Janja Garnbret
Petek, 28. 7. 2023, 10.26
7 mesecev
Selektor Gorazd Hren: Dolgo se že pogovarjamo o tem, storjenega pa je bilo premalo
"Presuhi športniki so slab vzor. Njihovo zdravje moramo postaviti pred njihovo performanco."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,15
"Potrebujemo ostrejši ukrep, natančnejše meritve in končno nekakšen sklep ter določitev, kako se je treba problema lotiti in tako popraviti sliko športnega plezanja, saj to ni realna slika in hujšanje ni recept za uspeh," v zvezi s problematiko prehranskih motenj v plezanju opozarja selektor slovenske reprezentance v športnem plezanju Gorazd Hren. Na to problematiko že dlje časa opozarja tudi Janja Garnbret.
"Če mladi plezalci med svojimi vzorniki vidijo nekoga, ki je presuh, ki se strada ali pa ima druge težave, in je končen rezultat to, da je presuh in na kratek rok tudi uspešen, potem dobijo napačno predstavo in mislijo, da je treba biti suh, zato da lahko dobro plezaš. To je izjemno slab vzgled za vso mlajšo generacijo, ki se podaja v tekmovalno plezanje in plezanje nasploh. Take slike si ne želimo in od športnikov ne želimo, da plezanje predstavljajo skozi to podobo," opozarja Gorazd Hren, trener in selektor slovenske reprezentance v športnem plezanju. Na problematiko prehranskih motenj v športnem plezanju je v objavi na Instagramu znova opozorila tudi olimpijska prvakinja Janja Garnbret.
Kako se težava relativnega kroničnega energijskega primanjkljaja (RED-S) konkretno kaže v praksi? Ali lahko po domače govorimo o podhranjenosti pri nekaterih plezalcih/plezalkah?
Po domače lahko rečemo, da se pojavlja podhranjenost, vseeno pa je stvar precej bolj kompleksna. Težko rečemo, da je težava samo podhranjenost, ampak je v ozadju še veliko več.
Kako to vpliva na plezanje? Janja Garnbret je že večkrat javno opozorila, da premajhna telesna teža morda pri plezanju dobro deluje na kratek rok, na dolgi rok pa ima predvsem negativen vpliv na zdravje.
Problem je v tem, da ti daje občutek, kot da na ta način lahko napreduješ, ampak v resnici je napredek predvsem kratkoročen. Morda je prvi učinek ta, da se nekdo v steni za težavnost počuti bolj lahkotno in da mu je lažje, ampak tako na treningih kot na tekmah se to kmalu začne poznati.
To pomeni, da športnik nima dovolj energije in ne more zdržati treninga, kaj šele da bi zdržal vse kroge tekmovanj (kvalifikacije, polfinale, finale). Plezalne smeri so danes precej drugačne, kot so bile včasih, bolj so naporne in ta energijski primanjkljaj se hitro pozna. Poleg tega menim, da je z vidika zdravja to (hujšanje, prenizek vnos hrane, op. a.) napačen korak.
Učinek je kratkoročen, na dolgi rok pa se to pozna pri izvedbi, a še bolj kot to nas skrbi zdravje športnikov. Ta trend je treba ustaviti. Mogoče se nekateri tega ne zavedajo, ampak mi moramo tistim, ki imajo težave, pomagati, če ne drugače, je to treba ustaviti na težji način.
Dejstvo je, da so presuhi športniki res slab vzor. Zdravje športnikov moramo nujno postaviti pred njihovo performanco.
Odlomek iz objave Janje Garnbret na Instagramu: Podhranjenost ni nekaj, na kar bi bili ponosni ali kar je simbol uspeha. Biti lahek ne pomeni biti močan. Ne morem prešteti, kolikokrat sem nekoga slišala reči, da sovraži svoje telo ali da želi biti bolj suh. Srce se mi para, ko mlada dekleta govorijo, da bi lahko bila tako močna, kot je drugo dekle, če bi izgubila nekaj kilogramov. Boli, ko vidim toliko primerov v plezalni skupnosti. Vsi imamo moč, da spremenimo kulturo motenj hranjenja v športu. Začne se z načinom, kako govorimo o hrani, našem telesu in kako definiramo, da smo fit. /.../ Spodbujam trenerje, naj najamejo dietetike ali druge strokovnjake, ki bodo športnike seznanili z vprašanji o prehrani in usposabljali trenerje o temi motenj hranjenja v športu. Pregledi RED-S bi morali biti obvezni za vse udeležence svetovnega in celinskega pokala. In da, verjamem, da so potrebne sankcije, če niso doseženi pragovi, ki so jih postavili strokovnjaki."
Kaj bi se po vašem mnenju moralo spremeniti glede te težave?
Mislim, da bi morali to področje zregulirati z določenimi normativi. Groba ocena je, da bi morali meriti BMI (Body Mass Index – indeks telesne teže), ampak to ni dovolj, v ozadju je več stvari. Bi pa minimalni BMI moral biti merilo za veljavnost licence športnika.
Če tega ne bomo presekali in ustavili, se bomo vrteli v začaranem krogu, kar trenutno počnemo, a se vsi zavedamo, da to ni prav. Že dolgo in veliko se pogovarjamo o tej temi, storjenega pa je bilo premalo. Predolgo je bilo vse tiho in nihče ni storil ničesar.
Zakaj se nič ne spremeni?
Zakaj se nič ne zgodi? Trenutno težavo vsi prelagajo eden na drugega. IFSC se tega vprašanja izogiba, ker bi se rad izognil vsem problemom, ki bi jih uveljavitev normativov sprožila. Predvsem jih skrbijo tožbe športnikov, ki bi lahko sledile, če bi komu od njih omejili ali prepovedali nastop na tekmi.
Sam menim, da gre pri tem za več kot samo tekmovanja, gre za zdravje športnikov in IFSC bi kot krovna organizacija plezanja morala – ne glede na to, kako težko je to – stvari presekati in reči, da je dovolj. Če določeni normativi niso izpolnjeni, športniku pač ni dovoljeno tekmovati.
Menim, da je plezanje trenutno v takem porastu, da mu je posvečeno toliko medijske pozornosti in da pleza toliko mladih, ki imajo med plezalci svoje vzornike, da je to težavo treba rešiti.
Če namreč ti mladi plezalci med svojimi vzorniki vidijo nekoga, ki je presuh, ki se strada ali pa ima druge probleme, in je končen rezultat to, da je presuh in na kratek rok tudi uspešen, potem dobijo napačno predstavo in mislijo, da je treba biti suh, zato da lahko dobro plezaš.
To je res slab vzgled za vso mlajšo generacijo, ki se podaja v tekmovalno plezanje in plezanje nasploh. Take slike si ne želimo in ne želimo, da športniki plezanje predstavljajo skozi to podobo.
RED-S – sindrom relativnega energijskega pomanjkanja v športu. Več o sindromu in njegovih posledicah si lahko preberete v članku.
BMI (body mass index)/ITM (indeks telesne mase) – antropološka mera, definirana kot telesna masa v kilogramih, deljena s kvadratom telesne višine v metrih.
IFSC – Mednarodna zveza za športno plezanje
Komu je v interesu, da se ne uvede regulacije oz. se normativi ne uveljavijo?
Ne verjamem, da je to komu v interesu, ampak se, kot sem že omenil, vsi izogibajo odgovornosti. IFSC bi rad to vprašanje preložil na nacionalne zveze, zveze bi to rade prestavile na IFSC, jaz pa menim, da bi bilo najbolj pravično in najbolj rešljivo, če bi bilo to pravilo mednarodne zveze in bi veljalo pod njenim okriljem.
Kako pogosto so v lanski in letošnji sezoni merili BMI pred tekmovanji?
Ravno to je težava, lani so BMI merili skozi celotno sezono in na začetku leta so obljubljali, da bomo na področju tega reševanja naredili korak naprej. Ravno odstop dveh zdravnikov (Volkerja Schöffla in Eugena Burtscherja*, op. a.) iz medicinske komisije pri IFSC je odziv na to, da se to še ni zgodilo.
*Avstrijski in nemški zdravnik Eugen Burtscher in Volker Schöffl sta po poročanju spletne strani Planetmountain.com zadnji dve desetletji neumorno delovala na razvoju načinov odkrivanja, ocenjevanja in pomoči športnikom, ki so razvili RED-S ali so v nevarnosti, da se pri njih razvije RED-S. Čeprav imajo na zvezi "najbolj številne in poglobljene podatke o tej problematiki", menita, da njihov upravni organ ni sprejel nobenih konkretnih ukrepov za zaščito zdravja svojih športnikov.
Kaj se je potem zgodilo s podatki teh meritev?
Vsi se sprašujemo, zakaj se že toliko let zbira podatke o BMI plezalcev in plezalk, na IFSC imajo več podatkov kot marsikdo drug, pa se kar nič ne zgodi.
Še v začetku tega leta smo govorili o tem, kako bodo letos spet opravljali meritve BMI in kako bodo storili korak naprej, da bodo zaostrili pogoje za pridobitev potrdila, da nimaš težav s podhranjenostjo ali kakršnihkoli drugih. Zato pravimo, da BMI ni glavno merilo, je pa zagotovo rdeča luč, neki signal, ki vzbudi pozornost in nas vodi v nadaljnje raziskovanje težave.
Glede na to, da se to še ni zgodilo, smo se seveda vsi začeli razburjati. Tako so junija letos nekako polovično v Innsbrucku sredi tekmovanja, po balvanskem delu, na meritve poklicali samo nekatere tekmovalce in vse skupaj se nam je zdelo popolnoma neresno. Spet je ostalo pri obljubah, brez storjenega koraka naprej, zato je na koncu počilo.
BMI ni glavno merilo, je pa zagotovo rdeča luč, neki signal, ki vzbudi pozornost in nas vodi v nadaljnje raziskovanje težave.
Trenerji ste verjetno že večkrat in že pred več leti opozorili na to težavo. Kakšen je bil odziv IFSC?
Na težavo opozarjamo že dlje časa. Tudi mi smo se zanašali na IFSC, na to, da bo sprejel ključno določitev, a vedno ostane pri obljubah. Vem, da nekatere reprezentance, žal redke, same izvajajo te meritve in na podlagi tega smo se tudi mi odločili, da to začnemo, zato smo letos stvari vzeli v svoje roke.
Nismo se zaleteli, začeli testiranja in kar omejevati nastope. Odločili smo se, da bomo merili BMI in skušali prepoznati problem, nočemo pa tega izpeljati tako, da nekomu kar takoj prepovemo tekmovati. Najprej želimo imeti pripravljeno rešitev. Če odkrijemo problem, potem želimo imeti tudi že pripravljeno rešitev. Temu se trenutno posvečamo.
Problem se je predolgo prelagalo, ampak rešitev mora sprejeti IFSC. Če se zdaj na primer nacionalna zveza sama odloči in na podlagi prenizkega BMI svojega tekmovalca ne pusti na tekmo, je zelo ponesrečeno, če potem ti tekmovalci doma po televiziji v finalu spremljajo druge tekmovalce, ki imajo še nižji BMI, pa jim nastopa ni nihče prepovedal. Temu se je treba izogniti.
Res je sicer, da smo z ukrepanjem na ravni nacionalne zveze poskrbeli za svojega tekmovalca, ampak za širše občinstvo, za otroke, ki opazujejo plezalce, to ni prava rešitev, saj bodo taki (presuhi) plezalci še vedno na sceni, kar na plezanje meče slabo luč.
Ali so nekatere reprezentance na področju opozarjanja na ta problem bolj aktivne kot druge?
Verjetno nekatere reprezentance tej temi namenjajo več pozornosti kot druge, ampak zdaj smo kar zedinjeni glede tega, da problem obstaja, in od IFSC pričakujemo, da se to reši.
In to globalno, ne samo na ravni nacionalnih zvez. To nam je vsem jasno in temu nihče ne nasprotuje. Tega si vsi želimo.
Kako to težavo rešujete znotraj slovenske reprezentance? Ste se že srečali s takšnimi problemi med plezalci in plezalkami in kako ste se lotili reševanja težave?
Tudi nam se je že zgodil tak primer, smo ga pa reševali povsem interno. S pogovorom, poiskali smo pomoč, poskusili smo rešiti problem, ne samo prehrambni, ampak tudi psihološki. Kot sem že omenil, gre za zelo kompleksno problematiko.
