Janja Garnbret
Sreda, 12. 7. 2023, 4.00
1 leto, 5 mesecev
40 zmag v svetovnem pokalu, 500 tisoč sledilcev na Instagramu
Janja Garnbret za Sportal: Lepo je biti najboljši, a to za sabo potegne marsikaj #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,11
Kako Janja Garnbret dojema svoj mejnik 40 zmag v svetovnem pokalu, kdo je zanjo ultimativna plezalna kraljica in ali bo znala oceniti, kdaj je čas za konec kariere?
Kako je biti najboljši na svetu? "Lepo," v intervjuju za Sportal sproščeno odgovarja Janja Garnbret, s katero smo se pogovarjali ob njenem posebnem mejniku, 40 zmagah svetovnega pokala. "Seveda pa to za seboj potegne marsikaj. Že vse odkar tekmujem, skoraj vsi od mene pričakujejo zmago. Če sem druga, je to svetovna katastrofa (smeh). To je breme, ki ga stalno nosim na svojih ramenih, ampak za zdaj to precej dobro obvladujem. Z leti sem se marsičesa naučila," poudarja 24-letna Korošica, za večino GOAT športnega plezanja. Spregovorila je o prepoznavanju pravega trenutka za končanje kariere, pomenu proslavljanju uspehov, osebnostni preobrazbi in sanjskem dopustu. Na današnji dan leta 2015 je v Chamonixu s 16 leti nastopila na svoji prvi članski tekmi in navdušila z 2. mestom, natanko leto pozneje pa prvič zmagala v svetovnem pokalu.
40 zmag svetovnega pokala pri 24 letih, doseženih v obdobju sedmih let. Gre za dosežek, ki v športnem plezanju ni uspel še nikomur, niti v pol ali še enkrat daljšem časovnem razponu.
Janja Garnbret, najbolj dominantna figura v svetu športnega plezanja, je jubilejno 40. zmago v svetovnem pokalu dosegla v začetku julija, na tekmi v Villarsu v Švici, ki ga rada omenja kot njen drugi dom. Na njeno naslednjo zmago v svetovnem pokalu bo treba počakati najmanj do tekme v Kopru (8. in 9. 9.), saj Garnbretova do svetovnega prvenstva, ki bo v Bernu v Švici med 1. in 12. avgustom, ne bo tekmovala.
Po novinarski konferenci v 20. nadstropju Kristalne palače, z 89 metri višine najvišje stavbe v Sloveniji, si je najboljša športna plezalka vseh časov vzela čas tudi za bralce Sportala. Povedala je, kdo je zanjo ultimativna plezalna kraljica in odgovorila na vprašanje, ali se čez deset let še vidi na tekmah svetovnega pokala. Spregovorila je tudi o svoji osebnostni rasti skozi tekmovalna leta, vnovič opozorila na perečo tematiko v športnem plezanju in se z mislimi preselila na počitniško lokacijo. Kje bi Janja Garnbret, ki jo na Instagramu spremlja več kot pol milijona oboževalcev, počitnikovala, če bi organizatorji odpovedali vrhunec sezone, svetovno prvenstvo, in kaj bi na tem oddihu najraje počela?
Janja Garnbret pravi, da si ne predstavlja, da bi čez deset let, pri 34 letih, še tekmovala v svetovnem pokalu.
Janja, prejšnji konec tedna je na tekmi težavnosti v Chamonixu zmagala Jain Kim, 34-letna korejska plezalka, ki se je po materinski odsotnosti vrnila na tekmovanja. Ali si vi predstavljate, da bi pri teh letih, se pravi čez deset let, še vedno tekmovali v svetovnem pokalu? Da bi še vedno našli motivacijo in izzive v tekmovalnem plezanju?
Ne (smeh, op. p.), ne predstavljam si, je pa bila Jain Kim zame od nekdaj navdih in še vedno je. Da imaš otroka, njena hčerka je stara dve leti, in se vrneš v tekmovalno plezanje, se mi zdi nekaj težko predstavljivega. Mislim, da tekmuje že 15 let, preizkusila je ogromno različnih slogov plezanja in vedno znova se je znala prilagoditi novostim, poleg tega je imela otroka in se ji je uspelo vrniti. Še sama sem ji rekla, da sem izjemno vesela zanjo, da je vsem pokazala, da je mogoče. Zame je Jain Kim ultimativna kraljica tekmovalnega plezanja.
