Nedelja, 12. 4. 2026, 4.00
1 mesec
Skok v športno preteklost
Od roba amputacije do slavja na Pariz–Roubaix: dvig noge, ki se je zapisal v zgodovino
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,28
Na dan dirke Pariz–Roubaix smo se spomnili na eno izmed bolj nepozabnih "Kraljic klasik" iz leta 2000, ko je svojo drugo zmago na grobih tlakovcih slavil Belgijec Johan Museeuw, ki se je takrat zmagoslavno vrnil po grozljivi poškodbi dve leti pred tem, njegovo proslavljanje z dvignjeno levo nogo pa je ostal prizor, ki se je za vedno vpisal v zgodovino kolesarstva, kljub temu da je tudi ob njegovi karieri ostala velikanska črna pika zaradi jemanja nedovoljenih poživil.
To so dosežki, za katere bi vsak kolesar verjetno dal skoraj vse: tri zmage na dirki Pariz–Roubaix, tri na dirki po Flandriji, eno svetovno prvenstvo, štiri etape Dirke po Franciji in še kopica drugih zmag na enodnevnih dirkah. V primeru Johana Museeuwa je za svoje uspehe skorajda dal vse in še več. A četudi je bil po hudi poškodbi celo blizu amputacije noge, je leta 2000 poskrbel za veliko vrnitev in eno najbolj opevnih zmag na dirki severnega pekla. Še posebej se je v spomin ljubiteljev kolesarstva vtisnil njegov način prečkanja cilje črte.
Johan Museeuw je svojo prvo zmago na Roubaixu dosegel leta 1996, ob stoti obletnici dirke. Leta 1998 je doživel absurdno serijo prevlade v klasičnih dirkah, preden je dosegel svojo tretjo zmago na dirki po Flandriji in izenačil rekord vseh časov. Nato se mu je podrl svet. Teden dni pozneje je Museeuw na dirki Pariz–Roubaix na zloglasnem tlakovanem odseku Arenberg doživel grozljivo nesrečo, pri čemer je utrpel odprt zlom kolenske pogačice. Zlom se je spremenil v gangreno, zaradi česar je bil v nevarnosti, da izgubi nogo, in se je soočil z morebitno odpovedjo jeter, kar je zahtevalo intenzivno, dolgotrajno zdravljenje.
Johan Museeuw je trikrat osvojil dirko Pariz–Roubaix.
Po manj kot dveh letih od nesreče še enkrat stopil na vrh dirke Pariz–Roubaix
A kljub temu ni odnehal. Po približno 18 mesecih intenzivnega dela se je z vztrajno odločnostjo in kljub drugačnim napovedim ter celo grožnjam s koncem kariere Museeuw po dolgem okrevanju vrnil k dirkanju. Leta 1999, natanko eno leto po nesreči, je v Flandriji končal na tretjem mestu, v Roubaixu pa na devetem. Leta 2000 je sledila njegova vrnitev na vrh dirke Pariz–Robaix. Dirka sama je bila na začetku bolj izčrpavajoča kot kaotična. Museeuw je svojo odločilno potezo naredil približno 40 kilometrov pred koncem, ko je drugič na dirki napadel.
Razlika se je znatno povečala, nato pa se je spet začela zmanjševati, ko so se zasledovalne ekipe začele organizirati, toda Museeuw je tudi ob tem in pomoči moštvenih kolegov v ozadju zadržal prednost in po 272 kilometrih dirke je sam dosegel Roubaix. Zmaga ni bila tako močno odmevna le zaradi samega napada in stila vožnje, temveč tudi zaradi vsega, kar je stalo za njim.
Njegova druga zmaga na dirki Pariz–Roubaix leta 2000 je bila namreč še posebej čustvena, saj je prišla skoraj dve leti po hudi nesreči. "Mislil sem, da ne bom nikoli več vozil," je kasneje povedal Museeuw. "Tri mesece nisem sedel na kolesu. Ko sem se spet usedel, sem se preprosto vozil eno uro in si vzel čas. Počutil sem se, kot da sem se ponovno rodil. To je bil najsrečnejši dan v moji karieri." Ko je prečkal ciljno črto na velodromu v Roubaixu, je takrat pokazal na svojo levo nogo, ki jo je odpel iz kolesa in jo dvignil v zrak, ter se s svojo potezo za vedno zapisal v zgodovino.
Vodjo ekipe Mapei, Patricka Lefevereja so po dirki morali odpeljati v bolnišnico, saj je od veselja omedlel. "Ni me presenetilo, da se je Johan lahko vrnil, ker sem videl, kako trdo gara za vrnitev," je takrat povedal vodja ekipa.
"Bilo je težko," je dejal Museeuw, ko se je spominjal obdobja po nesreči, ko so zdravniki namigovali, da bi lahko zaradi gangrene izgubil nogo. "Samo jaz, moja družina in zdravniki vemo, kako težko je bilo. Z drugimi ljudmi ne govoriš o tem, kako težko se je bilo vrniti in kako veliko trpeti. Morda je bila to moja največja zmaga: preprosto vrnitev. Če zmagaš na Flandriji ali Roubaixu ali kateri drugi dirki ali če postaneš svetovni prvak, vsi vedo za to, vendar nihče iz okolice ne ve, kako težko se je vrniti."
Johan Museeuw je po koncu kariere priznal, da je jemal nedovoljena poživila.
Črna pika z dopingom
A na žalost to ni bila edina meja, ki jo je prestopil v svoji karieri. Kot mnogi kolesarji v 90. letih in prvem desetletju 21. stoletja se je tudi Museeuw zatekel k dopingu, da bi ostal na vrhu športa, tako da ob vseh njegovih zmagah ostaja velik črn madež. Belgijec je leta 2004 po koncu kariere prevzel eno izmed vlog pri ekipi Quick-Stepa, vendar so njegova prizadevanja za novo kariero ovirale nenehne obtožbe in govorice o dopingu, leta 2007 pa je Museeuw končno priznal svojo napako in na naglo sklicani tiskovni konferenci povedal, da proti koncu kariere "športne igre ni igral pošteno". Z globo v višini 2.500 evrov in pogojno kaznijo je bila zgodba končana.
Med drugim je ostal tudi brez službe v belgijski ekipi Quick-Step. "Torej moramo reči: 'Naša generacija ni bila v redu. To je to. Zdaj je tu nova generacija in je vse drugače. Moja generacija je delala napake, ampak ne morem reči več kot to. Vsi so jih delali," je pred leti povedal Museeuw, katerega proslavljanje z dvignjeno levo nogo se je kljub črnim madežem za vselej zapisalo v zgodovino kolesarskega športa.
Več iz rubrike Skok v športno preteklost:
