslovom Jem, torej sem (Mangio Ergo Sum). V filmskih letih je bil namreč znan po svojem orjaškem apetitu. S seboj po svetu je vedno nosil zalogo domačih testenin in olivnega olja. V enem zamahu je lahko pojedel tudi dva kilograma testenin, se je prijateljeve ješčosti v smehu spominjal Terence Hill. Legendarna filmska junaka sta celo življenje ostala velika prijatelja, na snemanjih se nista niti enkrat skregala, zatrjuje Hill oziroma Girotti. Bud Spencer se je na stara leta, leta 2005, podal tudi v politiko. "V življenju sem naredil domala vse, samo treh stvari ne. Nisem bil baletni plesalec, jahač in politik. Glede na to, da prvi dve službi zame ne prideta v poštev, se bom vrgel v politiko," je dejal, ko se je pustil prepričati Silviu Berlusconiju za kandidaturo za regionalnega svetnika dežele Lacij za stranko Forza Italia. Kandidatura je bila neuspešna. Umrl je 27. junija 2016 v Rimu.