Vem, da ste na vrhuncu kariere, tako kot že zadnjih sedem, osem let, odkar zmagujete na članskih tekmovanjih, pa vendar, ali ste si zastavili kakšno okvirno časovnico, do kdaj boste tekmovali, ali se bo to odvilo povsem spontano?
Povsem spontano. Morda zdaj več razmišljam o tem, seveda ne o tem, da bi kmalu končala kariero (smeh, op. p.), ampak razmišljam o tem vprašanju, ker me to marsikdo vpraša, češ, da sem že osvojila vse, kar se je osvojiti dalo. Pri tem se lahko navežem prav na vrnitev Jain Kim. Natanko vem, zakaj se je vrnila.
Zato, ker rada tekmuje, ker ima rada občutek adrenalina, vse to razumem. Tudi to, da po vrnitvi ne zmaguje stalno in je zadovoljna, mi daje vedeti, da tudi ona ni tekmovala samo zaradi zmag, ampak zato, ker v tekmovanjih uživa, ker v steni izraža sebe in ker ima rada vzdušje na tekmi, vse to so verjetno razlogi za njeno vrnitev.
34-letna Korejka Jain Kim je za Janjo Garnbret ultimativna kraljica tekmovalnega plezanja.
In tudi sama razmišljam podobno. Čeprav se ponavljam kot lajna, pa to vseeno drži, na tekmi se moraš imeti fino. Kariero bom končala takrat, ko se na tekmah ne bom več imela dobro. Ko bom prišla na tekmo in ne bom več čutila metuljčkov v trebuhu, tistih pozitivnih živcev … Takrat ko tega več ne bo, takrat je čas, da se posloviš.
Pa je to povezano zgolj z rezultati? Mislite, da boste znali oceniti, kdaj je čas za slovo?
Težko rečem, ali je to odvisno od rezultatov. Mislim, da je težko ločiti, ali gre samo za slabo sezono in bo naslednja spet vrhunska ali pa je slaba sezona znak, da je tvoj vrhunec mimo in da je zdaj vse skupaj samo še "neki, neki", kot rečemo. Zdi se mi, da je to dvoje zelo težko ločiti, in tudi zato sem hvaležna, ker imam ob sebi ljudi, ki mi bodo iskreno povedali svoje mnenje tudi o tej temi. Kot športnik verjetno stvari vidiš drugače, upaš, da bo naslednja sezona spet uspešna, in kar vztrajaš. Zdi se mi, da čutiš, prav v duši, da veš, kdaj ni več tako, kot je bilo, in da je čas za slovo.
Na današnji dan (12. julij)
Janja Garnbret je v svetovnem pokalu prvič zmagala pri 17 letih, in to prav na današnji dan leta 2016 v Chamonixu. Na istem prizorišču je leto prej, prav tako na današnji dan, s 16 leti debitirala v članski konkurenci. Njena prva tekma je bilo evropsko prvenstvo, ki je štelo tudi za točke svetovnega pokala, in takoj je navdušila. Zasedla je 2. mesto, boljša je bila le legendarna slovenska plezalka Mina Markovič. Slovenki sta v finalu edini od osmih finalistk splezali do vrha smeri.
Prej ste omenili besedo vrhunec. Zanimivo, vaš tekmovalni vrhunec traja že osem let, kar je res neverjetno. Se tudi vam to zdi fascinantno?
Da, tudi meni se to zdi neverjetno. Od nekdaj sem bila impresionirana nad tekmovalci, ki so na primer deset let prevladovali v svojem športu, in vedno sem si želela, da bi bila tudi jaz med njimi, hkrati pa sem se spraševala, kako je to sploh mogoče.
In ko sem tekmovala, se dolgo sploh nisem ozirala nazaj na svoje dosežke, preprosto tekmuješ in gledaš naprej. No, zdaj ko sem prišla do mejnika 40 zmag v svetovnem pokalu, je drugače, res sem se ozrla v svojo tekmovalno preteklost in se zamislila. Čakaj malo, sem si rekla, tekmujem od leta 2015, zdaj smo leta 2023, imam 40 zmag v svetovnem pokalu, moj tekmovalni vrhunec traja že osem let, kako je to sploh mogoče? Vsako leto sem si ob koncu sezone rekla, zdaj sem na vrhuncu svoje moči, ali je sploh lahko še boljše …
Po vrnitvi z olimpijskih iger v Tokiu 2021.
To ste rekli tudi leta 2019, ko ste v Hačiodžiju na Japonskem osvojili tri naslove svetovne prvakinje. In vemo, kaj se je zgodilo v nadaljevanju.
Da, kajne? Vedno si mislim, zdaj sem najmočnejša, kar sem lahko, je sploh lahko še bolje? In potem je prišla naslednja sezona, ko je bilo še bolje, in tako vsako leto podobna zgodba. Da o olimpijskih igrah sploh ne govorim. Tako da zdaj ne gledam več, kot da sem na vrhuncu in da bolje ne more biti, da je to to, kar zmorem doseči, ampak gledam na to, kako dobra šele bom. Če bom tako delala naslednjih pet let, sem lahko samo še boljša.
Se znate poveseliti uspehov?
Brez skrbi, da se znam (smeh, op. p.). Zdi se mi, da je tudi to pomembno, pa da se znaš poveseliti z ljudmi, ki ti vedno stojijo ob strani in te podpirajo, s preostalimi tekmovalkami in seveda s slovensko reprezentanco. To je del športa in to je pomembno. Ali ne bi bilo škoda, če bi se čez 20 let ozrla nazaj in rekla, nikoli nisem odprla šampanjca ob zmagi? Mislim, da bi mi bilo vsega tega žal.
Janja Garnbet o tem, kaj ji pomeni 40 zmag v svetovnem pokalu (video: STA)
Ravno zato sprašujem, ker veliko športnikov omenja, da obžalujejo to, da niso znali proslaviti uspehov, saj so bili vseskozi usmerjeni proti naslednjemu cilju.
Se strinjam, to je napaka. Sama sem izjemno hvaležna za vse, kar se mi dogaja v športu. Zavedam se, da se lahko v trenutku vse spremeni, zato sem vedno hvaležna in zato tudi proslavljam svoje uspehe.
Verjetno se nikoli ne bom navadila občutka, ko stopiš na najvišjo stopničko in poslušaš slovensko himno. Resno, tega se ne bom nikoli navadila, pa čeprav sem bila v takem položaju verjetno že 50-krat.
Kako je biti najboljši na svetu?
Lepo. Lepo je splezati na vrh stene in se ozreti navzdol, lep razgled je. Seveda pa to za seboj potegne marsikaj. Že vse odkar tekmujem, skoraj vsi od mene pričakujejo zmago. Če sem druga, je to svetovna katastrofa (smeh, op. p.). To je breme, ki ga stalno nosim na svojih ramenih, ampak za zdaj to precej dobro obvladujem. Z leti sem se marsičesa naučila, tudi zame je bilo drugo mesto včasih svetovna katastrofa, zdaj pa ni več tako. Zdaj v tem primeru razmišljam o tem, kaj sem naredila narobe in kaj bi bilo mogoče izboljšati.
"Lepo je biti najboljši, a to za sabo potegne marsikaj."
Razen če gre za 2. mesto na domači tekmi, takrat je verjetno tudi za vas katastrofa?
Res je. Sicer pa res drugače gledam na to. Saj je super, če stalno zmaguješ, ampak včasih moraš imeti tudi kak slab dan, da se vse skupaj preseka, da se naučiš česa novega, da te to izoblikuje v boljšo osebo in boljšega tekmovalca. Potem si na naslednji tekmi boljši, bolj motiviran. Težko je stalno nekaj braniti, se stalno truditi, da si dva koraka pred preostalimi. Tudi jaz nisem robot, čeprav bi si včasih želela, da bi bila.
Na novinarski konferenci ob vaši 40. zmagi v svetovnem pokalu se je na zaslonu vrtel kolaž fotografij vaših 40 zmag. Kako vi gledate na to obdobje in na vaš osebnostni razvoj v tem času?
Ko zdaj gledam te fotografije, opažam predvsem to, da sem se v zadnjih osmih letih nekoliko polepšala (smeh, op. a.).
In to, da ste na večini fotografij z že omenjeno Jain Kim?
Res je. Kako gledam na razvoj svoje osebnosti? Zadnjič mi je nekdo rekel, da se mu je zdelo noro, ko sem pri 16 letih prišla na člansko tekmo (EP v Chamonixu, op. a.) in si upala priplezati do vrha finalne smeri. Sama o tem nikoli nisem razmišljala na tak način. Vedno se mi je zdelo, da če smer lahko splezaš, jo splezaš, pa ni tako, ni tako preprosto.
Ko plezaš na največji tekmi, ko so vse oči uprte vate, je to položaj, ki za tako mladega športnika, kot sem bila jaz, ko sem začela nastopati na največjih tekmovanjih, ni enostaven. In potem še preplezati finalno smer. No, šele po tej pripombi sem začela razmišljati o tem. Da, tudi sama sem se v teh letih osebnostno spremenila. Zdi se mi, da tekmujem že 30 let, v resnici pa je to osem oziroma deset let, če štejem še mladinsko konkurenco.
Leta 2016 je v Parizu pri 17 letih prvič postala svetovna prvakinja. Pozneje je zbrala še pet naslovov.
Mislim, da sem se lepo razvijala kot tekmovalka, vsako leto sem se česa novega naučila, kar me je izoblikovalo v boljšo tekmovalko, in tako vsako leto naprej. Tako kot je napredovalo moje plezanje, se je razvijalo tudi moje razmišljanje, čeprav mislim, da sem bila najprej vrhunska športnica, šele potem mentalno dozorela oseba.
Ravno danes je obletnica vaše prve zmage v svetovnem pokalu, bil je 12. julij 2016. Leto prej, prav tako na današnji dan, ste na istem prizorišču, v Chamonixu, na svoji prvi članski tekmi, evropskem prvenstvu, s 16 leti osvojili 2. mesto. Kako se vi spomnite tega dne?
Sanjala sem o tistem dnevu. Ko dopolniš 16 let, lahko v tistem koledarskem letu začneš tekmovati na tekmah svetovnega pokala, in tega sem se neizmerno veselila. Razmišljala sem samo o tem, kako bom tekmovala, si predstavljala svoj finalni nastop, samo to sem imela v glavi. In potem sem delala samo za to. In ko sem zares prišla do tega trenutka, sem si rekla, to je zdaj trenutek, o katerem si sanjala, zdaj pa splezaj tako, kot znaš.
In da se to zgodi na prizorišču, kjer je največ navijačev in največ poznavalcev športnega plezanja, Chamonixu, je neverjetno.
Da, že samo ko omenjate, imam kurjo polt.
"Verjela sem, da se bo na tem področju nekaj spremenilo. In ko je zdravnik, ki ga omenjate, na Instagramu objavil svoje razloge za odstop iz komisije, sem bila šokirana."
V zadnjem obdobju ste večkrat opozorili na težavo podhranjenosti med nekaterimi plezalci oz. problematiko RED-S (relativno energijski primanjkljaj v športu), ki ima številne zdravstvene posledice. Pred dnevi je z argumentom, da se na ravni mednarodne zveze (IFSC) glede reševanje te problematike nič ne zgodi, odstopil pomemben član zdravniške komisije Volker Schöffl, ki je svoje razloge za to pojasnil tudi na družbenih omrežjih. Hitro je sledila reakcija IFSC, češ da rešujejo razmere. Kako vi vidite položaj, kaj bi se po vašem mnenju moralo spremeniti in zakaj se ne?
Kaj bi se moralo spremeniti? Na začetku leta je dobro kazalo. Sama sem o tej temi spregovorila tudi na vrhu IFSC (znana izjava Janje Garnbret je bila, da ne želimo vzgajati okostnjakov, op. a.) in mislim, da sem stvari dobro povedala. Verjela sem, da se bo na tem področju nekaj spremenilo in ko je zdravnik, ki ga omenjate, na Instagramu objavil svoje razloge za odstop iz komisije, sem bila šokirana.
Jasno je povedal, da IFSC zavira korake na tem področju, čeprav so se vedno strinjali z vsem, kar smo povedali. Njihov edini argument je bil, da ne morejo čez sodne procese.
"Ne da obupavam, ampak toliko pogovora je bilo že na to temo in toliko vlagamo v to, pa se nič ne spremeni."
Če prav razumem, je težava v tem, da se bojijo, da bi jih športnik, ki bi mu zaradi prenizkega ITM (BMI - indeks telesne mase) prepovedali nastop, tožil?
Da, in da bi v primeru tožbe vedno zmagal športnik. Tak je bil vedno odgovor IFSC. Okej, pa že, če tako pravijo. Ampak kot smo videli pri prej omenjeni objavi, je IFSC korake na tem področju vseskozi zaviral.
Sicer je težko reči, kako bi bilo treba ukrepati. Po pravici povedano ... Ne da obupavam, ampak toliko pogovora je bilo že na to temo in toliko vlagamo v to, pa se nič ne spremeni. Ampak vseeno, to temo je treba stalno odpirati, ker se spremembe na tem področju morajo zgoditi. Objavo je delilo tudi veliko plezalcev, v javnosti je veliko govora o tej temi in naša odgovornost je, da pritiskamo na IFSC, da uvede spremembe. Žal na tekmah še vedno gledamo nekatere tekmovalke, ki so tako suhe, da je videti, kot da se bodo zlomile na steni.
Kako se vi prehranjujete? Imate kakšnega svetovalca za prehrano? Ali jeste, kar vam ustreza?
V plezanju je meja med tem, ali si prelahek ali pretežak, zelo tanka in pomembno je, da najdeš mejo, na kateri se najbolje počutiš. Nekateri se s tem igrajo in so stalno pod to mejo. Dejstvo je, da ob izgubi kilogramov nisi močnejši, samo lažji si in šibkejši. Seveda imaš pa boljši občutek na oprimkih, ker si lažji. Sama vedno jem tisto, kar mi ustreza, se pa ne prenajedam. Jem normalno, ne uživam nobenih prehranskih dodatkov, zdi se mi, da z normalno hrano lahko v svoje telo vnesem vse, kar potrebuje, le nekaj pozornosti je treba posvetiti temu.
Smo sredi julija, večina ljudi je na dopustu. Hipotetično vprašanje: kam bi vi, če bi odpovedali svetovno prvenstvo in bi bili prosti vse do tekme v Kopru v začetku septembra, odpotovali na dopust?
Kam bi šla na počitnice? Uf, v Grčijo ali na jug Italije. Ali pa v Toskano. Ležala bi na ležalniku in pila vino (smeh, op. p.). Rada bi imela vinograd v Toskani, ravno pred dnevi sem sanjala o tem. To bi bilo noro. Ampak moram priznati, da trenutno ne razmišljam o dopustu in o tem, da bi potrebovala premor in počitek.
"Kam bi šla na počitnice? Uf, v Grčijo ali na jug Italije. Ali pa v Toskano. Ležala bi na ležalniku in pila vino (smeh, op. p.). Rada bi imela vinograd v Toskani, ravno pred dnevi sem sanjala o tem. To bi bilo noro."
Ste se zaradi tega kdaj počutili prikrajšano? Poleti je vrhunec plezalnih tekem, vsi preostali pa brezskrbno počitnikujejo, vsaj tako se nam zdi, ko sami nismo na dopustu.
Ne, res ne. Mislim, da sem pri 11, 12 letih, ko sem poleti začela tekmovati za mladinsko reprezentanco, staršem sporočila, da ne bom več hodila z njimi na morje, ampak bom v tem času raje plezala in trenirala. Nikoli se nisem počutila prikrajšano. Ampak ko je konec sezone in ko popusti adrenalin, takrat tudi jaz potrebujem premor. Takrat nočem videti plezalk, niti grifov. Takrat si privoščim pravi dopust.