Sami smo to skušali reševati tudi s prepovedjo tekmovanja, vendar mislim, da je take stvari treba reševati bolj strokovno in na široko, v smeri, o kateri je zdaj govora. Rešitev je treba poiskati s svetlobno hitrostjo in ne tako počasi, kot se zadeve odvijajo zdaj.
Skratka, učinek odstopa dveh zdravnikov iz medicinske komisije IFSC je bil zagotovo zelo velik, bilo je kar nekaj jeze, usmerjene proti IFSC, in kar nekaj naslovljenih vprašanj. Ves ta medijski pritisk, ki sta ga zdravnika sprožila s svojim odstopom, je pripeljal tudi do tega, da so na tekmo svetovnega pokala v Chamonix prišli predstavniki IFSC s predsednikom Scolarisom na čelu in še enkrat razložili, zakaj se zadeve premikajo tako počasi. Vse so sicer razložili, ampak mi še vedno menimo, da bi lahko šlo hitreje. Morda je res stvar pravne službe, ampak mislim, da so na zvezi preveč preplašeni in ne upajo reči, da bomo od zdaj naprej imeli meritve in reševali težave.
Kako so na IFSC argumentirali počasno iskanje rešitev?
Rečeno je bilo, da se IFSC glede problematike RED-S usklajuje z Mednarodnim olimpijskim komitejem (MOK) in da bi radi skupaj našli rešitev, ki jo, še enkrat poudarjam, iščejo prepozno, a zagotavljajo, da se temu posvečajo.
Priznali so tudi, da so storili napako, ker v letošnji sezoni niso merili BMI, in dejali, da bodo to kritiko skušali vzeti kot dobronamerno. Obljubili so, da bodo s tekmo v Chamonixu spet uvedli meritve BMI, kar so tudi storili, tako da se zavedajo, da nekaj morajo storiti.
Menim, da je dobro, da meritve so, saj gre za neko osveščanje, tudi če jutri še ne bo koraka naprej, gre pa za osveščanje. Je pa po drugi strani res, da imamo teh podatkov že neskončno veliko. Naj jih obdelajo in nekaj z njimi naredijo.
Ponavljam, rezultati meritev BMI so lahko rdeča luč, signal, opozorilo, ni pa to rešitev. Je zgolj orodje, ki razkriva problematiko, je pa premalo za sklepanje o določenem problemu oziroma iskanje razloga, zaradi katerega se pojavlja podhranjenost in vse, kar se skriva za tem.
Na IFSC obljubljajo, da bodo rešitev, torej katere meritve poleg osnovnega BMI, ki predstavlja rdečo luč, ni pa najbolj verodostojen podatek, še uveljaviti, našli čim hitreje. Predstavljam si, da ima MOK to že dobro razdelano, in ne vem, zakaj tega enostavno ne moremo samo prevzeti in uveljaviti.
Skratka, vsi se strinjamo, da je to treba urediti, in nihče se ne bo razburjal, če bo zaradi tega kdo ostal brez tekme, želimo si samo, da se to čim prej zgodi.
Kaj se zgodi ob prenizkem BMI plezalca ali plezalke?
Če je bil tekmovalec na tekmi pod mejo BMI, je nacionalna zveza, pod katero sodi ta športnik, dobila opozorilo glede tekmovalca, športnik je moral na nekaj dodatnih zdravstvenih pregledov in testov, in rezultate teh testov v roku od desetih do 14 dni poslati na IFSC. Brez tega bi mu tekmovalno licenco zamrznili. Ampak po drugi strani je zamrznitev licence spet smešna, saj testiranje ni bilo redno in rezultati niso bili poslani vsem, poleg tega se je letos vse peljalo na neprimeren način, ko so na primer tekmovalci na balvanih že končali sezono in jih je šlo pol mimo testiranja.
Je pa težava tudi ta, da teh zdravniških dokumentov ni tako težko pridobiti in poslati na IFSC, kar pomeni, da nismo kaj dosti rešili.
Skratka, potrebujemo ostrejši ukrep, natančnejše meritve in končno neki sklep ter določitev, kako se je treba problema lotiti in tako popraviti sliko športnega plezanja, saj to ni realna slika in hujšanje ni recept za uspeh.
Preberite še:
